Še tiste malo podpore, ki jo ima v javnosti, dela na tem da jo zapravi...

 

VEČ OROŽJA NOVA POLITIČNA REALNOST?

 

Še vedno se sprašujem, od njegove investiture, ko ni bilo odgovora na prvi poziv mirovnikov k diskontinuiteti z Janševo zunanjo politiko v odnosu do vojne v Ukrajini, dalje, ali predsednik Vlade, Robert Golob, še koga posluša razen sebe in svojega svetovalca Vojka Volka, ter seveda vplivnejših odločevalcev onstran domačih meja?! Pa ali sploh kdaj razdela do čim bolj logičnih sklepov informacije in misli, ki jih le te porajajo. Se je vprašal, ali je vprašal poljskega kolego Tuska, zakaj je Poljska že vnaprej napovedala, da ob morebitni evropski mirovni misiji v Ukrajini svoje vojske tja ne bo poslala? Referiram na eventualno napotitev slovenskih vojakov »o čemer - je dejal Golob - je v tem trenutku prezgodaj govoriti«. Če že sam z Volkom zraven ne razume, da se članice Nata, potem ko so se tri leta posredno bojevale z Rusijo, ne morejo preleviti kar naenkrat v nadzornice miru, naj si da prevesti kar je rekel ruski zunanji minister Sergej Lavrov: »Ne bomo niti slučajno pristali na tako navzočnost  četudi pod zastavo Evropske unije ali katero drugo!«. Kaj nam to pove? Da če bo kaj EU v Ukrajini bodo lahko le Avstrija, Irska, Malta in Ciper. Soglašam z Golobom da naj to misijo prevzame OZN, a tudi v tem okvirju Slovenije ne bo, ker pač članica Nata. In bolje, kot da nam drugi sporočijo »Vas nočemo«, ali »ne sodite zraven«, je da sami vnaprej povemo, da nas ne bo. Nenazadnje bi vkorakanje Nata v Ukrajino za nadzor premirja ali miru pomenilo prav to čemur je Rusija z agresijo rekla NE!

Toda kar me je najbolj zmotilo v četrtkovem intervjuju v Odmevih je, da je premierju očitno vseeno če ga 70 domačih vidnih intelektualcev poziva k zadržanosti do nadaljnjega zviševanja obrambnih izdatkov, ker da tako terja, kot sam trdi, »nova politična realnost«. Saj zaboga ve, ali moral bi vedeti, da bi posledično trpela obseg in kakovost javnih storitev, ki jih zagotavlja država, oz. da bi morali jemati sredstva sociali, zdravstvu, šolstvu, mobilnosti, varovanju okolja in podnebja, infrastrukturi, znanosti, kulturi in še kaki drugi javni dobrini, ki so vezivo družbe in imperativ za njen obstoj. Kaj je že nekdo povedal na varnostni konferenci v Münchnu? Da nas ne ogrožata Rusija ali Kitajska, temveč da so grožnje notranje narave, da se ogrožamo sami, z opuščanjem vrednot na katerih smo nastali. Sem mu bil pisal kratek mail, preden bi se video-povezal z francoskim predsednikom Macronom in drugimi »modreci« EU in Nata v Parizu, naj bi se distanciral od izjave francoskega predsednika, da je Evropi »eksistencialna grožnja« Ruska federacija. Gre za večnega mejaša in soseda s katerim bo treba do konca naših dni, za kar bo itak poskrbelo podnebje, sobivati v čim bolj znosnem odnosu. Ne moremo sprejeti teze, da nam čez ograjo preti eksistencialna grožnja. Od vedno živimo skupaj in v dobro vseh smo tudi lepo sodelovali. In to z obstoječim režimom, s Putinom, Lavrovom in ostalimi.

Če se je pred tremi leti nekaj hudega zgodilo, ki se dogaja še danes, če je ta isti režim prestopil določene meje, priznajmo si da smo k temu prispevali tudi mi, pa ne mislim samo na nas Slovenija, ampak v širšem smislu na Nato in EU z našim odnosom do njega, ter poiščimo tiste poti, ki nas bodo vodile k saniranju stanja, k ponovnemu dobremu sosedstvu. Tega pa ne bomo dosegli z oboroževanjem, z latentnim vojnim ali drugim izrednim stanjem, z vzajemnim izključevanjem, z izmenjavo grdih pogledov in sovražno retoriko.

Nova realnost, gospod premier, je da če ne boste poslušali vaših volivk in volivcev in mirovniški svet jih zajema kar dober del, boste ob koncu mandata če ne prej, odkorakali, tako kot se bo zgodilo in se že dogaja Macronu, Scholzu, Starmerju, Trudeauju in ostalim, v zgodovino. In bo Evropi zavladala tista huda desnica, ki bo paradoksalno, storila to, česar vi niste znali, zmogli ali hoteli - dogovorila se bo s sosedom.

 

Poziv poslan že v četrtek. Nobenemu mediju se objava ni zdela vredna?!

 

VEČ OROŽJA ZA MANJ SOCIALE, ZDRAVJA IN ZNANJA? NE, HVALA!

Poziv državnemu vrhu k varovanju socialne države

Med podpisniki in podpisnicami tega poziva smo tako zagovorniki kot nasprotniki slovenskega članstva v Natu, smo pa vsi, eni in drugi, zgroženi nad nedavno izjavo generalnega sekretarja zavezništva, Marka Rutteja, da bo pač za povečano oborožitev le tega treba prihraniti drugje, oz. znižati proračunske izdatke za pokojnine, zdravstvo, šolstvo in še kaj. Dejal je: »Če komu to ni všeč naj si nabavi učbenik ruščine ali naj se čimprej izseli na Novo Zelandijo«

Od te skrajno nihilistične izjave je minilo že več kot mesec dni, a v javnosti ni bilo zaslediti enega samega resnega odziva, kaj šele protesta domačega državnega vrha. Česa takega nismo slišali ne iz ust predsednice Republike, niti predsednika Vlade, prav tako ne s strani ministrice za evropske in zunanje zadeve ali ministra za obrambo. Če je bilo Rutteju kaj očitano po kanalih tihe diplomacije, je bilo storjeno preveč diskretno. Državljanke in državljani Republike Slovenije o tem ne vemo nič!

Sporočite, gospa predsednica, gospod predsednik, gospa ministrica in gospod minister, tako generalnemu sekretarju Zveze Nato, kot evropskim kolegicam in kolegom, zlasti onim, pri sosedih, ki še komaj skrivajo slo po našem ozemlju, oz. po »korekciji« meja, da slovenski in ostali državljani, ki skupaj sobivamo in ustvarjamo v Republiki Sloveniji ne bomo odšli nikamor in se tudi ne bomo odpovedali življenjskim standardom, oz. pridobljenim materialnim in drugim pravicam, v zameno za neko domnevno in vprašljivo varnost, ki bi nam jo zagotavljala obilnejša in močnejša oborožitev. Zagovarjanje le te pa izdaja namero po nadaljevanju vojaške in siceršnje konfrontacije z Rusko federacijo -  brez ovinkarjenja jo je francoski predsednik Emanuel Macron  v sredo označil kar za »eksistencialno grožnjo za Evropo« - namesto da bi v dialogu z njo odpravljali razloge vojne v Ukrajini in vzajemnega nezaupanja.

Preberimo še enkrat 7. kitico Zdravljice: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!« - Forma mentis, Prešernova, ki sodi danes med ogrožene vrste.

A če citiramo, pravzaprav parafraziramo ameriškega podpredsednika na varnostni konferenci v Münchnu,  povejmo, da naši domači in širši evropski varnosti ne grozita Rusija ali Kitajska, pa ob nastalih novih okoliščinah v ZDA, če hočemo, tudi Donald Trump ne. To kar nas ogroža veliko prej, so naraščajoče notranje politične in druge tenzije kot posledica poglabljajoče se gospodarske in socialne krize, katerim so dokazano prispevale nespametne odločitve vrhov in članic Nata ter Evropske unije v odziv na vojno v Ukrajini.

Reševanje tega konflikta je sedaj prevzela nova ameriška administracija, kar je vredno obžalovanja le toliko kolikor tega ni storila Evropa sama, pa ja ni manjkalo opozoril, nasvetov in pozivov v to smer s strani mirovniškega sveta. Želeti si je, da bo pot k prekinitvi spopadov in k dogovoru o trajnem miru čim krajša, da je Evropa, Macronu navkljub, ne bo prehudo oteževala in zapletala,  ter da ji bodo sledila prizadevanja za ponovno vzpostavitev dialoga in sodelovanja z Rusko federacijo.

Zato pozivamo zlasti predsednika Vlade dr. Roberta Goloba, da Rutteju, četudi z mesečno zamudo, prenese ogorčenost, verjamemo, da večine naše javnosti, nad njegovo nesramno in žaljivo izjavo, ter sporoči, da dlje od že danih zavez glede obrambnih izdatkov znotraj članstva v Natu, Republika Slovenija ne namerava iti, kajti bi kakršnokoli povečanje teh sredstev, ogrožalo ne samo izvrševanje ključnih javnih storitev ampak tudi izpolnjevanje državljankam in državljanom danih obljub po izboljšanju le teh ter enako širši mednarodni skupnosti po učinkovitem sodelovanju v skupnem boju proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam. Izdatki za oboroževanje ne bi smeli nikoli ogrožati ciljev družbene blaginje in razvoja. Nam bo gospod premier prisluhnil? Po včerajšnji izjavi da »Se mora Evropa čim prej usmeriti v izgradnjo lastnih obrambnih sposobnosti in industrije«, kaže bolj slabo. Zato bi ga radi dodatno spomnili, da Ustava jasno določa da smo pravna in socialna država. Zahtevamo in pričakujemo, da bomo njune dosežene ravni tudi obvarovali!

S spoštovanjem…

 

Podpisnice in podpisniki:

Aurelio Juri, Spomenka Hribar, Jože P. Damijan, Primož Šterbenc, Franco Juri, Marko Apih, Marjan Šiftar, Danijel Rebolj, Darko Štrajn, Jelka Kernev Štrajn, Arne Vehovar, Borut Stražišar, Polona Jamnik, Marko Uršič, Igor Ž. Žagar, Matjaž Kmecl, Branko Gradišnik, Božidar Flajšman, Andrej Mašera, Matjaž Hanžek, Nada Turnšek, Peter Abram, Franjo Žagar, Stane Lunder, Dragica Lunder, Jože Lah, Miloš Šonc, Tatjana Šonc, Iztok Šori, Dunja Ukmar Hvastja, Violeta Tomič, Mila Hladnik, Miran Hladnik, Ana Horvat, Janez Černač, Staša Glavič, Samo Marn, Srečko Križanec, Mira Muršič, Andreja Bahar Muršič, Igor Polajnar, Branko Šekoranja, Ljuba Miljuševič, Mira Kofler, Bojan Kofler, Irena Levičar, Zvona T. Simčič, Alenka Sottler, Jure Pogačnik, Boris Žulj, Draga Rinkema, Nives Palmić, Saba Skaberne, Mojca Fideršek, Jadran Čalija, Boris Žnidarič, Manja Vrenko, Mitja Manček, Mateja Kunstek, Andrej Bolčina, Drago Kosmač, Janez Mohorič, Ira Zorko, Majda Koren, Drago Finžgar, Branka Černigoj, Robert Puš, Franc Žnidaršič, Martina Šuhel, Dušan Kaplan, Lada Zorn, Ira Ratej.

...Pa smo si jo prislužili

 

Trumpove ZDA oklofutale Evropo!

Trump ne predlaga, ne prosi, ne poziva, ne pravi kaj bi, ampak kaj bo… preprosto storil! No, dan potem se lahko premisli, da ne bi svet povsem vrgel s tečajev, in išče konsenz za te svoje ideje. Morda jih bo čez teden opustil in si izmislil nekaj drugega. Vedi kaj še vse ima na zalogi. Čuti se gospodar sveta in dela na tem da  to, zlepa ali zgrda, dokaže. Celo z kaznovanjem braniteljev vladavine prava, ki bi se postavili na pot njegovim nečednostim ali onim njegovih prijateljev (npr. Netanyahuja). Je torej, kot aprioren zanikovalec mednarodnega prava, da ne dodam še podnebnih sprememb, hudo nevaren, toda pri nečem, ki zveni dobrega se je zavezal že dolgo pred volitvami in na tem vztraja tudi zdaj ko je že trdno v Beli Hiši - pri končanju vojne v Ukrajini in dobro ve, da brez dogovora z Rusijo tega ne more doseči. Po treh letih spopadov je vojaška industrija, najbolj ameriška, zacvetela, čas je da tudi druge branže. Gradbeništvo, recimo, pri katerem je sam najbolj doma in ki potrebuje mir, da se požene in kuje svoje dobičke. Zato čimprej mir tako v Ukrajini kot v Gazi. In prvemu daje prioriteto, ker ni obremenjen s selitvijo ljudstev in ker zanj mu zadošča dogovor s Putinom. Ali ga bo dosegel in pod kakšnimi pogoji je drugo vprašanje, kajti ko se je podal v to misijo z bolj konkretnimi dejanji - več kot urni telefonski pogovor s Kremeljskim vladarjem z dogovorom o čimprejšnjem srečanju, in nastop njegovega odposlanca, podpredsednika Jamesa Davida Vanceja, na 61. varnostni konferenci minuli teden v Münchnu - so se oglasili z oteževalnimi pogledi in pogoji na poti k miru Evropejci.  Jim bo prisluhnil in če, koliko, bo treba počakati na zmenek s Putinom. Vsekakor pa jim daje vedeti, da so zanj prej komplikatorji kot pomočniki pri doseganju cilja, ki si ga je zadal. Pridiga Vanceja voditeljem Evropske unije, da ne sledijo demokratičnim vrednotam, ker ne dopuščajo da bi pri odločanju sodelovale tudi bolj ekstremne desne in leve sile, in ki je udeležence konference nemalo šokirala, je izzvenela prav v tem tonu. In roko na srce, pridigar oporečen kolikor že hočemo, a težko mu je ugovarjati. Vsa tri leta vojne ni bilo s strani vrhov EUja, Nata in njunih evropskih članic ene same resne mirovne pobude do Rusije. In še ko se je vanjo podal madžarski premier Viktor Orban s potjo tudi v Moskvo, je bil deležen samih obsodb, celo s strani Evropskega parlamenta. Sedaj pa, ko je vajeti k miru prevzel Trump, Evropejci zahtevajo biti zraven. »Nič brez nas in Ukrajine!«. V soboto kruto sporočilo posebnega odposlanca ZDA za Ukrajino Kejtha Kellogga, da jih zraven ne bo, da Evropa ne bo del mirovnih pogovorov za Ukrajino, toda dopustimo možnost, da se Trump spet premisli in, če bo v to privolil Putin, Evropski uniji pripre vrata, kajti drugih prijateljev na Zahodu bo težko našel. Zaenkrat je Zelenskemu že postavil nekaj pogojev, da bi mu sploh še pomagal  -  koncesijo pri izkopavanju litija in drugih redkih ter dragocenih kovin, v vrednosti 500 milijard dolarjev v zameno za ameriško pomoč, pri čemer se je izognil reči da tudi vojaško, in ukrajinski v.d. predsednik je na to seveda takoj pristal. Iz tega naslova tudi sporočilo Kellogga, da Ukrajina pa bo del pogajanj, da bo smela reči in zahtevati svoje. No, videli bomo kako se bo ta proces nadaljeval. Kakorkoli že, kolikor me kot zagovornika iskanja pogajalskega konca tega konflikta, to kar počne Trump veseli, ker nas nenazadnje odmika od nevarnosti eskalacije do globalnega jedrskega spopada, se kot Evropejec čutim osramočen, ker koraka v to smer ni zmogla Evropa sama. Kaj je še rekel Vance?.... da resnična grožnja Evropi ne izvira iz zunanjih akterjev, kot sta Rusija ali Kitajska, temveč iz notranjega umika Evrope od nekaterih svojih “najbolj temeljnih vrednot”. Se moti? 

Še 89 sekund...

 

Globalna katastrofa vse bliže in mi kupujemo Patrie…

 

Vem, da smo se zavezali Natu k oblikovanju dveh bataljonskih bojnih skupin in da je nakup oklepnikov 8 x 8 temu namenjen. Pa ni toliko pomembno pri komu jih kupujemo. Toda… ko slišim, berem in vidim, da ni dovolj denarja za celo vrsto drugih potreb naših ljudi, ki so bolj življenjske, takojšnje, neodložljive pa celo usodne, mi postane napovedana potrošnja 700 milijonov evrov za omenjena bojna vozila napoved povsem zgrešene, nesmiselne in neodgovorne investicije, v totalnem nasprotju s pametjo in javnim interesom, oz. dobesedno stran vržen denar. Kot prvo, ker te oklepnike ne bomo potrebovali mi doma, za obrambo, - vedi že proti komu?!... Rusom? - ampak za sodelovanje naših vojakov na tako imenovanih »mirovniških« misijah severnoatlantskega zavezništva tu pa tam po svetu, pa vemo in vidimo koliko mirovništva to zavezništvo premore in izkazuje, kot drugo, ker se vse hitreje bližamo globalni katastrofi in temu procesu prav s takimi nakupi prispevamo, in kot tretje, ker po tem denarju veliko prej in bolj kliče skrb za varnost naših otrok, starostnikov in sicer prebivalcev pred požari, poplavami, podori in drugimi ekstremnimi vremenskimi pojavi, ki sledijo podnebnim spremembam. Naj zveni demagoško kolikor hočemo, v duhu dileme: »topovi ali maslo«, toda kar trdim sem prepričan da deli tudi večina javnosti.

Še 89 sekund do konca sveta, civilizacije, človeštva, vsega, -  napovedujejo znanstveniki Bulletin Of Atomic Scientists, ki že 80 let skrbijo za Doomsday Clock - simbolno Uro Sodnega dne. Še lani so nam dajali 90 sekund. Zanimiva primerjava z letom 1991, ko smo se osamosvajali in je SFRJ pričela krvavo razpadati. Berlinski zid je bil že padel. Takrat je bilo človeštvo oddaljeno od sodne polnoči še celih 17 minut. Še pogled nazaj nam pokaže 120 sekund, kar je bil do lani še najslabši kazalec, v prvih letih hladne vojne, po koncu 2. svetovne, do 1959 leta. Celo v letu Kubanske krize, 1962, ko je 13 dni ves svet trepetal pred nevarnostjo neposrednega spopada ZDA in Sovjetske zveze, oz. izbruha 3. svetovne vojne, je kazalo 420 sekund. In gospodje, ki vse to merijo, proučujejo, preverjajo, analizirajo, detektirajo in nam sporočajo niso neki nagajivi in hudičevo šaljivi upokojenci, ki jim je veselje, prej kot balinanje ali kartanje, strašenje javnosti. Že ustanovitelji te neprofitne organizacije nam povedo za kaj gre: Albert Einstein, Robert Oppenheimer in ostali znanstveniki projekta Manhattan, ki so zaznali nujo po taki znanstveni ustanovi potem, ko sta bili 1945 leta ameriški jedrski bombi  požgali in zradirali Hirošimo in Nagasaki. Jemati bi morali torej skrajno resno kar nam vsako leto povedo, pa tudi sproti, a še vedno ni opaziti, da bi naši vodilni ljudje, slovenski, evropski in svetovni odločevalci to počeli. Še vedno vztrajajo pri politikah, ki so privedle svet za dodatno sekundo bližje izumrtju. Grožnje jedrskega spopada globalnih razsežnosti niso več prikrite z odvračanjem, jedrski arzenali se nadgrajujejo in posodabljajo, množijo se države, ki bi se tudi rade dokopale do tega orožja, politične in gospodarske sile brezobzirno hlastajo po dobičku in drugih takojšnjih profitih, povsem slepe na dokaze o agoniji planeta in njenih vzrokih, o tem da ga podnebni krč ubija, da vpliv slednjega na ekosistem povečuje tveganja novih svetovnih epidemiji, da prihaja do zlorab tudi tehnologije, še posebej Umetne inteligence pri preoblikovanju tradicionalnih vojn. Skrajni čas je, svarijo skrbniki fatalne Ure, da se vprašamo ali je še možno zavrteti kazalce nazaj? Je! Toda nacionalni voditelji morajo takoj sesti skupaj in se soočiti z globalnimi tveganji, prisluhniti ugotovitvam in priporočilom znanstvenikov. Najbolj odgovorni za to so vladari Združenih držav Amerike, Kitajske in Rusije. Njihove države imajo namreč že same, brez drugih, moč da povsem uničijo planet. In Evropa, ne da bi navijala za nikogar, mora pri tem pomagati, pričeti z obračanjem kolesa prioritet pri trošenju javnega denarja k naložbam, ki bodo umirjale tok zgodovine in napredka, ne obratno. Zakaj ne bi bila pri tem Slovenija prva in najbolj vzorna?

 

Mirovniki tiiiho!

 

Predsednica »malce razočarana« nad mirovniki… Kaj pa mi z njo? (3)

»Kot »navaden« državljan razumem demokracijo in politiko tako, da državljani na volitvah in referendumih izvolimo predstavnike ljudstva v domačih in mednarodnih institucijah in odločimo, kam in v katere mednarodne organizacije se bomo vključili.« - Tako uvod Jordana Kodermaca v odzivu na moj zapis z gornjim naslovom. V nadaljevanju našteva vse mednarodne organizacije in povezave katerim je Republika Slovenija po izstopu iz SFRJ pristopila in pa pristojnosti domačih izvoljenih ali imenovanih organov. Sklene s tem, da se naj mirovniki, če hočemo in zahtevamo drugačno politiko od one, ki jo vodi država, podamo na volitve. »Zahtevati od sedanje oblasti drugačen pogled na zapletene mednarodne odnose z neverificiranimi zahtevami »manjše skupine« posameznikov - pojasni - ni v okviru pravnih standardov in sodobne demokratične družbe, četudi so to pobude gibanj civilne družbe.«

Vmes seveda komentira in vrednoti naše poglede in zlasti predloge, ki smo jih nedavno preko peticije in neposredno na srečanju, ki smo ga imeli z njo,  naslovili na predsednico Republike Natašo Pirc Musar.

In si rečem, sveta preproščina, ali pa kako vzornega državljana, imajo v Solkanu, ki hodi na volitve, glasuje za svoje izbrance in se nato vrne domov čakajoči na naslednjo priložnost izbire. Do takrat bo pridno, zvesto sledil politiki, ki jo bo vodila izbrana oblast, če mu je všeč ali ne. Bravo, Kodermac!

No, jaz sem nekoliko bolj kompliciran in zahteven. Možgane ne morem pustiti spat. Enako hodim volit, tudi organe krajevne skupnosti kjer živim, nekomu oddam glas upajoč, da sem izbral najboljšega, ko stopi mandat, če seveda izvoljen, mu čestitam in prepustim klasičnih 100 dni miru in aklimatizacije v novo funkcijo. Nato pa pričnem z nadzorom njegovega dela in mu gledam tudi pod prste, da vidim ali si je zaslužil moj glas, ali sem ga bil zapravil.

Našega vzornega Primorca je najbolj zmotil poziv ki smo ga naslovili predsednici republike, da bi šla v Moskvo, k Putinu, in tako, tudi v duhu pogovora, ki ga je imela par tednov prej s papežem Frančiškom v Rimu, vsaj simbolično izpovedala željo Slovenije po čimprejšnjem končanju vojne v Ukrajini in vrnitvi k miru. Bilo bi soliranje - pravi – ki ne bi prispevalo k reševanju zapletenih mednarodnih odnosov, bi pa k rušenju stališč, zavez in enotnosti Evropske unije, oz. k njenemu razpadu. EU - dodaja – ima sicer pred sabo velike in težke izzive, a nam kljub temu že desetletja zagotavlja mir, kar je v primerjavi s preteklimi obdobji pravi čudež. Katera pretekla obdobja ima v mislih, Kodermac ne pove. Kolikor pomnim, od mojega rojstva dalje, 50 in več let pred vstopom v unijo, če odmislim 10 dnevno osamosvojitveno krvavo epizodo vmes, smo v Sloveniji živeli v miru.

Po včlanitvi tudi, a danes trditi, da je temu še tako, da še živimo v miru, je vsaj malce pretenciozno, bodimo iskreni!

Že tretje leto živimo v vojni, Kodermac, vprašajte go. Leynovo. Res da še ne poka pri nas doma, hvala bogu, a smo udeleženi s financami, vojaškimi svetovalci in inštruktorji, z dostavami orožja in z plejado drugimi odločitev in pomoči, v vsem kar se dogaja v Ukrajini in ki nismo znali ali si upali napovedati oz. preprečiti prav zavoljo enotnosti v EU, ki nam je zameglila um. Če bi poslušali Milana Kučana in Danila Turka, da ne naštejem še na desetine akademikov in priznanih poznavalcev mednarodnih razmer, bi od samega začetka konflikta in še prej - takrat je sicer vladal Janša - ravnali drugače. Morda, z drugačno razlago vzrokov, okoliščin in odgovornosti te krize, s prstom predvsem na širitev Nata, še komu odprli oči in prisilili vojno hujskače v Bruslju in Washingtonu, ala Biden, Stoltenberg, Rutte, Von der Leyen, Tusk, Kallas in še koga, k drugačnemu pristopu do Putinovih predvojnih zahtev in opozoril.

A ni žalostno, Kodermac, da nam ga bo zdaj pokazal šerif Donald Trump? In da mu bodo evropski oblastniki kimali in sledili? Pojedine zarečenega kruha bo do bruhanja!

 

 

Izrael še vedno naš prijatelj?!

 

BESEDE VELIKE, DEJANJA MALA!

… in standardi še vedno dvojni.

 

Že dolga leta, zagotovo od osamosvojitvene vojne dalje, sodelujem z mirovniki v Italiji, predvsem v sosednji Furlaniji Julijski Krajini. Me redno vabijo na vse njihove shode in srečanja s prošnjo da se tudi kaj oglasim, da spregovorim o mirovništvu pri nas v Sloveniji in sicer, o naših pogledih na vojne in druge konflikte v teku. Vedo' da od udora ruske vojske v Ukrajino povezujem nekako preko spleta skupino od 50 do 70 slovenskih intelektualcev, ki se občasno oglašamo s pismi, pozivi in peticijami državnemu vrhu k alternativnemu, bolj miroljubnemu in koherentnemu pristopu k reševanju teh vojn. Govorim o ukrajinski in oni, ki je pol drugo leto kasneje znova požgala Bližnji vzhod ter skrbi sveta in ki jo najbolj zaznamuje še vedno trajajoči genocid Izraela nas Palestinci.

Pogosto me začudeno sprašujejo, kako da nam v Sloveniji uspeva nagovoriti neposredno državni vrh, da nas tu pa tam sprejmejo v parlamentu in pri predsednici republike, česar ni italijanskim mirovnikom dano niti v sanjah, in moj odgovor je preprost: »Nas je za skoraj za tretjino manj kot je prebivalcev Rima in se večinoma, vsaj tisti, ki smo se sprehajali po političnih odrih, poznamo tudi osebno«. A jih takoj pomirim pri zavidanju: »Sprejmejo nas že, si vzamejo urico časa, ob sebi imajo zbrane svetovalce, poslušajo,  a da bi nas tudi slišali in skušali razumeti, tega je bolj malo«.

Tako, da je seveda lepo, da prejmeš vabilo na tako srečanje in da to kar pisariš v medijih poveš direktno predsednicam Republike in Državnega zbora ter njunim sodelavcem, toda tudi takrat, ko se ti je zazdelo, da si izbral prave besede in podal prave argumente, ko so ti sogovorniki prikimali, ko si rečeš, končno so me razumeli – pa govorim v imenu slehernega člana ali članice naših delegaciji - v nadaljevanju uradnega ponašanja do omenjenih vojn in njihovih protagonistov, ugotoviš, da je bilo kimanje le gesta vljudnosti, da sprejeli od onega kar si jim povedal niso ničesar ali zelo malo. No, tega ne morem reči za predsednico parlamenta, go. Klakočar, ki nas je, ne samo sprejela kar tri krat, ampak tudi slišala in to zelo, zlasti pri Palestini.

Tudi razgovor s šefico države, dr. Pirc Musar, je bil dragocen, razgiban, mestoma vroč, poslovili smo se z nasmeški, morda tudi malce kislimi, in prijaznimi pozdravi, toda izvedeli bi dan kasneje, da je pričakovala več od nas, da ji nismo bili podali nobenega oprijemljivega predloga kako se postaviti do vojn, da smo modrovali bolj v prazno in s pomanjkljivim vedenjem o ozadjih delovanja države pri iskanju poti k miru. Razumeli smo, da nas ni bila razumela, poslušala da, slišala komaj.

In da je temu bilo tako se je pokazalo v sredo 15. januarja na tradicionalnem po-novoletnem sprejemu za tuji diplomatski zbor pri nas, ki sta ga na Brdu pri Kranju gostila predsednica Republike in predsednik Vlade. Vsekakor pohvale vreden  nagovor predsednice, ki je hudo okarala tako Izrael kot Rusko federacijo. Prvega, ki da »mu je dovoljeno vse, tudi pobijanje tisočev in tisočev otrok ter žensk, uničevanje bolnišnic, šol in domov«, pri čemer je »tragično - je dodala - da se kot mednarodna skupnost na vse to komajda še odzivamo«, Rusijo pa ker je grobo poteptala suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine in ker »Še vedno trajajoča agresija povzroča škodo, ki jo bodo plačevale generacije«. Recimo da znosna tudi druga pridiga, a da bi priznala, kot ves čas trdi njen bivši kolega predsednik Danilo Turk, na kar smo jo bili tudi mi mirovniki spomnili, da »Problem Ukrajine je posledica nerazumne ideje o širitvi Nata nanjo, oz. da je tu pravi vir tega konflikta«, niti slučajno.

Toda najhuje je bilo spoznanje, da veleposlanikov, ki so jima bile predsedničine besede najbolj namenjene, izraelskega in ruskega na sprejemu sploh ni bilo. Drugi ker je že tretje leto izobčen iz slovenske diplomatske skupnosti, in zato ni bil vabljen, prvi pa, ker jih ni hotel slišati in je protestno abstiniral. Velik problem je v tem, da je sploh bil povabljen. Še en hud, sramoten kiks v naših deklariranih »enotnih standardih«.

Vzajemno razočaranje

 

Predsednica »malce razočarana« z mirovniki? Kaj pa mi z njo?

 

»Moram vam čisto iskreno povedati, da sem bila na koncu malce razočarana. Ker govoriti o tem, da je treba storiti nekaj, da bo mir, je zelo lahko. Ko sem jih spraševala o tem, kaj konkretno mislijo, seveda konkretnih predlogov ni bilo ravno veliko, razen tega, da bi Izraelu morali dati dodatne sankcije.« Tako predsednica Republike Nataša Pirc Musar na vprašanje Tanje Gobec kaj je bila odgovorila mirovnikom, ki nas je minuli petek sprejela in ki smo ji bili predali Peticijo s pozivi k odločnejšemu zavzemanju Slovenije za mir v Ukrajini in Palestini. Intervju s državno poglavarko je TV Slovenija predvajala v ponedeljek.

Ko sem to slišal, sem predsednici takoj pisal, se ji še enkrat zahvalil za čas, ki si ga je bila s svojimi sodelavkami in sodelavci vzela za nas - vodil sem namreč delegacijo - in ji očital, da Peticije ni bila prebrala dovolj pozorno, enako pozorno tudi nas ni bila poslušala. Sicer bi videla in slišala, da so bili naši pozivi, naši predlogi kaj storiti z omenjenima vojnama še kako konkretni:

1.     Pot v Moskvo, k Putinu, tako kot Orban, in povezovanje še s kom v EU, ki podobno misli o tem, da so za končanje vojne nujni pogovori in ne oboroževanje Ukrajine - glej Fica in morda kmalu tudi Milanoviča,

2.     nasprotovanje včlanitvi Ukrajine v Natu in sicer nadaljnji širitvi zavezništva,

3.     v zvezi z genocidom Palestincev pa boleče sankcije proti Izraelu, vsaj take kot proti Rusiji, in še posebej poziv ZDA, Nemčiji, Češki in drugim zahodnim zaveznicam, ki to počno, k prenehanju oboroževanja Izraela.

Spomnili smo jo v zvezi s tem na nedavna priporočila posebnega predstavnika EU za človekove pravice Olofa Skooga zunanjim ministrom unije, da naj članice povezave ustavijo prodajo orožja in do nadaljnjega prekinejo politični dialog z Izraelom, česar pa ministri niso storili in s tem priznali sodelovanje EU v genocidu. 

Večkrat sem jo osebno pozval k izkazovanju več poguma pri teh odločitvah, pri čemer je ponavljala, da enotnosti v zvezi s Palestino in Izraelom v Evropski uniji žal ni in da ji soliranje ni blizu. Pa sem jo spomnil, da smo vendarle bili storili korak izven dogovorov, privolitev in usklajevanj u Brusljem ali Washingtonom – ob priznanju Palestine skupaj z manjšo skupino evropskih držav: Španijo, Irsko in Norveško. »Storimo to še enkrat! Povejmo zaveznicam, ki še naprej pošiljajo orožje Netanyahujevemu režimu, da prispevajo k nadaljevanju masakra, da pristajajo na vlogo sostorilcev!«

No, od tega obiska k predsednici Republike tudi sami, mirovniki, nismo pričakovali veliko, a zdelo se nam je pomembno, da bi nas slišala, tako kot nas je bila, priznam, da z večjim sočustvovanjem, predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, in da bi zapolnili tisti manko v naši komunikaciji z državnim vrhom, ki nam ga je silila neodzivnost predsednika Vlade, Roberta Goloba. Po štirih neuspelih prošnjah za sprejem, smo se mu sedaj odpovedali.

Kako dalje? Počakajmo na inavguracijo Donalda Trumpa. Zanimivo, da se še nihče od vidnejših zagovornikov članstva Ukrajine v Nato (Rutte, Leynova, Kallasova…) ni odzval na Trumpov napovedan veto k tem koraku - »Razumem Putina zakaj je storil kar je!« - za katerega že od začetka ruske agresije dalje, evropski odločevalci trošijo na desetine milijard evrov, da bi Ukrajini obvarovali pravico do njega. Generalni sekretar Nata, Mark Rutte, kot da Trumpa ni slišal, je na ponedeljkovem srečanju v Bruslju z obrambnimi ministri EU in na torkovem zasedanju Evropskega parlamenta, pri čemer se znova sprašujmo, kaj ima početi sekretar Nata v sobanah Evropske unije, ustrelil le napoved nujnega povečanja obrambnih izdatkov članic iz 2 na 3,5 ali več % BDPja. Trump jih zahteva kar 5%, sicer grozi z odhodom ZDA iz zavezništva.

Upam, da bo naša javnost končno spoznala, da nam ni mesta v tej druščini in da je čas da od nje odidemo k nevtralnemu, oz. neuvrščenemu statusu