A Cerar res še zaupa Erjavcu?

MOJSTER KARL…

»Erjavec še uživa Cerarjevo zaupanje«… Tako naslovi minuli teden o tem ali bo zunanji minister po zapletih z arbitražo o meji s Hrvaško in ugotovljenih nepravilnosti pri delovanju in zlasti porabi denarja na slovenskih veleposlaništvih, še opravljal svoje delo. Opozicija mu baje že pripravlja interpelacijo zavoljo objektivne odgovornosti, če ne že kar subjektivne, pri vsem tem, ki jo pa on, odgovornosti namreč, niti slučajno ne sprejema. »Interpelacije bi bil vesel.« …odgovarja in dodaja, da je njegov položaj v rokah predsednika vlade.

Slednje zagotovo drži, manj pa, da ostaja na čelu slovenske zunanje politike, ker mu Cerar zaupa. To preprosto ne more biti res, če kaj damo na resnost, politično izobraženost in integriteto premiera. Zakaj? Prvo ker je Karl v dobršni meri sam prispeval k sprožitvi afere Pirangate, ko je pred meseci izjavil da je vedel, sicer neformalno, da se je arbitražno sodišče nagibalo k slovenskim pričakovanjem glede meje na morju in našega stika z mednarodnimi vodami in po hrvaškem protestu so ga s Haaga tudi okarali naj se takih izjav vzdrži. Drugo ker je slabo podučil glavna slovenska predstavnika v tem procesu, arbitra Sekolca in agentko Drenikovo, o pravilih obnašanja, zlasti o nespodobnosti zasebnega komuniciranja med procesom samim ter o varovanju informaciji. Tretjič, ker ni poskrbel, z ustrezno pripravo na tako imenovanje, da bi predsednik meddržavnega sodišča v Haagu, francoz Ronny Abraham, resneje pristopil k slovenskemu povabilu za »slovenskega« arbitra, na mesto odstopljenega Sekolca. Četrtič, ker se je pri tem celo norčeval iz javnosti…»Lahko vam zagotovim, da Abrahama nisem prepričeval, naj odstopi!«. Petič – in tu zapustimo za trenutek arbitražno zgodbo in preidimo k veleposlaništvom  - ker je omogočil, ko ni sproti in redno pregledoval njihovega poslovanja, njihovo razposajenost in razsipnost. Celo v bran je vzel inkriminirane veleposlanike, češ da »niso računovodje«. Šestič ker si je dovolil, potem ko je predsednik republike Pahor v skladu s svojimi pristojnostmi in povsem odgovorno ustavil podpis imenovanj novih ambasadorjev do jasne opredelitve vlade o njihovi primernosti glede na ugotovitve inšpekcijskega nadzora, okrcati ta ukrep in ga označiti za »pretiranega«.

Lahko bi še mnogo dodali v dokazovanje neprimernosti Karla Erjavca za zastopanje in vodenje naše zunanje politike, kot je recimo pasivnost, oziroma neodzivnost na krize, ki nas obdajajo in se vse bolj bližajo, glej begunsko, ki jo bosta morali reševati, kot kaže, če bo neposredno potrkala na slovenska vrata, kar ministrici pristojni za notranje zadeve in socialo, ne dvomim da z bolj humanim pristopom kot to počno makedonske oblasti..

Skratka. Erjavec je svoje že odslužil in je čas za umik. A se to ne dogaja in še dolgo ne bo zgodilo, ne ker mu Cerar verjame in zaupa, ampak preprosto, ker bi Karl potegnil z vlade cel Desus, ki se je nazadnje v državnem zboru celo okrepil z Petrom Vilfanom, in bi zakorakali v predčasne in nekoliko prezgodnje volitve. Z drugimi besedami, je premier preprosto talec te situacije in ne more kaj drugega, kot oznanjati, sicer povsem neprepričljivo, da minister »še uživa« njegovo zaupanje ter s tem – kot ga pravilno opozarjajo pri SDSu – prevzeti nase odgovornost za kikse ministra samega in njemu podrejene diplomacije. Da pa zagotovo Erjavec več nima več podpore javnosti povedo občasna merjenja njenega razpoloženja.

Osebno vidim en sam in edini razlog, da se ministra še ne odslovi in zamenja, če tudi odmislimo za trenutek ujetništvo v katerem je mojster Karl spravil ne le predsednika vlade ampak vso Slovenijo, ta, da do končnega razpleta arbitražne sage je koristneje, da slovenski politični prostor ohrani enotnost, stabilnost in dokajšnjo predvidljivost ter zanesljivost. Morebitna vladna in posledično politična kriza bi usodneje pretresla temelje arbitraže kot jih je umik Hrvaške s predmetnega sporazuma. Ko bo te zgodbe konec bo čas na nov premislek.