Bomo uspeli?

 

GLASGOW – ZADNJA POSTAJA?

 

Greto Thumberg pozna že ves svet. Za mnoge čudaška in celo umsko zaostala najstnica,  ki se nekaj igra s podnebjem in okoljem, ker je pač trendy,  a pojma nima o realnem življenju in realnih potrebah ljudi in tudi odgovornosti ne, za mnoge druge, hočem verjeti, da ogromna večina, pa glas generaciji, ki bodo največ utrpele in plačale škodo, ki jo naša, sedaj še vodilna, prinaša planetu in človeštvu. Ni več nobenega dvoma, da je za vse bolj pogubno segrevanje ozračja, taljenje ledenikov ter posledično dvigovanje morja, izumiranje biotopov, vse pogostejše ekstremne vremenske pojave, kar pomeni uničevanje pogojev za  daljše preživetje človeštva na planetu Zemlja, kriv človek sam. Da, daljše, in mislim s tem na obdobje nekaj stoletji, tam do morda 2500, ker v absolutno, neomejeno prihodnost, pa tudi ne v letnico 3000, za človeško vrsto seveda, ne verjamem, tudi če bi izumili življenje pod zemljo, ali na površju v kupolah z umetnim podnebjem. Toda pustimo znanstveno fantastiko.

Zakaj Greta Tumberg in zakaj vse več mladih okoli nje? Omenimo, ker je prav, vsaj še njene najbližje soborke: Dominiko Lasoto s Poljske, Mitzi Jonelle Tan s Filipinov in najstarejšo, 25 letnico Vanesso Nakate iz Ugande. Ker bodo one in oni prevzeli vajeti sedanjih odločevalcev, čez 5, 10 ali 20 let, a bo takrat že prepozno, zamujeno že skoraj vse pri sprejemanju tistih odločitev o ukrepanju za zajezitev toplogrednih emisiji in upočasnitev segrevanja, ki so imperativ že danes, že takoj, kot od "odraslih" opozarjata z vso vnemo papež Frančišek in generalni sekretar Organizacije Združenih Narodov, Guterres. Pregoreli so že vsi alarmi in snidenje v Glasgowu odločevalcev sveta, ki se je pravkar začelo in bo trajalo do 12. novembra - gre za podnebno konferenco pogodbenic Konvencije OZN o spremembi podnebja, COP26, - je, po opozarjanju najeminentnejših imen meteorologije, klimatologije, hidrologije in ostalih sorodnih ved in znanosti, to je vseh, ki najbolj vedo kaj se s podnebjem dogaja in je nujno postoriti, da nas ne pogubi, vsaj še nekaj stoletji, zadnja in to skrajno zadnja priložnost, da se dogovorijo in pričnejo izvajat že znani ukrepi, kolikor že težki in boleči.

Nanje nas team Grete Thumberg opozarja z najnovejšo peticijo svetovnim voditeljem. Medtem ko to pišem, v nedeljo ob 15.30, jo je po spletu, potem ko je bila zjutraj objavljena, podpisalo že skoraj 600.000 ljudi.

Pa ne gre za najstniške fantazije ali blodnje, marveč preprosto za to kar predlaga znanost in je bilo navsezadnje sprejeto pred 6 leti v Parizu: Vztrajajmo torej – pravi apel - pri osnovnem cilju 1,5 stopinj segrevanja do konca stoletja v primerjavi s predindustrijsko ravnjo, kar terja drastične reze letnih emisiji, prenehajmo takoj z vsemi investicijami v pridobivanju in rabi fosilnih goriv, predajmo obljubljenih 100 milijard dolarjev bolj ranljivim državam in jim dodajmo še nekaj za kritje škode klimatskih katastrof, sprejmimo podnebne politike, ki naj ščitijo delavce in najbolj ranljive sloje prebivalstva. 

Lahko nam še uspe - sklene peticija - lahko preprečimo najhuje če pristanemo na spremembe, za kar pa so seveda potrebni odločnost, daljnovidnost in ogromen pogum. Ste tega zmožni, spoštovani voditelji? Verjamem, da skupaj lahko uspemo! 

Tako Greta in mladi. Sam dodajam, poleg podpisa na peticiji, še najboljše želje! Ob vedenju, da mi »stari« in krivi, bomo pravočasno odšli.

Ko praznika ne čutiš več...

GRENAK DAN SUVERENOSTI

 

Bil sem zraven, ko so zadnji vojaki JLA odhajali iz Slovenije, iz Luke Koper. Po funkciji. Predsedoval sem občini, ki se je bila jeseni 1990 leta, po prvih večstrankarskih volitvah pri nas, s soglasnim sklepom občinske skupščine, z glasovi tudi Demosovih strank,  razglasila za demilitarizirano in ki je bila izbrana, zavoljo pristanišča, za odpremno postajo ostankov tri mesece poprej poražene a še vedno nevarne zvezne vojske, ki so se še zadrževali na slovenskem ozemlju. Ne brez zapletov, nekaj malih zamud in velike napetosti, se je zadnja ladja, ki jih je odvažala, malteški trajekt Venus z zadnjim vojakom na krovu, nekaj po polnoči, vendarle odlepila od pomola. In vso to operacijo je profesionalno, umirjeno in strokovno nadzoroval ter izvedel namestnik poveljnika slovenske policije, Boris Žnidarič.

Naslednje jutro je glavni mestni pomol že gostil slovesnost ob pomembnem dogodku, ki velja za zadnje dejanje z desetdnevno vojno izborjene polne suverenosti Republike Slovenije. Bil si ga je zamislil republiški sekretar za informiranje, Jelko Kacin. Občina je poskrbela za oder, ozvočenje in stojnico z nekaj osvežilnega. Kacin si je bil zaželel še pečenega vola, a zato je bilo premalo časa in resnici na ljubo, se tudi potrudil nisem, da bi klicaril po gostilnah, hlevih in klavnicah. Navsezadnje biki niso bili nič krivi za to kar se nam je bilo zgodilo.  

Prišlo je s cele države nekaj več kot tisoč uniformiranih teritorialcev, stotina policistov, domačinov je bilo bolj malo, ter državni vrh s predsednikom republiškega Predsedstva, Milanom Kučanom, na čelu.  Spregovorila sta poleg predsednika še sekretarja za notranje zadeve in za obrambo, Bavčar in Janša, ki sta si izmenjala zahvale in čestitke policiji in teritorialni, na koncu pa sem vse prisotne pozdravil še jaz, kot domačin in, v duhu s stališčem občinske skupščine, v odhodu zadnjega jugoslovanskega vojaka pozdravil pričetek postopne demilitarizacije republike. Res, da je bila osamosvojitev izborjena tudi z orožjem, a dlje od primerno usposobljene in opremljene policije ter teritorialne obrambe, v Kopru nismo verjeli v nujo oborožene sile z vsemi atributi klasične vojske, kakršno imamo in še dograjujejo danes. No, bil sem edini govorec, ki ni prejel aplavza niti z dveh rok. Le veliko mrkih pogledov in nekaj tudi zvočnega negodovanja.

V spomin na tisti dan in v političnih razmerah, ki jih doživljamo že leto in pol ter vsak dan slabše, se povabilu na ponedeljkovo slovesnost v koprski Osnovni šoli "Antona Ukmarja" nisem odzval. Zanimivo, tudi Milana Kučana, ki ne zamudi proslave, ko je nanjo vabljen, tokrat nisem videl. Pa ja, sem si mislil, da razume kar pravi sedanji predsednik države Pahor, da so to "redki trenutki, ko je prav, da skupnost stopi skupaj in praznuje kar nam je skupno". No, priznajmo si, da praznik moramo tudi intimno čutiti, zato da se ob njem veselimo. Če si ga oblast prisvoji, ga prikroji svojim potrebam, svojemu razumevanju in tolmačenju slavljenega zgodovinskega trenutka, je lahko le še njen. Odvzela ga je vsem ostalim!  In da je letos tako je v ponedeljek dokazal tudi, takoj po neposrednem prenosu proslave v Kopru,  dokumentarec na prvem programu TV Slovenija "Hrepenenje naroda". Pripovedovalci in pripoved izključno po kroju Demosa, SDSa in premiera. Nenazadnje sam dan pričetka agresije JLA, ki ga SDSovsko zgodovinopisje vztrajno obeležuje 27. in ne 26. junija 1991, potem ko je bilo ničkolikokrat dokazano, da so enote jugo armade odkorakale s kasarn in se napotile k meji z Italijo na Primorskem Dan prej! Sicer sramota tak dokumentarec za TV Slovenijo! Odličen za NOVO24TV, ne za glavni javni medijski servis!

Sedanji obrambni minister Matej Tonin, ki je bil še deček, 8 letni, ko so vojaki JLA odhajali in bi zato komod prepustil oder onemu, ki je odhod speljal, g. Žnidariču, nas je v njegovem značilnem moraliziranju pozval k umirjanju vse bolj pregretih političnih strasti v državi, pozabil pa je na to, da je sam kot udeleženec v vladi eden izmed glavnih generatorjev te napetosti in da bi je bilo takoj manj, če ne že kar konec, v trenutku, ko bi vlada odstopila in bi se dogovorili za čimprejšnjo izvedbo predčasnih volitev.

A še koga, razen oblastnikov, veselijo državni prazniki v takih razmerah? Morda le še če so dela prosti.

 

Uboga Slovenija!

 

JJ in EU

Kaj počne naš premier in zakaj to počne v odnosu do Evropske unije ter njenih instituciji in to prav v času, ko mu je zaupano predsedovanje skupnosti,  je vprašanje, ki verjamem da si ga postavljajo mnogi, potem ko smo minuli teden prebirali in gledali njegovo komunikacijo, twitteraško in sicer, ki jo lahko označimo najmanj za nespodobno, z delegacijo Odbora evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, na tridnevni misiji pri nas radi ugotavljanja dejstev na področju pravne države, svobode medijev in boja proti korupciji. Vemo zakaj so parlamentarci iz Bruslja prišli: STA, delegirani tožilci, nespoštovanje sodb sodišč, afera z maskami in ventilatorji ter mnogokaj še odmevajo močno tudi onstran domačega praga.

In odgovor? Možna sta po mojem dva.

Prvi: Ali se mu je povsem skisalo ob pogostih opozorilih iz belgijske in evropske prestolnice, da tako ne gre, oz. da se naj že enkrat skulira, ob težavah s parlamentarno večino doma, pri uveljavljanju svojih želja in načrtov, ob utrujajočih interpelaciji, ki jih vlaga opozicija, ob moteči in pogosto neizprosni medijski pozornosti, ob protestih, petkovih in sredinih, ter zahtevah po njegovem odhodu, ob sodbah sodišč, ki mu nikoli ne dajo prav, ob občasnih javnomnenjskih anket, ki mu ne napovedujejo novega vladanja, ko se tale konča, ob grožnjah sindikatov zaradi zavračanja socialnega dialoga, ali ob nezmožnosti in nesposobnosti se učinkovito spopasti s Covidno epidemijo. Če vse to seštejemo je za običajnega smrtnika nepojmljivo, da še sedi na Gregorčičevi in celo, kao suvereno, predseduje svetu EU?! 

Drugi odgovor: Da vse to počne načrtno, v tihi, pa tudi ne, spregi z madžarskim Orbanom, poljskim Mazowietskim, češkim Babišem, morda tudi s srbskim Vučičem in še s kom, da se oslabi in torpedira bistvo Evropske unije, ali se jo vsaj podredi primatu suverenih članic pri kreiranju in izvajanju evropske politike. Prepričan sem da ni slučajno kar počnejo poljska, celo sodna, madžarska, slovaška in z njimi povezane druge vzhodnoevropske oblasti.

Če je temu tako, če je drugi odgovor bolj oprijemljiv in verjeten, si po svojem vso to sranje, če si dovolim nesramnost,  vrhovi EU zaslužijo. Vedelo se je mnogo od tega že dolgo prej, preden bi štartalo slovensko predsedovanje, vsem na očeh je bil primitivizem s katerim se je premier Janša odzival na poizvedovanja evropskih komisarjev in komisark ter poslank in poslancev, nenazadnje tudi prve evropske tožilke zaradi neimenovanja slovenskih delegiranih tožilcev, v zvezi z zapleti pri slednjih, pa s pritiski na medije, zlasti na STA in RTV, ter na sodstvo in sicer glede odnosa do vladavine prava. Vedeli so torej vsi, a mu enkrat niso resno zažugali s preklicem predsedovanja, s kako drugo sankcijo ali vsaj z odpovedjo sodelovanja na minulem vrhu EU na Brdu. Še več, prišli so vsi, od Leynove in Michela, do Macrona in Merklove, od Dragija do Sancheza, Kurza in Rutteja, in se vsi objemali, si izmenjavali nasmeške in se trepljali po hrbtu, kot največji prijatelji in privrženci iste miselne ter vrednostne družine. Oddali so mu priznanje enakopravnega in enakovrednega partnerja, velikega mediatorja in interpreta evropskih ambiciji ter so-kreatorja evropske prihodnosti. Tudi če so mislili in upali, da se bo s tako toplim, prijaznim, ljubečim pristopom Janša omehčal, omilil svojo retoriko, pričel s financiranjem STA , napotil delegirana tožilca na svojo novo dolžnost, se uklonil sodbam sodišč, nenazadnje ustavnega, in tako umiril doma vse bolj dinamičen in tudi nevaren nemir, so se krepko ušteli. Sedaj pa žanjejo kar so sejali ali sproti zalivali, oziroma se mu niso pravočasno zoperstavili. Pozabili so očitno od kod izhajamo in kako se utegnejo vesti bivši militantni komunisti, ko naenkrat preidejo na povsem nasprotno politično-ideološko stran, se pa militantnosti ne odpovedo.

Smešnice g. Grimsa

 

GRIMSOVE PRAVLJICE

 

Pa ne mislim na brata Wilhelma in Jacoba. sicer bi PRAVLJICE  naslovil GRIMMOVE . Govorim o Branku ali Brankotu, kot mu pravimo tu pri nas. Sedi v Državnem zboru - najbolj glasno in brezsramno a tudi že smešno trobilo SDSa in vlade Janeza Janše - in se včasih pojavi tudi na TV Slovenija, ko ga kdo kaj vpraša ali povabi v kako oddajo. Nazadnje smo ga občudovali na četrtkovi TARČI, skupaj z druščino ki je bodisi branila, bodisi kritizirala početje policije ob zadnjih, torkovih, deloma nasilnih protestih nasprotnikov vladnih protiCovidnih ukrepov. O mojem odnosu do teh demonstraciji sem že pisal. Naj ponovim: jih ne odobravam, kolikor jih lahko že razumem, a še manj odobravam po mojem mnenju evidentno prekomerno, ali nesorazmerno, če hočete, uporabo sile s strani policije, da bi jih zatrla. Ne ve se še - to bo pokazala upam, da neodvisna preiskava policijskega ravnanja – kdo in čemu je zaukazal tako masivno uporabo prisilnih sredstev ter predvsem kdo je prvi prešel k nasilju, oziroma ali je bil izstreljen solzivec potem ko je padla na policiste prva granitna kocka ali obratno?! Vsekakor o nesorazmernosti pri ukrepanju pove že to, da so se dražljivega in škodljivega plina nadihali mnogi ljudje, ki s protesti niso imeli nič, mimoidoči ki so se slučajno tam znašli, ko so se demonstranti pričeli premikati iz Trga Republike po Slovenski in drugih cestah, družine na sprehodu, otroci in še kdo. Toda vrnimo se k našemu simpatičnemu Grimsu in k njegovim pripovedkam. Pogledal sem si TARČO še enkrat, v sobotni ponovitvi, in posebno pozornost posvetil prav njemu, oziroma njegovim tezam in trditvam. O, recimo, spoštovanemu direktorju Policije, g. Olaju, naj povem le to, da ni človek, ki, ko ga vidiš in slišiš, bi širšo javnost  prepričeval v primernost, učinkovitost in predvsem poštenost njegovega direktorovanja.

Branko Grims torej. V enem stavku, in ne predolgem, lahko napišemo vse kar je povedal tokom celotne oddaje: "Po 30 letih samostojne države se je policija končno pretvorila iz nekdanje Ljudske Milice v sodobno in učinkovito varuhinjo javnega reda in miru, nasilne proteste so zanetili SDjevci in Levica, uboge mamice in otroci, ki zaradi nasilnih protestnikov niso mogli v šolo, pa tudi Kučan se je tam pojavil" To je vse kar je zmogel njegov intelekt. A ja, še to, "Nekoč so se pravljice pričele z Za devetimi gorami in devetimi vodami, danes z Na miroljubnih protestih, ups?!" To je res vse in znova in znova to isto ponavljal, pri čemer kot dokaz kazal neke slike, vedno iste, na katerih so bili vidni predstavnice in predstavniki omenjenih dveh strank. Poskus manipulacije, ki je izpadel ne le infantilni, celo idiotski, Vsakdo, ki spremlja izkazovanje ljudskega nezadovoljstva s politiko in zlorabami vlade Janeza Janše, ve dobro za ločnico med petkovimi, kolesarskimi in skoraj da vsakič miroljubnimi protesti pred Državnim zborom, pred Vlado ali na Prešernovem trgu, protesti, ki imajo neko zelo jasno in oprijemljivo politično agendo ter bolj levo-liberalni predznak, in proti-epidemičnimi protesti, ki jih spodbuja ob sredah ali drugih dnevih bivši strankarski kompanjon Zmaga Jelinčiča, danes predsednik neke strančice, ki jo težko postavimo ob bok Levici, SDju, LMŠju ali SABu. Tanja Fajon, Matjaž Nemec, Alenka Bratušek, Luka Mesec, Nataša Sukič in ostali iz omenjenih strank so bili s protestniki le ob petkih, enako Kučan, in da se je "kolesarjem" le enkrat zalomilo z nasiljem, so bili krivi provokatorji, simpatizerji SDSa, tako imenovani "Rumeni jopiči". Bi se lahko še drugič, pod Prešernovim spomenikom, a jih je policija pravočasno odstranila, za kar si je prislužila grajo tako direktorja Olaja kot notranjega ministra Hojsa. Saj pomnimo: "Ne meči biserov med svinje". Skratka, Branko. Ne smeši se bolj kot se že samo s tvojim pojavljanjem. Pravljice, ki jih pripoveduješ in ponavljaš do onemoglosti ne prepričajo več nikogar. Čas je za odhod. Škode ste naredili že več kot preveč! Čas je za takojšnje volitve!

Hudo postaja!

 

IZTEGNJENI SREDINEC

Do vlade Janeza Janše sem vse prej kot naklonjen, pa ne samo to, delim mnenje opozicije - ta prave, da se razumemo -, da je le-ta  prvi generator kaotičnega stanja v katerem se nahajamo in kriva skoraj za vse kar se v tem kaosu dogaja, z nesorazmernim ukrepanjem policije zoper ljudstvo, ki jezno in revoltirano gre na ulice, vred. Poznamo gospoda premiera in vemo, da žari v ustvarjanju in upravljanju izrednih razmer. Toda, kolikor sem simpatiziral in še vedno to počnem s petkovimi, kolesarskimi, rekel bi tudi tematskimi protesti proti SDSovske oblasti zaradi njene avtoritarnosti, njenega teptanja pravne države, medijske svobode in človekovih pravic ter podrejanja državnih podsistemov svoji politični agendi ter drugih nečednosti in šlampariji, toliko se s simpatijami distanciram od sredinih demonstracijah kranjskega občinskega svetnika ter nekdanjega pribočnika Zmaga Jelinčiča, g. Stevanovića. Kot prvo so večinoma nasilne, rado se vsaj v frakcijah sprevračajo v vandalizem in oškodovanje tuje lastnine, kar sproža policijsko nasilje, kot drugo ne le da nasprotujejo protiCovidnim ukrepom vlade, temveč obstoj virusa in epidemije celo negirajo, kar je po svojem noro, in kot tretje so uperjene proti vsem, ki nanje gledajo z določeno skepso. So namreč absolutistične, tako kot politika, ki jo obsojajo. Ko vidim iztegnjene sredince  proti tv kameram, ko slišim žaljivke na račun reporterjev in snemalcev, ki so na kraju dogajanja da jih prikažejo in o njih poročajo, ko vidim napise: "Zdravniki vrnite licence", si razlagam, da ves ta revolt, da ves ta gnev ni namenjen le oblasti, ampak celotni družbi, vsej ostali javnosti, strokovni in obči, da Stevanovićevi protestniki, če odmislim dobromisleče naivneže, ki so jim pridružujejo, niso sposobni razločevanja med dobrim il zlim, sploh pa ne zavedanja ločnice med družbeno urejenostjo in anarhijo. Povedno, da Milana Kučana in še druge razumnike videvamo na trgu Republike samo ob petkih in da smo na zadnjem petkovem shodu prebrali transparent: "DA uporu! NE teorijam zarote! Sreda ni petek!". Ločnica je torej jasna.

Verjamem, da mnogi demonstranti, ala reper Zlatko, gredo sem in tja, oz. na vse proteste, kdorkoli jih že organizira in sklicuje, in da bodo to počeli toliko dolgo, kolikor bo Janez Janša vztrajal z vladanjem, no, oni, ki jim je anarhija zlezla pod kožo, oz. bit življenja, morda tudi potem. Sam pa menim – apel gre vsem dobromislečim! - da bi morali pregrete strasti umiriti in se predvsem strezniti, kar pomeni sodelovati če že, le še na manifestacijah zoper nespodobno in osovraženo oblast, ki bodo zmogle ohranjati miroljubnost in dostojanstvo ter podajale sporočila, ki bodo jasna in uresničljiva. Covid žal obstaja, o tem ni dvoma, obremenjuje zdravstvo, gospodarstvo, vsakdanje življenje, celotno družbo, in ubija, a se mu zoperstavimo lahko na bolj mehak in družbeno sprejemljiv način, zagotovo s cepljenjem, ki pa mora ostati prostovoljno, in z vsemi previdnostnimi ukrepi, ki jih poznamo od začetka okužbe, fizična distanca, maska, razkuževanje. Precepljenost še vedno prenizka, da bi razglašali skorajšnji konec krize? Zamenjajmo komunikatorje, od Kacina in Poklukarja, do Kreka in Bejovičeve, predvsem pa g.  premiera. Torej, odstop vlade in predčasne volitve čimprej! Krepko že zamujamo, zato imamo danes Stevanoviča, granitne kocke, vodni top, solzivec in veliko jeze, žalosti, obupa in sovraštva.