Jim gre verjeti?

 

G7 za jedrsko razorožitev? Bravo!

 

Sobota, 20. maj 2023 – zgodovinski dan, sem si rekel, ko sem tole prebral: Skupina sedmih gospodarsko najbolj razvitih držav je v Hirošimi spisala Izjavo, ki jo je naslovila »Vizija iz Hirošime o jedrski razorožitvi« s katero se je zavezala k temu da bo – citiram – »dosegla svet brez jedrskega orožja z nezmanjšano varnostjo za vse«. In so to storili prav v Hirošimi, ki skupaj z Nagasakijem opozarja – so zapisali še - na »uničenje brez primere in neizmerno človeško trpljenje, ki so ga doživeli prebivalci po atomskih bombah leta 1945.«. Ja, lepo, spodbudno, plemenito.

Toda, ker te gospodje z gospo zraven poznamo, ker vemo da gre za sedmerico, ki odloča kaj je prav in kaj ne z upravljanjem sveta in svojo voljo - beri: interese -  nato uveljavi širše, preko Svetovne Banke, OZN, Nata in v zadnjem obdobju tudi Evropske Unije, čemur pravimo poenostavljeno Zahod, ker doslej o taki nameri niso bili nikoli spregovorili in so to storili šele, ko se je zaslišala, ob grmenju vojne v Ukrajini, zaostrena jedrska retorika Rusije z grožnjo po uporabi tega orožja v kolikor bi se sama počutila ogrožena, z odstopom od režimov nadzora nad njim in z napovedjo njegove namestitve v Belorusiji, mi je zadišalo, da ne rečem, zasmrdelo, po instrumentalnem koraku. Potem, ko so dodali še Kitajsko, ki da s povečevanjem svojega jedrskega arzenala predstavlja »grožnjo svetovni in regionalni stabilnosti«, ter »provokativna dejanja« Severne Koreje in Irana, so vendarle priznali, da je »v sedanjem svetovnem varnostnem sistemu težko doseči napredek pri jedrski razorožitvi«. Smo torej spet tam: če se nasprotna stran ne misli razorožiti, se tudi mi ne! Logika ki seveda drži, dogovor o tovrstni razorožitvi mora biti globalen, njegovo izvajanje uravnoteženo, vzajemno nadzorovano in transparentno, a da do tega pride se mora vzpostaviti sistem medsebojnega zaupanja in predvsem »nezmanjšane varnosti za vse« - če uporabim njihov zapis. Tu pa naletimo na težavo in na neiskrenost Vizije Hirošime o jedrski razorožitvi. Dobro vedo, gospodje iz G7, da Rusiji Zahod ne zagotavlja in ne namerava zagotoviti varnosti, sicer bi širjenje zveze Nato proti njenim meja že zdavnaj ustavil, Kitajske ne bi obravnavali kot sovražnico in potencialno grožnjo njihovim interesom ampak partnerico, s Severno Korejo pa nadaljevali dialog, ki ga je bil začel Donald Trump, ter Iran vrnili k že sprejetemu dogovoru o nadzoru njegovega jedrskega programa. Če se vrnem k Rusiji, je vsem jasno, da bi brez svojih jedrskih konic ter ustreznih varnostnih jamstev ostala povsem gola in bosa pred bistveno bolj oboroženim in veliko močnejšim, kar se konvencionalnega orožja tiče, Zahodom. Naj spomnim, da je samo lani slednji (2/3 ZDA) porabil za oborožitev 480 milijard dolarjev, Rusija 86 milijard.

A da bi vsaj nekoliko bolj verjeli v iskrenost v Hirošimi sprejete izjave, bi sodilo tu še opravičilo Joeja Bidna Japonski in zlasti prebivalcem tega mesta ter Nagasakija za 270 tisoč pobitih v samih dveh dneh - 6. in 9. maja 1945 - bombi sta bili, kot se učimo v šoli, ameriški - ter pristop ZDA, Velike Britanije in Francije, skupaj z zavezniki v Natu in sicer, k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja iz leta 2017. Ni nujno, da bi se realizacija njegovih določil pričela takoj, a sporočilo svetovni skupnosti, se posebej dosedanjim 121 podpisnicam, bi bilo zagotovo bolj jasno in spodbudno ter posredno naslovljeno tudi na vse ostale posestnike jedrskega orožja, z Rusijo in Kitajsko na čelu.

Predvsem pa, če bi mislili povsem resno, bi G7 težil k ponovni vzpostavitvi dialoga z Rusijo, ker le z njo je, ob polnem, enakovrednem in enakopravnem sodelovanju, moč graditi »svet brez jedrskega orožja«. A pri tem ravna sedmerica povsem nasprotno. Skuša stisniti Rusijo z novimi sankcijami in dobavami orožja, zdaj tudi bojnih letal, Zelenskemu, jo poziva k popolnemu umiku z Ukrajine, ker je seveda prav, a se dela kot da pri njeni agresiji na Ukrajino nima nič, kot da Natov NE Putinovim zahtevam po varnostnih jamstvih za njegovo državo in po implementaciji dogovorov iz Minska o statusu Donbasa, oz. o pravicah tam živečih avtohtonih Rusov, ni v ničemer vplival na odločitev Kremeljskega vladarja. Na kako bolj resno, uresničljivo, kar pomeni tudi Putinu sprejemljivo pogajalsko ponudbo s strani Washingtona ali Bruslja, svet, ki naj bi jutri zaživel brez jedrskega orožja, še čaka. Tako čakata Kitajska in Papež, ki bi rada pri tem pomagala, a ne moreta nič potem ko jima je ukrajinski predsednik »z vsem spoštovanjem« zabrusil, da mediatorjev ne potrebuje ker da se s Putinom nima o čem pogovarjat in ker da je edina rešitev, ki jo vidi zmagovita protiofenziva in izgon okupatorja. No, Frančišku ni mogel preprečiti, da bi za mir vsaj molil.

Frančišek bi pomagal pri dosegu miru, a Zelenski hoče da ostane le pri molitvah

 

Kdo je tisti, ki se noče pogajati?

 

Ukrajinski predsednik Zelensky je bil minule dni, na poti po Evropi namenjeni iskanju dodatnih pomoči v boju proti ruski invaziji, tudi v Rimu, kjer je dobil vsa zagotovila italijanske vlade, da ga ne bo pustila na cedilu, tudi z orožjem ne, in obiskal je nato še papeža Frančiška. Pomembno srečanje, ki je trajalo dobrih 40 minut, veliko dlje od običajnega ob takih priložnostih -  poroča Vatikanski radio. Seveda, tankov in raket mu sveti oče ni mogel obljubiti, in tudi če bi lahko mu jih ne bi, obljubil pa mu je da bo molil za mir. Pogovorila sta se o humanitarnih in političnih razmerah v Ukrajini, ter si izmenjala nekaj protokolarnega: Frančišek mu je podaril bronasto oljčno vejico kot simbol miru, Zelenski pa njemu ikono Device Marije naslikano na plošči neprebojnega jopiča ter sliko z naslovom »izguba« o umoru otrok med to vojno. To je več ali manj vse kar nam povedo domači mediji, ko pa prisluhnemo italijanskim izvemo nekaj več, kar ni tako nepomembno, in sicer, da je ukrajinski predsednik zavrnil mediacijo, ki mu jo ponuja Vatikan. »Z vsem spoštovanjem do Svetega Očeta, nimamo potrebe po mediatorjih. Kar potrebujemo je pravičen mir!« – je izjavil ter nadaljeval: »Nisem voljan se pogovoriti s Putinom, z malim liderjem, ki pobija tudi svoje ljudi. Rešitev za Ukrajino je v protiofenzivi. Ko bomo na meji s Krimom, Putinu bo doma podpora padla in bo primoran poiskati nek izhod. To bo kmalu!« Ni dano vedeti, ali je ta odklon izvirno stališče Zelenskega, ali sledi ukazu, ki ga je kak dan prej prejel od ameriškega predsednika Bidna, da naj si nihče v Ukrajini ne dovoli pristanka na kakršnokoli prekinitev sovražnosti.

Gre za pomembne izjave, ki pričajo o tem kdo je pravzaprav v tem trenutku proti mirovnim pogajanjem in celo proti vsem poizkusom, da bi se pripravil teren zanje. Frančišek se ponuja kot mediator že od samega začetka vojne, pisal je minule dni tudi Putinu, na odgovor še čaka, a ukrajinskega je že prejel in to neposredno iz ust predsednika. Res je, mu ne preostane drugega kot molitev.

Domnevam, da je enaka usoda doletela tudi ponujenega posredovanja Kitajske. »Net, ali nichoho, po ukrajinsko, dokler ne zmagamo!« In se tu sprašujem, zakaj naši mediji o tem ne poročajo, ali so površni, se jim ne zdijo take besede pomembne, ali nočejo krivit žrtev ruske agresije za to, da se o miru še ne da pogovarjati, da diplomatski izhod iz te drame še ni dozorel? Ker ko o tem kaj preberem, vidim Putina kot edinega, ki da se ni pripravljen pogajat. Gre seveda razumeti, da vsak ki stavi na zmago se ji ne misli odpovedati, kar bi se zgodilo v trenutku, ko bi padel dogovor o prekinitvi sovražnosti, toda ali je vera Zelenskega v zmago s  toliko časa že najavljeno »spomladansko« protiofenzivo utemeljena, ker da so njegove sile že pridobile veliko sodobnega zahodnega orožja, in jim še prihaja, ter so veliko bolj motivirane za boj kot agresor, ali ga v to sproti prepričujejo zahodni voditelji, od Bidna do Scholza, od Leynove in Borrella da Mattarelle in Melonijeve, nanazadnje do naših Pirčeve, Goloba in Fajonove?

Resnica naj bi se prikazala – če uporabim izjavo Zelenskega – »kmalu«. Da ne postane poletna, ima slovita ukrajinska protiofenziva le že dober mesec, nato se bo vedelo pri čem vojskujoči si strani bosta, pri čem bo vsa Evropa, ali so bile kalkulacije in napovedi Bruslja in vseh zahodnih prestolnic plod pravilnih strateških premislekov. Kaj pa če ne in bo le ugotovljeno, da je v protiofenzivi umrlo na tisoče bojevnikov na eni in drugi strani, da so spet nastradali tudi civilisti in da fronta se ni bistveno premaknila? Če že ne Zelenski, bo šel kdo drug v Rim in Peking zaprosit za mediacijo?

 

Še posebej na DAN EVROPE smo se dolžni vprašati:

 

QUO VADIS EU?

 

Koliko še ostaja od Evropske Unije, skupnosti kateri smo se večina državljank in državljanov RS 2003 odločili da se priključimo? Vemo, da  nam je to članstvo omogočilo v teh 20 letih kar nekaj materialnega in duhovnega napredka, ki ga brez njega ne bi zmogli, z odpiranjem meja olajšalo potovanja, spoznavanje drugih kultur, okolji in običajev, pokazalo moč sodelovanja, solidarnosti in še česa kar ti solidna, na istih vrednotah in ciljih temelječa družba lahko da, ter vero v prihodnost tudi ob pošasti, ki ji pravimo globalno segrevanje. Toda, ali je kriv samo Putin, ali tudi vodilni te naše skupnosti v Bruslju ter vlad držav članic, z rusko agresijo na Ukrajino in z vojno, ki ji je sledila, kot da so se naštevani plusi EUja obrnili na glavo. Tisti, ki me berejo vedo, da za krizo v katero smo zapadli, energetsko, ekonomsko, družbeno, varnostno, vrednostno in moralno, krivim ne le Kremeljskega vladarja ampak še vse tiste odločevalce, od Bruslja do Kijeva, od Helsinkov do Madrida, od Kopenhagna do Ljubljane in Zagreba, ki ga z lahkoto pošiljajo v Haag, niso pa ničesar storili, da bi ga detektirali, da bi zaznali kaj nam je sporočal, ko se je na ta zločin pripravljal, s čimer bi slednjega lahko preprečili, in ko ga je zagrešil, ubrali so le pot poglabljanja razdora z njim in oddaljevanja od dogovora, ki bi vojno skrajšal in njene posledice omejil.

In še danes tega spametovanja ni videti. Nikogar, razen par izjem, ala Orban na Madžarskem in Milanović na Hrvaškem, ki bi rekel: probajmo kaj drugega, ker tako ne gre, ne učinkuje, Putina ne ustavlja in se razmere le slabšajo.

Vstopamo celo v obdobje paradoksov. Prvi je dogovor članic Unije izpred nekaj tednov o milijardi evrov za strelivo Ukrajini, kar pomeni za nadaljevanje vojne, ki četudi osvobodilna, vojna je in ostaja, iz Evropskega sklada za Mir! Denar ki bi naj šel k miru, gre k vojni?! Sprejmem odgovor in pojasnilo, da zato da se mir vrne v tisto okrvavljeno in opustošeno zemljo, mora biti agresor poražen in odgnan, a ne morem verjeti, da so navsezadnje visoko izobraženi in izkušeni politiki iz EU v to prepričani, da verjamejo, da je državo s 1600 jedrskimi konicami, ki je za svojo stvar pri tej vojni žrtvovala že 100 in več tisoč svojih sinov in jih še na tisoče pošilja v boj, možno poraziti, ne da bi tvegali globalnega in nepovratnega spopada.

Drugi paradoks, ki se veže na dejstvo, da z nenehnimi dobavami orožja Ukrajini so se zaloge le tega znotraj držav članic močno skrčile, in da jih je zatorej nujno - pravijo -  čimprej obnoviti, odločitev Evropske komisije, da pol milijarde evrov iz Evropskega Načrta za okrevanje in odpornost nameni financiranju domače vojaškoobrambne industrije. »Ta sklad - pojasnjuje Thierry Breton, evropski komisar za notranji trg - je bil zasnovan posebej za tri glavne ukrepe: zeleni prehod, digitalni prehod in odpornost. Takojšnje posredovanje za podporo industrijskim projektom, ki se usmerjajo k odpornosti, vključno z obrambo, je del tega tretjega stebra."

Vse doslej je veljala odpornost za kategorijo, ki se je nanašala na ekološke, okolijske, podnebne izzive, na sposobnost posameznika in skupnosti, da se z njimi spopade tako da se jim prilagodi. NOO naj bi še posebej služil blaženju »ekstremnih dogodkov« iz naslova podnebnih sprememb, v sektorjih, ki so pri tem najbolj na udaru, to pa sta kmetijstvo in urbanizem. Govorilo se je in pisalo, da je treba premisliti o rabi vode, saj se soočamo z vse daljšimi sušnimi obdobji, pa tudi preoblikovati mesta z večjo prisotnostjo zelenja, da bi zmanjšali emisije CO2. Zahvaljujoč komisarju Bretonu izvemo, da so v Bruslju tej »odpornosti« dodali še en pomen: vojaška obramba, ker da je vojna postala naraven in trajen dogodek, pred katerim se moramo obraniti.

S to izbiro ekonomske politike postaja jasno, v kateri model razvoja kot Evropska Unija gremo, v gospodarsko rast vse bolj temelječo na proizvodnji dobrin z »negativno uporabno vrednostjo« za človeka in okolje.

Zaprtje dobave plina iz Rusije je bilo dovolj za ponovno odprtje premogovnikov, ponovno vrtanje v Evropi in na južni polobli, začenši z afriškimi državami, izgradnjo novih terminalov za uplinjanje zemeljskega plina in končno pospešitev oboroževalne tekme, enega prvih vzrokov okoljskega in podnebnega zloma. Skratka, iz tako opevane »zelene tranzicije« hitro prehajamo v »vojno tranzicijo«, oz. v »vojnasto državo« (Warfare state), kot jo je imenoval že pred pol stoletja  James O'Connor, v znamenitem eseju » Fiskalna kriza države« (The fiscal crisis of the state), da bi pri tem naleteli na bistvena nasprotovanja. Delavski sindikati so vse bolj podvrženi izsiljevanju zaposlovanja, zato se le malo sprašujejo, kaj proizvajati, za koga in kako. 

Pa se sam sprašujem, ali sploh obstaja kdo med nosilci politične moči, ki o vsem tem vsaj razmišlja in je našim najmlajšim voljan odpreti oči?