Rusija bo z vetom rekla NE!

 

A je Evropi kompas povsem odpovedal?

Tako imenovana Koalicija voljnih na čelu s Francijo, Nemčijo in Združenim Kraljestvom ter seveda z Natom in EU, se pripravlja na napotitev svojih vojska v Ukrajino, da bi ji zagotovili varnost, iz kopna, zraka in morja, ko bo, če bo enkrat z Rusijo sklenjen mir. Naj bi pripravljenost k sodelovanju izrazilo doslej 26 držav. Francoski predsednik Macron pričakuje še pozitivni odziv ZDA. Poročajo, naši, domači mediji, da je pri dogovarjanju o tem po video povezavi sodeloval tudi naš premier, iz katerega kabineta prihaja vendarle obvestilo da ZAENKRAT Slovenija napotitve vojakov ne načrtuje. ZAENKRAT?! 

Moskva je že nekaj krat gospodom in damam, ki so si tovrstna varnostna jamstva za Ukrajino zamislili, sporočila, da so zanjo nesprejemljiva, oziroma da napotitev tujih sil v državo s  katero se bojuje ne pride v poštev. Najbolj sveže opozorilo iz samih Putinovih ust, da bodo v Ukrajini tuje sile tarča ruske vojske. Odgovarja mu generalni sekretar Nata Mark Rutte, da o tem edina, ki ima pravico odločati je Ukrajina sama, kot suverena država, ki da na svojem ozemlju povabi lahko kogarkoli. Moj prvi odziv na to izjavo, ki sem ga postal na X-u je bil, če si Rutte misli, da ima prav, zakaj že danes ob ukrajinskih ni Natovih sil? Zelenski je vendarle več krat zaprosil za tovrstno pomoč potem ko je uvidel, da same dobave orožja njegovi vojski niso bile dovolj?

Toda, to kar snujejo te dni v evropskih prestolnicah prestopa akademsko razpravo o tem kdo ima in kdo nima pravice odločati o pogojih za dokončanje vojne v Ukrajini in o varnostnih jamstvih tako zanjo kot tudi za Rusijo. Ne pozabimo, da je bila prav zavrnitev s strani Zahoda Putinove zahteve po teh zagotovilih za Rusko federacijo med glavnimi sprožitelji vojne. To kar beremo o namerah koalicije voljnih nas Evropejce že potiska v moro, ker njihova uresničitev pomeni korakanje k neposrednemu spopadu z Rusijo, čemur smo se do sedaj izogibali. Te skrbi nič ne omilijo izjave Macrona, da sile ne bodo šle na samo fronto. Fronta v Ukrajini je povsod, g. Macron. Pa se sprašujem ali se snovalci te zamisli zavedajo kaj počno'? So pozabili da se je agresija 24.2.2022 zgodila predvsem zato, ker je Ukrajina nameravala vstopili v Nato in Nato ji je odpiral vrata? So preslišali kaj je Putin jasno povedal tudi Trumpu, da bo možno skleniti mir, ko bodo odpravljeni vzroki tega konflikta? Če se je Rusija šla to krvavo avanturo, zanjo žrtvovala na stotine tisoče vojakov, poleg ugleda in marsičesa še, zato, da  zveza Nato ne bi preko ukrajinskega članstva prispela do njenih jugozahodnih meja, po kateri logiki, naj bi v to sedaj privolila?... Trdim, da niti v zameno za formalno ozemeljsko koncesijo Krima in Donbasa. Pod temi pogoji, še zlasti, če bi jim pritrdil ameriški predsednik, ki pa je že pojasnil, da svojih vojakov ne bo napotil v Ukrajino, mirovnih pogovorov ne bo. Kri po tekla dalje, z ukrajinske-rusko pomešana tokrat tudi evropska. 

In berem še, da sta sodelovanju z živo silo tudi Italija in Poljska že rekli NE, pa ne le ZAENKRAT! Pisal sem predsedniku vlade, v vednost predsednici Republike, predsednici parlamenta, zunanji ministrici in ministru za obrambo, in ga pozval k temu, da kolegom v Bruslju in ostalih evropskih prestolnicah odpre oči na neuresničljivost njihovih želja in na to kar utegne zagotovo slediti, če bi nanje vseeno vztrajali. Predvsem pa ga s tem javnim zapisom še enkrat pozivam, da Slovenijo čimprej povsem in brez preklica umakne iz te »koalicije norcev«, ki nam utegne zakuhati globalno vojno, ki ne bo le konvencionalna. Morda, če nas ne bo zraven, se nam posreči, da jo preživimo.

Edina možna rešitev za varnostna jamstva Ukrajini in Rusiji so Modre čelade z mandatom VS, iz članic OZN ki se pri ruskem-ukrajinskem spopadu niso postavile na nobeno stran. Dajmo se že enkrat s tem sprijazniti! Zahod pa naj zbere denar za obnovo Ukrajine. Evropa, to kar bi morala storiti, da bi do vojne ne prišlo ali da bi z njo čimprej končali, je že zdavnaj zamudila!

O 20. BSF

 

Genocid v Palestini 4, vojna v Ukrajini 1…

Na prvi dan novega šolskega leta se je znova diplomatsko obudil Bled, kot že 20 let v tem času in si po mojem zaslužil gornji oceni. Fokusiral naj bi se na stanje v Zahodnem Balkanu in na perspektive pristopanja posamičnih njegovih držav k Evropski Uniji – prva grožnja človeštvu in izziv sveta, oz. podnebne spremembe ga ne zanimajo?! -, a sam začetek sta v uvodnih nagovorih, razpravah in protestih pred konferenčno dvorano letos jubilejnega Blejskega strateškega foruma zaznamovala dogajanja v Palestini in vojna v Ukrajini. Protesti sami so ciljali na neodzivnost Zahoda in še posebej EU ter njenih vodilnih ljudje do genocida v Gazi pri čemer sta najhujše besede soodgovornosti in sostorilstva kasirala visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kallas in posredno tudi  predsednik Evropskega sveta Antonio Costa. Manj naša diplomacija, ki je v zadnjem letu vendarle pokazala nekaj več sočutja, empatije in poguma pri naslavljanju te teme, morda največ med članicami unije. Priznali smo Palestino, genocidu rekli genocid, uvedli nekaj sankciji na račun Izraela ter judovskih priseljencev na Zahodnem bregu, zaveznice večkrat pozvali k enakemu ravnanju, v Varnostnem svetu OZN sprožili vrsto iniciativ za zaustavitev tega masakra. Sam vse to pozdravljam a tako kot protestniki na Bledu trdim da ni dovolj. Pozivi gredo še k pristopu k tožni Južne Afrike na Meddržavnem sodišču proti Izraelu, k zahtevi po preklicu pridružitvenega sporazuma z njim s strani EU, k vetu nad nadaljnjimi sankcijami proti Rusiji vse dotlej dokler se enakovredne ne uvedejo tudi proti Tel Avivu. Rad ponavljam, da če si Netanyahu ne zasluži sankciji si jih ne nihče! Da je Gaza postala simbol našega odnosa do grozodejstev po vsem svetu je priznala v svojem uvodnem govoru na BSF sama predsednica Republike Nataša Pirc Musar: "Če ne moremo poiskati rešitve za Gazo, kakšno legitimnost nam daje spopadanje s kršitvami človekovih pravic kjerkoli drugje?" – je vprašala prisotne.

 Iz vsega tega moja ocena za letošnji BSF glede Palestine relativno pozitivna – » 4« - nezadostna, kot razvidno iz naslova, pa na temo vojne v Ukrajini in načrtovanega nadaljnjega ukrepanja Zahoda na poti iskanja rešitev za njeno končanje. Nedavno je na TV Slovenija, eden naših najbolj modrih in izkušenih diplomatov ter poznavalcem mednarodnih dogajanj, nekdanji predsednik Republike Danilo Turk, znova posvaril domačo in evropsko diplomacijo ter javnost da brez dialoga z Rusijo, samo z demoniziranjem in nenehnimi sankcijami na njen račun, dokopati se miru ne bo možno. Sprašujem se kako to da ta glas, ki ni osamljen – k temu pozivajo znane in cenjene slovenske osebnosti, akademiki,  diplomati, bivši ministri, tudi nekdanji predsednik Kučan, in drugi intelektualci, že od samega začetka vojne -  ne seže v režnje možganov in uma sedanjih vodilnih dam in gospodov?! Ko je napovedovala pripravo in teme letošnjega blejskega snidenja, sem Tanjo Fajon vprašal če je bila povabila tudi ruskega kolego Lavrova, ali vsaj veleposlanika pri nas Eyvazova, da bi slišali tudi ruske teze in pričakovanja v zvezi z Ukrajino, a tokrat – večinoma mi odgovarja – je ostala nema. In ko sem slišal gospo Kallas odgovarjati na vprašanje kaj meni o ostri slovenski retoriki do Izraela – odgovor je bil: »Če hočemo pomagat Palestincem se moramo pogovarjat tudi z Izraelom« - sem znova uvidel dvojne standarde katerim tudi mi ne znamo, nočemo, si ne upamo ubežati, kajti »Če hočemo pomagat Ukrajincem (in miru) bi se morali pogovarjat tudi z Rusijo!«. In iz tega vidika je izpadel panel posvečen vojni v Ukrajini politično in diplomatsko katastrofalno, ena sama enosmerna, enoznačna in sprenevedava razprava v duhu  nadaljnjega izključevanja in demoniziranja Rusije, ki pot do miru v Ukrajini močno razteguje če že ne kar sesuva. Še ena zamujena priložnost naše diplomacije, da bi stopila korak naprej tudi na tej fronti.

 

Luč na koncu tunela?

 

https://www.youtube.com/watch?v=2fFd1fUS4UM

Dolga pot domov…

 

Temna je cesta od tu do nje.
Kje bo zaspala noben ne ve!

Dolga pot domov,
hladi me, ni več smeha.
Ne znam naprej…

Uvodni verzi čudovite pesmi Tomija Megliča se kar prilegajo sedanjemu iskanju poti do končanja vojne v Ukrajini. Le »domov« zamenjajmo z »k miru«.

Pohvale vredno, da se je ta pot, po treh letih in pol krvi, razdejanj in trpljenja, začela in da se je našel Zahodnjak, kakorkoli že čudaški in muhast, ki je nanjo zakorakal, z Vladimirjem Putinom se hitro ujel, se z njim dobil in pogovoril ter menda našel niti razvozlanja tega hudo zapletenega klopčiča?! Menda?!

Je pa manj pohvalno, celo sramotno in nečastno, da Trumpove vloge, kljub mnogim pozivom razsvetljene strokovne in druge, ne le mirovniške javnosti, ni hotela prevzeti Evropa in to takoj, ko se je vojna začela in ni bilo videti, da bo pristop, ki ga je bila ubrala do agresorja, oz. Rusije, vodil h kakršnikoli rešitvi, prej obratno. Morda bi se v dialogu s Putinom našel dogovor že veliko prej, ali celo pred agresijo samo, ko bi razumela kaj je Kremeljski vladar sporočal z zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo?! V tem primeru bi Evropa odigrala, vlogo, ki se ji pritiče, posrednika, tvorca miru, tako kot jo je izvrstno opravila ’91 ob napadu JLA na nas. Posredniki so hodili od Ljubljane do Beograda in obratno, vse dotlej, dokler sprti strani niso privedli na Brione in se je tam sklenil mir! Dopuščam medklic, da primerjam neprimerljivo, ker Slovenija ni bila takrat še mednarodno priznana, toda mnoge vzporednice se dajo vendarle povleči med našo in ukrajinsko zgodbo, če hočemo tudi pri agresivnem odnosu Kijeva do rusko govorečih oblasti v Lugansku in Donetsku.

Sedaj pa, ko je Trump opravil prve korake s Putinom in prva poizvedovanja o pogojih, ki jih sogovornik postavlja v zameno za mir, Evropa sili zraven in to skoraj že obsesivno, v bran, pravi, »pravičnemu« miru, oz. ozemeljski celovitosti Ukrajine ter celo njeni pravici, da se sama odloči o članstvu v Natu. Kako naj drugače razumemo odpovedovanje vseh že načrtovanih obveznosti doma in mrzlično tekanje 5 evropskih voditeljev, predsednice Evropske komisije in generalnega sekretarja Nata – mimogrede, slednja dva tudi v našem imenu? - skupaj z Zelenskim v Washington k Trumpu, par dni potem ko se je bil dobil s Putinom v Anchoregeju in sporočil, da je bil vrh uspešen, konstruktiven.

Ve se, kaj ruski predsednik zahteva: priznanje ruske jurisdikcije nad ozemlji, ki jih je Rusija zavzela, četudi še ne v celoti: Lugansk, Donetsk, Zaporožje in Herson, - Krim je že zdavnaj ad acta! - ter nevtralnost Ukrajine, Zelenski, s podporo Evropejcev iz »koalicije voljnih«, kot so si zadali ime – jaz jim osebno pravim »komplikatorji« - pa na nič od tega ne pristane, ker da bi bila to kapitulacija. Zato mi je težko razumeti izjave Zelenskega samega in ostalih udeležencev tega vrha, od Macrona do Starmerja, od Merza do Rutteja, da so bili pogovori s Trumpom konstruktivni in ohrabrujoči, zlasti kar zadeva varnostna jamstva, ki bi jih njihove države skupaj z ZDA zagotovile Ukrajini potem, ko bi bil sklenjen mir. Ali so se pogovarjali eden mimo drugega, ali vsak v svojem jeziku ne da bi preveril, ali ga ostali razumejo, ali so vmes vendarle zrli z mislimi v težave, ki jih čakajo doma, dejstvo je, da je težko biti nasmejani i se kazati za optimiste, ko so si osnovni postulati za sklenitev miru vzajemno izključujoči. Tudi glede samih varnostnih zagotovil Ukrajini po eventualno doseženem dogovoru se zagotovo na relaciji Putin – Trump in še posebej Putin – Evropejci, niso razumeli. Dajati nekomu jamstvo, da ga boš varoval pred potencialno novo agresijo pomeni imeti stacionirano na njegovem ozemlju primerno močno vojaško silo in dvomim, da je ali da bi Putin privolil v to, da to prisotnost zagotovijo članice Nata, izjema morda za ZDA, ker se vendarle kažejo kot mediator. S »prijateljem«, sicer tudi s spretnim trgovcem Trumpom, seveda. Kaj pa jutri? Ne pozabimo, da je Putin napadel Ukrajino prav zato, da se Nato vanjo ne bi vselila.

Skratka, vidim še »dolgo pot domov… pardon, k miru, in temno cesto od tu do njega.«

Evropski balast pri iskanju miru

 

Si evropski voditelji res želijo konca vojne v Ukrajini?

Sodeč po izjavah slehernega od njih je seveda odgovor DA… TODA – dodajajo – mir mora biti pravičen, pošten, dosežen s soglasjem Ukrajine! Žrtev je vendarle ona. »Nič o Ukrajini brez Ukrajine!«, je moto  ki ga ponavljajo. Načeloma vse lepo in prav, TODA - tokrat sem jaz, ki ga izpovem - spoštovanje načel pri urejevanju mednarodnih odnosov je postala bolj redka praksa, skorajda izjema. Pa bodimo vsaj toliko pošteni, gospodje Macron, Starner, Merz, Tusk, pa naš Golob, ter dame z njimi, od Melonijeve do Leynove in Kallasove, in priznajmo, da ni Rusija prva in edina poredna članica mednarodne skupnosti.

Mir je mir, je predvsem odsotnost vojne in pobijanja, in težko ga je opredeljevati s kakovostnimi pridevniki. Ko je domnevno pravičen za eno od vpletenih strani, utegne biti krivičen za drugo in obratno. Putin se je znesel nad Ukrajino predvsem zato, ker si je želela stopiti v Nato, s čimer bi zavezništvo dokončno obkolilo evropski del njegove države. In ker si tega, potem ko je leta in leta opozarjal da je to približevanje ogrožalo varnost Ruske federacije, ni mogel ali smel privoščiti, je sodelovanje Ukrajine pri tem preprečil z agresijo. Ni nepomembno da je bil dober mesec pred njo naslovil ZDA, Natu in EU zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in po implementaciji Minskih sporazumov o samostojnem statusu rusko govorečih oblasti Donetsk in Lugansk, ki sta jo takratna ameriški predsednik Biden in generalni sekretar Nata, Stoltenberg grobo zavrnila.

Vojna traja že pol četrto leto, ruske sile nadzorujejo že 21% ukrajinskega ozemlja, v glavnem v Donbasu, in navkljub na stotine milijardam evrov vredni vojaški pomoči Nata ukrajinskim braniteljem, še napredujejo, padli vojaki na eni in drugi strani se štejejo na stotine tisočih, umrli civilisti na desetine tisočih, razdejanje na 150 do 200 milijard evrov, medtem ko 4 milijone Ukrajincev se potepa po Evropi in svetu, večina brez namere da bi se vrnila domov. In znanstveniki iz Bulletina of atomic scientist nam sporočajo, da smo vse bližje polnoči človeštva. Le še minuta in 29 sekund od prvotnih 7 minut ko je bil Doomsday clock – ura sodnega dne, ali apokalipse, prvič nastavljena 1947 leta, na začetku hladne vojne.

Situacija je torej danes hudo resna, najhujša doslej po drugi svetovni vojni, in skrajni čas je, da se jo razreši tako da se kazalci omenjene metaforične ure vrnejo vsaj za kako minuto nazaj in našim otrokom prikažejo perspektivo odraščanja do starosti, kolikor jim bo to seveda dopustilo tudi podnebje.

Svojevrsten ameriški predsednik Trump je že ob nastopu mandata obljubljal, da bo poskrbel za konec vojne v 24 urah. Ker mu to niti po 7 mesecih vladanja  ni ratalo je okrivil najprej Zelenskega, nato še Putina, češ da nihče si v resnici ne želi miru in zagrozil, da se bodo s te vojne ZDA umaknile, ker da ni njegova, ter breme iskanja poti k miru v celoti prepustil vojskujočima stranema in Evropi.

A slednja, ki že od samega začetka konflikta ni dojela zakaj se je bil zgodil, še manj kako bi naj z njim upravljala, še vedno vztraja z odzivom, ki se ni kaj pretirano izkazal, če je danes stanje kakršno je. Zato se je Trump vrnil v igro in se dogovoril s Putinom za neposredno srečanje. Pri tem je dal Kremeljski vladar takoj vedeti, da je bila priložnost, da bi Ukrajina ostala cela, zamujena spomladi 2022 v Carigradu, ko je Zelenski zavrnil podpis že parafiranega dogovora, in da se tokrat, po treh letih bojevanja in toliko žrtvovanih življenj ruskih vojakov, Rusija ne namerava odpovedati osvojenemu ozemlju.

Kakorkoli že, če bi si Evropejci res želeli miru, bi velikemu prijatelju čez lužo, kolikor že čudaškemu in nepredvidljivemu, prepustili povsem proste roke in četudi s kislim nasmeškom ali s stisnjenimi zobmi, sprejeli karkoli bo na Aljaski dogovorjeno. A tega ne zmorejo. Znova s pogoji – »Nič o Ukrajini brez Ukrajine… in Evrope!« - ki Trumpovo misijo le otežujejo. Če bo po njej Melanjin soprog dokončno dvignil roke, bo še upati da se konflikt ne bo sprevrgel v neposredni spopad med jedrskima supersilama. Če pa se bosta s Putinom, Bog ne daj, udarila, se bo še tista skromna minuta in pol do polnoči skrčila le še na kako sekundo. Hvala Evropa!

Ujetniki mafijskih pravil

 

SLOVENIJA SI JE ODDAHNILA…

… Ne vsa, recimo da večji del, zagotovo tisti, ki si želi miru v odnosih z zavezniki, kakršnikoli že oni so, pokvarjeni, dvolični, nepošteni, smrdljivi, nemarni do mednarodnega reda ter človekovih pravic, celo genocidni, a z njimi prijateljujemo ves čas odkar smo se odločili stopiti skupaj. Navadili smo se že tudi na njihov vonj. In v tem krogu so tudi najmočnejši na planetu, po ekonomski, finančni, predvsem politični ter vojaški plati, da lahko nanje računamo, ko bi potrebovali varstvo. Da je Donald Trump čudak, neotesan, nepredvidljiv, bolj nevaren za stabilnost in prihodnost sveta kot Putin ali Ali Khamenei, si to tu pa tam priznamo, sicer šepetajoče, da nas ne bi slišal, a dlje od tega ne gremo, ker bo lahko le on miril in utišal iredentistične težnje, ki bi se na račun našega ozemlja pri sosedih lahko prebudile v trenutku, ko bi se razšli. Navsezadnje ima za soprogo Slovenko, mar ne?! Pohvalil sem zunanjo ministrico, ko je napovedala prepoved vstopa v Slovenijo dvema najbolj zločinskima izraelskima ministroma, potem ko je Evropska unija znova zavrnila kakršnokoli kolektivno sankcioniranje Izraela ob genocidu nad palestinskim ljudstvom, ki ga brezsramno izvaja v očeh sveta že skoraj dve leti, a jo obenem spet opomnil na skromnost, neambicioznost in invalidno načelnost takega odzivanja: »Če si Izrael ne zasluži sankciji, Tanja, si jih ne zasluži nihče, niti Rusija!« Vztrajam namreč že pol leta pri tem, da naj naša vlada prične pogojevati sodelovanje pri nadaljnjem kaznovanju Rusov, zaradi agresije na Ukrajino, s  sprožitvijo enakovrednih ukrepov tudi proti režimu Netanyahuja. Ne pozabimo, da je v polovici časa ruskega spornega početja pobil 5 krat več civilistov (v poprečju 180 na dan) in kar 9 krat več otrok! In EU je pred sprejetjem 18. svežnja sankciji proti Moskvi naslovila dodatne sankcije še proti Iranu. Zaradi česa? Kršenja človekovih pravic. Nepojmljivo, politično perverzno. Proti Iranu, nedavno žrtev nezakonitih letalskih in raketnih napadov najprej Izraela, nato še ZDA. Skratka, sankcije ne proti morilcem, najhujšim kršiteljem človekovih pravic,  ampak proti onim, ki nam niso povšeči.

Tu se mi lahko očita, da nedoslednosti, nenačelnosti in krivičnosti obtožujem Evropsko unijo in ne zvezo Nato, ki je bila tako s samim članstvom vanjo ali z višino članarine predmet napetosti in celo panike, ter medsebojnih obtoževanj o igračkanju z varnostjo države ali z voljo ljudstva v minulih tednih, na domačem političnem parketu. Odgovarjam, da je postala EU, pod vodenjem Ursule Von der Leyen in po volji najmočnejših članic – Francije, Nemčije, Poljske, Italije – ter s pomočjo Združenega Kraljestva, ki se po ponesrečenem Brexitu znova sili zraven, izpostava ali, če hočemo, izvajalka in nič več kot to, Atlantskega zavezništva, ter služabnica nove ameriške administracije, z generalnim sekretarjem Nata Ruttejem v vlogi dvornega norca.

A naj se vrnem k uvodnem ugotavljanju, da se je država oddahnila, ko je bil v parlamentu preklican sklep o razpisu referenduma na načrtovano višino obrambnih izdatkov do leta 2030, ki ga je bila predlagala Levica. Kravce so se vrnile v štalco in so znova mirno zadihali šefica države, premier, ministrstva za zunanje in evropske zadeve ter za obrambo, poslanke in poslanci Svobode, RTV, pro-režimski ustavni pravniki, obramboslovci, kolumnisti. Ne povsem ostali. Desni opoziciji, ki je bila prvotno špekulativno glasovala za referendum, razkroj koalicije, padec vlade in razpis predčasnih volitev ni uspel, Socialni demokrati, ki so zagotavljali da se ne bodo premislili, so storili prav to, edini ki so ostali dosledni do konca, poslanci Levice, toda brez referenduma za kar so si prizadevali. Delimo njihovo žalost tudi mirovniki, ki prav v Natu že od slovenskega pristopa k članstvu vidimo prej generatorja kot blažilca mednarodnih napetosti.

V Odmevih je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, kot stroga »tovršica« minulih časov, oštela malodane vse parlamentarne akterje, razen seveda svoje Svobode, ker da so se šli populizma, politikantstva, predvolilnega preračunavanja ter sprenevedanja pri igračkanju s to zgodbo in pripisala preklic poizvedovanja, »neprimernemu« referendumskemu vprašanju iz katerega bi se lahko porodil nejasen izid volje ljudstva. A se je tu sama spotaknila ob sprenevedanje. Če so povprašani ustavni pravniki ocenili vprašanje za potencialno zavajajoče, bi ga lahko tudi pomagali preoblikovati. Jasna in odkrita je bila SDjevka zunanja ministrica: storiti je bilo potrebno vse da se naše članstvo v Natu nebi niti slučajno postavilo pod vprašaj. Veliki brat nas gleda!

 

Preberimo in se zamislimo

 

Severnoatlantska pogodba - jo je naš vrh sploh prebral?

Če so jo, predsednica Republike, predsednik Vlade, ministrica za zunanje in evropske zadeve ter minister za obrambo, ali njihovi pravni svetovalci in prišepetovalci, bi se morali vprašati ali to kar vanjo piše, po 76 letih od podpisa (Washington D.C. - 4 april 1949) še vedno drži? Izločil sem nekaj del tega dokumenta in nanje preslikal obstoječe stanje.

Preberimo kar takoj uvodni stavek preambule:

»Pogodbenice te pogodbe ponovno potrjujejo svoje zaupanje v cilje in načela Ustanovne listine Združenih narodov ter svojo željo, da bi z vsemi narodi in vladami živele v miru.«

Plemeniti zapis, toda ali danes še velja? Se ga članice te druščine še držijo? Ocenjujmo obnašanje ZDA, glavne pogodbenice, one, ki bi morala služiti za vzornico vsem ostalim, do Palestine, v brezpogojno zaščito in podporo Izraela, ki v posmeh vsem resolucijam OZN, dela s Palestinci kar se mu zahoče. Jih pobija in to v očeh sveta, po sto na dan že skoraj dve leti, jim uničuje domove, ustanove, onemogoča zdravljenje in reprodukcijo, sestrada z lakoto, žejo in boleznimi. In pri tem ga, ob ZDA, ki Izrael tudi neprekinjeno oborožujejo, v Evropi močno protežira še Nemčija, ki onemogoča kakršno koli resno ukrepanje EU proti temu početju. Kaj pa občasne agresije Združenih držav Amerike, brez nikakršnega mandata svetovne organizacije, na suverene in neodvisne države, članice OZN, ki jim niso povšeči:  na Afganistan, na Irak, nedavno na Iran? In ostale pogodbenice molče vsemu temu pritrjujejo, kdo več kdo manj s stisnjenimi zobmi, ampak pazljivo, da bi tega Donald Trump ne opazil. Sicer so enako počeli njegovi predhodniki. Še zadnja ugotovitev, ki ne priča o spoštljivem vedenju ZDA do Severnoatlantske pogodbe, oz. do ciljev in načel Ustanovne listine OZN, sankcije, ki jih sprožajo do sodnic Mednarodnega kazenskega sodišča in posebne poročevalke svetovne organizacije za Palestino, ker obtožujejo Izraelu genocida nad Palestinci. Drži, da so se časi spremenili, da se je Nato spremenila in to hudo na slabše?

Pa pojdimo dalje, k 1. členu pogodbe:

»Pogodbenice se zavezujejo, da vse mednarodne spore, v katere bi bile lahko vpletene, rešujejo miroljubno, kot določa Ustanovna listina Združenih narodov, tako da mednarodni mir, varnost in pravičnost niso ogroženi, in da se v svojih mednarodnih odnosih vzdržijo grožnje s silo ali uporabe sile na način, ki ni v skladu s cilji Združenih narodov.«

Kaj lahko rečemo o tem? Ali članice Nata res rešujejo, recimo, vojno v Ukrajini, ki so jo mimogrede s procesom širitve zavezništva vse bližje ruskim mejam prispevale zanetiti, miroljubno, kot določa Ustanovna listina OZN, tako da mednarodni mir, varnost in pravičnost niso ogroženi? Trdim, da ne. Za miroljubno reševanje spora je nujen dialog z obema stranema in pri vojni v Ukrajini, dialoga z Rusijo ni. Kot drugo, igranje na stavo, da bo Rusija v tem sporu poražena ogroža svetovni mir! Kaj pa pogled na Gazo? V tem konfliktu dialog sicer je, a tako kot ga usmerja in določa agresor, oz. Izrael, ob sponzorstvu, kot sem že dejal, ZDA. Svetovni organizaciji sta obe zaveznici odvzeli celo razdeljevanje humanitarne pomoči preživelim v Gazi in opravilo prenesli k ubijalskim plačancem. Od državnikov pogodbenic, slišal sem besedo genocid samo iz ust naše predsednice. Vlada in zunanje ministrstvo jo nista še izrekla.

Preskočimo člene, ki ne ponujajo kakega posebnega komentarja, vse do 10.tega, ki v prvem stavku pravi:

»Pogodbenice lahko s soglasnim dogovorom povabijo katero koli drugo evropsko državo, ki je sposobna podpreti načela te pogodbe in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja, da pristopi k tej pogodbi.«

Je RS kdaj dala soglasje k povabilu Ukrajini, da pristopi k zavezništvu? Kdaj in kdo je o tem odločal? In če je bilo soglasje dano je temeljilo na prepričanju da je Ukrajina sposobna podpreti načela te pogodbe, za katera smo že prej ugotovili njihovo »fleksibilnost« zlasti s strani najmočnejše pogodbenice – ZDA, ter prispevati k varnosti severnoatlantskega območja? Sam dvomim, da je vojna z najmočnejšo jedrsko silo na planetu, četudi pričeta z agresijo slednje, prispevek k varnosti območja Nata, toliko bolj, ker se je zavezništvo samo podalo v ta spopad, zaenkrat še le posredno, z dostavo orožja in inštruktorjev, a vse bližje smo k napotitvi tudi živih sil – glej predlog Francije in Združenega kraljestva da bi nadzor nad morebitnim mirom med RF in Ukrajino izvajala »koalicija voljnih« (v glavnem članice Nata) pod njunim poveljstvom ali poveljstvom ZDA. O sposobnostih Ukrajine podpreti načela te pogodbe ne bom sodil četudi iz prve roke vem, da kakega bistvenega odstopanja od ruskega režima ni.

Gremo dalje - 12. člen

»Po desetih letih veljavnosti te pogodbe ali kadar koli pozneje se pogodbenice, če katera od njih to zahteva, skupaj posvetujejo z namenom, da jo pregledajo in pri tem upoštevajo dejavnike, ki takrat vplivajo na mir in varnost na severnoatlantskem območju, vključno z razvojem dogovorov na svetovni in regionalni ravni po Ustanovni listini Združenih narodov za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti.«

Smo kot RS kdaj izkoristili določila tega člena da bi se z drugimi članicami posvetovali o dejavnikih miru in varnosti znotraj zavezništva in opozarjali na stranpoti ZDA in še koga (ZK)  vis a vis Ustanovne listine OZN? Ne pomnim, da bi. Smo vselej ali kimali, ali v najboljšem primeru molčali.

In na koncu še beseda dve ob 13. členu.

»Po dvajsetih letih veljavnosti te pogodbe lahko katerakoli pogodbenica preneha biti pogodbenica eno leto po tem, ko je obvestilo o odpovedi poslala Vladi Združenih držav Amerike, ki bo vlade drugih pogodbenic obvestila o deponiranju vsakega obvestila o odpovedi.«

Ali zagovorniki članstva v Natu, ki jih škandalizira že sama zamisel katerekoli politične stranke ali civilnodružbene skupine, da bi povprašali ljudi, ali se po 22 letih članstva imamo lepo in se čutimo varni v tem zavezništvu, poznajo besedilo 13. člana pogodbe? Le ta nam daje pravico, da od nje odstopimo, ne da bi si v ničemer ogrožali kredibilnost. Povsem spoštljivo do same pogodbe in ostalih pogodbenic. Rekli bodo, ja pravno to že drži, a politično bi bili odzivi nič kaj prijazni. Temu tudi sam pritrjujem. Bilo je podobno pri osamosvajanju. Ustava SFRJ nam je omogočala samoodločbo in na to pravico smo se tudi sklicevali, a sledila je agresija JLA, kar pa je bil dodaten dokaz, da smo morali »iti po svoje«. Toda, če je ratalo takrat, zakaj ne bi še enkrat?

Skratka, zveza Nato ni več to kar je bila, ko so jo ustanavljali. Pogodbenice še manj. In če smo pošteni in predani vrednotam in načelom, ki smo jim sledili ob osamosvajanju, bi se morali vsaj vprašat ali smo sploh kadarkoli sodili k Natu?

Nenazadnje podnebje. Takrat se o njegovim spremembah še ni govorilo, vedelo domnevam da, vsaj v znanstvenih krogih, a si mislim da vendarle ne toliko, da bi predvideli obseg, dinamiko in posledice le teh. Slednje, ki predstavljajo zagotovo največjo grožnjo človeštvu, oz. njegovemu preživetju, bi morale in kako vstopiti v doktrino in politiko Nata, a se to ne dogaja. Še huje, politika ekspanzije in vsiljevanja mednarodne dominacije, netenja konfliktov in militarizacije družbe z vso obilnejšo proizvodnjo orožja, ves ta proces vse hitreje poslabšuje. V treh letih vojne v Ukrajini, na primer, se je globalni ogljični odtis povečal za 5%. In sedaj bi še dvignili obrambne proračune za vsaj dvakrat ter EU bi temu prispevala z 800 milijardami evrov. Zamislimo se, ljudje. Ali bodo naši vnuki sploh uspeli nazdravit naslednjemu stoletju?

Priporočam pozorno branje Severnoatlantske pogodbe - dostopna je na spletu - tudi tistim 73% domače javnosti, ki naj bi po Ninamediji še vedno podpirala naše članstvo v Natu.

Ne tič, ne miš... le Golob

 

Kam je odšel svoboden duh iz konca 90tih?

Bili smo vplivni člani širše družine jugoslovanskih narodov, katera mednarodna teža se je pokazala na pogrebu njenega tvorca in dolgoletnega voditelja. Noben državnik ni bil pritegnil ob svojem slovesu toliko kolegov. Spoštovali in cenili so jo Američani, Sovjeti, ostali Evropejci z vzhodnega in zahodnega brega, voditelji tretjega sveta. Kot vodilna članica gibanja neuvrščenih je igrala eno ključnih vlog pri mehčanju napetosti hladne vojne med Natom in Varšavskim paktom ter zlasti med ZDA in Sovjetsko zvezo,  posledično pri ohranjanju svetovnega miru in avtokrati tu pa tam po deželah v razvoju so pazili na to da svojih čekanov in krempljev niso preveč kazali.

A bila je tudi socialistična, socializem pa se  ob zahtevah družbe po bolj razvejanem in rastočem gospodarstvu, višjem materialnem blagostanju in večje pozornosti do človekovih pravic ter državljanskih svoboščin, ni bil vedi kako izkazal. Poleg tega pojav Slobodana Miloševiča in njegovega sna o »veliki Srbiji« sta bila spodbudila speče nacionalizme tudi ostalih narodov in narodnosti, kar je vezivo »Bratstvo in enotnost« + skupni zmagoviti boj proti fašizmu in nacizmu, razjedlo do konca in smo se razšli. Bili smo prvi, ki smo rekli ostalim, že na 14. partijskem kongresu v Beogradu,  »Gremo mi po svoje«.

Ni bilo lahko, neznank v kaj smo se spuščali je bilo veliko, navkljub zaupanju v naše takratne voditelje, zgodila se nam je tudi vojna, usodna za padle in boleča za njihove svojce, kot če bi bila svetovna, pa vendarle malenkostna v trajanju in posledicah v primerjavi z onimi, ki so sledile drugod, najprej na Hrvaškem in nato,  najbolj krvoločna, še v Bosni in Hercegovini. Bili smo sami, obdani z grožnjami iz Beograda in opomini več ali manj celotnega sveta, najbolj glasni iz Zahoda, da smo bili ubrali napačno pot, da je morala SFRJ obstati. Skratka, nismo vedeli kaj nas je čakalo. Toda duh svobode in poguma ter vera v cilj, ki smo si ga bili zadali, sta nam pravila: »Gremo dalje!... do konca, do neodvisnosti in samostojnosti! pa ostanimo optimisti!«. In ratalo je.

Klicati so nas pričeli čari Evrope, njena kulturna, jezikovna, veroizpovedna, svetovno nazorska bogatost, družbena odprtost, razvitost, njena skrb za človekove pravice in državljanske svoboščine, njena prizadevanja za mir, sožitje, dialog in sodelovanje med narodi sveta. Žrtvovali bomo del suverenost - smo se prepričevali -, a veliko profitirali iz te nove pripadnosti, nenazadnje tudi iz obilnejših materialnih dobrin ki so bile na voljo, in z ostalimi članicami Unije enakopravno soodločali o skupni prihodnosti. Enaka prizadevanja med neuvrščenimi so bila hitro pozabljena. Toda kar me je hudo motilo, ker so bile niti poveljevanja čez lužo, je bilo, da smo na referendumu združili odločanje še o vstopu v Nato, v vojaško-politično zavezništvo, ki je že takrat - govorimo o letu 2003 - vidno iz Lune, povsem služilo interesom najmočnejše članice, ZDA, ter z vsiljevanjem ostalemu svetu svojih geostrateških ciljev, nenazadnje po širitvi  v Evropi so samih ruskih meja, kazalo prej kot vir mednarodnih napetosti in ne obratno.

In danes smo kjer smo. Tudi novo vojno v Evropi imamo. Volja in odločanje Bele Hiše preko Nata, oz. njenega generalnega sekretarja Rutteja, preglasujeta že suverenost in samostojnost same Evropske unije. S sostorilstvom  seveda bruseljskih birokratov, predsednice Evropske komisije Leynove in predsednika Evropskega sveta Coste, ter glavnih evropskih voditeljev, od Francoza Macrona, do Nemca Merza, od Poljaka Tuska do Italijanke Melonijeve. Organizacijsko, politično, vsebinsko, EU postaja vse bolj ekspozitura Nata. Čudaški ameriški predsednik Trump je zahteval od članic zavezništva dvig vojaških izdatkov iz 2 na 5% BDPja, do 2035,  rečeno storjeno. DA tudi iz Slovenije,

Levica je predlagala referendum o tem, pridružili so se ji Socialni demokrati in ob glasovanju v Državnem zboru tudi desna opozicija, da bi vnesla razdor v koalicijo. In nenapovedano  je bil sklep sprejet. »Pol pa vprašajmo ljudi kar o članstvu v Natu, ker če smo not, se moramo njenih odločitev držati« - je odgovoril premier Golob ter napovedoval še en referendum. Kuloare Natofilov, od obramboslovcev do pravnikov in politologov, do same predsednice Republike, je zajela panika. »Ne igrajmo se s tem, ogrožamo našo verodostojnost in varnost. Resnih alternativ pripadnosti kolektivni obrambi ni!« Da bi kjer od glavnih medijev povprašal o tem nasprotno stran, zagovornike nevtralnosti, niti slučajno.

In premier, z obratom 180 stopinj, je opustil svojo zamisel ter predlagal parlamentu razveljavitev že izglasovanega referenduma. »Prednost moramo dati varnosti države«. Pa se vprašam: Kam je odšel svoboden duh iz konca 90tih? Takrat sta bila prednost svoboda in neodvisnost.

 

Končno priložnost da povemo kaj si mislimo o tem članstvu

 

NATO da, NATO ne?!

Zgodovinski parlamentarni petek, 4. julija 2025. Nekoliko presenetljivo za vse politične akterje, to česar si največja parlamentarna stranka, Svoboda, ni želela - razpis posvetovalnega referenduma o višanju obrambnih izdatkov iz 2 na 3% BDPja do leta 2030, ki ga je bila predlagala Levica s podporo SDja - je bil izglasovan. Glasove je prispevala opozicijska SDS, da bi vnesla razdor v koaliciji ter posledično izsilila padec vlade in razpis predčasnih volitev.

A slednje se ni zgodilo, vsaj še ne, je pa premier Golob vrnil nekako udarec z napovedjo referenduma tudi o samem članstvu v Nato. Jah, super kontra udarec,  sem pomislil. Kar naenkrat priložnost h kateri pozivamo že vrsto let mirovniki, prepričani, da bi Slovenija živela bolje, varneje in ponosneje izven te druščine, kot nevtralna ali neuvrščena članica mednarodne skupnosti. In zamisli predsednika vlade ter Svobode sta seveda  tako Levica kot SD veselo prikimali.

Že takoj, po tem za fanse Nata posebej šokantnem dnevu, so se le ti oglasili, češ da se je šla politika neodgovornega početja. Med prvimi sam vodja SDS Janez Janša, ki se je čutil poklicanega ta del javnosti pomiriti s pojasnilom, da njegovi poslanke in poslanci niso bili nič hudega zagrešili  ker je govora o le posvetovalnih in torej ne-zavezujočih referendumih,  in da sploh za razveljavitev takega članstva je potrebna dvotretjinska parlamentarna večina, ki je ni. Nič bat, ostali bomo v Natu – njegovo sporočilo – karkoli bodo rekli ljudje.  In, žal, ima prav, a ne glede na to, bo zanimivo in poučno za vse, vedeti kaj si vendarle državljanke in državljani Republike Slovenije mislijo o tem članstvu, po 22 letih vstopa vanj, ob bistveno spremenjenih geopolitičnih in geostrateških okoliščinah. Finci in Švedi, so recimo lani opustili tradicionalno, dolgoletno nevtralnost in vstopili v to zvezo – efekt Rusija nad Ukrajino -, medtem ko o tem še ne razmišljajo Švicarji, Avstrijci in Irci, navkljub vsemu trudu, ki ga vlagajo vodilni Nata in EU ter najmočnejših članic, od Rutteja, do Leynove, od Merza do Kallasove, Macrona in Tuska, da bi Evropejke in Evropejce prepričali, da njihovi varnosti, njihovim vrednotam, demokraciji, življenjskemu slogu in prihodnosti, grozi Rusija in da je zato nujno da zavezništvo še okrepimo.

Oglasila se je danes še predsednica Republike, Pirc Musarjeva, s pozivom vsem, da naj si »Slovenija ne dela sramote v mednarodni skupnosti,  politika pa da se naj pogovori in naj ne bo pri tako pomembnih temah na različnih bregovih«. Komu leti očitek, gospa predsednica? Razumem da Levici in SDju, pa tudi SDSu, ker so izglasovali razpis referenduma.

Sicer med resnejšimi odzivi tudi dr. Jelene Juvan, predstojnice katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede, s trditvami, ki terjajo malce bolj prepričljivo pojasnjevanje.

"Zdi se – tako Juvanova -  kakor da bi se vrnili v leto 2003, ko smo imeli referendum za članstvo v Natu, ko se je veliko govorilo tudi o drugih alternativah, ampak nikoli ni bilo jasno predstavljeno, kaj te druge alternative sploh lahko prinašajo, kaj je v danih varnostnih razmerah na evropski celini globalno sploh alternativa Natu.«

No, spoštovana gospa, bodimo odkriti. 2003 ste bila kot mlada raziskovalka pravkar sprejeta na FDV in ste verjetno pozabila, ali takrat niste bila dovolj pozorna, da so bile vse parlamentarne stranke, od Drnovškove liberalnodemokratske, preko Pahorjeve Združene liste socialnih demokratov, do Janševe SDS, da ne naštejem vseh, poenotene pri zagovarjanju enega samega, skupnega referenduma z dvema vprašanjema: »Ali smo za vstop v Evropsko unijo« ter ločeno, ali naj »si zagotovimo nacionalno varnost tudi znotraj zveze Nato«?!, ter enega samega DA obema povezavama. Ljudstvo je bilo že vnaprej skorajda prisiljeno v ta DA.

Predsednik parlamenta Pahor, ki bi naj bil najbolj nevtralen, spoštljiv do slehernega mnenja, je pri iskanju najbolj primerne formulacije obeh referendumskih vprašanj izjavil: »Taka mora biti, da ne bo v nobenem primeru ogrožala našega vstopa v Nato in EU!« S tem hočem povedati, da prave razprave o tem ni bilo, o alternativah Natu se ni govorilo skoraj nič, razen posameznih medklicih bolj redkih dvomljivcih v ta korak. Sam sem znotraj Socialnih demokratov zastopal vstop v EU, ne pa v Natu in to argumentiral v enajstih alinejah. Ko bo priložnost jih bom citiral, pa naj si bralec ustvari vtis ali so danes enako ali še bolj aktualne. Spregovoril sem tudi o alternativah… v statusih Irske, Avstrije, Švice, Švedske in Finske. Tu mi bo Juvanova lahko takoj opomnila, da sta se celo Švedska in Finska, državi z dolgoletno nevtralnostjo, lani odločili stopiti v Nato. Res je. Rusofobija vodilnih evropskih elit je učinkovala. So pa ohranile nevtralnost Švica, Avstrija, Irska in Malta. In tu znova naletim na izjavo ge. Juvan, ki ne priča kaj veliko o njeni strokovnosti. »Resnično upam, da nekdo od teh, ki nasprotujejo članstvu in pozivajo k izstopu, ne mislijo, da bo potem tri odstotke ali pa pet odstotkov BDP-ja za obrambo dovolj. Ne bo, ampak bo vse skupaj še bistveno dražje,". A res? Pa nam pojasnite, prosim, kako to, da je Avstrija s svojim obrambnim budžetom trenutno pri niti 1% BDPja in ga namerava dvigniti na 1,5% do 2030,  medtem ko je Švica še bolj skromna, trenutno pri 0,8% s ciljem do 2030 na 1,1%?

Zaenkrat le tole. Ne dvomim, da bo še veliko priložnosti, da soočimo argumente.

Po poroki z Natom EU ne očara več!

 

Kaj ko bi se osamosvojili še enkrat?

Pred 34 leti smo se osamosvojili, ker da je bilo tako grozno živeti v skupnosti, ki ti je bolj jemala kot dajala, z drugimi slovanskimi narodi in nekaj desetin narodnih manjšin, v razpadajočem socializmu, ki niti z iznajdbo samoupravljanja ni ponujal kaj pretirano bleščeče prihodnosti. Imeli smo potenciale, predvsem intelektualne, kot neke vrste jamstvo, da bi še bolje živeli, če bi šli na samem, oz. se nekako odselili s te družine in shodili v polno na lastne noge.

No, priznati gre vsekakor, da s pojavom Slobodana Miloševiča ki je, da bi vsilil hegemonijo svojega, srbskega naroda nad vsemi ostalimi, razdejal ustavne temelje in siceršnja pravila tega sobivanja, je le to postalo najprej težavno, nato nemogoče, zato je bil razhod nujen, neizbežen, če smo hoteli še naprej pripovedovati kako se v lastni republiki imamo lepo.

In napočil je čas, ko smo si rekli in povedali tudi ostalim »Gremo mi po svoje«. Ni bilo lahko, neznank v kaj smo se podajali je bilo še veliko, navkljub zaupanju v naše takratne voditelje, zgodila se nam je tudi vojna, usodna za padle in boleča za njihove svojce, kot če bi bila svetovna, pa vendarle malenkostna v trajanju in posledicah v primerjavi z onimi, ki so sledile drugod, najprej na Hrvaškem in nato,  najbolj krvava, še v Bosni in Hercegovini.

Klicali so nas čari Evrope, njena demokratičnost, kulturna, jezikovna, veroizpovedna, svetovno nazorska bogatost, družbena odprtost, razvitost, njena skrb za človekove pravice in državljanske svoboščine, njena prizadevanja za mir, sožitje, dialog in sodelovanje med narodi sveta. Žrtvovali bomo del suverenosti, a veliko profitirali iz te nove pripadnosti, nenazadnje tudi iz obilnejših materialnih dobrin ki so bile na voljo, in z ostalimi članicami Unije enakopravno soodločali o skupni prihodnosti.

Sam sem do tu bil z glavo in srcem zraven, kot najprej župan, nato še poslanec, v vlogi torej vplivneža pri oblikovanju javnega mnenja. Če si izvoljen od ljudstva in se mu nisi izneveril, to isto ljudstvo lahko tudi uspešno nagovoriš.

In od »Gremo mi po svoje«, smo si privoščili nov film: »Gremo mi v Evropo«. Edino kar me je motilo, ker so bile niti poveljevanja čez lužo, je bilo, da smo na referendumu združili odločanje še o vstopu v Nato, vojaško-politično zavezništvo, ki je že takrat – govorimo o letu 2003 – vidno iz Lune, povsem služilo interesom najmočnejše članice, Združenim državam Amerike. Bil sem proti temu članstvu, a v manjšini, celo v lastni stranki SD. Izid referenduma: 90% za EU, 66% za Nato.

Danes smo kjer smo. Če kdo prepozna v odločitvah, retoriki, načrtih, naracijah sedanjih bruseljskih birokratov in tudi evroposlancev takratno Evropo, trdim da je ali slep ali idiot.

2009, ko sem bil zamenjal Boruta Pahorja v Evropski parlament, sem imel to čast da sem plenumu posredoval mnenje politične skupine Socialisti in Demokrati o takrat prvem množičnem poboju Palestincev s strani Izraela v Gazi – v dveh tednih  je bilo pobitih cca tisoč civilistov, po nekem atentatu Hamasa, ki je bil povzročil 20 žrtev med Izraelci. Resolucija taka, kot bi si jo vsi zgroženi nad tem kar počne Izrael danes, lahko samo sanjali: Obsodila je skoraj soglasno Izrael in zahtevala takojšen umik njegove vojske ter zagrozila s sankcijami v kolikor se to ne bi zgodilo, le na koncu vseh alineji, z enim stavkom, obsodba tudi terorističnega dejanja Hamasa. In morije je bilo v parih dneh konec.

Danes, po skoraj dveh letih masakriranja v tej isti enklavi te iste populacije s tempom 100 pobitih civilistov na dan (70% so ženske in otroci), ne parlament, ne nobena institucija EU ne premore niti enega resnega ukrepa proti sedanji izraelski vladi. Še huje, iz ust nekaterih izmed glavnih določevalcev evropske agende kot so nemški kancler Merz, sekretar Nata Rutte, in še kdo, smo slišali celo pohvale izraelskega početja in zahvale premierju Natanyahuju za »umazano delo«, ki da ga opravlja v »našo evropsko korist«. Dodatne čestitke in njemu in ameriškemu predsedniku Trumpu ob uspešnih napadih na Iran, ker da bi se lahko dokopal do jedrskega orožja. Ko je Rusija 24.2.2022 napada Ukrajino, zato da bi se odpovedala članstvu v Natu, je bila razglašena za državo, ki podpira terorizem in za absolutno sovražnico Evrope in je do danes kasirala že 18 svežnjev sankciji, ob nenehnem oboroževanju Ukrajine, ko so to storili Izrael in ZDA na račun Irana, pa prejeli pohvale.

Sklepno vprašanje: je to Evropa v katero smo vstopali 2003? V razmislek: si ne bi morda privoščili še eno osamosvojitev?

Želeli bi si pogumnejšega premiera

 

Gospod premier, storite že nekaj prav!

Spremljam polemiko med vami in koalicijskima partnericama  - SD in Levica - o tem kar bi morali povedati v Haagu v zvezi z od Trumpa in Rutteja zahtevanega povišanja obrambnih proračunov do 5% do leta 2035. Vi pravite da ste mandat za soglašanje s tem na vladi prejeli, kar bi naj dokazoval dokument o izhodiščih, kolega Han in kolegica Vrečko to zanikata.

Kaj je in česar ni razbrati iz omenjenega papirja je seveda pomembno, gospod premier, a ne ključno za stališče, ki ste ga v zvezi s tem posredovali zaveznicam, in ki sta ga slišala tudi ameriški predsednik in generalni sekretar zavezništva. Bolj pomembno je to, da edini, ki je razhudil omenjena gospoda in s tem pokazal »cojones«, kot pravijo Španci testisom, je bil španski premier Sanchez z dvema amandmajema ki sta zrelativizirala, oziroma močno fleksibilizirala končno besedilo Deklaracije iz Haaga ,  nenazadnje tudi v našo korist, zato ji tudi ni nasprotoval, a predvsem z izjavo, da si bo Španija zagotovila ustrezne obrambne zmogljivosti ne da bi povišala deleža BDPja temu namenjenega nad 2,1%. Kasiral je grožnje s kaznovalnimi ukrepi s strani največje žive karikature med ameriškimi predsedniki zadnjih 100 let, a se ni dal ustrahovati. Bravo Sanchez! Dan za tem, je v Bruslju na vrhu Evropske unije opomnil še na spornost dvojnih meril unije do vojne v Ukrajini in genocida v Gazi. »Ni logično, da sprejemamo 18. paket sankciji proti Rusiji, a zavoljo dvojnih standardov nismo sposobni niti preklicati pridružitvenega sporazuma z Izraelom« - je dejal.

Kaj pa vaša drža? V Haagu vas Trump ni okregal, na vrhu EUja pa niste šli dlje od pozivanja k sankciji proti Izraelu, češ da če ne bodo dogovorjene kolektivno do polovice julija bo Slovenija sama, oz. v družbi s podobno mislečimi članicami, šla v akcijo. Do takrat – sami poznate tempo pobijanja Palestincev s strani izraelskih soldatesk – bo odpotovalo v večnost novih 2000 duš, če ne več. Znova le besede. Imeli ste priložnost, da bi se s španskim kolegom, morda še z irskim in malteškim – »podobno misleči« - dogovorili za veto nad 18. svežnjem sankciji proti Rusiji vse do prvega enakovrednega svežnja proti Izraelu. Pojasnjevanje, da se je pri nastopanju proti Rusiji EU takoj poenotila, proti Izraelu pa tega ne zmore, je nesprejemljivo. Če se ne bodo končno uveljavili enaki standardi naj ne bo enotnosti več niti glede nadaljnjega kaznovanja Ruske federacije. Verjamem, da intimno soglašate z menoj, ko pravim, da če si Izrael ne zasluži sankciji, si jih ne zasluži nihče!

Pa ste morda v Haagu prišepnili Trumpu, da je bombardiral Iran nezakonito, da se tako ne dela, da je kršil mednarodno pravo? Ali mu čestitali, tako kot Rutte in nemški kancler Merz, za pokoritev iranskega režima?

Skratka, gospod premier,  po mojem, priznam da skromnem mnenju, ki pa ga delijo, verjamem, še mnogi, se po načelnosti in pogumu v soočanju s kolegi in kolegicami znotraj Nata in Evropske unije niste kaj prida izkazali. Da bi jim vsaj prenesli in podprli nedavno oceno predsednice Republike, da je EU storila napako, ko je ovrgla vsakršno možnost dialoga z Moskvo. Morali bi že razumeti, po tem kar vam povedo doma mnogi poznavalci geopolitike in sicer razmer na ukrajinskih frontah, izven Volka in njegovega kroga,  da nadaljevanje sankcioniranja Rusije v ničemer ne pripomore k začetku resnih mirovnih pogajanj in tudi ne k zaustavitvi ruskega osvajanja ukrajinskega ozemlja. Bolj ko, kot Zahod, potiskamo na Rusko federacijo, slabše se piše in Ukrajincem in tudi nam Evropejcem.

 

Pismo vsem akterjem

 

ODZIV NA ZLOČINE IZRAELA

 

Spoštovani Iranke in Iranci,

Podpisnice in podpisniki tega pisma ostro obsojamo brutalno agresijo Izraela na vašo državo. Pretreseni smo in izrekamo globoko sožalje vsem žrtvam tega zločina ter podporo vašemu narodu. Sporočamo vam, da niste sami, da je velik del slovenske javnosti, verjamemo da daleč številnejši od zbranih podpisov, zgrožen nad tem kar si dovoljuje Izrael in kar mu omogočajo zahodni zavezniki, in primis Združene države Amerike, a tudi Evropska unija s svojim ne-ukrepanjem. Ste tarča in žrtve, tako kot Palestinke in Palestinci, katerim gresta enako naše sočutje in solidarnost, brutalnega izraelskega početja, ki krši vse pravne in druge norme civiliziranega sveta ter si zasluži najbolj odločno obsodbo vsakogar, ki mu je mar za mir, za sobivanje in sodelovanje med narodi ter za spoštovanje človekovih pravic in mednarodnega prava.

Kmalu bosta dve polni leti odkar Netanyahujev režim izvaja genocid nad palestinskim ljudstvom, ne da bi ga nihče, razen z besedami pri nekaterih članicah EU, skušal ustaviti, sedaj si je privoščil še napad na Iran in pričel vojno s potencialnimi hujšimi razsežnostmi in posledicami od le dvostranskega konflikta. Opazna je razlika v odzivih Zahoda med rusko agresijo 24.2.2022 na neodvisno in suvereno Ukrajino, polnopravno članico OZN, in tokratno izraelsko na enako neodvisen in suveren Iran, polnopravni član svetovne organizacije. V prvem primeru, sankcije vseh vrst na račun agresorja ter kontinuirana in vse obilnejša vojaška pomoč žrtvi agresije, v drugem le pozivi obema stranema k zadržanosti in opozorila, da bi spopad lahko onemogočil dogovor o iranskem jedrskem programu. ZDA celo povsem v bran Izraela proti povračilnim ukrepom Irana. Pozivamo še enkrat našo vlado, da ujame vlak doslednosti, oz. enakih standardov, in da se v Bruslju in ostalih evropskih prestolnicah zavzame za to da se Evropa odzove do Izraela vsaj tako kot do Ruske federacije. Eden od načinov bo pogojevanje sodelovanja pri nadaljnjih sankcijah proti Rusiji ali komurkoli še nad katerega EU in Nato vršita pritiske, s sprožitvijo enakovrednih sankciji proti Izraelu. Če si jih le ta ne zasluži, si jih ne zasluži nihče!

 

Ljubljana 16.62025

 

podpisnice in podpisniki:

Alenka Sottler, Aurelio Juri, Miloš Šonc, Ira Zorko, Gorazd Gruntar, Spomenka Hribar, Božidar Flajšman, Rudi Rizman, Maja Breznik, Rastko Močnik, Uroš Lipušček, Barbara Vodopivec, Danijel Rebolj, Jože Pirjevec, Franco Juri, Zvone Dragan,  Polona Jamnik, Matjaž Hanžek, Iztok Šori, Dragan Petrovec, Branko Gradišnik, Remzo Skenderovič, Boris Žnidarič, Andrej Mašera, Ljuba Miljušević, Franjo Žagar, Bine Skrt, Neža Vilhelm, Primož Zgonc, Mira Hladnik, Miran Hladnik, Arne Vehovar, Martina Šuhel, Branka Černigoj, Marko Zdešar, Igor Polajnar, Mira Kofler, Bojan Kofler, Dunja Ukmar Hvastja, Ana Horvat, Tatjana Šonc, Jadran Čalija, Matjaž Mulej, Staša Glavič, Marko Apih, Srečko Križanec, Miha Molan, Janez Končan, Ariana Lucija Tratar Supan, Eva Mlinar, Dušan Kaplan, Igor Ž. Žagar, Darja Lovšin, Anja Štefan, Barbara Korun, Alberto Avgustinčič, Nevenka Lekše, Milan Jurjavčič, Jožef Roškar, Mitja Klopčar, Mojca Senegačnik, Irena Levičar, Milena Kosec, Nina Gärtner, Tanja Žagar, Mirjan Trampuž, Matjaž Mulej, Mirjan Kocjančič, Francka Ćetković.

Vztrajamo pri dvojnih standardih...

 

ODPRTO PISMO DRŽAVNEMU VRHU

 

Gospe in gospodje,

Izrael si je poleg genocida Palestincev v Gazi, ki ga vodi dalje, ker ga nihče ne ustavi, privoščil še obsežen zračni napad na Iran kjer je pobil vrsto pomembnih vojaških in znanstvenih osebnosti, pa še stotino civilistov – kot da mu je to že dnevna norma?! - ter poškodoval nekaj jedrskih in drugih objektov. Začel je izjemno nevarno vojno, ki ostane lahko le v regionalnem okviru, lahko pa preraste v širši, morda celo v globalni spopad, glede na to da za Izraelom stojijo ZDA, za Iranom pa Ruska federacija.

Odzvala sta se, gospa predsednica in gospod premier,  z zaskrbljenostjo, češ da to »ne vodi nikamor«, utegne pa »nepopravljivo škodovati prizadevanjem za nov sporazum o iranskem jedrskem programu«. Ob tem še poziv zunanje ministrice vsem akterjem v tem konfliktu, »naj se vzdržijo stopnjevanja napetosti.«

Ko ste se pri tem, kaj bi sporočili javnosti, domači in tuji, usklajevali, ste kaj pomislili na izjave, ki ste jih dajali tri leta nazaj na račun ruskega napada na Ukrajino? Pomnim odločne obsodbe Putinove odločitve, ker da »v nasprotju z mednarodnim pravom in Ustanovno listino OZN« ter v škodo neodvisne in suverene države. In ponavljajoči vzkliki »Ve se kdo je agresor, kdo pa žrtev!« iz ust predsednice Republike. Česa podobnega tokrat nisem slišal, pa ja, da je bila napadena tako kot 24. februarja 2022, neodvisna in suverena država, polnopravna članica svetovne organizacije. Le Peking je včeraj na to spomnil.

Pišem vam, ker smo kot RS znova padli na izpitu koherentnosti. Dvojna merila so nam očitno prišla v navado in razvado. Resda, smo med članicami Evropske unije in Nata med najbolj kritičnimi do Izraela, a še vedno bojazljivi do potez, ki bi jim morali povleči, da bi vsaj nekoliko nadoknadili zamujeno pot do enakih standardov. Ena od potez, ki bi pričala temu v prid je pogojevanje našega sodelovanja pri nadaljevanju sankciji EU do Rusije s sprožitvijo enakovrednih sankciji proti Izraelu. Če si jih slednji ne zasluži, si jih nihče na planetu.

Povejte mi, da nimam prav! S spoštovanjem

 

Aurelio Juri

Koper, 14.6.2025

Mati vse idio... močnejša od UI

 

Umetna inteligenca odsvetuje Rearm Europe

UI - Umetna Inteligenca. Zakaj jo je človek ustvaril? Glede na čas, ki ga živimo in dogajanja ki ga zaznamujejo ter določajo, bi rekel, da zato, ker lastne, njen kreator , več ne premore. Zagotovo jo je ustvaril, da bi si z njo kaj pomagal, od nje pridobil čim več koristnih in uporabnik nasvetov na kaj, kdaj in kako početi, da bi mu bilo življenje lažje in lepše. Pa jo dajmo vprašat v zvezi z odločitvami, ki jih vse pogosteje sprejemajo vodilni ljudje v Bruslju in ostalih evropskih prestolnicah, v naši tudi, glede oboroževanja. 2% BDP za obrambo več ni dovolj, čimprej na 3% in ker Trump grozi z umikom ameriškega ščita nad Evropo če ne bo sama prešla na 5% ter tako finančno razbremenila ZDA, tudi ta cilj je že zapisan. Leynov načrt Rearm Europe – 800 milijard evrov v naslednjih 4 letih – je povsem skladen z željami največje a tudi najbolj nevarne karikature doslej voditelja najmočnejše sile sveta. Razlog – pravijo gospe in gospodje na čelu Nata in EU – grožnja, ki jo za našo varnost, za naše vrednote, za naš style of life, za obstoj zahodne civilizacije… predstavlja Ruska federacija, ki da kaže vse namere, ko bo končala z Ukrajino, napasti in pokoriti še vso celino. Po treh letih vojne je prevzela nadzor na borih 20% Ukrajine in se od njenih dronov mora braniti celo globoko na lastnem ozemlju. No, ampak voditelji že vedo kaj vse zmore Putin, s katerim so do 24.februarja 2022, 25 let, odkar je na oblasti, vsi lepo prijateljevali.

Toda vprašajmo UI kaj si misli o najnovejšem modnem hitu Zahoda – o oboroževanju. Aktiviral sem ChatGPT in prejel tale odgovor:

1.     Povečanje napetosti – pospešena militarizacija bi lahko sprožila oboroževalno tekmo in dodatno zaostrila odnose z Rusijo ali drugimi velesilami.

2.     Visoki stroški – povečanje vojaškega proračuna bi lahko šlo na račun socialnih in gospodarskih politik, kar bi lahko povzročilo notranja nesoglasja v Evropski uniji.

3.     Diplomatska rešitev – namesto vojaške širitve bi lahko Evropa vlagala v diplomacijo, pogajanja in krepitev mednarodnih zavezništev. Odvisno je od strateških ciljev. Če bi želela ohraniti mir in stabilnost, bi EU lahko iskala druge poti, kot so diplomacija, energetska neodvisnost in tehnološki razvoj.

Ojej – bi rekel novi nemški kancler Friedrich Merz, če bi tole prebral. In bentil: “Kdo je dovolil da so se mirovniki pretihotapili med ustvarjalci UI?!” No, ni dvoma, da vse to on dobro ve a ne ustreza cilju, ki si ga je zadal in sicer, tako kot nek njegov predhodnik pred 90 leti, iz Nemčije ustvariti prvo vojaško evropsko velesilo. In ker francoski kolega Emmanuel Macron ter poljski Donald Tusk nočeta zaostati, nenazadnje iz naslova zgodovinskega spomina, sta sprejela izziv in vsi trije, za njimi še vsi ostali z našimi vred, se že vneto merijo v igri “kdo bo več”. Kaj pa UI? Ah, je le brezdušen stroj. In ker Umetni Inteligenci nismo dali pravice odločanja, odločajo tisti, ki je od Boga dane ne premorejo dovolj, so pa zato poklicani.

Po volji ljudstva, ki volje da skoraj nima več, opeharjeno in nategnjeno kot je vse pogosteje. Kadarkoli in kjerkoli nekdo predlaga povpraševanje glede povečevanja obrambnih proračunov, ali bolj verjamejo ljudje UI, ali oblasti, ki zagovarja in določa več davkoplačevalskega denarja za oborožitev države, slednja našteje vse mogoče razloge, da se preverjanje ljudske volje onemogoči. Tako, nazadnje, tudi pri nas. Državni zbor je po volji do vrha Nata kimajoče Golobove vlade in želji obrambnega ministra Sajovica sprejela v četrtek novo obrambno resolucijo, tokrat o dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki predvideva za razliko od prejšnje radikalni dvig tovrstnih izdatkov na 2% BDP že letos (prejšnja do 2030) in postopoma na 3% do 2030. Levica, ki ji nasprotuje si prizadeva za razpis referenduma o tem, a ji najbolj zvesti člani največje koalicijske stranke Svoboda, že sporočajo, naj se ne trudijo, ker bodo že sami poskrbeli da referenduma ne bo. Razlog? Odgovor je na dlani: bojijo se ga, vedo da bi vladi pri tem ljudje pokazali rdeči karton, ji rekli da bolj verjamejo umetni, kot njeni inteligenci! In… živela UI!

Pahor že pri SDSu

 

Bivši predsednik končno snel masko…

Kateri od treh? Jah, oni, ki ga je  v nedeljski  Intervju na TV Slovenija povabil Jože Možina. Pa vemo koga omenjeni gospod vabi, Milana Kučana in Danila Turka ne bi nikoli, no, doslej ju nikoli ni. Ostane novo pečeni influencer in podjetnik, predavatelj (ne vem česa?!) celo na Kitajskem, Borut Pahor, ki je vlogo Možinovega gosta odlično odigral. Vedel je kaj Možina želi slišati in prenesti javnosti. Spomnil je, da je kar dolgo vodil neko stranko, ki je del sedanje koalicije in ki mu že družinska tradicija pravi, da ji mora ostati lojalen, za kar je doslej vselej na volitvah  izbiral njo, da pa se utegne to tudi spremeniti v kolikor bo naslednja volilna ponudba neprepričljiva. Napovedal je zaton »tranzicijske levice , ki da je postala konservativna, nepripravljena na spremembe, zaradi česar Slovenija izgublja in zamuja razvojne priložnosti.« Bravo, Borut, sem si rekel. Končno! Da te je bivše članstvo v Zvezi komunistov bremenilo, tako kot tudi vodenje njene naslednice, ki bi naj vendarle še vedno zrla v levo sem osebno čutil še v času, ko sva tesneje sodelovala. Zdaj pa si se lepo, pogumno izkašljal in pripravil teren za prestop. Ne ugibajmo kam? Priznaj, da te je JJ vselej fasciniral, tudi ko sta se javno prerekala.

 Iz vsega povedanega me sodelovanje v Intervjuju z Možino niti ni toliko presenetilo. Me pa je in to frapiralo, ko je na Možinovo vprašanje o nedavnem nastopu predsednice Republike Nataše Pirc Musar v Evropskem parlamentu in njeni izjavi, da se v Gazi dogaja genocid, Evropa pa molči, odgovoril da je sicer imela odličen govor, da pa besede o genocidu sam ne bi izustil ker ga tako ne ocenjuje. »Vsi smo zgroženi nad nesorazmernostjo ukrepov, ki jih izraelska vlada izvaja zato da bi opravila s Hamasom - je pojasnil -, pozabljamo pa da ta Hamas še vedno zadržuje nedolžne izraelske talce in kljub poskusom da bi prišlo do dogovora med Hamasom in Izraelom ob posredovanju ZDA in Katarja o razpletu tega vprašanja, še vedno ni pripravljen izpustiti nedolžnih žrtev. Zato palestinsko ljudstvo v Gazi plačuje strahovito in nesorazmerno težo". Copy paste stališč ki jih slišimo iz vrst SDSa in Logarjevih Demokratov. Poenostavljeno povedano: Izrael res nekoliko pretirava, a kriv za 53 tisoč pobitih civilistov v Gazi, od teh kar 18 tisoč otrok, ter za sestradanost preživelih ker Izrael ovira dostavo humanitarne pomoči, je Hamas! 70 letna okupacija Palestini dodeljenega prostora, dezavuiranje vseh resoluciji VS in GS OZN, kontinuirana gradnja nezakonitih judovskih naselbin na Zahodnem bregu, zločinsko početje izraelske vojske po zločinskih ukazih vlade, so le nesorazmerni ukrepi. Škandalozno, Borut! Da bi se spustil tako nizko, si ne bi predstavljal niti takrat, ko sva se najbolj prepirala. Vselej sem te vendarle imel za tankočutnega, empatičnega, humanega, človekoljubnega misleca in politika. Bil si pa iskren, kar je seveda tudi vrlina. Kakorkoli že, upam, da bo vsaj kdo od tovarišev in tovarišic, ki so te 2012 podprli h kandidaturi za predsednika Republike, namesto da bi še en mandat zaupali dr. Danilu Turku, spoznal svojo takratno zmoto. Pri meni, Borut, si izgubil še zadnjo drobtinico spoštovanja, ki sem ti ga izkazoval iz naslova najinega večletnega sodelovanja in visoke  funkcije, ki si jo opravljal.

A že ko sem pri tej temi, znova poziv vladi, da če že drugega konkretnega ne more storiti v bran umirajočih v Gazi, poleg bolj abstraktnih nastopov sem pa tja, tudi v VS OZN, o rešitvi dveh držav itd… naj v Bruslju, skupaj s Španijo, Irsko, Norveško, Malto in še koga, postavi veto nad 17. svežnjem sankciji do Rusije, ki mimogrede kaznujejo tudi nekaj Evropejcev, ker kot jaz osebno, gledajo na vojno v Ukrajini drugače kot predlagateljica ukrepov Kaja Kallas, vse dotlej, dokler enakovredne sankcije ne bodo sprožene tudi proti Izraelu! Če si jih slednji ne zasluži, še manj, glede na posledice njenih dejanj na življenje ljudi, Ruska federacija!

 

Tudi novega papeža poslušamo a ga ne slišimo

 

Kaj ko bi postal veren?

Predstavljajmo si nekdanjega predanega, četudi včasih nergajočega člana Zveze komunistov, ateista, zapriseženega marksizmu, nato še samoupravnemu socializmu, a dovzetnega ter proaktivnega tudi do strankine evolucije v Social Demokracijo, ki bi danes prešel k verujočim kristianom? Morda celo h katoličanom in v nedeljo 18. maja v živo na Trgu Svetega Petra spremljal vstoličenje Papega Leona 14 ter mu navdušeno ploskal? Ste pomislili na Hoivikovega šefa? Zmota. Govorim o sebi. Se je tudi meni zavrtelo? Kot ubogemu poslancu SDSa? Ne, le razmišljam o ljudeh, ki krojijo usodo človeštva, ki imajo politično, finančno, vojaško ali duhovno moč, da nam povedo kam gremo, v pravo ali napačno smer. In ugotavljam, da poleg generalnega sekretarja Združenih Narodov Guterresa, edini še, ki govori pametno, modro, razumsko, človekoljubno in dosledno je naslednik papeža Frančiška, Američan Robert Francis Prevost, in to ne da bi se nujno skliceval na Božje zapovedi, Biblijo, Evangeliji ali na kak drug zapisan krščanski nauk. Vidi se, da mu sama vest to narekuje, vest prosvetljenega intelektualca, diplomiranega matematika in filozofa, danes poglavarja države z najdaljšo in najbolj veščo diplomacijo. Ni to človek, ki bi mu rekli, ja saj, kar govori mu je poslanstvo, tako tudi mora, sicer bi se izneveril, a pojma nima o časih, ki jih živimo, o varnostnih tveganjih ob vse bolj pošastni in grozeči Rusiji, ki da preti zahodni civilizaciji, njenim vrednotam, njenemu življenjskemu slogu. 

Ob slovesu papeža Bergoglia, so solze tekle v potokih. A so že od daleč zaudarjale po krokodilskih. Ves politični zahodni svet se je klanjal njegovi zapuščini, njegovim večkratnim pozivom k miru, celo k beli zastavi za Ukrajino, ker je bil odlično razumel situacijo in v kak prepad je drvel ukrajinski narod zaradi ne le zločinskosti Putina ampak predvsem napak ukrajinskega vodstva, z Zelenskim na čelu, in zgrešenega če že ne namerno tako načrtovanega pristopa Zahoda do te vojne. Da, igra žalosti in solza iz obrazov in mimike Melonijeve, Macrona, Starmerja, Merza, Leynove, Kallasove, Tuska, Rutteja, Trumpa in tudi naših Musarjeve in Goloba. Slednji se je poistovetil z mislimi in pozivi preminulega Svetega očeta, tako kot danes s tem, kar sporoča Leon 14. A klice k razoroževanju, ker več orožja ne prinaša več varnosti, temveč obratno, k dialogu tudi s sovražnikom, ne sliši, noče slišat. Nihče iz Bruslja ter evropskih prestolnic. Če pokori Ukrajino, v kakršnem koli obsegu, se bo Rusija nato znesla nad ostalo Evropo, zato oborožujmo se, pripravimo se na to agresijo, če hočemo da se ne zgodi, in če se, da ji bomo kos! Potrebujemo za to 800 milijard evrov! Tako se več ali manj glasi mantra evropskega establishmenta. Da ve, ker na vrhu Nata in EU vendarle niso tako butasti, da bo to le stran vržen denar, oz. napajal le bančne račune orožarskih industrialcev in politikov, ki jim ga servirajo, ker že danes so članice Nata tudi brez ZDA in Kanade, skoraj trikrat bolj oborožene kot Rusija in imajo za polovico več vojakov, ne pomaga. Pa ne samo to, vedo tudi, da ko si bo prisvojila vse 4 oblasti na jugovzhodu Ukrajine z večinsko rusko populacijo, ter v mirovnem dogovoru izborila nevtralni status Ukrajine, bo vojne in domnevne grožnje na račun ostale Evrope konec. Šel se je Putin 24. februarja 2022 napad na južno sosedo prav zato, da se ne bi kasneje moral spopasti z Natom. In tudi naš premier to ve, a pokorno sledi mantri in ukazom iz Bruslja. Papeža sta že pozabljena. 2% BDP za obrambo, ki naj bi jih po prvotnem že dogovorjenem in sprejetem načrtu dosegli postopoma do 2030, bodo realizirani že letos, čez 5 let pa še dodaten dvig na 3%. Jah, tako hočeta Rutte in Von der Leynova. Da ostali programi vlade za boljše življenje ne bodo prizadeti? Malo morgen, opozarjajo ekonomisti. A me osebno najbolj žalosti pristanek na to s strani Levice, najbolj glasne i kontinuirane nasprotnice višanju obrambnih izdatkov, ter dveh ključnih ministrov: gospodarskega Matjaža Hana, vodjo SD – »Ne potrebujemo načrta za vojno, potrebujemo načrt za mir…. In za dolgoročno sobivanje z Rusijo«, ter finančnega Klemna Boštjančiča iz Svobode: »Bolje bi bilo, da bi vlagali kam drugam kot v orožje!«. Tudi onadva očitno tako kot hoče šef! Levica idem. Da bi vsaj slišal poziv vlade Bruslju k prenehanju sankciji do Kremlja do prve enakovredne sankcije na račun izraelske vlade, ki dnevno mori človeško vrsto v Gazi kot bi ščurke z deratizacijo?! Kje pa.

Zato, moj pogled v Rim.

Mirovniki nimamo miru

 

Komu zvoni? - 2

 

Prepričan sem bil da je Matjaž Gruden, kolumnist Večera, sicer uslužbenec Sveta Evrope, bolj pri stvari, ko je govora o vojni v Ukrajini in njenih protagonistih, a me današnja kolumna »Komu zvoni« preseneča in razočara. Zakaj? Ker za pravnika, novinarja in diplomata, ki se že skoraj vso kariero potepa po zunanjepolitičnih odrih, bi pričakoval nekaj več bistroumnosti in analitične sposobnosti pri tako artikulirali in zgodovinsko pogojeni temi. Tokrat se znaša nad sociologinjo Spomenko Hribar, zaradi njene izjave, da »Rusija nikoli nikogar ni napadla«, a preko nje tudi na vse mirovnike, ki nasprotujemo nadaljnjim brezsmiselnim dobavam orožja Ukrajini, sodelovanju Slovenije pri tej vojni in politiki Bruslja (Nato in EU) o trošenju 800 milijard evrov za dodatno in pospešeno oboroževanje Evrope ob pričakovanju umika ameriškega zaščitnega ščita. O tem povejmo takoj, da četudi bo ščit ostal, kot je minule dni zagotovil državni sekretar v Trumpovi administraciji Rubio, češ, da se ZDA zavezništva ne zapuščajo, bodo morale njegove članice vseeno povečati obrambne proračune iz sedanjih dogovorjenih 2% BDP na 5%, tako kot zahteva inovativni in burkaški ameriški predsednik, kar več ali manj sovpada s Leynovim planom ReArm Europe.

No, moral bi Gruden vedeti, da ko govori o ruskem imperializmu, je le ta v primerjavi z ameriškem malenkosten in ne sega dlje od območji in držav, ki obdajajo Rusko federacijo, medtem ko so ZDA s privolitvijo dotičnih vlad ali na silo vse povsod po svetu (Imajo namreč 544 baz v 43 državah in še 195 na prekomorskih teritoriji pod ameriško jurisdikcijo, Rusi pa le 14 in razen ene, v Siriji, vse ostale na prostoru nekdanje Sovjetske zveze).

Moral bi Gruden tudi poznati zgodovino ameriško-ruske konfrontacije tekom hladne vojne, še posebej »Kubansko krizo«, ki je svetovni javnosti dala vedeti, da pravila mednarodnega prava in ustanovne Listine OZN veljajo le do trenutka, ko se ena od dveh jedrskih velesil ne počuti ogrožena od druge, nato neformalna a vendarle dokazana zagotavljanja Washingtona Moskvi, da se Nato, po razpustu Varšavskega pakta in Sovjetske zveze ne bo širil preko meja ponovno združene Nemčije, oziroma se bližal ruskemu ozemlju, in iz vsega tega razumeti, zlasti, ko je Severnoatlantsko zavezniško skoraj v celoti obdalo zahodno mejo Ruske federacije – z Finsko, Litvo in Latvijo se ji je celo dotaknilo – zakaj se je z načrtovanim članstvom še Ukrajine v zahodnem paktu Rusija začutila ogrožena.

Če temu dodamo še neuresničen dogovor iz Minska 2015 o uzakonitvi posebnega, avtonomnega statusa regiji Donetsk in Lugansk, s skoraj polovično populacijo Rusov, so razlogi Putinovega besa na mizi.

Osebno sem agresijo 24. februarja 2022 obsodil, ker nesorazmerna z neizpolnjenimi zagotovili, a sem jo razumel. V enem od predhodnih komentarjev, potem ko sta bila takratna ameriški predsednik Biden in sekretar Nata Stoltenberg, grobo zavrnila Putinovo zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusijo in po implementaciji minskega sporazuma, sem s strahom napovedoval izbruh nasilja, a si želel, da bi se motil.

Prepričan sem da vse to Matjaž Gruden ve, da ve tudi, da je za Evropo sramotno, da je iniciativo za končanje vojne prevzel Donald Trump, a si kot uslužbenec evropske birokracije ne upa niti razmišljat drugače kot njegovi nadrejeni, formalno nič vezani z Ursulo von der Leyen, a več ali manj vsi v njeni miselni sferi. S tega zornega kota ga razumem, ne pa da se trudi soliti pamet tudi priznanim imenom doma, ki razmišljajo drugače, ala omenjena Hribarjeva, pa Milan Kučan, Danilo Turk in druge.

In nazadnje ve tudi, da brez dodatnega oboroževanja, Evropa, brez ZDA, prekaša po vojaški moči Rusijo vsaj za enkrat in da gre pri Leynovem načrtu 800 milijard evrov le za priložnost do mastnih dobičkov s strani vodilnih evropskih politikov in njihovih sponzorjev, ob poslu stoletja za vrh EU.

SD znova k politiki miru

 

Ne potrebujemo načrta za vojno. Potrebujemo načrt za mir - 2

Bravo, Matjaž!

Nisem pričakoval česa takega s strani prvega moža Socialnih demokratov po treh letih soglašanja s pristopom Republike Slovenije do vojne v Ukrajini in njenih protagonistov, ki je kratko malo le sledil in stregel politiki, ki sta jo odločali vodstvi Nata in Evropske unije, le ta pa se je pokazala kot povsem falimentarna, če vojna še traja, cifre mrtvih, ranjenih, izseljenih ter razdejanj so tiste ki so, ruske sile zasedajo že več kot 20% ukrajinskega ozemlja in napredujejo, ter je vlogo »mirovnika«, no, točneje posrednika, prevzel najbolj sporen voditelj v tem stoletju, Donald Trump, ki mu ne gre zaupati niti ko ti reče »dober dan«. Lahko vsili mir, a lahko tudi zaneti globalni spopad. Odvisno od smeri in hitrosti vetra na dotični dan.

Sankcioniranje Ruske federacije, poskusi njenega mednarodnega izobčenja, zavračanje vsakršnega dialoga z njo, nenehno in vse bolj udarno in sofisticirano oboroževanje Ukrajine ob zagotovilih, da bo slej ko prej porazila okupatorja, oz. izšla iz te hude preizkušnje kot zmagovalka, in istočasno ignoriranje, preziranje nasprotnih trditev in opozoril tudi poznavalcev, ki si zaslužijo vsaj malo posluha (Milan Kučan, Danilo Turk…), pozivov mirovniškega sveta k razumevanju geneze tega konflikta in k prehodu iz položaja posrednega podpornika ene od vojskujočih strani k vlogi mediatorja, posrednika, k oni, ki si jo je zadal naslednik Joea Bidna, ni bila prava pot. Tako kot ni danes sledenje Macronu, Starmerju,  Rutteju, Tusku, Leynovi, Kallasovi in drugim evropskim voditeljem, ki širijo  vojno histerijo, dvigujejo vonj po spopadu z Rusijo, silijo svoje pogoje za morebiten mir, ki pa predmetni dogovor le otežujejo če ne celo onemogočajo. Kaj pomeni »koalicija voljnih« iz držav članic Nata, ki naj bi zakorakala v Ukrajino in jo varovala, potem ko bi do dogovora prišlo?... če ne prav tisto zavoljo česa je 24. februarja 2022 Rusija udrla k sosedi?! Kako naj Putin na to pristane? Nadzor dogovora Da a s strani neodvisnih, v sedanji vojni neinvolviranih sil pod zastavo OZN.

»Namesto o povezovanju, sodelovanju in dialogu je za moje pojme vse preveč govora o oboroževanju« – pravi Han, ki nadaljuje:  »Smo del Evrope, zato se tudi v naši državi ne moremo izogniti razpravi o varnosti in obrambi, ki pa naj ne postane pretirana, hujskaška in spravlja ljudi v paniko«. Težko se je z njim ne strinjati, toda pričakovati je tudi, da potem ko je končno spregovoril prav, bo prav tudi ravnal! Da se bodo SDjevci, skupaj z Levico v koaliciji uprli Leynovemu planu ReArm Europe, 800 milijardam evrov za dodatno oboroževanje držav članic EU, ob dejstvu, dragi Matjaž, da že danes, brez ZDA in Kanade, preostali del Nata, to je evropski, v bistvu velika večina članic unije, krepko presega v obrambnih proračunih, v količini in sodobnosti konvencionalnega orožja in v številu vojakov, zmogljivosti Ruske federacije. Če bi naj že slednja bila zapečatena kot večni sovražnik in večna grožnja, vedimo da sta njeni edini prednosti v skupnem in enotnem poveljevanju vseh sil ter v hitrejši in cenejši proizvodnji topniškega streliva. No, razpolaga tudi z 5 krat močnejšim jedrskim arzenalom (4500 konic, napram 800 evropskih), a je tale razlika irelevantna, kajti dovolj je en sam izstrelek na vsako prestolnico ter še nekaj na ostalih pomembnejših urbanih in industrijskih središčih, da je Evrope, tudi ruskega dela, za vselej konec.

EU torej ne potrebuje dodatnih težkih milijard za nakup orožja ali industrijski preboj z njegovo proizvodnjo, ki dobro sam veš, Matjaž, ima najmanjše multiplikativne učinke, potrebuje več modrosti in pameti. Izposojam si še en tvoj povedni stavek, ki ga tudi podpišem: »Mi – SDjevci, a ne?! - ne verjamemo v varnost, ki temelji izključno na orožju. Verjamemo v varnost, ki temelji na politiki miru, sodelovanja, zaupanja in pravičnosti. Varnost ni le vojaška moč. Varnost je tudi in predvsem močna socialna država. Spoštovanje institucij in spoštovanje dogovorov…. Okrepimo evropske pobude na mir, vključno z evropskim načrtom za mir v Ukrajini, dolgoročno sobivanje z Rusko federacijo in za končanje genocida v Gazi!«. Ravnaj, dragi Matjaž, in ravnajte, tovarišija SD, temu primerno!