Naj 2.Tir zgradi MO Koper!

ŠE O 2.TIRU – POZIV DR.CERARJU

 Kaj si o zakonu o 2. Tiru ter  o referendumu, da se ga ruši, mislim, tisti, ki tu pa tam preberejo moje pisanje, vedo. Za ostale še enkrat: sem proti zbiranju podpisov za razpis referenduma, sem za uveljavitev zakona in njegovo čimprejšnje izvajanje. Kljub vsem, tudi upravičenim pomislekom na njegov račun, je vendarle prvo in doslej edino orodje s katerim Vlada lahko požene dela na realizaciji  projekta. Desetletja smo samo razpravljali o pomenu podvojitve povezave Kopra in zlasti Luke z ostalim slovenskim omrežjem, pridigali smo kako bo naše pristanišče brez 2. Tira zastalo, a ni bilo vlade, ki bi se te naloge lotila z nečim konkretnim. Sedaj, ko je obstoječa v to zakorakala, se je nanjo zgrnil plaz ogorčenja in nasprotovanja. Sprejeti zakon naj bi bil katastrofa, izčrpaval naj bi Luko Koper in vse deležnike v transportu, dovoljeval Madžarski premočan vpliv na slovensko logistiko, omogočal korupcijo in predvsem podvojil ceno projekta z neposredno škodo tudi državni blagajni. Zato referendum, ki ga naj ustavi. Res je, da bi si morala vlada vzeti nekaj več časa za njegovo pripravo, pozorneje prisluhnit vsem opozorilom in pripombam zlasti stroke, ter ponujenim alternativam že desetletja nazaj zapisani trasi, opravit tudi javno obravnavo mnenj v Državnem zboru pred končno redakcijo zakona in prepričljivo ovreči vsa nasprotovanja. Tega ni bilo dovolj in smo se vsi znašli pred dilemo: ali ji verjeti, zaupati in upati, da je vse izračunala prav ter da se bodo gradbeni stroji končno podali na traso, da bodo stroški investicije ostali znotraj predračuna in povsem pregledni, da se ne bo pri tem nihče okoristil, ali zakon zavreči in vso zgodbo vrniti na začetek, kar pomeni jo znova pokopati za kar nekaj časa. Ne verjamem pravljici, da se da 2. Tir zgraditi za pol cene, kot pravijo pobudniki in podporniki referenduma, ter samo s proračunskim denarjem. Evropski, na katerega vlada s sprejetim zakonom že drugič trka, nam bo namreč dokončno ušel, ali se nam izmaknil vsaj do naslednje finančne perspektive EU. In to se bo zgodilo že pred samim referendumom, ki bo razpisan, če bodo potrebni podpisi zbrani, enkrat jeseni. Do takrat Bruselj z odobritvijo po mnenju vlade prepotrebnih 200 milijonov evrov, zagotovo ne bo čakal.

Sicer, spoštovani predsednik vlade, ker je fronta oponentov zakonu in vam osebno široka ter, zlasti z MO Koper, udarna, in ker se vlada ne more hvaliti s pretirano priljubljenostjo, pričakujemo lahko dovolj zbranih podpisov za razpis referenduma in zavrnitev zakona, zato bi sami že morali pomisliti na plan B in morebiti tudi C, ko ste že izjavili da boste dali vse od sebe da ta problem rešite.

B bi lahko bil prenos naloge in pooblastil za izgradnjo 2. Tira na Mestno občino Koper , ki preko svojega župana trdi, da je progo in to dvotirno možno zgraditi s polovico od predvidenih skoraj milijardo evrov, brez tujih vložkov in brez dodatnih obremenitev Luke Koper ter transportne verige. Zelo suvereno je to zatrjeval na kanalu »Nova24TV« in tudi mene skorajda prepričal. Ker država lahko prenese del svojih pristojnosti na lokalne skupnosti in ustrezen proračunski denar, bi se tega izziva lahko lotili. Pa naj na Verdijevi 10 dobijo priložnost da se izkažejo, oziroma dokažejo svoj prav, morda tudi za ceno županove glave!

Plan C pa, ko in če propadeta prva dva, je zagotovo krepko cenejša povezava s Trstom, v prid katere se je sam gospod Popovič tudi več krat izrekel. In s tem zasilnim izhodom mislim povsem resno, ker o 2. Tiru bodo takrat ostali le spomini.

Usodna pobuda za 2. Tir!

2. TIR… BITI ALI NE BITI?

In dejal je še, William Shakespeare v Hamletu: »Svet je iz tira: o, prekletstvo in sram, da jaz sem rojen, naj ga uravnam!«

Misel, ki očitno poganja pobudnike referenduma na nedavno sprejeti zakon o drugem tiru Divača-Koper. »Nismo proti temu projektu, hočemo pa, da je cenejši, optimalnejši, transparenten, brez tujega kapitala, zato sprejeti zakon ni primeren in ga je potrebno zavreči!«

Vlada opozarja, da zavrnitev zakona in že samo odlaganje začetka njegovega izvajanja, ki bi sledilo postopkom za razpis in izvedbo referenduma, utegne dokončno pokopati namero, da se z gradnjo 2. Tira starta že v tem parlamentarnem mandatu, ker nam bodo nepovratna evropska sredstva, ki so nujno potrebna za financiranje naložbe, ušla.

Naj ji verjamemo? Tokrat ji! Že enkrat smo izpadli neverodostojni, oziroma nepripravljeni in neprepričljivi pri pridobivanju tega denarja, če se nam to zgodi znova, bomo odpisani kar za nekaj let, zagotovo do naslednje finančne perspektive in to proti koncu. A ja, brez tujega kapitala, zahtevajo v eni od opozicijskih strank, pri čemer niso pojasnili ali mislijo le na madžarski vložek, ali tudi na sredstva pridobljena iz evropskih skladov in tujih bank? Naj opomnim, da je EU denar tudi naš, slovenski denar!

Kakorkoli že, priznajmo si, da tako daleč v že 30 letnem razmišljanju o podvojitvi povezave Luke Koper z nacionalnim železniškem omrežjem nismo še bili. Prejšnje vlade so projekt vselej vnašale v svoje agende, med prioritetnimi, a česa konkretnega se niso nikoli lotile. Prezahtevno in predrago. Cerarjeva je prva, ki je v to jabolko ugriznila. Ne trdim, da je to storila najbolje, da se ni dalo drugače in, res, se nam lahko tudi zgodi nov Teš 6, a prevzela je odgovornost in napovedala zagon gradbenih strojev še pred koncem svojega mandata. In tu smo! Toda, če se nam zgodi zavora zavoljo zbiranja 40 tisoč podpisov in morda še referendum, kateri izid je še najmanj pomemben, bomo zavrteli uro kar nekaj let, če ne desetletje nazaj. Pa znova dolge in neproduktivne razprave o krivcih za propadli projekt, o tem ali bi naj bile 2 progi in ne ena, ali bi raje šli po Duhovnikovem predlogu, od kod denar za investicijo itd…itd.

Glede samih pobudnikov referenduma pa dvomim v njihovo dobro namero. Nosilec pobude je nek gospod, ki ga stalno videvam na čelu ali v povorki raznih civilnih iniciativ: Vili Kovačič, ustanovitelj društva »Davkoplačevalci se ne damo«, ki se je že po svoje trudil proti izgradnji 6. bloka Šoštanjske termoelektrarne in užival takrat moje simpatije, ker ne glede na ceno investicije in na potencialne korupcije, le ta ne sodi v filozofijo Pariškega podnebnega sporazuma, a tokrat se podaja proti nečemu, ki pa gre v smer zmanjševanja toplogrednih plinov. 2. Tir bo drastično rezal dolgoprogaške kamionske prevoze in onesnaženje zraka iz tega vira. Poleg tega, da bo povečal poslovne kapacitete Luke Koper ter Slovenskih železnic in z niju povezanega ostalega obalnega in vseslovenskega gospodarstva.

Zakaj ne verjamem v dobro namero g. Kovačiča? Ker je v svoji vnemi dal jasno vedeti, da 2. Tira noče, ker da bo, po njegovem, preplačan in bodo davkoplačevalci okradeni, od vladajoče mafije, za pol milijarde evrov (zanimivo kako cifre premetava in si razlaga po svoje) in drugo, ker je z enako vnemo se je trudil otežiti delo in rušiti ugled pravosodja s tako imenovanimi Vztajniki gospoda Primca pred stavbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani ob zadevi Patria. In kdo mu bo pomagal zbirati podpise za referendum, da se, ja, onemogoči sedanji vladi da se pohvali z začetkom realizacije 2. Tira? Janševa SDS, kakopak!

Sam upam, da se najde kaka pomanjkljivost v pobudi za razpis referenduma in se jo zato zavrne, če pa se že sprejme in razpiše rok za zbiranje podpisov, naj bo le teh čim manj da ne bo treba razpisati še referendum. Morda bodo evropska sredstva čakala še kak mesec, do jeseni, ko naj bi šel narod na volišča, zagotovo ne. No, mojega podpisa zagotovo ne bo. 

Pahor narobe o spravi

TOKRAT PA JE PREDSEDNIK REPUBLIKE RES USTRELIL MIMO…

»Kako je mogoče, da smo odpustili Nemcem in Italijanom, brat  bratu pa ne?«

Dragi Borut, a se ti je zareklo, ne da bi vsaj malce pomislil na pomen in naslovnika tega vprašanja, ali si res sam ne znaš dati odgovora? Pa je ja, le-ta, preprost. Odpustili smo Nemcem in Italijanom ker so se kot naciji odrekli nacizmu in fašizmu, ju obsodili in se narodom, ki so bili njune žrtve, več ali manj posrečeno, opravičili. Pri nas v mnogih primerih »brat bratu pa ne« ker je drugi »brat« ostal zvest svoji tedanji stvari, oziroma cilju za katerega se je med drugo svetovno vojno boril in to na strani okupatorja.

Nesprejemljivo je, spoštovani predsednik, da spravo naslavljaš in razčlenjuješ  po nacionalnem in ne idejnem, oziroma vrednostnem ključu in narobe je, da očitek in poziv k odpuščanju, ki ju vprašanje vsebuje, usmerjaš na tisti del slovenskega naroda, ki je pred 72 leti izboril zmago in osvoboditev nacionalnega ozemlja, kajti le ta del je bil sposoben odpustiti narodoma iz katerih se je bilo izrodilo zlo. Tisti, ki so s tem zlom sodelovali so še danes prepričani, da v tem ni bilo nič narobe in da je pravo, ali, če hočemo, hujše zlo (po njihovem komunizem) stalo na nasprotni strani.

Nisem sodeloval na sobotni slovesnosti ob Dnevu zmage v Topolšici, a ne dvomim, da je tvoje retorično vprašanje marsikomu od prisotnih skisal obraz.

Sicer, se je kampanja za predsedniške volitve jeseni že začela in, kolikor se bere, kar nekaj strank in političnih akterjev, ki s tvojim predsedovanjem niso najbolj zadovoljni, mrzlično iščejo alternativo. A, ne skrbi, imen, ki bi te bila sposobna premagati ni lahko najti. Analitiki in poznavalci razmer govorijo celo o misiji nemogoče, ker pri množicah prej »pali« estetika kot vsebina – če parafraziram dr. Brgleza – in pri tem ti tudi sam priznavam, da si mojster. Postaven, čeden, igriv, s prefinjeno, neprekosljivo retoriko, ki pove obenem vse in nič, a ki večino slovenskim mamic in ne samo njih očara. Da o populističnih trikih niti ne govoriva.

Sam pogrešam tvojega predhodnika, ki bi danes novemu ameriškemu šerifu znal povedati, to kar ti ne, da se na mednarodnem parketu spodobi vesti drugače, da se doseženi dogovori spoštujejo, da to kar govori in počne ogroža svetovno stabilnost in mir, kolikor ga je pač še, da z odmikanjem od Pariškega podnebnega sporazuma, oziroma oživljanjem okolju neprijazne industrije, pospešeno rine planet k samouničenju, da se s takim partnerjem ne da sodelovati, še najbolje da se ga izolira, pa četudi ima ob sebi Slovenko. 

In če sva že pri obnašanju do okolja, ki je ključno za našo prihodnost, dragi Borut, vidim nekoga, ki bi te lahko nadomestil in ki je v tem trenutku tudi dokaj popularen: »nobelovega nagrajenca« za okoljski aktivizem, Uroša Macerla, predsednika EKO Kroga, dobitnika prestižne Goldmanove okoljske nagrade za letošnje leto, ki če se že spozna na zakonitosti trajnostnega razvoja, verjamem, da bi se hitro podučil tudi o pravilih varnega in produktivnega mednarodnega obnašanja in vodenja državniških zadev. Kolikor sem ga videl na podelitvi omenjenega priznanja, tudi protokol mu ni tuj.

Zato aktivistom EKO Kroga in iskalcem alternativ Borutu Pahorju, poziv, naj Uroša nagovorijo k kandidaturi in se podajo v boj za njegovo izvolitev. Volivca v Kopru, Uroš Macerl že ima! Srečno!