Trump z Macronom zadal nov udarec enostnosti EU

TRUMP ZNOVA OKLOFUTAL EVROPSKO UNIJO

Mnogi smo upali, da je bila aktivna vloga Francije pri nedavnem raketiranju Sirije, skupaj z ZDA in Združenim kraljestvom, le dobro odigrana igra s katero naj bi se francoski predsednik Emmanuel Macron čim tesneje zbližal Donaldu Trumpu, se mu prikupil in prikazal kot najbolj pomemben, zanesljiv in prijazen partner, ter ga prepričal k temu, da bi vendarle ostal vezan tistim mednarodnim dogovorom, ki jih je bil predhodnik Obama podpisal skupaj z Evropsko Unijo in drugimi akterji. Izpostavil je pri tem jedrski sporazum z Iranom, ki da nima alternative, »nima plana B«, če želijo podpisniki ohraniti do leta 2025 nadzor nad jedrskim programom te države.

Kot je znano, je Trump ta dogovor že med volilno kampanjo lani raztrgal, kot škodljiv in nesprejemljiv za interese tako Združenih držav Amerike kot sveta in po vselitvi v Belo Hišo dal Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji čas do 12. maja letos, da ga izboljšajo, oziroma s Teheranom izpogajajo  na novo, sicer bodo ZDA iz njega izstopile. Da je to nemogoče, da je tak kot je maksimum, kar se je dalo doseči in da je dober, ker se ga Iran drži, oziroma da bo katastrofa, da bodo posledice hude, če se mu bo Washington odpovedal, je več krat ponovila visoka predstavnica EU za zunanjo politiko, Federica Mogherini.

In kaj sta Macronov trodnevni obisk v ZDA in njegovo srečanje s Trumpom obrodila? Kot kažejo zadnje izjave francoskega predsednika, nič dobrega. Ne le to, da ameriškega predsednika ni prepričal, še huje. Dal se je prepričati. Izjavil je namreč, da je za sklenitev novega sporazuma, takega ki bo zadovoljil tudi Trumpa. Verjamem, da gre za preobrat, ki šokira mnoge v EU in ki razkriva po eni strani šibkost in nedoraslost mladega francoskega liderja, ki se obnaša kot otrok, ki gre v trgovino z denarjem, ki mu ga je dala mama, da kupi kruh in mleko in se vrne domov  s sladoledom in žvečilnimi bomboni, po drugi pa morda podzavestno in nevarno skušnjavo, da bi Francijo vrnil med kolonialnimi velesilami in jo postaviti ob bok ZDA pri razdelitvi sveta. Prava blamaža za »čarobnega dečka« evropske politike, ki pa postaja plavajoča mina za Evropo, nezanesljiv, podkupljiv partner ostalim članicam EU.

Da je britanska premierka Theresa May na isti poti, še posebej ker si ne želi izgubiti primata pri evropskem zavezništvo s Trumpom, se že sluti, tako da tudi nje ne bo težko ogovoriti, da se pridruži proti-Iranski fronti. Upanje ostajata le nemška kanclerka Angela Merkel, ki se tudi sama podaja v Washington, in pa že omenjena Mogherinijeva.

No, pa si je z Macronom, Melanijin soprog privoščil še en tresljaj enotnosti EU. Okregal jo je ne le zaradi Irana, ampak tudi zaradi trgovine. Izrekel je obžalovanje, da je glede gospodarskih vprašanj ameriška sogovornica ne samo Francija, ampak vsa Evropska Unija, ki da je »zelo nepopustljiva in ima carine, ki so za ZDA nesprejemljive! « Precej jasno je torej nakazal, da si prizadeva za šibko in neenotno EU in spomnil sem se na izjavo predsednika Evropskega sveta, Donalda Tuska, ki je Trumpa, takoj po njegovi izvolitvi, izpostavil kot grožnjo uniji. Napoved se torej uresničuje. In kaj poreče o tem slovenska politika? Nič, ker ni tema, ki bi sodila v tekoče posle, mar ne?

Slovenija ZA napad na Sirijo

VILNJUS 2. JE ŠE KOGA SRAM?

Ministrstvo za zunanje zadeve: »Slovenija izraža podporo aktivnostim, usmerjenim proti vojaškim ciljem, katerih namen je zagotoviti, da sirske oblasti ne bodo več razpolagale z možnostjo uporabe kemičnega orožja. Vojaško operacijo treh zavezniških držav - ZDA, Francije in Združenega Kraljestva - razumemo kot poskus uničenja preostalih zmogljivosti sirskih oboroženih sil, ki so namenjene uporabi kemičnega orožja«.

Nato pa: »Podpiramo delo misije za ugotavljanje dejstev Organizacije za prepoved kemičnega orožja. Obžalujemo, da Varnostni svet OZN-a, kateremu je zaupana najvišja odgovornost za vzdrževanje svetovnega miru, ni uspel doseči soglasja o oblikovanju neodvisnega preiskovalnega mehanizma, ki bi na podlagi neodvisnih in verificiranih poročil ugotovil odgovorne za napad«

Spoštovani zunanji minister, odpravnik tekočih poslov, Karl Erjavec, res je, da sem že nekaj časa izven realne politike, da se bližam 70.tim, a toliko še nisem onemogel, da ne bi zaznal vsaj nekaj dihotomije, ali po domače, da ne gresta skupaj, med opredelitvama. Po prvem stališču vemo, kdo je kriv za napad s kemikalijami v Doumi - sirski režim. Po drugem pa tega ne vemo, ker pravkar začeta misija OPCW ugotovila ni še ničesar in ker Varnostni svet ni oblikoval mehanizma za neodvisno preiskavo. Obstajajo le trditve Trumpa, Macrona in Meyeve, da je Assad kriv, in pa nasprotno zatrjevanje ruskih predstavnikov, da on nima nič s tem, oziroma da je vse inscenirala Velika Britanija. Torej?

Sprašujem, gospoda Erjavca, ali je ruski veleposlanik v Ljubljani, Doku Zavgajev, ko vas je pred parimi dnevni tako lepo pohvalil in vas, resnici na ljubo, nespodobno za diplomata, priporočil volivcem 3. junija, vedel za to vaše stališče? Oziroma, da boste prej verjeli trditvam zahodnih zaveznic, kot ruskim?

Je to torej pravilo? Če si v NATO in EU moraš verjeti zaveznicam pa četudi samo na besedo in ob vedenju, da boš lahko znova izigran, tako kot 2003 z Vilnjuško izjavo v podporo lažem o Saddamovi posesti orožja za množično uničevanje, s katerimi se je takratni ameriški predsednik George Bush podajal v vojno na Irak?

Je to načelnost, je to konzistentnost, ki ste jo zmogli teden dni nazaj ob zadevi Skripal, vsaj ob prvem odzivu po sprejetih sklepih evropskega Sveta, ko ste se uprli sankcijam proti Rusiji vsaj do neizpodbitnih dokazov o njeni odgovornosti pri zastrupitvi svojega nekdanjega dvojnega agenta v Salisburyju? Kasneje pa vendarle podlegli pritiskom, zunanjim in notranjim (predsednik Republike), ter vpoklicali na konzultacije veleposlanika v Moskvi.

Tokrat je bil odziv očitno bolj usklajen s šefoma države in vlade, ki sta enako kot vi pozdravila ameriško-britansko-francoski napad, ker namenjen temu, da sirske oblasti ne bodo več razpolagale z možnostjo uporabe kemičnega orožja. In mene je bilo sram.

Edini, ki je pokazal vsaj kanček dostojanstva in suverenosti in mu gre zato zahvala dobro mislečih ljudi, je predsednik pravkar razpuščenega Državnega zbora, Milan Brglez. Zmogel je obžalovanje za to kar so storili ZDA, Združeno Kraljestvo in Francija, predvsem ker brez avtorizacije Varnostnega sveta OZN. »Še posebej skrbi dejstvo - je zapisal na Facebooku - da so vse te države članice Varnostnega sveta. Njim pa smo z ustanovno listino Združenih narodov zaupali posebno nalogo varovanja mednarodnega miru in varnosti v svetu«.

Res je, tudi Rusiji, ki se vse prej kot prizadeva, da bi Bashar Al-Assad odnehal s pobijanjem nedolžnih civilistov, pa je irelevantno če s klorom ali s strelnim orožjem, toda če je bil razlog tokratnega kaznovalnega pohoda zahodnih jedrskih sil uporaba kemičnega orožja, morali bi vsaj počakati na končno poročilo preiskave OPCW, oziroma na neizpodbitne dokaze o tem da je bilo prepovedano orožje res uporabljeno in da je res to storil Assadov režim.

A tudi pri tem perfidnost sobotnih napadalcev nima meja. Že predlagajo Varnostnemu svetu resolucijo, ki naj naloži OPCW da v 30 dneh poroča o tem, ali je Sirija odstranila vso svoje kemično orožje. Kar pomeni, da skušajo kar preskočiti prvotno preiskavo o uporabi tega orožja v Doumi in o odgovornosti zanjo. A še komu vse to zaudarja po pokvarjenem?

Še korak bližje globalni vojni?

TRUMP NAPOVEDAL RAKETNI NAPAD NA SIRIJO IN NAŠA VLADA NIČ?!

Predsednik Republike enako tiho, zunanji minister pa se prepira z Kamniškim županom, ker da mu sesuva svetniško skupino Desusa v občinskem svetu. Hojla, gospodje?! Vse ok, pričakovano in pravilno to kar najavlja ameriški predsednik? Bi se enako vedli, ko bi, recimo, Putin napovedal raketiranje Izraela, ker ne spoštuje resolucije Varnostnega sveta OZN in pobija Palestince samo zato ker protestirajo, in to upravičeno, proti izgonu iz njihovih domov, ter obvestil ZDA?

Prepričan sem, da bi svet že v prvi uri po seznanitvi s to vestjo skočil v luft in v en glas, razen seveda Palestincev, najavo zgroženo obsodil. Drži?

V čem je torej razlika? V formalnem zavezništvu? Trump je pač naš partner,  skupaj pripadamo Zvezi NATO in sicer zahodnemu svetu, njegovim presojam moramo zaupati, obsojamo uporabo kemičnega orožja s strani sirskega režima, kateremu ne verjamemo, ko svojo vpletenost v zadnji napad v Dumi, zanika. Niti njegovi zaveznici Rusiji ne smemo verjeti. Zato si oba zaslužita kazen, pa četudi bo stala še enkrat več v številu žrtev, kot umor nedolžnih v enklavi Damaska pod nadzorom upornikov ali celo neposredni oboroženi spopad, prvi v zgodovini, med jedrskima velesilama. In ko bomo do tega prišli bodo ugotovitve mednarodnih neodvisnih preiskovalcev o obstoju plina v Dumi in o odgovornosti za njegovo uporabo že brezpredmetne, kakršne koli že bodo. Rakete, morda tudi z jedrskimi konicami, bodo že padale. Ubogo človeštvo!

ZDA začudene ker Rusov ne izganjamo

https://www.dnevnik.si/1042817114/slovenija/veleposlanik-zda-zacuden-zaradi-velike-naklonjenosti-do-rusije-

OSUPLOST VELEPOSLANIKA ZDA V LJUBLJANI TERJA ODGOVOR

Spoštovana ekscelenca, g. Brent Hartley,

Sem državljan Republike Slovenije, po narodnosti Italijan, z dolgoletnim stažem v politiki, tako lokalni, kot državni in tudi nekaj časa evropski.

Berem, da ste v pogovoru za nek slovenski tednik, sicer znani glasnik slovenske desnice, izrazil začudenje, celo osuplost nad domnevno veliko naklonjenostjo Slovencev do Rusije ter našo državo pozval k dolgoročnemu razmisleku o tem kje vidi svoj interes - v demokratičnih vrednotah Zahoda ali v ruskem modelu družbe.

Vračam svoje začudenje nad Vašim neverjetnim poenostavljanjem odzivov na zgodbo zastrupitve g. Skripala v Angliji, še posebej, ko ne dopuščate dvoma o tem ali za uporabo živčnega strupa res stoji Kremelj. Celo pritiskate na našo vlado, da se naj pridruži izgonu ruskih diplomatov kot so to storile številne druge evropske države, pretežno članice Nata, kot ukrep - zelo povedna Vaša trditev - »zoper rusko agresivno politiko«. No, sklicujete se seveda tudi na atentat na dvojnega ruskega agenta, a stavek prej pove vse o cilju sprejetih in izvedenih sankciji. Prostodušno dodajate, da so »Rusi gotovo pokazali, da so pripravljeni na ravnanje, ki destabilizira Evropo ali druga območja po svetu in da je zato zelo pomembno, da pošlje mednarodna skupnost jasno sporočilo Moskvi, da je takšno ravnanje popolnoma nesprejemljivo!«

Vse to mi pove, da tudi ko bi mednarodna preiskava ugotovila, da ni dokazov o ruski vpletenosti v poskus umora g. Skripala, opravičila Putinu in preklic sankciji ne bi bili potrebni, ker je Rusija že itak zlo, mar ne?

Evo, g. veleposlanik, razmišljanja kot so Vaša so tista ki ustvarjajo dvom v poštenost odločitev, ki jih sprejema zadnje dni Zahod. In pa izkušnje: pustimo Vietnam, ki je že daleč za nami, in se spomnimo ameriških laži, podprte najprej s strani Londona, nato še ostalih zahodnih partneric, s Slovenijo vred, glede Saddamovega orožja za množično uničevanje. Slovenija je izbrala zahodni model družbe, stavi na vrednote Zahoda, a ne slepo in po presojah drugih. Ne gre torej zato, da bi bili proRuski in antiAmeriški, oziroma obratno, ampak zato da se ne nasede več, kot se je zgodilo v primeru Iraka, propagandi ali diktatu močnejših in poenostavitvam o dobrem in zlu, kot jih je vse preveč slišati iz ameriških ust.

O tem sem pisal, zato nič novega, za tiste ki prebirajo moja pisma. Pa bom tokrat tudi sam poenostavil: ko ste imeli za predsednika Barack Obamo sem v ZDA polagal veliko upanja, še posebej ko so pristopile k Pariškemu podnebnemu sporazumu in k jedrskemu dogovoru z Iranom, ko pa se vam je zgodil Donald Trump, je bilo vsega konec. Pove veliko naslov, ki sem ga dal svojemu odzivu: »Po 11. septembru, 9 november!« in v njem zapisal, da če sem se doslej bal za prihodnost mojih petih vnukov le iz naslova klimatskih sprememb, sem se po novem tudi zavoljo politike Vašega izbranca.

Pa se lepo imejte v Sloveniji.

Aurelio Juri, nekdanji slovenski in evropski poslanec

Koper, 3.4.2018

Pahor, povej kaj levega!

SLOVENIJA NI NEUTRALNA DRŽAVA, KOT JE AVSTRIJA?

Spoštovani predsednik Republike, dragi Borut,

Ko sem te kritiziral, ker se nisi oglašal sem to počel ker sem pogrešal glas socialdemokratskega ali vsaj načelnega voditelja, zdaj ko to počneš pa je manjko isti. Socialdemokrata in načelnosti od nikoder. Odkar si znova spregovoril vse kar si povedal, je bila kopija pogledov SDS in NSi.  A pomniš Nannija Morettija, italijanskega režiserja in igralca, ko je pred leti pozval predsednika Levih Demokratov Massima D'Alemo: »Dai Massimo, di qualcosa di sinistra! (Dej Massimo, povej nekaj levega!)«.

Najbolj aktualna sta tvoja poziva, da naj ne priznamo Palestine in da se pridružimo skupini držav, ki so uvedle in še uvajajo ukrepe zoper Rusijo zaradi zadeve Skripal, enako kot Janša in Horvat iz NSi. Tokrat kar s tezo, ki nekako absolvira Avstrijo, ker tega ni storila, nas pa sili v tako početje. »Slovenija ni nevtralna država, kot je Avstrija«. Ho hooo… A ni, tako kot mi, tudi Avstrija članica Evropske Unije? Res da ni v Zvezi NATO, toda dogovor o solidariziranju z Veliko Britanijo in zaostrovanju odnosov z Rusijo je bil sprejet na Evropskem Svetu, ki nima zveze s Severno-atlantsko alianso.

Greš še dlje in praviš: »Ko naši zavezniki zaradi nekega pomembnega dogodka menijo, da bi bilo prav izkazat solidarnost z državo, v kateri se je nekaj glede varnostnega položaja zgodilo, potem mislim, da je prav, da Slovenija pove, kdo je, kje je in s kom je«. Ma bravo! A to velja v vsakem primeru, tudi če so v zmoti? Kot se je, recimo, zgodilo z mnogimi našimi zavezniki in z nami samimi v primeru opravičevanja in celo podpiranja ameriškega napada na Iraq na osnovi lažnih dokazov o posesti s strani Saddamovega režima, orožja za množično uničevanje in brez mandata OZN? In kaj, ko bi dejansko neodvisna in verodostojna preiskava povedala, da ni neizpodbitnih dokazov o vpletenosti Rusije v ta napad? Ali celo nekdo iz MI5 priznal, da je šlo vse skupaj za konstrukt dogovorjen z Američani, da bi še bolj oddaljili Rusijo od Evrope in jo prikazali kot prvo svetovno zlo? …Ker da v Beli Hiši sedi pravičnež, humanitarec, pacifist, ki hoče planetu vse dobro?!

Da, hočeš nočeš, smo še vedno na terenu ugibanj in zaupanju ali Londonu, ali Moskvi. Vselej si izkazoval prijateljski, odkrit obraz Putinu. Ga ne bi kaj poklical, in ga vprašal, pa da bi slišal še njega, ne le Meyevo in Tuska.

No, in vlada je podlegla vsem tem pritiskom, tudi tvojim, in se postavila na stran Velike Britanije, povsem nedosledno z izjavami, ki jih daje zunanji minister, da preiskava še ni končana, da o vpletenosti Rusije v to dejanje ni neizpodbitnih dokazov, da je vse to bizarno. Ni sicer izgnala nikogar a je z odpoklicem na konzultacije svojega veleposlanika v Moskvi sporočila isto kot vlade izganjalke: da čeprav ni dokazov, Meyevi gre zaupati, Putinu ne! Velika in butasta napaka, Cerar in Erjavec!

Včeraj, meni nič, tebi nič, v zasedeni Gazi, na protestni manifestaciji Palestincev proti nadaljevanju izraelske okupacije in gradnji novih naselji, so Netanjahovi vojaki ubili, preprosto, s strelnim orožjem, 15 protestnikov in jih ranili več kot tisoč. Tako, po hitrem postopku, medtem ko EU in NATO zmerjata Rusijo,  izganjata njene diplomate, jo potiskata v novo hladno vojno in postavljata na kocko svetovna mir in stabilnost, vse to zaradi domnevnega poskusa umora z strupenim gelom ali prahom dvojnega bivšega ruskega vohuna in njegove hčere. Kaj porečete na to, gospodje Pahor, Cerar in Erjavec?

Aurelio Juri, bivši slovenski in evropski poslanec

Koper, 31.3.2018

Slovenija previdna z ukrepi proti Rusiji

KAJ ČE SE UGOTOVI, DA JE RUSIJA NEDOLŽNA?

Pridružujem se pismu ge. Mire Kofler izpod naslova »Britanski “projekt Rusija” nas pelje v vojno, 2«., oziroma zapisanemu v kolumni Tomaža Mastnaka, s tem da dodajam čestitke dr. Cerarju in Karlu Erjavcu, ker se nista pridružila tako kot je Združeno Kraljestvo pričakovalo, kolektivni histeriji, ki jo je zagnalo v zvezi z napadom z živčnim strupom na ruskega dvojnega agenta Sergeja Skripala in njegovo hčer Julijo v britanskem Salisburyju, proti Rusiji, ker naj bi po prepričanju Londona stala za tem atentatom. Moskva zanika vsakršno vpletenost v ta dogodek. Preiskava neodvisnih mednarodnih strokovnjakov še traja.

Kljub temu, je zadnji vrh Evropske unije solidariziral z Veliko Britanijo in pristalo na njeno oceno, da je za zastrupitev »zelo verjetno« odgovoren Kremelj. Danes se je na osnovi tega stališča 14 članic Evropske unije odločilo za izgon določenega števila ruskih diplomatov, kar me spominja - kot pravilno ugotavlja ga. Kofler - na znova vlogo Velike Britanije, pod vodstvom takratnega premiera Tonyja Blaira, ko je pritrjevala zanesljivosti ameriških dokazov o posesti s strani iraškega režima Sadama Huseina, orožja za množično uničevanje in ščuvala še druge evropske države k sodelovanju z ZDA pri napadu na Irak. Kasneje se je izkazalo, da so bili »trdni in nedvoumni dokazi« o obstoju tega orožja ena sam konstrukt, ena sama laž, da bi  Georg Bush mlajši imel izgovor za napad. In takrat se je bila naša država pridružila temu laganju, zavestno, (Vilnjuška izjava!) da ji ZDA ne bi ovirale vstopa v NATO.

Tokrat nekoliko več principielnosti pri naših: »Dobro bi bilo - je dejal Cerar na robu nedeljskega Evropskega sveta v Bruslju - počakati na preiskavo neodvisnih mednarodnih instituciji preden bomo lahko dokončno prepoznali krivca«.

In kaj če se izkaže, da je nekdo drug kriv za ta napad? Se bodo izganjalci ruskih diplomatov opravičili, bo to storila Tereza Mey?

Sicer, uporaba vsakršnega kemičnega, biološkega in drugega orožja za množično uničevanje je vredna brezpogojne obsodbe, kjerkoli se ona zgodi, in pohvalno je da se tej obsodbi pridružijo tudi ZDA, toda si še kaj zasluži vsaj približno enako odločno obsodbo svetovne skupnosti? Menim da ja, a je ni slišati. Odstop Trumpove Amerike iz Pariškega podnebnega sporazuma in od jedrskega dogovora Šesterice z Iranom, njeno spodkopavanje mirovnega procesa na Bližnjem Vzhodu s priznanjem Jeruzalema za prestolnico Izraela in samo Izraela, izzivanje nove vojne na Korejskem polotoku, in trgovinske vojne s polovico sveta, ki po nekaterih ocenah, utegne privesti do novega globalnega gospodarskega kolapsa, veliko bolj ogrožajo prihodnost človeštva kot zastrupitev Skripala in njegove hči. A nikomur niti na misel ne pride, da bi kakega ameriškega diplomata izgnal. Trumpu je pač dovoljeno vse!

Bodo SD priznali Palestino?

IN PRIZNANJE PALESTINE?

Bili smo tik pred tem, da bi po Švedski tudi Slovenija po dolgih letih omahovanja končno priznala Palestino, v koaliciji pri tem vsi enotni, zraven v podporo temu priznanju še Levica in Alenka Bratušek.

A po odstopu premiera Cerarja je vlada ostala le s tekočimi posli, kjer zagotovo priznanje neke druge države ne sodi, a to lahko opravi nekdo drug, nekdo, ki je nad njo in ki še diha s polnimi pljuči do ustoličenja naslednika - Državni zbor. Da ne bi ves trud, ki je bil vložen v zadnjih mesecih v prid temu priznanju izpuhtel v nič, in z željo da parlament zaključi svoj mandat z nečim pomembnim, je Levica minule dni zbrala potrebne podpise za sklic izredne seje na kateri bi izglasovali to priznanje.

Pred tem se bo moral o tem opredeliti še parlamentarni Odbor za zunanjo politiko.

Bravo Levica! In bravo vsi, ki so prispevali svoje podpise. Berem: poslanke in poslanci Levice in DESUsa, nekateri nepovezani in dobro število tudi iz največje vladne stranke SMC, med katerimi predsednik DZ, Milan Brglez in vodja poslanske skupine Simona Kustec Lipicer. Kje pa koalicijski Socialni Demokrati? Kje Matjaž Nemec, podpredsednik DZ, Matjaž Han, vodja poslanske skupine in ostali? Iz Levice mi povedo, da pač niso hoteli stopiti zraven. Halo?! Bil sem prebral, da so še nekaj tednov nazaj to priznanje močno podpirali, ker da »bo povečalo varnost in stabilnost v Palestini in Izraelu«. Ali je bilo mogoče da so se premislili, morda ker vlada ni speljala vse korake do konca? A ni bila še pred umikom iz polnih pooblastil prepustila odločanje parlamentu?

Kakorkoli že, zame, kot dolgoletni, sicer bivši član te stranke, a še vedno njen volivec, vsaj do zadnjih volitev, je bila ta odsotnost, ta zavrnitev sodelovanja pri sklicu seje in morda, a upam da se motim, tudi pri glasovih za priznanje, zelo grenko presenečenje, ali, da bom povsem iskren, kar hudo razočaranje, dragi tovariši. Toliko bolj, ko vidim med podpisnike Brgleza in Lipicerjevo, najbolj pomembna SMCjevca v parlamentu.

Torej težko sem si razlagal tako odločitev, a nato se spomnil stališča predsednika Republike, Boruta Pahorja, da s priznanjem Palestine ne kaže hiteti, da zanj niso zrele okoliščine, ker da je prišlo do poslabšanja zaupanja in da bi bilo bolje počakati na enotno priznanje Evropske unije. Enako trdijo v Janševi SDS in Toninovi Novi Sloveniji. In ja, kako naj SD proti svojemu bivšemu strankinemu predsedniku in svojemu vnovičnemu izbrancu za vodenje države?! A temu se reče lahko tudi »ujetništvo« lastne preteklosti.

Lepo vaju prosim, Matjaža, in zaprošam tudi predsednika stranke, Dejana, dvignite glavo in sporočite javnosti, da bo vaša poslanska skupina, četudi s kakim pomislekom do sklica izredne seje, enotno podprla priznanje Palestine, da so strahovi in dvomi povsem odveč. Hvala.