Bo Marjanu Šarcu uspelo?

ŠARČEVA KVADRATURA KROGA

Mučno je, za vsakogar, ki je računal, da bo Marjanu Šarcu uspelo zbrati dovolj glasov za oblikovanje krepke koalicije in stabilne vlade, četudi s šestimi deležniki, spremljati ta njegova prizadevanja in videti, kako mu ne prinašajo željenih rezultatov. Še to kar je kazalo, da je doseženo in trdno dogovorjeno z ostalo četverico levosredinskih strank (SD, SMC, SAB in DESUS) se mu počasi drobi. No, najprej ga je pustila na cedilu Nova Slovenija, navkljub vsem koncesijam, ki jih je bila od levosredincev prejela – prva od vseh, mesto predsednika Državnega zbora Meteju Toninu. Nato mu je rekla NE še Levica, ker da osnutek koalicijske pogodbe tudi po resnih usklajevanjih, še preveč oddaljen od njenega programa, pri čemer bi mu šla naproti le toliko, da bi ga podprla za mandatarja in ponudila projektno sodelovanje z njegovo tako usojeno manjšinsko vlado. Kako in kako dolgo bi tako partnerstvo delovalo in trajalo je še za videt. Če ostanejo dosledni svojim zahtevam v pogajanjih s petorko, Luka Mesec in tovariši proračuna ne bodo podprli in brez proračuna ve se, da je vlada gola in bosa, da ne rečem mrtva. Dodajmo še javno negodovanje Mira Cerarja in Alenke Bratušek z opcijo manjšinske vlade,  je razumljiva grenka hudomušnost Marjana Šarca, v twittu, da njegova ne bo manjšinska ampak vlada 1+5, oziroma LMŠ sama v koaliciji z močno podporo od zunaj.

In medtem ko Šarec menjava prepotene srajce in se verjetno sprašuje kaj mu je bilo treba podati se v ta cirkus, Janez Janša z družinico lepo počitnikuje. Zagotovo se mu smeji, ko vse to spremlja. No, bo šel bivši kamniški župan vendarle do konca, če bo že sprejel mandatarstvo, in tvegal vse tudi s formulo 5+1, torej sestavil vlado, ki bo imela za seboj manj od potrebnih 46 glasov in si večino iskala vsakič, ko se bo o določenem projektu dogovorila z Levico? Bo to trajalo pol leta, leto ali dve? Kot sem dejal, že pri proračunu zna vse pasti. Res je da za njegov sprejem potrebuješ le navadno večino in že vzdržani glasovi Levice bi ji to omogočili, toda po verjetnem suspenzivnem vetu Državnega sveta, taka abstinenca ne bi več pomagala. Da ne poudarimo, da Mesečeva deveterica že z vzdržanostjo, ali »slučajno« odsotnostjo na prvem glasovanju, ob predlogu proračuna z milijardo in 200 milijonov evrov za Vojsko, bi hudo ujezila strankino članstvo. Nekdo napoveduje tudi možnost vnovičnega aktiviranja Nove Slovenije, potem ko je videla da z Janezom Janšo nihče drug noče sodelovati, a tu se zna sesuti vse, ker bi padlo v vodo sodelovanje z Levico in popustili bi živci še komu in osnovnega petorčka. Pol pa k novim volitvam in k vnovični ter še bolj prepričljivi zmagi SDS.

No, spremljajmo nadaljnjo Šarčevo Odisejado, ki je po svojem prava kvadratura kroga. Sicer, in res da kot povsem zunanji opazovalec, brez internih in zakulisnih informaciji, menim, da v pogajanjih z Levico, levosredinci, vsaj pri enem od ključnih vprašanj morebitnega polnopravnega partnerstva, niso bili dovolj spretni. Enako Levica. Merim na članstvo Slovenije v NATO in na milijardo 200 milijonov evrov, ki naj bi jih v naslednjih osmih letih porabili za to, da domačo vojsko okrepimo z dvema bataljonskima bojnima skupinama. Gre seveda predvsem za izpolnjevanje standardov, ki jih postavlja sodelovanje z zavezništvom.

Levica je prehitro, še preden bi se pogovori sploh začeli, odstopila od zahteve po referendumu o izstopu iz te povezave in direktno napadla proračunski vložek za vojsko. Peterica pa je z veseljem sprejela umik teme o nadaljnjem članstvu v NATO in na vse kremplje branila oblikovanje bataljonski skupini. Morala bi ponuditi Mescu pristanek na povpraševanje naroda o nadaljevanju ali prekinitvi severnoatlantskega članstva – sam menim, da je to nujno po radikalnih in nevarnih spremembam v zunanji politiki ZDA, ob vedenju, da le te ostajajo glavni če ne že edini dejanski usmerjevalec politike zavezništva – in o morebitnem nevtralnem statusu Slovenije, po vzoru Avstrije in še katere države EU, in vezati usodo vojaškega proračuna na izid referenduma. Pa če tega ni storila peterica, moral bi to predlagati Luka Mesec. Opravimo referendum, pa naj vsaka stranka zagovarja svoje, in po njem bomo videli ali bomo še potrebovali bataljonski skupini. Morda je bil to tudi predlog na mizi, a pisalo se o njem ni.

Kakorkoli že, kocke so za enkrat padle in imamo to kar imamo. Ajde, Marjan, pogumno naprej!

Poimenovanju po Pučniku tudi v EP

KJE SI TANJA?

Ni kaj… EPPjevci v Evropskem parlamentu znajo in poskrbet za svoje. Danes so, ob prisotnosti našega predsednika republike Pahorja in predsednika parlamenta Taianija, eno od konferenčnih sob poimenovali po Jožetu Pučniku in preminulega voditelja »slovenske pomladi« postavili tako ob bok velikim evropskim državnikom, kot sta pri kancler zahodne Nemčije Konrad Adenauer in britanski premier v času 2.svetovne vojne Winston Churchill.

Pobudnik te geste, ki sovpada s 15.obletnico smrti doktor Pučnika, poslanec SDS Milan Zver. Ni manjkal, seveda, Janez Janša.

Pučnik je sicer edina osebnost v novejši zgodovini slovenskega naroda, ki ji je zunaj Slovenije posvečena takšna čast, je izpostavil Pahor ter poudaril, da ga navdajata zanos in ponos ob enkratnem in posebnem dogodku, ko evropska dvorana dobiva ime po nestorju slovenske države.

Do tu vse lepo in prav, toda se mi ob tem poraja vprašanje, kako da ob vseh protagonistih in tvorcih naše nove, neodvisne države, le dr. Pučniku posvečamo tolikšno čast. Vodil je »slovensko pomlad«, spodbudil proces osamosvajanja in nove demokracije v Sloveniji, če hočemo, a kakih posebnih državniških funkciji nikoli ni imel, tudi ko je kandidiral za predsednika republike večine volivk in volivcev ni prepričal. In vodenje javnih zadev pomeni prevzemanje odgovornosti.

Pučniku je bilo to prihranjeno, zato postavitev ob bok Adenauerju in Churchillu mi izzveni nekoliko pretirano in nezasluženo, z vsem spoštovanjem do njegove osebe in vloge.

A mu nismo že namenili naše osrednje letališče? In kdo je vodil pogajanja z zvezno vlado in dosegel, da se je vojna za osamosvojitev končala le po desetih dneh in z relativno majhno škodo, zlasti v primerjavi v vojnami na ostalih tleh bivše SFRJ? Le narod je Milanu Kučanu, z dvakratno izvolitvijo na čelu republike, priznal zasluge, ki jih je imel za preporod in preživetje države. Pučnikovi častilci nikoli.

Kaj pa nesporna vloga, kot predsednik tako vlade kot republike, zlasti ob včlanjevanju v EU, preminulega dr. Janeza Drnovška. Če Janša & company ne prebavijo Kučana, ker svoj čas tudi predsednik Zveze komunistov Slovenije, tega ne morejo pripisati Drnovšku. A ne Kučanu, ne Drnovšku nobeno posebno državniško ali evropsko posvetilo, po njiju nobeno odmevno poimenovanje.

Zato, kje si Tanja…Fajon? Kje ste Socialist & Democrats? Ali Ivo Vajgl in Igor Šoltes, ki verjamem, da enako priznajo in cenijo figuri in delo Milana Kučana in Janeza Drnovška.

Kot sem dejal v uvodu. Ni kaj, naši člani Evropske ljudske stranke so zagotovo veliko bolj dejavni in uspešni pri lobiranju znotraj najmočnejše politične družine v Evropskem parlamentu in tudi, seveda, Evropski komisiji. Vsaka jim čast, a obenem graja, ker se enako ne potrudijo, ko gre za odnos vodilnih EPPjevcev z Jean Claude Junkerjem na čelu, do načela vladavine prava, konkretno do vprašanja implementacije arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško, ki jo Zagreb vztrajno zavrača. Če bi bili tako dejavni in uspešni tudi pri tem, nam danes ne bi bilo potrebno poiskati pravico na evropskem sodišču.

Juncker naj se upokoji!

Juncker bi najbolj koristil eVROPI če bi se upokojil

priznajmo si, levi in desni, da je bilo prejšnje vodenje izvršilnega organa Evropske unije, v mandatu Portugalca Jose Manuela Barrosa, veliko uspešnejše od sedanjega, ko na čelu Evropske komisije sedi Luksemburžan Jean-Claude Juncker. Resda begunsko-migrantske krize in Donalda Trumpa še ni bilo, a bili so drugi in za njegov čas nič manj težki izzivi, kot recimo zavrnitev Evropske ustave s strani Nizozemske in Francije 2005, ki jo je nadomestila Lizbonska pogodba, ter še hujši, ekonomsko-finančna kriza 2008 ter težave evra.

Ni mu bilo lahko, a je vse to zmogel preveslati in predati EU v relativno dobri kondiciji 2014 nasledniku, ki je slovel kot ena najbolj karizmatičnih figur na evropskem parketu, kot vodja vlade (Luksemburga) z najdaljšim stažem v kateri koli članici EU in v času omenjene krize kot prvi stalni predsednik Evro-skupine.

Ali se je Jean Claude-Juncker prehitro postaral, sicer je v letih še polne modrosti (64), ali ne živi zdravega življenja, dejstvo je, da novi funkciji in novim izzivom ni kos, kot bi od njega pričakovali. Autoritete ima le še toliko, kolikor mu jo voditelji držav članic Unije priznajo. In veliko jih ni, ki bi bili do Junckerja tako vljudni. Naši, recimo, vse do danes, ko so končno na glas povedali, sicer posredno, to kar bi mu morali že zdavnaj. Predsednik Republike Pahor: »Evropska komisija ni izpolnila pričakovanja, da bi se postavila na stran evropskega in mednarodnega prava ter tako dala jasen signal, da je sporazume in odločitve sodišča potrebno spoštovati,«, predsednik vlade, dr. Cerar: »EK je varuhinja pogodb. V tem primeru je politika prevladala nad pravom.« in v enakem tonu tudi predsednik Državnega zbora, dr. Brglez.

In če jih je vse bolj kontroverzni vodja Evropske komisije slišal, veliko ljubčkanja na naslednjih srečanjih ne bo več. In prav je tako.

Še nekoliko razumem njegovo vedenje vezano na politično pripadnost, to, da se kolegom premierjem iz iste ali sorodne politične opcije noče zameriti, da jim gre kolikor lahko na roko, zato Orban in ostali EPPjevci počnejo to kar jim najbolj ustreza (sesuvanje načela solidarnosti pri razporejanju azilantov in prevzemanju bremen migrantske drame je najbolj evidenten znak tega početja), ne razumem pa, da ne premore neke bolj načelne drže, ko gre za očitno obrambo vladavine prava, oz. načela spoštovanja evropskega in mednarodnega prava.

Kako si drzne izjaviti v Evropskem parlamentu, potem ko je že potekel rok za implementacijo arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško in je Slovenija svoj del naloge v celoti opravila, »da gre za dvostranski problem, ki ga je nujno rešiti na dvostranski ravni« ter da »je Komisija ponudila pomoč a da nobena država še ni posegla po njej«?!

Slovenija je skorajda že moledovala po tej intervenciji, zaprosila je sedaj Komisijo samo, da prevzame tožbo zoper Hrvaško za kršitev pravnega reda EU na Evropsko sodišče v Luksemburgu in znova nič. Ne le to, Juncker je celo napovedal, da pod njegovim vodenjem Komisije ne bo več sprejemanja novih kandidatk v članstvo EU če ne bodo prej imele jasno in formalno definirane meje, s čimer je dal gromozanski adut v rokah Hrvaške, ki bo lahko izsiljevala Srbijo, Bosno-Hercegovino in Črno goro, s katerimi ima vrsto odprtih tovrstnih vprašanj,  z rešitvami, ki bodo njej po godu. A se pri tem skriva tudi velika nevarnost razplamtevanja novih nacionalizmov in konfliktov v tem prostoru.

No, slovenska Vlada je primorana sedaj vložiti sama tožbo na Sodišče EU in zanimivo bo videti, ali lovke EPP politike niso morda prodrle tudi skozi njegovih vrat. Medtem pa bi veljalo pozvati evroposlanca iz slovenskih koalicijskih strank, Tanjo Fajon in Ivo Vaigla ter tudi Igorja Šoltesa, naj javno pobarajo Junckerja glede te njegove nedostojne in nesprejemljive drže, zlasti ob mnenju pravne službe EK.

Referendum o članstvu v NATO naj bo!

NATO, KAMEN SPOTIKE PRI OBLIKOVANJU LEVO-SREDINSKE VLADE

Ob vseh kombinatorikah, ki se te dni vrtijo okoli vprašanja oblikovanja nove slovenske vlade dobiva članstvo v zvezo NATO poseben pomen.

Če prvouvrščeni na nedavnih volitvah Janez Janša, oziroma SDS, z njim ali s kom drugim na premierskem položaju, ne bo zbral potrebno število podpornih poslank in poslancev – in če se bodo levosredinske stranke držale napovedi, ki so jih dajale pred in po glasovanju o tem da z Janševo stranko že programsko, ne le personalno, ne morejo sodelovati, se bo to zgodilo – bo druga priložnost ponujena drugo uvrščenemu Marjanu Šarcu, ki se že na to pripravlja z vrsto pogovorov s potencialnimi partnerji, oziroma z ostalimi levosredinskimi prvaki in tudi z Novo Slovenijo. Morda mu bo ratala formula petih levosredinskih strank (LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS) + NSi, brez Levice, ker da preveč ekstremna za sodelovanje v vladi, a dvomim, da bo Matej Tonin privolil v španovijo s kar petimi, torej močno prevladujočimi, levosredinci. Tako da bo moral Šarec povabiti, hočeš nočeš, Luko Mesca in njegovo poslansko skupino. Menim, da je možen kompromis pri večini programskih točk, a je ena pri kateri bodo morali popustili ne Levica, ampak vsi ostali: članstvo v NATO. No, ne trdim, da morajo Šarec, Židan, Cerar, Erjavec (?) in Bratuškova pristati na umik iz zavezništva, bi pa naj pristali vsaj na to, da se o nadaljevanju tega članstva razpiše referendum in po 15 letih od onega, ki je z 66% določil naš vstop v to druščino preveri voljo naroda.

SDjevci izpostavljajo med svojimi prioritetami prizadevanja za večjo varnost, ker da samo v njej lahko tudi gospodarsko in družbeno prosperiramo. Soglašam, toda vprašajmo se, ali nam članstvo v Severno-atlantsko zavezništvo zagotavlja to varnost, bolj kot jo recimo uživa naša severna soseda, ki ni članica NATA? Sam si dovolim oceno, da ne, še več, da bi nas nevtralni status odvrnil od mnogih tveganj, ki nam to članstvo prinaša, zavoljo obveznega sodelovanja v mednarodnih misijah dvomljivega porekla (Irak, Afganistan, Baltik itd…) in že same pripadnosti organizaciji, ki gre mnogim narodom v nos, ker ostanek kolonializma, branik kapitala, podaljšana roka ameriške politike in kupec predvsem ameriške vojaške tehnologije.

Bil sem proti temu članstvu že 2003, toliko bolj sem danes zagovornik odhoda v luči spremembe pri vodenju ZDA. Novi ameriški predsednik, s svojo »America first and only America first« je z vrsto odločitev in potez dal svetu vedeti, da si ga želi po svoji zamisli in da bo storil vse, za ceno tudi globalne destabilizacije, da to uresniči (umik iz Pariškega podnebnega dogovora in jedrskega sporazuma z Iranom, sesuvanje dosežkov mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu, trgovinske vojne s polovico sveta itd…). Zakuhal bo tudi kako novo vojno ali zaostril že obstoječe in vanje potegnil, vsaj deloma tudi NATO, z nami vred.

Združenemu Kraljestvu je uspelo izglasovati odhod iz Evropske unije, ker je pač menilo da bo svoje interese zagotavljalo lažje in bolje izven te družine. Ali bo res tako, ali obratno bo pokazal čas. Vsekakor taka ločitev, kot kažejo pogajanja, je izredno draga, zahtevna, naporna za obe strani. Ločitev od Zveze NATO pa je po mojem trdnem prepričanju veliko bolj enostavna, ker so tudi razmerja, ki so botrovala poroki, bolj preprosta. Rešili bi se obveze o čim prejšnjem zagotavljanju 2% BDP, ter sodelovanja na bolj ali manj tveganih misijah, za katere bi sami ocenili da nam ni mesta. Lažje bi se pogovarjali z Rusijo in ostalim, ne blokovsko opredeljenim svetom. Kdo bi naj nam grozil če bi bili, tako kot Avstrija in Švica, nevtralni? Sosede, članice NATA?

Skratka, možno je seveda mojemu prepričanju in prepričanju Levice tudi ugovarjati, težje pravici naroda, da se še enkrat, ob spremenjenih mednarodnih okoliščinah, o tej naši povezavi izreče. In ne nazadnje, gre za uspeh ali neuspeh Šarčevih želja in prizadevanj, da Slovenija dobi znosno levosredinsko vlado.

Trump vse bolj nevaren!

VSOTA VSEH STRAHOV NE MIRUJE

Kako žalostno je bilo obeleževanje letos 9.maja, svetovnega Dneva zmage nad nacifašizmom! Bila je poražena največja pošast v zgodovini človeštva pri čemer pomembno vlogo so bile odigrale Združene države Amerike, a po 73 letih od one zmage, kot da se pošast, sicer v novi osebi in z novim imenom, prebuja v samih vrstah zmagovalne velesile.

Razen svetilke upanja pri reševanju dolgoletne Korejske krize, ki jo je prižgal nihče drug kot sam severnokorejski voditelj Kim Džon Un, odkar je v Belo Hišo vkorakal Donald Trump, svet vse bolj tone v neko negotovost, oziroma, rekel bi kar v gotovost nečesa hujšega kot je bila druga svetovna vojna.

»Vsota vseh strahov« se glasi naslov filma  Phila Aldna Robinsona izpred 16 let. Prav minule dni sem ga znova gledal na enem od slovenskih tv kanalov. Zgodba skorajšnjega poka jedrske vojne med ZDA in Rusijo, ki se reši v zadnjih sekundah pred sprožitvijo balističnih raket in ki nekako spominja na Kubansko raketno krizo ’62. leta.

No, in »Vsoto vseh strahov« vidim v politiki, ki jo zganja gospod, ki poveljuje danes prvi svetovni velesili. Sesuva po vrsti vse kar je dobrega in zgodovinskega za podaljšanje življenjske dobe človeštva zmogel postoriti njegov predhodnik, Barack Obama, se ne ozira na zavezništva, na prijateljstva, na to kar preprosto narekuje zdrav razum in rine svojo državo in z njo ves svet v pustolovščine, ki ne vodijo nikamor, kot k globalni katastrofi!

Nazadnje je uresničil grožnjo o umiku ZDA iz iranskega jedrskega sporazuma in reaktivaciji sankciji proti Iranu in ne le, da je ostal gluh do vseh pozivov in prošenj ostalih podpisnic dogovora (Rusije, Velike Britanije, Francije, Nemčije in Kitajske) ter Evropske unije in OZN naj bi tega ne storil, dovolil si je celo posvariti ves svet pred sodelovanjem z Teheranom: »ZDA ne izrekajo praznih groženj!« - je zabrusil. Edini, ki so pozdravili njegovo odločitev Izrael, Savdska Arabija in Združeni Emirati, zapriseženi sovražniki Irana.

In lagal je, še enkrat več poleg že 3 tisoč laži, ki so mu jih našteli odkar je postal predsednik. V nasprotju z vsemi znanimi dejstvi je Trump dejal, da Iran izsiljuje ZDA z jedrskim orožjem in dodal, da je odločitev sprejel po posvetovanju z zavezniškimi državami. No, nobena od zavezniških držav razen Izraela mu ni svetovala umika iz sporazuma, pa še tam mnenje ni enotno, saj izraelski generali v nasprotju s premierjem menijo, da je sporazum koristna zadeva. Oglasil se je sam Obama in Trumpa pošteno okaral ter spomnil, da mu je celo obrambni minister James Mattis odsvetoval umik s sporazuma. In kot da to ni bilo dovolj, je tudi udejanjil napoved a prenosu ameriškega veleposlaništva v Izraelu il Tel Aviva v Jeruzalem, gluh na vsa svarila o posledicah tega dejanja iz vrst kritikov že umika iz dogovora z Iranom, svarila, ki so se takoj izkazala za utemeljena. Gaza je eksplodirala, Palestinski narod je znova vstal in žrtvoval na desetine mrtvih in tisoče ranjenih, da bi izrazil svojo pravico do obstoja in priznanja.

Ob takem početju se znova postavlja vprašanje scenarijev, ki čakajo Evropo in svet, ker temu gospodu ne gre verjeti niti ob skorajšnjem zgodovinskem srečanju s severnokorejskim kolegom, ki naj bi prispeval k končni umiritvi razmer na korejskem polotoku. Kim Džong Un se je zavezal k opustitvi jedrskega orožja, a za Trumpa bo to zagotovo premalo in se ta »ljubezen« ne bo srečno končala.

In vprašanje našima prvima voditeljima, predsedniku Republike in predsedniku Vlade, (predsednik Državnega zbora in minister za zunanje zadeve sta se odzvala, pohvalno, in to zelo kritično do ZDA in Izraela!) kaj na vse to porečeta? Ali je Melanijin soprog zaupanja vreden sogovornik? Ali je lahko zaveznik in prijatelj, oziroma ni morda že napočil čas, da poiščemo in izrečemo enotno obsodbo Evropske unije njegove politike? Zagrozimo morda tudi s sankcijami, kot sam rad počne? Sam menim, da bi morala Slovenija postoriti korak več, izstopiti iz zveze NATO in s tem iz Trumpovega poveljevanja, ker v tej navezi tvegamo, da se znajdemo še mi v kaki novi koaliciji voljnih tokrat proti Iranu in morda tudi Palestincem.

Trump z Macronom zadal nov udarec enostnosti EU

TRUMP ZNOVA OKLOFUTAL EVROPSKO UNIJO

Mnogi smo upali, da je bila aktivna vloga Francije pri nedavnem raketiranju Sirije, skupaj z ZDA in Združenim kraljestvom, le dobro odigrana igra s katero naj bi se francoski predsednik Emmanuel Macron čim tesneje zbližal Donaldu Trumpu, se mu prikupil in prikazal kot najbolj pomemben, zanesljiv in prijazen partner, ter ga prepričal k temu, da bi vendarle ostal vezan tistim mednarodnim dogovorom, ki jih je bil predhodnik Obama podpisal skupaj z Evropsko Unijo in drugimi akterji. Izpostavil je pri tem jedrski sporazum z Iranom, ki da nima alternative, »nima plana B«, če želijo podpisniki ohraniti do leta 2025 nadzor nad jedrskim programom te države.

Kot je znano, je Trump ta dogovor že med volilno kampanjo lani raztrgal, kot škodljiv in nesprejemljiv za interese tako Združenih držav Amerike kot sveta in po vselitvi v Belo Hišo dal Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji čas do 12. maja letos, da ga izboljšajo, oziroma s Teheranom izpogajajo  na novo, sicer bodo ZDA iz njega izstopile. Da je to nemogoče, da je tak kot je maksimum, kar se je dalo doseči in da je dober, ker se ga Iran drži, oziroma da bo katastrofa, da bodo posledice hude, če se mu bo Washington odpovedal, je več krat ponovila visoka predstavnica EU za zunanjo politiko, Federica Mogherini.

In kaj sta Macronov trodnevni obisk v ZDA in njegovo srečanje s Trumpom obrodila? Kot kažejo zadnje izjave francoskega predsednika, nič dobrega. Ne le to, da ameriškega predsednika ni prepričal, še huje. Dal se je prepričati. Izjavil je namreč, da je za sklenitev novega sporazuma, takega ki bo zadovoljil tudi Trumpa. Verjamem, da gre za preobrat, ki šokira mnoge v EU in ki razkriva po eni strani šibkost in nedoraslost mladega francoskega liderja, ki se obnaša kot otrok, ki gre v trgovino z denarjem, ki mu ga je dala mama, da kupi kruh in mleko in se vrne domov  s sladoledom in žvečilnimi bomboni, po drugi pa morda podzavestno in nevarno skušnjavo, da bi Francijo vrnil med kolonialnimi velesilami in jo postaviti ob bok ZDA pri razdelitvi sveta. Prava blamaža za »čarobnega dečka« evropske politike, ki pa postaja plavajoča mina za Evropo, nezanesljiv, podkupljiv partner ostalim članicam EU.

Da je britanska premierka Theresa May na isti poti, še posebej ker si ne želi izgubiti primata pri evropskem zavezništvo s Trumpom, se že sluti, tako da tudi nje ne bo težko ogovoriti, da se pridruži proti-Iranski fronti. Upanje ostajata le nemška kanclerka Angela Merkel, ki se tudi sama podaja v Washington, in pa že omenjena Mogherinijeva.

No, pa si je z Macronom, Melanijin soprog privoščil še en tresljaj enotnosti EU. Okregal jo je ne le zaradi Irana, ampak tudi zaradi trgovine. Izrekel je obžalovanje, da je glede gospodarskih vprašanj ameriška sogovornica ne samo Francija, ampak vsa Evropska Unija, ki da je »zelo nepopustljiva in ima carine, ki so za ZDA nesprejemljive! « Precej jasno je torej nakazal, da si prizadeva za šibko in neenotno EU in spomnil sem se na izjavo predsednika Evropskega sveta, Donalda Tuska, ki je Trumpa, takoj po njegovi izvolitvi, izpostavil kot grožnjo uniji. Napoved se torej uresničuje. In kaj poreče o tem slovenska politika? Nič, ker ni tema, ki bi sodila v tekoče posle, mar ne?

Slovenija ZA napad na Sirijo

VILNJUS 2. JE ŠE KOGA SRAM?

Ministrstvo za zunanje zadeve: »Slovenija izraža podporo aktivnostim, usmerjenim proti vojaškim ciljem, katerih namen je zagotoviti, da sirske oblasti ne bodo več razpolagale z možnostjo uporabe kemičnega orožja. Vojaško operacijo treh zavezniških držav - ZDA, Francije in Združenega Kraljestva - razumemo kot poskus uničenja preostalih zmogljivosti sirskih oboroženih sil, ki so namenjene uporabi kemičnega orožja«.

Nato pa: »Podpiramo delo misije za ugotavljanje dejstev Organizacije za prepoved kemičnega orožja. Obžalujemo, da Varnostni svet OZN-a, kateremu je zaupana najvišja odgovornost za vzdrževanje svetovnega miru, ni uspel doseči soglasja o oblikovanju neodvisnega preiskovalnega mehanizma, ki bi na podlagi neodvisnih in verificiranih poročil ugotovil odgovorne za napad«

Spoštovani zunanji minister, odpravnik tekočih poslov, Karl Erjavec, res je, da sem že nekaj časa izven realne politike, da se bližam 70.tim, a toliko še nisem onemogel, da ne bi zaznal vsaj nekaj dihotomije, ali po domače, da ne gresta skupaj, med opredelitvama. Po prvem stališču vemo, kdo je kriv za napad s kemikalijami v Doumi - sirski režim. Po drugem pa tega ne vemo, ker pravkar začeta misija OPCW ugotovila ni še ničesar in ker Varnostni svet ni oblikoval mehanizma za neodvisno preiskavo. Obstajajo le trditve Trumpa, Macrona in Meyeve, da je Assad kriv, in pa nasprotno zatrjevanje ruskih predstavnikov, da on nima nič s tem, oziroma da je vse inscenirala Velika Britanija. Torej?

Sprašujem, gospoda Erjavca, ali je ruski veleposlanik v Ljubljani, Doku Zavgajev, ko vas je pred parimi dnevni tako lepo pohvalil in vas, resnici na ljubo, nespodobno za diplomata, priporočil volivcem 3. junija, vedel za to vaše stališče? Oziroma, da boste prej verjeli trditvam zahodnih zaveznic, kot ruskim?

Je to torej pravilo? Če si v NATO in EU moraš verjeti zaveznicam pa četudi samo na besedo in ob vedenju, da boš lahko znova izigran, tako kot 2003 z Vilnjuško izjavo v podporo lažem o Saddamovi posesti orožja za množično uničevanje, s katerimi se je takratni ameriški predsednik George Bush podajal v vojno na Irak?

Je to načelnost, je to konzistentnost, ki ste jo zmogli teden dni nazaj ob zadevi Skripal, vsaj ob prvem odzivu po sprejetih sklepih evropskega Sveta, ko ste se uprli sankcijam proti Rusiji vsaj do neizpodbitnih dokazov o njeni odgovornosti pri zastrupitvi svojega nekdanjega dvojnega agenta v Salisburyju? Kasneje pa vendarle podlegli pritiskom, zunanjim in notranjim (predsednik Republike), ter vpoklicali na konzultacije veleposlanika v Moskvi.

Tokrat je bil odziv očitno bolj usklajen s šefoma države in vlade, ki sta enako kot vi pozdravila ameriško-britansko-francoski napad, ker namenjen temu, da sirske oblasti ne bodo več razpolagale z možnostjo uporabe kemičnega orožja. In mene je bilo sram.

Edini, ki je pokazal vsaj kanček dostojanstva in suverenosti in mu gre zato zahvala dobro mislečih ljudi, je predsednik pravkar razpuščenega Državnega zbora, Milan Brglez. Zmogel je obžalovanje za to kar so storili ZDA, Združeno Kraljestvo in Francija, predvsem ker brez avtorizacije Varnostnega sveta OZN. »Še posebej skrbi dejstvo - je zapisal na Facebooku - da so vse te države članice Varnostnega sveta. Njim pa smo z ustanovno listino Združenih narodov zaupali posebno nalogo varovanja mednarodnega miru in varnosti v svetu«.

Res je, tudi Rusiji, ki se vse prej kot prizadeva, da bi Bashar Al-Assad odnehal s pobijanjem nedolžnih civilistov, pa je irelevantno če s klorom ali s strelnim orožjem, toda če je bil razlog tokratnega kaznovalnega pohoda zahodnih jedrskih sil uporaba kemičnega orožja, morali bi vsaj počakati na končno poročilo preiskave OPCW, oziroma na neizpodbitne dokaze o tem da je bilo prepovedano orožje res uporabljeno in da je res to storil Assadov režim.

A tudi pri tem perfidnost sobotnih napadalcev nima meja. Že predlagajo Varnostnemu svetu resolucijo, ki naj naloži OPCW da v 30 dneh poroča o tem, ali je Sirija odstranila vso svoje kemično orožje. Kar pomeni, da skušajo kar preskočiti prvotno preiskavo o uporabi tega orožja v Doumi in o odgovornosti zanjo. A še komu vse to zaudarja po pokvarjenem?