SD znova k politiki miru

 

Ne potrebujemo načrta za vojno. Potrebujemo načrt za mir - 2

Bravo, Matjaž!

Nisem pričakoval česa takega s strani prvega moža Socialnih demokratov po treh letih soglašanja s pristopom Republike Slovenije do vojne v Ukrajini in njenih protagonistov, ki je kratko malo le sledil in stregel politiki, ki sta jo odločali vodstvi Nata in Evropske unije, le ta pa se je pokazala kot povsem falimentarna, če vojna še traja, cifre mrtvih, ranjenih, izseljenih ter razdejanj so tiste ki so, ruske sile zasedajo že več kot 20% ukrajinskega ozemlja in napredujejo, ter je vlogo »mirovnika«, no, točneje posrednika, prevzel najbolj sporen voditelj v tem stoletju, Donald Trump, ki mu ne gre zaupati niti ko ti reče »dober dan«. Lahko vsili mir, a lahko tudi zaneti globalni spopad. Odvisno od smeri in hitrosti vetra na dotični dan.

Sankcioniranje Ruske federacije, poskusi njenega mednarodnega izobčenja, zavračanje vsakršnega dialoga z njo, nenehno in vse bolj udarno in sofisticirano oboroževanje Ukrajine ob zagotovilih, da bo slej ko prej porazila okupatorja, oz. izšla iz te hude preizkušnje kot zmagovalka, in istočasno ignoriranje, preziranje nasprotnih trditev in opozoril tudi poznavalcev, ki si zaslužijo vsaj malo posluha (Milan Kučan, Danilo Turk…), pozivov mirovniškega sveta k razumevanju geneze tega konflikta in k prehodu iz položaja posrednega podpornika ene od vojskujočih strani k vlogi mediatorja, posrednika, k oni, ki si jo je zadal naslednik Joea Bidna, ni bila prava pot. Tako kot ni danes sledenje Macronu, Starmerju,  Rutteju, Tusku, Leynovi, Kallasovi in drugim evropskim voditeljem, ki širijo  vojno histerijo, dvigujejo vonj po spopadu z Rusijo, silijo svoje pogoje za morebiten mir, ki pa predmetni dogovor le otežujejo če ne celo onemogočajo. Kaj pomeni »koalicija voljnih« iz držav članic Nata, ki naj bi zakorakala v Ukrajino in jo varovala, potem ko bi do dogovora prišlo?... če ne prav tisto zavoljo česa je 24. februarja 2022 Rusija udrla k sosedi?! Kako naj Putin na to pristane? Nadzor dogovora Da a s strani neodvisnih, v sedanji vojni neinvolviranih sil pod zastavo OZN.

»Namesto o povezovanju, sodelovanju in dialogu je za moje pojme vse preveč govora o oboroževanju« – pravi Han, ki nadaljuje:  »Smo del Evrope, zato se tudi v naši državi ne moremo izogniti razpravi o varnosti in obrambi, ki pa naj ne postane pretirana, hujskaška in spravlja ljudi v paniko«. Težko se je z njim ne strinjati, toda pričakovati je tudi, da potem ko je končno spregovoril prav, bo prav tudi ravnal! Da se bodo SDjevci, skupaj z Levico v koaliciji uprli Leynovemu planu ReArm Europe, 800 milijardam evrov za dodatno oboroževanje držav članic EU, ob dejstvu, dragi Matjaž, da že danes, brez ZDA in Kanade, preostali del Nata, to je evropski, v bistvu velika večina članic unije, krepko presega v obrambnih proračunih, v količini in sodobnosti konvencionalnega orožja in v številu vojakov, zmogljivosti Ruske federacije. Če bi naj že slednja bila zapečatena kot večni sovražnik in večna grožnja, vedimo da sta njeni edini prednosti v skupnem in enotnem poveljevanju vseh sil ter v hitrejši in cenejši proizvodnji topniškega streliva. No, razpolaga tudi z 5 krat močnejšim jedrskim arzenalom (4500 konic, napram 800 evropskih), a je tale razlika irelevantna, kajti dovolj je en sam izstrelek na vsako prestolnico ter še nekaj na ostalih pomembnejših urbanih in industrijskih središčih, da je Evrope, tudi ruskega dela, za vselej konec.

EU torej ne potrebuje dodatnih težkih milijard za nakup orožja ali industrijski preboj z njegovo proizvodnjo, ki dobro sam veš, Matjaž, ima najmanjše multiplikativne učinke, potrebuje več modrosti in pameti. Izposojam si še en tvoj povedni stavek, ki ga tudi podpišem: »Mi – SDjevci, a ne?! - ne verjamemo v varnost, ki temelji izključno na orožju. Verjamemo v varnost, ki temelji na politiki miru, sodelovanja, zaupanja in pravičnosti. Varnost ni le vojaška moč. Varnost je tudi in predvsem močna socialna država. Spoštovanje institucij in spoštovanje dogovorov…. Okrepimo evropske pobude na mir, vključno z evropskim načrtom za mir v Ukrajini, dolgoročno sobivanje z Rusko federacijo in za končanje genocida v Gazi!«. Ravnaj, dragi Matjaž, in ravnajte, tovarišija SD, temu primerno!

 

Kdaj pro et contra na TV Slo?

 

TV SLO menjala dlako, narave (žal) ne!

Slovenska javnost se je ob izdihljajih Janševe vlade močno trudila, skupaj z zaposlenimi na RTV, njihovimi sindikati in stanovskimi združenji, da bi se naša glavna medijska hiša vrnila k vlogi zavoljo katere je bila ustanovljena in obstaja… služenju javnemu interesu, a po treh letih sedanje Golobove vlade, ocenjujem, dopuščam seveda možnost da tudi zmotno, da deluje še vedno v interesu vsakokratne oblasti. Pri vojni v Ukrajini je zagotovo tako! Odkar je ruska vojska množično in  nasilno  vkorakala k sosedi 24. februarja 2022 in se je na to Zahod (ZDA, Nato in EU) odzval kot se je, s sankcijami in izolacijo Rusije ter z oboroževanjem in drugo vojaško pomočjo ukrajinski obrambi, ne da bi enkrat samkrat pomislil in ustrezno odreagiral, na razloge in okoliščine, ki so bile sprožile ruski bes, se del domače javnosti odziva kritično, češ ni povsem tako, kot nam pripovedujejo in dopovedujejo vrhovi Zahoda in vlade držav članic, razen kake izjeme. Naracija je pač pristranska, polna predsodkov, neresnic, popačenosti, površnosti, črno-bela in večinoma rusofobna, ker če kdo pomisli in pove kaj drugega je takoj označen za rusofila. Pozablja, zavestno, da smo s to Rusko federacijo, s tem istim režimom, avtokratskim, »pošastnim«, ki ga od vzpona na oblast s trdo, neizprosno roko vodi Vladimir Putin, sobivali v miru, vsestranskem sodelovanju in celo prijateljevanju, celih 22 let, kar mi vsiljuje vprašanje, čemu ne bi bilo še naprej tako? Ali je res Kremeljski vladar pred fatalnim 24. februarjem 22 ponorel in si zamislil Veliko Rusijo od Vladivostoka do Portugalske, ali vsaj do nekdanjim meja Varšavskega pakta, v bolj skromni različici Sovjetske zveze? Ali se je morda samo odzval z edinim glasom, ki bi ga Zahod slišal, vojaškim, oboroženim, na to kar leta ZDA in Nato nista hotele slišati, da se Rusija upira širitvi Severnoatlantskega zavezništva iz Evrope vse bližje svojim mejam, ker čuti kot grožnjo lastni varnosti, in če se ta proces ne bo že enkrat ustavil, ji utegne počiti film?!

A naj se vrnem k RTV, bolj konkretno k TV Slovenija. V vseh informativnih in politično-debatnih oddajah ni bilo ene, v vsem tem času, v kateri bi se soočile obe tezi, v kateri bi enakopravno slišali pro et kontra glede zgodovine, geneze, vzrokov in drugih okoliščin ter perspektive ukrajinske vojne. Bolj skromno in tako bolj mimogrede je preko tv ekrana javnost izvedela za pozive, stališča in aktivnosti mirovnikov, tu pa tam, smo videli in slišali nekdanjega predsednika Republike in mednarodno priznanega strokovnjaka za mednarodno pravo, prof. Danila Turka, enkrat se je v Odmevih Tanji Starič prikradel, ne da bi ona vedela za njegove poglede, ker je bila po njegovem nastopu vidno zmedena in prestrašena, vrhunski ameriški politični in ekonomski analitik, Jeffrey Sachs, vse ostalo se je vrtelo pri zagovornikih uradne politike, ki ji pri tej temi drži štango tudi opozicijska, in je v imenu enotnosti EU za vsako ceno,  povsem skladna, de ne uporabim pridevnik servilna, z Bruseljsko: Če nista bila premier ali zunanja ministrica, so bili gostje Vojko Volk, Dobran Božič, Jelena Juvan, Klemen Grošelj, Iztok Prezelj, Denis Mancevič, Branko Soban, nedavno neverjetno banalen ameriški analitik Francis Fukuyama in še kdo, ki je ali pritrjeval vladi ali jo pozival k še bolj odločnem nastopu proti Rusiji, ki da če porazi Ukrajino se bo znesla nad vso Evropo.

Globus, oddaja ki naj bi objektivno zrla v mednarodni prostor. V torek o novi varnostni arhitekturi Evrope, ki da je doslej temeljila na jedrskem ravnovesju Zahoda z Rusijo, ki pa se je zrahljalo – je dejal voditelj Seku Conde – z napadom Rusije na Ukrajino. Ne, Conde! Varnostna arhitektura Evrope, ki je bila tudi formalizirana s Konferenco o evropski varnosti in sodelovanju v Helsinkih 1975, se je začela rušiti s prvim krogom širitve Nata po padcu Berlinskega zidu! Konkretno pri kršitvi zagotovil, ki so bile dane Mihailu Gorbačovu, ko je razpustil Sovjetsko zvezo in Varšavski pakt. »Dolgoletni ruski napad na Ukrajino«, ki da traja že od 2014. Kaj pa Kijevska ukinitev ruščine kot uradni jezik v Donbasu in sicer narodnih pravic Rusov v tej regiji, oz. neizpolnitev sporazumov iz Minska? In dulcis in fundo, gost Globusa Damir Črnčec, kao varnostni strokovnjak, ki je seveda zagovarjal dodatno oboroževanje Evrope proti Rusiji. Enkrat, da bi te gospode soočili z Urošem Lipuščkom, Rudijem Rizmanom, Jožetom P. Damjanom.

Urednike in novinarje TV Slovenija pozivam: nehajte že enkrat trobit po notah oblasti in začnite služiti javnosti, tudi tistemu delu, ki misli drugače!

 

 

Ko se prepirata dva, tretji dobiček ima. DA, Leynova, Macron in jima podobni...

 

Neodgovornost in nedržavotvornost… prosto po šefovsko

»Predsednica ravna pri kadrovskih zadevah neodgovorno in nedržavotvorno«. Tako premier Golob, jezen nad Musarjevo, ker ne privoli v imenovanje njegove (in koalicijske) kandidatke za guvernerko Banke Slovenije. Šefica promptno nazaj: »Nad temi izjavami sem zgrožena, saj kažejo na nespoštovanje in nerazumevanje načela delitve oblasti, razočarana pa sem tudi po človeški plati". 

Ker v Sloveniji še nimamo Trumpa, pa naj ga ne bi imeli še dobro leto dni,  in lahko povem kar mislim, ne da bi me zaradi tega kdorkoli preganjal, bom še jaz pristavil svoje, kolikor pač moje mnenje kaj šteje, ter neodgovornost, nedržavotvornost, nespoštovanje in nerazumevanje ustavnega načela o, v tem primeru, politiki miru in nenasilja, ki naj mu v svoji zunanji politiki zasleduje država, pripisal obema. Kaj pa zgroženost in razočaranje? Na to sem že navajen, pa verjamem, da nisem sam. Bolj sem, recimo, presenečen, ker po treh letih vojne v Ukrajini, poročanju tudi Kijevskemu režimu povsem naklonjenih medijev o njenem poteku, o dejanskem stanju na frontah, po nepopisni škodi, ki jo je s to vojno utrpela tudi Evropa sama in po nastopu druge Trumpove ere z zvrhano vrečo negotovosti, še huje kot ob ruskem napadu 24.2.2022, še nista razumela koliko je ura. Naj pojasnim. Še vedno jima ni namreč jasno, da konflikta ni zakrivil samo Putinov um in da vztrajanje pri naraciji Zahoda, tokrat brez ZDA, ki so bile pod Bidnovo administracijo mimogrede prve, ki so jo sprožile, o tem, da predstavlja Ruska federacija »eksistencialno grožnjo za celino«, da če pade Ukrajina, pademo vsi, da miru ne sme biti sklenjen brez ruskega poraza, oz. ukrajinske zmage, da se zato moramo dodatno oboroževati, oz. da moramo krepiti lastno evropsko obrambo, proti Rusiji, kakopak, še posebej ker na ZDA ne moramo več računati,  nas vodi k še hujšim časom, če ne kar k neposredni, živi konfrontaciji z ruskimi silami in posledično k širšemu vseevropskemu spopadu. Zanimivo, da mediji in nihče od politikov ni komentiral nedavne izjave predsednice Evropske komisije, Ursule Von der Leyen, še preden bi ustrelila načrt o 800 milijard evrov, za proizvodnjo in nakupe orožja in vojaške  opreme, da »Se naj pripravimo  na najhujše!«, pri čemer bi se morali vprašati kdo vendarle kuha tovrstno župo? Ruska federacija? Roko na srce, o tem ni znakov. Vemo da je pred ukazom o začetku »specialne operacije« Putin od Nata zahteval varnostna jamstva za svojo državo, poenostavljeno rečeno, da bi se članstvu Ukrajine zavezništvo odpovedalo, in od Kijeva implementacijo sporazumov iz Minska o posebnem, avtonomnem statusu rusko govorečih regiji Donetsk in Lugansk, pri čemer je bil obakrat zavrnjen. Vemo, da je bil pripravljen podpisati dogovor iz Carigrada marca 2022, ki je predvideval za pristanek Ukrajine na nevtralnost umik ruskih sil iz do takrat že osvojenih, ali okupiranih ozemelj.

Vemo, da poleg Ukrajine noče v Natu niti Moldavije in Gruzije, resda tudi da bi si Putin želel Veliko Rusijo, oz. vrnitev k časom Sovjetske zveze, a ve dobro da za česa takega ni več pogojev. In vemo, da smo 22 let Evropejci z njim sobivali v miru, sožitju, razvejanem sodelovanju in celo prijateljevanj, pa si priznajmo še enkrat, da smo Evropejci, če sodimo po naših vodilnih, veliko bolj sumničavo, nezaupljivo, sovražno, nastrojeni do Rusov, kot oni do nas.

Da se je vojno hujskaška in militaristična histerija v Evropi razplamtela, potem ko se je Trump začel pogovarjati s Putinom o končanju vojne v Ukrajini,  brez resnega posvetovanja z evropskimi zavezniki, ne pripisujem toliko blaznosti raznih Macronov, Starmerjev, Ruttejev, Leynovih itd… ki iz naslova 800 milijard - 1800 evrov na vsakega Evropejca - že vohajo provizije in druge koristi zase in svoje prijatelje -  ampak tihemu pristanku vseh ostalih, tudi nas, na njihove odločitve.

Premier in predsednica, ali vam nič ne potrkajo po umu in vesti wake-up pisanja Jožeta P. Damijana, Rudija Rizmana, Spomenke Hribar, Danila Turka, Tomaža Mastnaka, Bogomirja Kovača, Vlada Miheljaka? Janka Lorencija, Primoža Šterbenca, ter občasna oglašanja Milana Kučana? Prisluhnita vsaj Umetni Inteligenci, če menita da je lastne vsi našteti skupaj ne premorejo?!

 

Še eno znano ime, ki udriha po mirovništvu

 

Nobelova ni dovolj. Svetniški sij za Trumpa! – 2

 

Moram se odzvati na Ervina Hladnika Milharčiča, ki se me loteva evidentno  zlonamerno, v smislu »glejte kake neumnosti strelja Aurelio Juri. Donaldu Trumpu bi podelil celo Nobelovo nagrado za mir«. Pa naj bi jaz to, na provokativno vprašanje Stefana Luse odgovoril navdušeno. Ne vem kako Milharčič meri stopnjo navdušenosti nekoga. A pustimo to. Vsekakor je res, da po treh letih bojevanja v Ukrajini, po toliko krvi in razdejanj, ki so jo utrpeli predvsem Ukrajinci, a nepopisne gospodarske škode tudi Evropejci, po toliko namigov in tudi odkritih ruskih groženj o možnosti aktiviranja jedrskih silosov, če bi sile Nata vkorakale v pomoč ukrajinskemu odporu, politik, ki bo poskrbel za pomiritev strasti in razmer, za zaustavitev vojne in za mirovni dogovor, ki bo dolgoročno tudi vzdržal, si lahko zasluži Nobelovo nagrado za mir. Problem je, da kolumnist Dnevnika bolj malo bere moja občasna pisanja, če pa jih, potegne z njih le tiste trditve in ocene, ki so njemu pogodu, ki vzbujajo pri bralki in bralcu vzklik: »Oh, kolk je pameten, moder in strokoven ta Ervin in kolk idiot in pokvarjen oni, ki ga ima na piki!«. Tokrat moja malenkost.

O Trumpu sem že nekajkrat ponovil, kaj si o njem mislim. Sicer kot prvo, da si tak robat, neotesan kavboj, ki jasno kaže in tudi razglaša da hoče zagospodariti svetu,  ne zasluži moje simpatije, zatrdil sem celo da je z njegovim umom nekaj narobe, kot drugo da dogovora s Putinom, po samo telefonskem klepetu, o tem kako se dokopati miru, še ne poznamo in da se tudi bojim, da če ta dogovor ne bo po njegovih želja in pogojih, si ga bomo sanjali še dolgo ter da se situacija utegne medtem celo tako poslabšati, da bo postala jedrska opcija znova aktualna. Te dni jo pogreva francoski predsednik Macron, o čemer Milharčič niti besede. Če pa bo dejansko sklenjen mir, se bo večji del evropske javnosti oddahnila. Namenoma ne govorim o pravičnem miru ali o miru, ki bo upošteval mednarodno pravo, ustanovno listino OZN, ozemeljsko celovitost Ukrajine, ker tega preprosto ne bo. Lahko si ga vsi želimo, Milharčič tudi pa naj drugega ne prizna, osebno bi bil jaz presrečen če bi Putin pristal na dogovor iz Carigrada iz spomladi 2022, a dvomim, da bo po 120 tisoč žrtvovanih mladih Rusov v ta konflikt, vrnil Zelenskemu zasežena ozemlja.

Toda na vse to bi morali modri politiki in diplomati, če bi taki vodili EU in Nato,  pomisliti še preden se je začelo. Sprejeli bi v Washingtonu in Bruslju Putinovo zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in pritisnili na režim v Kijevu, da bi implementiral dogovore iz Minska o posebnem statusu Donetska in Luganska. Vojne v tem primeru ne bi bilo. Sem malo prej omenil tudi nesrečen dogovor iz Carigrada, ki je bil tik pred podpisom. Po nagovarjanju takratnega britanskega premierja Johnsona, da bo Ukrajina z zahodno pomočjo agresorja porazila, se mu je Zelenski odpovedal in nihče iz EUja ali Nata, ki bi ga opozoril, da je šlo za še zadnji vlak, ki bi Ukrajini zagotovil celovitost. Tudi Ervina Hladnika Milharčiča nisem takrat slišal, oz. bral da bi se oglasil. Verjetno mu ni bilo to jasno, kot mu še danes ni. Skratka, in tega Milharčič v svojem poskusu diskreditacije na moj račun ne omenja, sem Lusi povedal tudi, da smo se znašli v situaciji, ko moramo storiti vse da se reši kar se še rešiti da. Da se še rešiti 80% Ukrajine - čez leto dni je bo morda ostalo za 70% - da se še rešiti na tisoče življenj, Ukrajincev in Rusov, in predvsem se da še rešiti svetovni mir! Če Milharčič tako kot razni Macroni, Starmerji, Leynove, Tuski, Ruttejevi in še kdo stavi na poraz Rusije, se beremo znova enkrat poleti ali jeseni.

 

Renesansa vojaške industrije

 

Kaj je Trump razumel, česar Evropa ni, ali pač….

Ocenjujem namreč, da so Macron, Strarmer, Rutte, Leynova in vsi, ki jim sledijo, še v polnih umskih močeh, da pa počnejo kar počnejo ker jim je to v hudem interesu, po vrsti osebnih koristi iz velikih poslov, ki se bodo sklepali na poti dodatnega oboroževanja Evrope. Pomislimo koliko denarja bo iz naslova predlaganih 800 milijard evrov šlo na njihove zasebne račune in na one njihovih prijateljev. Še danes se ni razkrilo koliko sta predsednica Evropske komisije in njen soprog zaslužila z anti-Covidnimi cepivi.

Kakorkoli že je  vsaj Trump, ki ima tudi svoje interese in jih razglaša (Panama, Grenlandija, Kanada…), a ne z oboroževanjem in ki si je s Putinom izmenjal neverjetno idejo celo o prepolovitvi arsenalov,  takoj pokazal, da je bil prvi razlog sedanje vojne ambicija Ukrajine in vodstva Nata po članstvu v njem, oz. zavrnitev ruske zahteve Zahodu po varnostnih jamstvih za Rusijo in po implementaciji sporazumov iz Minska glede statusa rusko govorečih oblasti v Donetsku in Lugansku. Zelenskemu je jasno povedal da Ukrajina v Natu nima kaj iskati. Če bi evropski voditelji v dobri veri priznali, da je bilo temu tako, bi se potrudili, da bi bil že tekom vojne dogovorjen sporazum iz Carigrada tudi podpisan, prihranili Ukrajini skoraj tri leta krvi, razdejanj in preseljevanja, ter nenazadnje ozemeljsko celovitost. Toda ne. Obratno, pričeli so jo oboroževati in jo filati z vero o tem, da je bil ruski agresor z njihovo pomočjo premagljiv. In danes ima ta agresor nadzor nad 20% in več ukrajinskega ozemlja ter počasi še napreduje in osebno dvomim, da se mu bo tudi ob morebitni odločni zahtevi Trumpa, pripravljen odpovedati. 120 tisoč padlih ruskih vojakov je previsoka cena za umik in Putinovo politično preživetje. Ponovimo še enkrat: V Carigradu je bila spomladi 2022, le mesec in pol po začetku vojne, zadnja priložnost da bi obvarovali Ukrajino celo.

Če bi danes vse to razumeli, oz. hoteli razumeti, bi evropski vplivneži sporočili Zelenskemu, da celovitost njegove države žal ni več rešljiva, Moldovi in Gruziji, naj ne sanjarijo o Natu in pričeli delat na tem, da se odnosi z Rusko federacijo znova normalizirajo. Ne pozabimo, da smo s Putinovim »pošastnim« režimom 22 let, do izbruha vojne, lepo dobrososedsko sobivali v obojestransko koristnem sodelovanju in celo prijateljevanju in da Rusija ostaja naša večna soseda.

Čemu bi napadla Ukrajino in žrtvovala cvet ruske mladosti, če ji ne bi grozilo članstvo v Natu in namestitev jedrskih postojank tik ob svoji zahodni meji? In napadla jo je prav zaradi tega ker enkrat sprejeta v omenjenem zavezništvu, je ne bi več mogla. Zato so strahovi Zahoda in svarila Macrona da je RF »eksistencialna grožnja« za Evropo povsem odveč. Kar veliko prej in bolj ogroža Evropo je politika, ki jo vodijo ti gospodje. Posledica 800 milijard evrov za oboroževanje bodo upad socialne države, porast ljudskega nezadovoljstva in »demokratični« prevzem oblasti s strani skrajne desnice. Bori se za mir in pomiritev odnosov z Rusijo tudi levica, a populizma ni toliko vešča.

Pa se namenoma nisem tokrat podrobneje dotaknil podnebja, ki je edina realna grožnja za celotni planet in katere spremembe z vse bolj skrajnimi vremenskimi pojavi bodo dobile z novo oboroževalne ero samo še dodaten pospešek!

 

 

 

Ta glavni v Evropi: mir samo ko bomo zmagali!

 

Naj se Evropa pripravi na najhujše?

Da, »Evropa se mora pripraviti na najhujše« - Tako predsednica Evropske komisije Ursula Von Der Leyen, po nedeljskem neformalnem evropskem vrhu v Londonu, ki naj bi poskrbel za alternativno pot k miru v Ukrajini, oni, ki si jo je zadal a se še ne ve četudi že razdelal, ameriški predsednik Trump v dialogu na daljavo s Putinom. Služil je vrh tudi cartanju ubogega Volodimirja Zelenskega po verbalnih klofutah prejetih dan prej v Beli hiši na očeh sveta. In ukrajinski predsednik si je v družbi »pravih prijateljev« vidno opomogel.

Toda vrnimo se k »načrtu za mir«, kot so ga snovalci – britanski premier in gostitelj Keir Starmer, francoski predsednik Emmanuel Macron in sam Zelenski – poimenovali, in potem ko sem slišal, oz. bral spremljajoče izjave, se sprašujem ali sem totalno umsko kolapsiral, pa nimam več pojma o ničemer, ko razmišljam in pisarim v zvezi s tem konfliktom, ali so mi nevroni še povsem na mestu, če…in ko zaznavam da nas omenjeni gospe in gospodje, s svojimi umskimi performansami potiskajo k neposrednemu spopadu z Rusko federacijo, morda celo jedrskemu?

Starmer je napovedal mirovni načrt, ki predvideva dodatno in okrepljeno financiranje vojne. »Doseči dober izid za Ukrajino je ključnega pomena za varnost vseh tukaj prisotnih in mnogih drugih« - je pojasnil. Del tega je celo napotitev vojska in letal v Londonu zbranih držav v Ukrajino, za nadzor in varovanje miru. Sledi že citirana Leynova izjava, da se mora Evropa pripraviti na najhujše, pri čemur sklenem, da s predsednico Evropske komisije razumeva vse to načrtovanje na enak način – vodi k najhujšemu! Daleč torej od miru, ki naj bi ga izpogajala Trump in Putin. In še enkrat pogledam mrko na Združeno Kraljestvo, ki se najprej z Brexitom odpove Evropski uniji, nato (Johnson) torpedira že tik pred podpisom pobotanje Rusije in Ukrajine v Carigradu marca 2022 – dogovor je bil zadnji vlak, ki bi rešil ozemeljsko celovitost Ukrajine – in sedaj znova stopa v ospredje z dodatnim zapletanjem in zaostrovanjem okoliščin, ki naj bi privedle do konca konflikta. Pa jih vendarle skušajmo razumeti, te veleumne gospodje. Po treh letih vojne, ki jo je Putin sprožil kot odgovor predvsem na načrtovani sprejem Ukrajine v Natu, bi naj sedaj, po njihovem najnovejšem »mirovnem« načrtu, Natove sile, z ZDA ali brez, kar vstopile v Ukrajino in jo varovale pred Rusijo?! Kaj o tem poreče Putin jih ne zanima. Ergo v Londonu ni nastal noben mirovni načrt, ampak obratno. Snovali so gospodje in to ob polni zavesti, ker domnevam, da niso butasti, načrt za nadaljevanje vojne do Zelenskemu že davno obljubljene zmage nad okupatorjem, oz. ruskega poraza in umika iz zaseženih ozemelj. In ni pričakovati da bi pri tej nevarni, lahko usodni raboti Trump sodeloval. Sporočilo Zelenskemu, da se igra s tretjo svetovno vojno je namenjeno tudi snovalcem alternativnega »mirovnega« načrta.

In Republika Slovenija? Kaj naj bi naš človek po vsem tem dogajanju pričakoval od naših odločevalcev? Oni, ki mu je vseeno ali se bo vojna nadaljevala ali se umirjala, ali celo podpira cilj, ki si ga je zadal Londonski vrh, če kaj da na nacionalni ponos, bi se moral čutiti užaljenega, ko smo bili že drugič izključeni, obravnavani kot nepomembni in neenakopravni, kot malo rezervno kolo, ki bo služilo le formalnostim, ko se bo glasovalo. Oni, pa ki si res želi miru, bi se moral veseliti, da naših zraven ni bilo v Londonu in jih zaprositi, da abstinirajo tudi v nadaljevanju te zgodbe, da sporočijo jasno in glasno, ko bodo, če bodo povabljeni, da se s takim načrtom ne strinjamo, da naših vojakov ne bo v Ukrajini, da naj se tudi ostali Evropejci raje umaknejo iz tega norega scenarija in sprostijo pot Trumpu. Če že ima za počiti najhuje, naj bo on kriv, ker se ne bo pogodil z ruskim kolegom, ne mi Evropejci. Tako bi se moral glasiti odziv našega vrha. A se bo? Dvomim.

 

 

Spametujmo se, pa bo mir

 

ODPRTO PISMO SLOVENSKI DIPLOMACIJI

 

Draga Diplomacija,

Po treh letih vojne v Ukrajini, v luči najnovejših političnih turbulenc v zvezi z njo, turbulence, ki drmajo svet in še posebej Evropo, se morda sprašuješ ali si v tem času, v svojem limitiranem dometu, vsakič ravnala prav, ali se na kaj spozabila in pri odločitvah, ki si jih sprejemala, tu pa tam streljala mimo? Priznajmo si, da se s proaktivno držo nisi pretirano izkazala. Ne pomnim, da bi kdaj ravnala drugače kot so v zvezi s tem konfliktom odločali v Washingtonu in Bruslju, da bi tem gospem in gospodom prenesla pomisleke, ki smo jih nekateri doma, pa ne le ulični aktivisti, izražali v učinkovitost in smiselnost  omenjenih odločitev. Ves čas si se klanjala načelu evropske enotnosti za vsako ceno, zapirala oči pred dejstvom, da je bila nenehna širitev Nata proti ruskim mejam, če že ne prvi, vsaj eden od glavnih sprožilcev ruskega besa in posledično Putinovega ukaza, o »Specialni operaciji«. Na to nas vsakič opominja tudi nekdanji predsednik Republike Danilo Turk, ki ni ravno bruc na tem terenu. Živela si in še vedno živiš v svetem prepričanju, da ima ta vojna enega samega, absolutnega grešnika - »Ve se kdo je žrtev in kdo agresor!« - in da bo z zahodno pomočjo agresor poražen. No, sedaj, ko smo kasirali vsi, svet, Evropa in tudi mi doma vladavino Donalda Trumpa in z njo poizkus, da ona poskrbi za končanje vojne in povrnitev miru, edino kar ti mirovniki svetujemo - kot prvi pisec in podpisnik večine naših pozivov k pameti čutim, da govorim lahko v imenu če ne vseh, vsaj večine - je, da se umakneš v molilnico, oz. spovednico in zrecitiraš 36 mea culpa, za vsak mesec vojne po enega. Ter da ta nasvet preneseš še kompanjonom v Bruslju. V Washington ni treba, ker so tam za to že poskrbeli.

In ko boš v spovednici, pusti da Trump opravi svoje. Če pa bi vseeno kaj rada povedala, povej končno nekaj koristnega, suverenega, pametnega. Recimo že napol odpisanemu francoskemu predsedniku Macronu, ki se ponaša, kot da bi prejel za to mandat nebeškega gospoda, da v Sloveniji ne pristajamo na njegove pridige o Rusiji kot »eksistencialni grožnji za Evropo« - z njo kot večnim sosedom in pod istim, hudičevim Putinovim režimom, smo mirno in prijateljsko sobivali in sodelovali 25 let, zakaj ne bi še naprej?! - ter da ne soglašamo z napotitvijo njegovih letal z jedrskimi izstrelki v Nemčijo, ker samo napenja že hudo zapleteno in napeto stanje in otežuje mirovna pogajanja. Domačim akterjem pa, da ne bomo pošiljali svojih vojakov v Ukrajino če bo dogovorjena prisotnost mednarodnih sil za nadzor premirja, oz. miru. Sprejmimo sami to odločitev, da nam ne bo vsiljena. Rusija je več krat dala vedeti, da ne bo privolila v prihod vojska članic Nata, četudi pod zastavo OZN. In nekatere vlade so to že razumele - Nemčija,  Italija, Poljska, Madžarska, Hrvaška….

In končno generalnemu sekretarju Nata Rutteju ter lastnemu premierju sporoči, da »nova politična realnost« terja več pameti, ne več orožja, oz. da kolikor bo le mogoče, se bo Slovenija držala že danih obljub o 2% BDP za obrambo do 2030, da pa dodatnega višanja teh izdatkov ne bo, ker bi s tem ogrožali že dosežene življenjske standarde v državi v kar seveda ni moč pristati.

Kaj bo in kako bo s pogajanji za mir med Trumpom in Putinom, z EU in Ukrajino zraven ali brez, pustimo se presenetiti. Če bo Ukrajina ostala brez 20% ozemlja bo krivda skupna - aprila 2022 v Carigradu je Zelenski zamudil priložnost, da bi jo ohranil celo - bo pa vsaj rešen problem ne-implementiranih Minskih dogovorov. Bomo lahko zavihali nos in grdo pogledali Trumpa in Putina, a s to dejansko novo politično realnost se bomo pač morali sprijazniti in četudi s stisnjenimi zobmi delati na pomiritvi odnosov z obema. Lahko pa se tudi zbudimo v jutru, ko se bo s Putinom sprl še Trump in bo vsak že s palcem na svojem rdečem gumbu?!

Ne želimo si tega, draga Diplomacija.

 

Še tiste malo podpore, ki jo ima v javnosti, dela na tem da jo zapravi...

 

VEČ OROŽJA NOVA POLITIČNA REALNOST?

 

Še vedno se sprašujem, od njegove investiture, ko ni bilo odgovora na prvi poziv mirovnikov k diskontinuiteti z Janševo zunanjo politiko v odnosu do vojne v Ukrajini, dalje, ali predsednik Vlade, Robert Golob, še koga posluša razen sebe in svojega svetovalca Vojka Volka, ter seveda vplivnejših odločevalcev onstran domačih meja?! Pa ali sploh kdaj razdela do čim bolj logičnih sklepov informacije in misli, ki jih le te porajajo. Se je vprašal, ali je vprašal poljskega kolego Tuska, zakaj je Poljska že vnaprej napovedala, da ob morebitni evropski mirovni misiji v Ukrajini svoje vojske tja ne bo poslala? Referiram na eventualno napotitev slovenskih vojakov »o čemer - je dejal Golob - je v tem trenutku prezgodaj govoriti«. Če že sam z Volkom zraven ne razume, da se članice Nata, potem ko so se tri leta posredno bojevale z Rusijo, ne morejo preleviti kar naenkrat v nadzornice miru, naj si da prevesti kar je rekel ruski zunanji minister Sergej Lavrov: »Ne bomo niti slučajno pristali na tako navzočnost  četudi pod zastavo Evropske unije ali katero drugo!«. Kaj nam to pove? Da če bo kaj EU v Ukrajini bodo lahko le Avstrija, Irska, Malta in Ciper. Soglašam z Golobom da naj to misijo prevzame OZN, a tudi v tem okvirju Slovenije ne bo, ker pač članica Nata. In bolje, kot da nam drugi sporočijo »Vas nočemo«, ali »ne sodite zraven«, je da sami vnaprej povemo, da nas ne bo. Nenazadnje bi vkorakanje Nata v Ukrajino za nadzor premirja ali miru pomenilo prav to čemur je Rusija z agresijo rekla NE!

Toda kar me je najbolj zmotilo v četrtkovem intervjuju v Odmevih je, da je premierju očitno vseeno če ga 70 domačih vidnih intelektualcev poziva k zadržanosti do nadaljnjega zviševanja obrambnih izdatkov, ker da tako terja, kot sam trdi, »nova politična realnost«. Saj zaboga ve, ali moral bi vedeti, da bi posledično trpela obseg in kakovost javnih storitev, ki jih zagotavlja država, oz. da bi morali jemati sredstva sociali, zdravstvu, šolstvu, mobilnosti, varovanju okolja in podnebja, infrastrukturi, znanosti, kulturi in še kaki drugi javni dobrini, ki so vezivo družbe in imperativ za njen obstoj. Kaj je že nekdo povedal na varnostni konferenci v Münchnu? Da nas ne ogrožata Rusija ali Kitajska, temveč da so grožnje notranje narave, da se ogrožamo sami, z opuščanjem vrednot na katerih smo nastali. Sem mu bil pisal kratek mail, preden bi se video-povezal z francoskim predsednikom Macronom in drugimi »modreci« EU in Nata v Parizu, naj bi se distanciral od izjave francoskega predsednika, da je Evropi »eksistencialna grožnja« Ruska federacija. Gre za večnega mejaša in soseda s katerim bo treba do konca naših dni, za kar bo itak poskrbelo podnebje, sobivati v čim bolj znosnem odnosu. Ne moremo sprejeti teze, da nam čez ograjo preti eksistencialna grožnja. Od vedno živimo skupaj in v dobro vseh smo tudi lepo sodelovali. In to z obstoječim režimom, s Putinom, Lavrovom in ostalimi.

Če se je pred tremi leti nekaj hudega zgodilo, ki se dogaja še danes, če je ta isti režim prestopil določene meje, priznajmo si da smo k temu prispevali tudi mi, pa ne mislim samo na nas Slovenija, ampak v širšem smislu na Nato in EU z našim odnosom do njega, ter poiščimo tiste poti, ki nas bodo vodile k saniranju stanja, k ponovnemu dobremu sosedstvu. Tega pa ne bomo dosegli z oboroževanjem, z latentnim vojnim ali drugim izrednim stanjem, z vzajemnim izključevanjem, z izmenjavo grdih pogledov in sovražno retoriko.

Nova realnost, gospod premier, je da če ne boste poslušali vaših volivk in volivcev in mirovniški svet jih zajema kar dober del, boste ob koncu mandata če ne prej, odkorakali, tako kot se bo zgodilo in se že dogaja Macronu, Scholzu, Starmerju, Trudeauju in ostalim, v zgodovino. In bo Evropi zavladala tista huda desnica, ki bo paradoksalno, storila to, česar vi niste znali, zmogli ali hoteli - dogovorila se bo s sosedom.

 

Poziv poslan že v četrtek. Nobenemu mediju se objava ni zdela vredna?!

 

VEČ OROŽJA ZA MANJ SOCIALE, ZDRAVJA IN ZNANJA? NE, HVALA!

Poziv državnemu vrhu k varovanju socialne države

Med podpisniki in podpisnicami tega poziva smo tako zagovorniki kot nasprotniki slovenskega članstva v Natu, smo pa vsi, eni in drugi, zgroženi nad nedavno izjavo generalnega sekretarja zavezništva, Marka Rutteja, da bo pač za povečano oborožitev le tega treba prihraniti drugje, oz. znižati proračunske izdatke za pokojnine, zdravstvo, šolstvo in še kaj. Dejal je: »Če komu to ni všeč naj si nabavi učbenik ruščine ali naj se čimprej izseli na Novo Zelandijo«

Od te skrajno nihilistične izjave je minilo že več kot mesec dni, a v javnosti ni bilo zaslediti enega samega resnega odziva, kaj šele protesta domačega državnega vrha. Česa takega nismo slišali ne iz ust predsednice Republike, niti predsednika Vlade, prav tako ne s strani ministrice za evropske in zunanje zadeve ali ministra za obrambo. Če je bilo Rutteju kaj očitano po kanalih tihe diplomacije, je bilo storjeno preveč diskretno. Državljanke in državljani Republike Slovenije o tem ne vemo nič!

Sporočite, gospa predsednica, gospod predsednik, gospa ministrica in gospod minister, tako generalnemu sekretarju Zveze Nato, kot evropskim kolegicam in kolegom, zlasti onim, pri sosedih, ki še komaj skrivajo slo po našem ozemlju, oz. po »korekciji« meja, da slovenski in ostali državljani, ki skupaj sobivamo in ustvarjamo v Republiki Sloveniji ne bomo odšli nikamor in se tudi ne bomo odpovedali življenjskim standardom, oz. pridobljenim materialnim in drugim pravicam, v zameno za neko domnevno in vprašljivo varnost, ki bi nam jo zagotavljala obilnejša in močnejša oborožitev. Zagovarjanje le te pa izdaja namero po nadaljevanju vojaške in siceršnje konfrontacije z Rusko federacijo -  brez ovinkarjenja jo je francoski predsednik Emanuel Macron  v sredo označil kar za »eksistencialno grožnjo za Evropo« - namesto da bi v dialogu z njo odpravljali razloge vojne v Ukrajini in vzajemnega nezaupanja.

Preberimo še enkrat 7. kitico Zdravljice: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!« - Forma mentis, Prešernova, ki sodi danes med ogrožene vrste.

A če citiramo, pravzaprav parafraziramo ameriškega podpredsednika na varnostni konferenci v Münchnu,  povejmo, da naši domači in širši evropski varnosti ne grozita Rusija ali Kitajska, pa ob nastalih novih okoliščinah v ZDA, če hočemo, tudi Donald Trump ne. To kar nas ogroža veliko prej, so naraščajoče notranje politične in druge tenzije kot posledica poglabljajoče se gospodarske in socialne krize, katerim so dokazano prispevale nespametne odločitve vrhov in članic Nata ter Evropske unije v odziv na vojno v Ukrajini.

Reševanje tega konflikta je sedaj prevzela nova ameriška administracija, kar je vredno obžalovanja le toliko kolikor tega ni storila Evropa sama, pa ja ni manjkalo opozoril, nasvetov in pozivov v to smer s strani mirovniškega sveta. Želeti si je, da bo pot k prekinitvi spopadov in k dogovoru o trajnem miru čim krajša, da je Evropa, Macronu navkljub, ne bo prehudo oteževala in zapletala,  ter da ji bodo sledila prizadevanja za ponovno vzpostavitev dialoga in sodelovanja z Rusko federacijo.

Zato pozivamo zlasti predsednika Vlade dr. Roberta Goloba, da Rutteju, četudi z mesečno zamudo, prenese ogorčenost, verjamemo, da večine naše javnosti, nad njegovo nesramno in žaljivo izjavo, ter sporoči, da dlje od že danih zavez glede obrambnih izdatkov znotraj članstva v Natu, Republika Slovenija ne namerava iti, kajti bi kakršnokoli povečanje teh sredstev, ogrožalo ne samo izvrševanje ključnih javnih storitev ampak tudi izpolnjevanje državljankam in državljanom danih obljub po izboljšanju le teh ter enako širši mednarodni skupnosti po učinkovitem sodelovanju v skupnem boju proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam. Izdatki za oboroževanje ne bi smeli nikoli ogrožati ciljev družbene blaginje in razvoja. Nam bo gospod premier prisluhnil? Po včerajšnji izjavi da »Se mora Evropa čim prej usmeriti v izgradnjo lastnih obrambnih sposobnosti in industrije«, kaže bolj slabo. Zato bi ga radi dodatno spomnili, da Ustava jasno določa da smo pravna in socialna država. Zahtevamo in pričakujemo, da bomo njune dosežene ravni tudi obvarovali!

S spoštovanjem…

 

Podpisnice in podpisniki:

Aurelio Juri, Spomenka Hribar, Jože P. Damijan, Primož Šterbenc, Franco Juri, Marko Apih, Marjan Šiftar, Danijel Rebolj, Darko Štrajn, Jelka Kernev Štrajn, Arne Vehovar, Borut Stražišar, Polona Jamnik, Marko Uršič, Igor Ž. Žagar, Matjaž Kmecl, Branko Gradišnik, Božidar Flajšman, Andrej Mašera, Matjaž Hanžek, Nada Turnšek, Peter Abram, Franjo Žagar, Stane Lunder, Dragica Lunder, Jože Lah, Miloš Šonc, Tatjana Šonc, Iztok Šori, Dunja Ukmar Hvastja, Violeta Tomič, Mila Hladnik, Miran Hladnik, Ana Horvat, Janez Černač, Staša Glavič, Samo Marn, Srečko Križanec, Mira Muršič, Andreja Bahar Muršič, Igor Polajnar, Branko Šekoranja, Ljuba Miljuševič, Mira Kofler, Bojan Kofler, Irena Levičar, Zvona T. Simčič, Alenka Sottler, Jure Pogačnik, Boris Žulj, Draga Rinkema, Nives Palmić, Saba Skaberne, Mojca Fideršek, Jadran Čalija, Boris Žnidarič, Manja Vrenko, Mitja Manček, Mateja Kunstek, Andrej Bolčina, Drago Kosmač, Janez Mohorič, Ira Zorko, Majda Koren, Drago Finžgar, Branka Černigoj, Robert Puš, Franc Žnidaršič, Martina Šuhel, Dušan Kaplan, Lada Zorn, Ira Ratej.

...Pa smo si jo prislužili

 

Trumpove ZDA oklofutale Evropo!

Trump ne predlaga, ne prosi, ne poziva, ne pravi kaj bi, ampak kaj bo… preprosto storil! No, dan potem se lahko premisli, da ne bi svet povsem vrgel s tečajev, in išče konsenz za te svoje ideje. Morda jih bo čez teden opustil in si izmislil nekaj drugega. Vedi kaj še vse ima na zalogi. Čuti se gospodar sveta in dela na tem da  to, zlepa ali zgrda, dokaže. Celo z kaznovanjem braniteljev vladavine prava, ki bi se postavili na pot njegovim nečednostim ali onim njegovih prijateljev (npr. Netanyahuja). Je torej, kot aprioren zanikovalec mednarodnega prava, da ne dodam še podnebnih sprememb, hudo nevaren, toda pri nečem, ki zveni dobrega se je zavezal že dolgo pred volitvami in na tem vztraja tudi zdaj ko je že trdno v Beli Hiši - pri končanju vojne v Ukrajini in dobro ve, da brez dogovora z Rusijo tega ne more doseči. Po treh letih spopadov je vojaška industrija, najbolj ameriška, zacvetela, čas je da tudi druge branže. Gradbeništvo, recimo, pri katerem je sam najbolj doma in ki potrebuje mir, da se požene in kuje svoje dobičke. Zato čimprej mir tako v Ukrajini kot v Gazi. In prvemu daje prioriteto, ker ni obremenjen s selitvijo ljudstev in ker zanj mu zadošča dogovor s Putinom. Ali ga bo dosegel in pod kakšnimi pogoji je drugo vprašanje, kajti ko se je podal v to misijo z bolj konkretnimi dejanji - več kot urni telefonski pogovor s Kremeljskim vladarjem z dogovorom o čimprejšnjem srečanju, in nastop njegovega odposlanca, podpredsednika Jamesa Davida Vanceja, na 61. varnostni konferenci minuli teden v Münchnu - so se oglasili z oteževalnimi pogledi in pogoji na poti k miru Evropejci.  Jim bo prisluhnil in če, koliko, bo treba počakati na zmenek s Putinom. Vsekakor pa jim daje vedeti, da so zanj prej komplikatorji kot pomočniki pri doseganju cilja, ki si ga je zadal. Pridiga Vanceja voditeljem Evropske unije, da ne sledijo demokratičnim vrednotam, ker ne dopuščajo da bi pri odločanju sodelovale tudi bolj ekstremne desne in leve sile, in ki je udeležence konference nemalo šokirala, je izzvenela prav v tem tonu. In roko na srce, pridigar oporečen kolikor že hočemo, a težko mu je ugovarjati. Vsa tri leta vojne ni bilo s strani vrhov EUja, Nata in njunih evropskih članic ene same resne mirovne pobude do Rusije. In še ko se je vanjo podal madžarski premier Viktor Orban s potjo tudi v Moskvo, je bil deležen samih obsodb, celo s strani Evropskega parlamenta. Sedaj pa, ko je vajeti k miru prevzel Trump, Evropejci zahtevajo biti zraven. »Nič brez nas in Ukrajine!«. V soboto kruto sporočilo posebnega odposlanca ZDA za Ukrajino Kejtha Kellogga, da jih zraven ne bo, da Evropa ne bo del mirovnih pogovorov za Ukrajino, toda dopustimo možnost, da se Trump spet premisli in, če bo v to privolil Putin, Evropski uniji pripre vrata, kajti drugih prijateljev na Zahodu bo težko našel. Zaenkrat je Zelenskemu že postavil nekaj pogojev, da bi mu sploh še pomagal  -  koncesijo pri izkopavanju litija in drugih redkih ter dragocenih kovin, v vrednosti 500 milijard dolarjev v zameno za ameriško pomoč, pri čemer se je izognil reči da tudi vojaško, in ukrajinski v.d. predsednik je na to seveda takoj pristal. Iz tega naslova tudi sporočilo Kellogga, da Ukrajina pa bo del pogajanj, da bo smela reči in zahtevati svoje. No, videli bomo kako se bo ta proces nadaljeval. Kakorkoli že, kolikor me kot zagovornika iskanja pogajalskega konca tega konflikta, to kar počne Trump veseli, ker nas nenazadnje odmika od nevarnosti eskalacije do globalnega jedrskega spopada, se kot Evropejec čutim osramočen, ker koraka v to smer ni zmogla Evropa sama. Kaj je še rekel Vance?.... da resnična grožnja Evropi ne izvira iz zunanjih akterjev, kot sta Rusija ali Kitajska, temveč iz notranjega umika Evrope od nekaterih svojih “najbolj temeljnih vrednot”. Se moti? 

Še 89 sekund...

 

Globalna katastrofa vse bliže in mi kupujemo Patrie…

 

Vem, da smo se zavezali Natu k oblikovanju dveh bataljonskih bojnih skupin in da je nakup oklepnikov 8 x 8 temu namenjen. Pa ni toliko pomembno pri komu jih kupujemo. Toda… ko slišim, berem in vidim, da ni dovolj denarja za celo vrsto drugih potreb naših ljudi, ki so bolj življenjske, takojšnje, neodložljive pa celo usodne, mi postane napovedana potrošnja 700 milijonov evrov za omenjena bojna vozila napoved povsem zgrešene, nesmiselne in neodgovorne investicije, v totalnem nasprotju s pametjo in javnim interesom, oz. dobesedno stran vržen denar. Kot prvo, ker te oklepnike ne bomo potrebovali mi doma, za obrambo, - vedi že proti komu?!... Rusom? - ampak za sodelovanje naših vojakov na tako imenovanih »mirovniških« misijah severnoatlantskega zavezništva tu pa tam po svetu, pa vemo in vidimo koliko mirovništva to zavezništvo premore in izkazuje, kot drugo, ker se vse hitreje bližamo globalni katastrofi in temu procesu prav s takimi nakupi prispevamo, in kot tretje, ker po tem denarju veliko prej in bolj kliče skrb za varnost naših otrok, starostnikov in sicer prebivalcev pred požari, poplavami, podori in drugimi ekstremnimi vremenskimi pojavi, ki sledijo podnebnim spremembam. Naj zveni demagoško kolikor hočemo, v duhu dileme: »topovi ali maslo«, toda kar trdim sem prepričan da deli tudi večina javnosti.

Še 89 sekund do konca sveta, civilizacije, človeštva, vsega, -  napovedujejo znanstveniki Bulletin Of Atomic Scientists, ki že 80 let skrbijo za Doomsday Clock - simbolno Uro Sodnega dne. Še lani so nam dajali 90 sekund. Zanimiva primerjava z letom 1991, ko smo se osamosvajali in je SFRJ pričela krvavo razpadati. Berlinski zid je bil že padel. Takrat je bilo človeštvo oddaljeno od sodne polnoči še celih 17 minut. Še pogled nazaj nam pokaže 120 sekund, kar je bil do lani še najslabši kazalec, v prvih letih hladne vojne, po koncu 2. svetovne, do 1959 leta. Celo v letu Kubanske krize, 1962, ko je 13 dni ves svet trepetal pred nevarnostjo neposrednega spopada ZDA in Sovjetske zveze, oz. izbruha 3. svetovne vojne, je kazalo 420 sekund. In gospodje, ki vse to merijo, proučujejo, preverjajo, analizirajo, detektirajo in nam sporočajo niso neki nagajivi in hudičevo šaljivi upokojenci, ki jim je veselje, prej kot balinanje ali kartanje, strašenje javnosti. Že ustanovitelji te neprofitne organizacije nam povedo za kaj gre: Albert Einstein, Robert Oppenheimer in ostali znanstveniki projekta Manhattan, ki so zaznali nujo po taki znanstveni ustanovi potem, ko sta bili 1945 leta ameriški jedrski bombi  požgali in zradirali Hirošimo in Nagasaki. Jemati bi morali torej skrajno resno kar nam vsako leto povedo, pa tudi sproti, a še vedno ni opaziti, da bi naši vodilni ljudje, slovenski, evropski in svetovni odločevalci to počeli. Še vedno vztrajajo pri politikah, ki so privedle svet za dodatno sekundo bližje izumrtju. Grožnje jedrskega spopada globalnih razsežnosti niso več prikrite z odvračanjem, jedrski arzenali se nadgrajujejo in posodabljajo, množijo se države, ki bi se tudi rade dokopale do tega orožja, politične in gospodarske sile brezobzirno hlastajo po dobičku in drugih takojšnjih profitih, povsem slepe na dokaze o agoniji planeta in njenih vzrokih, o tem da ga podnebni krč ubija, da vpliv slednjega na ekosistem povečuje tveganja novih svetovnih epidemiji, da prihaja do zlorab tudi tehnologije, še posebej Umetne inteligence pri preoblikovanju tradicionalnih vojn. Skrajni čas je, svarijo skrbniki fatalne Ure, da se vprašamo ali je še možno zavrteti kazalce nazaj? Je! Toda nacionalni voditelji morajo takoj sesti skupaj in se soočiti z globalnimi tveganji, prisluhniti ugotovitvam in priporočilom znanstvenikov. Najbolj odgovorni za to so vladari Združenih držav Amerike, Kitajske in Rusije. Njihove države imajo namreč že same, brez drugih, moč da povsem uničijo planet. In Evropa, ne da bi navijala za nikogar, mora pri tem pomagati, pričeti z obračanjem kolesa prioritet pri trošenju javnega denarja k naložbam, ki bodo umirjale tok zgodovine in napredka, ne obratno. Zakaj ne bi bila pri tem Slovenija prva in najbolj vzorna?

 

Mirovniki tiiiho!

 

Predsednica »malce razočarana« nad mirovniki… Kaj pa mi z njo? (3)

»Kot »navaden« državljan razumem demokracijo in politiko tako, da državljani na volitvah in referendumih izvolimo predstavnike ljudstva v domačih in mednarodnih institucijah in odločimo, kam in v katere mednarodne organizacije se bomo vključili.« - Tako uvod Jordana Kodermaca v odzivu na moj zapis z gornjim naslovom. V nadaljevanju našteva vse mednarodne organizacije in povezave katerim je Republika Slovenija po izstopu iz SFRJ pristopila in pa pristojnosti domačih izvoljenih ali imenovanih organov. Sklene s tem, da se naj mirovniki, če hočemo in zahtevamo drugačno politiko od one, ki jo vodi država, podamo na volitve. »Zahtevati od sedanje oblasti drugačen pogled na zapletene mednarodne odnose z neverificiranimi zahtevami »manjše skupine« posameznikov - pojasni - ni v okviru pravnih standardov in sodobne demokratične družbe, četudi so to pobude gibanj civilne družbe.«

Vmes seveda komentira in vrednoti naše poglede in zlasti predloge, ki smo jih nedavno preko peticije in neposredno na srečanju, ki smo ga imeli z njo,  naslovili na predsednico Republike Natašo Pirc Musar.

In si rečem, sveta preproščina, ali pa kako vzornega državljana, imajo v Solkanu, ki hodi na volitve, glasuje za svoje izbrance in se nato vrne domov čakajoči na naslednjo priložnost izbire. Do takrat bo pridno, zvesto sledil politiki, ki jo bo vodila izbrana oblast, če mu je všeč ali ne. Bravo, Kodermac!

No, jaz sem nekoliko bolj kompliciran in zahteven. Možgane ne morem pustiti spat. Enako hodim volit, tudi organe krajevne skupnosti kjer živim, nekomu oddam glas upajoč, da sem izbral najboljšega, ko stopi mandat, če seveda izvoljen, mu čestitam in prepustim klasičnih 100 dni miru in aklimatizacije v novo funkcijo. Nato pa pričnem z nadzorom njegovega dela in mu gledam tudi pod prste, da vidim ali si je zaslužil moj glas, ali sem ga bil zapravil.

Našega vzornega Primorca je najbolj zmotil poziv ki smo ga naslovili predsednici republike, da bi šla v Moskvo, k Putinu, in tako, tudi v duhu pogovora, ki ga je imela par tednov prej s papežem Frančiškom v Rimu, vsaj simbolično izpovedala željo Slovenije po čimprejšnjem končanju vojne v Ukrajini in vrnitvi k miru. Bilo bi soliranje - pravi – ki ne bi prispevalo k reševanju zapletenih mednarodnih odnosov, bi pa k rušenju stališč, zavez in enotnosti Evropske unije, oz. k njenemu razpadu. EU - dodaja – ima sicer pred sabo velike in težke izzive, a nam kljub temu že desetletja zagotavlja mir, kar je v primerjavi s preteklimi obdobji pravi čudež. Katera pretekla obdobja ima v mislih, Kodermac ne pove. Kolikor pomnim, od mojega rojstva dalje, 50 in več let pred vstopom v unijo, če odmislim 10 dnevno osamosvojitveno krvavo epizodo vmes, smo v Sloveniji živeli v miru.

Po včlanitvi tudi, a danes trditi, da je temu še tako, da še živimo v miru, je vsaj malce pretenciozno, bodimo iskreni!

Že tretje leto živimo v vojni, Kodermac, vprašajte go. Leynovo. Res da še ne poka pri nas doma, hvala bogu, a smo udeleženi s financami, vojaškimi svetovalci in inštruktorji, z dostavami orožja in z plejado drugimi odločitev in pomoči, v vsem kar se dogaja v Ukrajini in ki nismo znali ali si upali napovedati oz. preprečiti prav zavoljo enotnosti v EU, ki nam je zameglila um. Če bi poslušali Milana Kučana in Danila Turka, da ne naštejem še na desetine akademikov in priznanih poznavalcev mednarodnih razmer, bi od samega začetka konflikta in še prej - takrat je sicer vladal Janša - ravnali drugače. Morda, z drugačno razlago vzrokov, okoliščin in odgovornosti te krize, s prstom predvsem na širitev Nata, še komu odprli oči in prisilili vojno hujskače v Bruslju in Washingtonu, ala Biden, Stoltenberg, Rutte, Von der Leyen, Tusk, Kallas in še koga, k drugačnemu pristopu do Putinovih predvojnih zahtev in opozoril.

A ni žalostno, Kodermac, da nam ga bo zdaj pokazal šerif Donald Trump? In da mu bodo evropski oblastniki kimali in sledili? Pojedine zarečenega kruha bo do bruhanja!

 

 

Izrael še vedno naš prijatelj?!

 

BESEDE VELIKE, DEJANJA MALA!

… in standardi še vedno dvojni.

 

Že dolga leta, zagotovo od osamosvojitvene vojne dalje, sodelujem z mirovniki v Italiji, predvsem v sosednji Furlaniji Julijski Krajini. Me redno vabijo na vse njihove shode in srečanja s prošnjo da se tudi kaj oglasim, da spregovorim o mirovništvu pri nas v Sloveniji in sicer, o naših pogledih na vojne in druge konflikte v teku. Vedo' da od udora ruske vojske v Ukrajino povezujem nekako preko spleta skupino od 50 do 70 slovenskih intelektualcev, ki se občasno oglašamo s pismi, pozivi in peticijami državnemu vrhu k alternativnemu, bolj miroljubnemu in koherentnemu pristopu k reševanju teh vojn. Govorim o ukrajinski in oni, ki je pol drugo leto kasneje znova požgala Bližnji vzhod ter skrbi sveta in ki jo najbolj zaznamuje še vedno trajajoči genocid Izraela nas Palestinci.

Pogosto me začudeno sprašujejo, kako da nam v Sloveniji uspeva nagovoriti neposredno državni vrh, da nas tu pa tam sprejmejo v parlamentu in pri predsednici republike, česar ni italijanskim mirovnikom dano niti v sanjah, in moj odgovor je preprost: »Nas je za skoraj za tretjino manj kot je prebivalcev Rima in se večinoma, vsaj tisti, ki smo se sprehajali po političnih odrih, poznamo tudi osebno«. A jih takoj pomirim pri zavidanju: »Sprejmejo nas že, si vzamejo urico časa, ob sebi imajo zbrane svetovalce, poslušajo,  a da bi nas tudi slišali in skušali razumeti, tega je bolj malo«.

Tako, da je seveda lepo, da prejmeš vabilo na tako srečanje in da to kar pisariš v medijih poveš direktno predsednicam Republike in Državnega zbora ter njunim sodelavcem, toda tudi takrat, ko se ti je zazdelo, da si izbral prave besede in podal prave argumente, ko so ti sogovorniki prikimali, ko si rečeš, končno so me razumeli – pa govorim v imenu slehernega člana ali članice naših delegaciji - v nadaljevanju uradnega ponašanja do omenjenih vojn in njihovih protagonistov, ugotoviš, da je bilo kimanje le gesta vljudnosti, da sprejeli od onega kar si jim povedal niso ničesar ali zelo malo. No, tega ne morem reči za predsednico parlamenta, go. Klakočar, ki nas je, ne samo sprejela kar tri krat, ampak tudi slišala in to zelo, zlasti pri Palestini.

Tudi razgovor s šefico države, dr. Pirc Musar, je bil dragocen, razgiban, mestoma vroč, poslovili smo se z nasmeški, morda tudi malce kislimi, in prijaznimi pozdravi, toda izvedeli bi dan kasneje, da je pričakovala več od nas, da ji nismo bili podali nobenega oprijemljivega predloga kako se postaviti do vojn, da smo modrovali bolj v prazno in s pomanjkljivim vedenjem o ozadjih delovanja države pri iskanju poti k miru. Razumeli smo, da nas ni bila razumela, poslušala da, slišala komaj.

In da je temu bilo tako se je pokazalo v sredo 15. januarja na tradicionalnem po-novoletnem sprejemu za tuji diplomatski zbor pri nas, ki sta ga na Brdu pri Kranju gostila predsednica Republike in predsednik Vlade. Vsekakor pohvale vreden  nagovor predsednice, ki je hudo okarala tako Izrael kot Rusko federacijo. Prvega, ki da »mu je dovoljeno vse, tudi pobijanje tisočev in tisočev otrok ter žensk, uničevanje bolnišnic, šol in domov«, pri čemer je »tragično - je dodala - da se kot mednarodna skupnost na vse to komajda še odzivamo«, Rusijo pa ker je grobo poteptala suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine in ker »Še vedno trajajoča agresija povzroča škodo, ki jo bodo plačevale generacije«. Recimo da znosna tudi druga pridiga, a da bi priznala, kot ves čas trdi njen bivši kolega predsednik Danilo Turk, na kar smo jo bili tudi mi mirovniki spomnili, da »Problem Ukrajine je posledica nerazumne ideje o širitvi Nata nanjo, oz. da je tu pravi vir tega konflikta«, niti slučajno.

Toda najhuje je bilo spoznanje, da veleposlanikov, ki so jima bile predsedničine besede najbolj namenjene, izraelskega in ruskega na sprejemu sploh ni bilo. Drugi ker je že tretje leto izobčen iz slovenske diplomatske skupnosti, in zato ni bil vabljen, prvi pa, ker jih ni hotel slišati in je protestno abstiniral. Velik problem je v tem, da je sploh bil povabljen. Še en hud, sramoten kiks v naših deklariranih »enotnih standardih«.

Vzajemno razočaranje

 

Predsednica »malce razočarana« z mirovniki? Kaj pa mi z njo?

 

»Moram vam čisto iskreno povedati, da sem bila na koncu malce razočarana. Ker govoriti o tem, da je treba storiti nekaj, da bo mir, je zelo lahko. Ko sem jih spraševala o tem, kaj konkretno mislijo, seveda konkretnih predlogov ni bilo ravno veliko, razen tega, da bi Izraelu morali dati dodatne sankcije.« Tako predsednica Republike Nataša Pirc Musar na vprašanje Tanje Gobec kaj je bila odgovorila mirovnikom, ki nas je minuli petek sprejela in ki smo ji bili predali Peticijo s pozivi k odločnejšemu zavzemanju Slovenije za mir v Ukrajini in Palestini. Intervju s državno poglavarko je TV Slovenija predvajala v ponedeljek.

Ko sem to slišal, sem predsednici takoj pisal, se ji še enkrat zahvalil za čas, ki si ga je bila s svojimi sodelavkami in sodelavci vzela za nas - vodil sem namreč delegacijo - in ji očital, da Peticije ni bila prebrala dovolj pozorno, enako pozorno tudi nas ni bila poslušala. Sicer bi videla in slišala, da so bili naši pozivi, naši predlogi kaj storiti z omenjenima vojnama še kako konkretni:

1.     Pot v Moskvo, k Putinu, tako kot Orban, in povezovanje še s kom v EU, ki podobno misli o tem, da so za končanje vojne nujni pogovori in ne oboroževanje Ukrajine - glej Fica in morda kmalu tudi Milanoviča,

2.     nasprotovanje včlanitvi Ukrajine v Natu in sicer nadaljnji širitvi zavezništva,

3.     v zvezi z genocidom Palestincev pa boleče sankcije proti Izraelu, vsaj take kot proti Rusiji, in še posebej poziv ZDA, Nemčiji, Češki in drugim zahodnim zaveznicam, ki to počno, k prenehanju oboroževanja Izraela.

Spomnili smo jo v zvezi s tem na nedavna priporočila posebnega predstavnika EU za človekove pravice Olofa Skooga zunanjim ministrom unije, da naj članice povezave ustavijo prodajo orožja in do nadaljnjega prekinejo politični dialog z Izraelom, česar pa ministri niso storili in s tem priznali sodelovanje EU v genocidu. 

Večkrat sem jo osebno pozval k izkazovanju več poguma pri teh odločitvah, pri čemer je ponavljala, da enotnosti v zvezi s Palestino in Izraelom v Evropski uniji žal ni in da ji soliranje ni blizu. Pa sem jo spomnil, da smo vendarle bili storili korak izven dogovorov, privolitev in usklajevanj u Brusljem ali Washingtonom – ob priznanju Palestine skupaj z manjšo skupino evropskih držav: Španijo, Irsko in Norveško. »Storimo to še enkrat! Povejmo zaveznicam, ki še naprej pošiljajo orožje Netanyahujevemu režimu, da prispevajo k nadaljevanju masakra, da pristajajo na vlogo sostorilcev!«

No, od tega obiska k predsednici Republike tudi sami, mirovniki, nismo pričakovali veliko, a zdelo se nam je pomembno, da bi nas slišala, tako kot nas je bila, priznam, da z večjim sočustvovanjem, predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, in da bi zapolnili tisti manko v naši komunikaciji z državnim vrhom, ki nam ga je silila neodzivnost predsednika Vlade, Roberta Goloba. Po štirih neuspelih prošnjah za sprejem, smo se mu sedaj odpovedali.

Kako dalje? Počakajmo na inavguracijo Donalda Trumpa. Zanimivo, da se še nihče od vidnejših zagovornikov članstva Ukrajine v Nato (Rutte, Leynova, Kallasova…) ni odzval na Trumpov napovedan veto k tem koraku - »Razumem Putina zakaj je storil kar je!« - za katerega že od začetka ruske agresije dalje, evropski odločevalci trošijo na desetine milijard evrov, da bi Ukrajini obvarovali pravico do njega. Generalni sekretar Nata, Mark Rutte, kot da Trumpa ni slišal, je na ponedeljkovem srečanju v Bruslju z obrambnimi ministri EU in na torkovem zasedanju Evropskega parlamenta, pri čemer se znova sprašujmo, kaj ima početi sekretar Nata v sobanah Evropske unije, ustrelil le napoved nujnega povečanja obrambnih izdatkov članic iz 2 na 3,5 ali več % BDPja. Trump jih zahteva kar 5%, sicer grozi z odhodom ZDA iz zavezništva.

Upam, da bo naša javnost končno spoznala, da nam ni mesta v tej druščini in da je čas da od nje odidemo k nevtralnemu, oz. neuvrščenemu statusu