JJ kar naprej v napadu

 

BORUT MIRI, JANEZ JEZI…

 

Janez Janša je pač Janez Janša, zato ne pričakujmo, da se bo spremenil – sem nedavno slišal ali prebral enega od njegovih koalicijskih partnerjev na vprašanje o primernosti njegovega neutrudljivega draženja javnosti z nenehnimi tviti in izjavami, ki vselej dvigujejo prah. Mislim, da je šlo za predsednika Nove Slovenije in obrambnega ministra Mateja Tonina, ki bi naj predsednika vlade celo zaprosil,  kot je sam dejal, k vsaj začasnemu prenehanju s tvitanjem. In pred poskusom sprave, ki se ga je lotil predsednik Republike, med koalicijo in opozicijo, bi se to zagotovo spodobilo. Drugače ne bo s te nove plemenite iniciative nič, le prošnja opozicijskim strankam, da se s tem kakršen je premier pač sprijaznijo in, »kolikor je le mogoče« - eden najbolj ljubkih predsednikovih stavkov - prenehajo brcat in motiti delo vlade, ker da nas čakajo še zahtevni izzivi boja s korona-krizo ter za post-pandemično okrevanje, nenazadnje v drugi polovici leta tudi predsedovanje Sveta Evropske unije.

No, da bi šel predsednik SDS-a Pahorju nasproti ni bilo upati, tak pač je in dobro ve, da je hierarhija le formalna, da mu šef države ne more nič, da ne zmore niti javnega distanciranja od njegovih početji in opredelitev. Ob tem, pa ga je neuspeh konstruktivne nezaupnice še okrepil. Spoznal je, črno na belem, da ima pod seboj povsem poslušno in vodljivo vladno in politično ekipo, da se koalicijski partnerici razlikujeta od SDS-a le še imenu. Da je temu tako se je videlo na sredinem srečanju pri Pahorju. »Pogovor nikoli ne škodi« - je dejal Janša in odposlal vsem parlamentarnim strankam nek predlog dogovora o sodelovanju, a ni dal enega zagotovila da bo nehal z napadi na medije, sodstvo, kulturnike in civilno družbo, z sebi všečnim kadrovskimi spremembami, z zunanjo politiko, ki nam ruši ugled.

In se draženja ter provokacije seveda nadaljujejo. Mu je bilo treba, recimo, da bi s tvitom razhudil še Islamsko skupnost? Pa ne verjamem, da le pri nas. Napisal je, da je Koran knjiga, ki je povzročila največ smrti, trpljenja, zatiranja, osiromašenja in družbene zaostalosti. Na osnovi česa, katerih kazalcev,  podatkov in metod zaračunavanja si je drznil te sodbe ne vem, vem pa da »križarske vojne« ni sprožil Koran, da tudi Evangeliji in Biblija imata svoje grehe ter da je človeštvo največjo morijo utrpelo zaradi Mein Kampfa.

Sicer da je permanentni kulturni in verski boj ter razlikovanje, oziroma razvrščanje ljudi po rasi, narodnosti, veri in še čem del SDS-ovske ideološko-politične agende je razvidno tudi pri komaj opaznih in navidezno nedolžnih spremembah Zakona o prijavi prebivališča, ki ga je parlamentarni Odbor za notranjo politiko že podprl in čaka le še na sprejem v Državnem zboru. Sam predlog zakona, tako kot ga je bila sestavila vlada, ne bi bil problematičen, če ga s podporo koalicije pa morda še koga ne bi dopolnila Jelinčičeva Slovenska nacionalna stranka z določilom, v 7. členu, da »Posameznik, ob prijavi stalnega prebivališča, stalnega naslova v tujini ali spremembe….« le tega, navede poleg ostalih in običajnih, kot so: ime in priimek, EMŠO, kraj rojstva in prebivanja, ter državljanstvo, še podatke o narodnosti (resda fakultativno, a vendar…), o veroizpovedi in maternem jeziku. Pri slednjem, se narodna pripadnost prepozna tudi če jo prijavitelj prebivališča izrecno ne zapiše.

Treba je reči, da tovrstno evidentiranje je sodilo v metodologijo popisovanja prebivalstva, ki smo jo opustili pred desetimi leti prav zaradi tega ker je sam družbeni napredek spoznal, da  je grobo posegala v zasebno in družbeno sfero državljank in državljanov. Ob tem konkretnem zakonu pa lahko zapišemo da tovrstno zbiranje podatkov, s pravnega vidika, s samim prebivališčem nima nič skupnega, zbrani pa bi bili, ti podatki, in trajno shranjeni v Centralnem registru prebivalstva ter uporabni vedi že za kak drug namen. To pa je odločno v nasprotju s sodobnimi demokratičnimi in evropskimi načeli. Spomnimo, da Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov, ki jo je 2015 sprejela Evropska unija (GDPR), v 9. členu izrecno prepoveduje obdelavo osebnih podatkov, ki razkrivajo rasno in etično poreklo ljudi, prav tako je takšno razvrščanje v nasprotju s temeljnimi načeli Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic.

V Kopru, v krogu civilne družbe italijanske narodne skupnosti, je bila spisana peticija - podpisale so jo prepoznavne osebnosti lokalnega javnega in političnega življenja tudi iz večinskega naroda – ki poziva k umiku Jelinčičevega amandmaja, oz. zavrnitvi zakonske novele v kolikor bi vanjo ostal. In ji dobro kaže. Kot je dejal italijanski poslanec Felice Žiža, je že vložen amandma na amandma, ki  bi naj spornega izničil. No, videli bomo.

 

Zbogom arbitraža

 

FANTASTIČEN DAN KLAVRNO PROPADEL

 

Da, g. predsednik Republike. Če je kdo z vami še upal, da bo nekoč Hrvaška privolila v mejo na morju (…in na kopnem) po arbitražni odločbi, da bo vendarle prišel dan, ko bo ta razmejitev tudi mednarodno priznana, ker tako veleva vladavina prava, sta razglasitev izključne gospodarske cone s strani Hrvaške 5. januarja in njena uveljavitev z dnem 13. februar 2021, tridesetletno mučno razmejitveno zgodbo med državama zapečatili. Dovolj je vpogled v zemljevid tega območja. Ko je isto skoraj sočasno in med njima dogovorjeno storila še Italija, čeprav vseh formalnosti, ob pandemični in politični krizi, ki jo premetavata, še ni zaključila, Jadran je izgubil mednarodne vode in Slovenija, ki je bila sicer s hrvaško-italijanskim načrtom seznanjena že dokaj zgodaj, neposredni dostop do njih. Junction gor ali dol. Naš zunanji minister Logar je po trilateralnem srečanju s kolegoma iz soseščine v Trstu izjavil da hrvaška razglasitev v ničemer ne prejudicira uveljavitve arbitražne razsodbe, enako je miril kolega s Hrvaške, a cona, ki je sedaj razglašena, je v celoti pod suverenostjo sosede. Le ona bo določala kaj bo z njo počela in kako. Prilastila si je poleg ostalih tudi pravico po gradnji umetnih otokov (kot da jih nima že dovolj?!) in po izkoriščanju energije morja. No, lepo in plemenito je to, da je Sabor vendarle sprejel obvezo po dogovarjanju in sodelovanju, pri ohranjanju in varovanju naravnih bogastev in morskega okolja, z vsemi jadranskimi in sredozemskimi državami in želim verjeti, da v duhu dobrega sosedstva, pri tem Slovenija ne bo izvzeta, ker se bo zagotovo našel nekdo ki se bo vprašal, ali se brez lastnega deleža mednarodnih voda Jadrana, razen teritorialne »lužice«, lahko sklicujemo na status jadranske dežele.

Kakorkoli že, arbitraža, ki sem jo bil sam prvi predlagal 2004 s formalno, pisno pobudo parlamentarnemu Odboru za zunanjo politiko, in ki je bila najprej zavrnjena, a šest let kasneje vendarle sprejeta in, pod pokroviteljstvom Evropske unije, privedena do podpisa – »Kakšen fantastičen dan« je v družbi sopodpisnice dogovora, hrvaške premierske Kosorjeve, dejal takrat še predsednik vlade, Borut Pahor – je sedaj pase', pokopana, mrtva. Le naš, slovenski in to zajeten strošek. In da se je to zgodilo, poleg odgovornosti same Evropske komisije, ki si pod prejšnjim predsednikom Junckerjem, ni upala s stavkom pritisniti na hrvaško vlado, zato da bi se arbitražni odločbi pokorila, je kriva sedanja, Janševa vlada, ki v uveljavitev arbitraže ni investirala ničesar tudi zato ne, ker g. Janša vanjo ni nikoli verjel. In ni bilo pričakovati, da bi se Logarjeva diplomacija, razen nekaj fraz o kontinuiteti slovenskih prizadevanj v to smer, kaj pretirano trudila.

Kriv je po svojem tudi sam Pahor, ki je vedoč za Janševa stališča – opozorila so kar deževala - prvaku SDS-a vendarle dodelil mandat za sestavo postŠarčeve vlade in tako sam poskrbel, za propad svojega »fantastičnega dne«.

Recimo sedaj temu »Amen« ( dejansko mejo na morju imamo že nekaj časa in tako bo tudi ostalo, sredi Piranskega zaliva ) in skušajmo rešiti kar se rešiti da. Sklicujmo se na načela dobrega sosedstva in na obljube Sabora ter s Hrvaško, še bolje z obema, tudi z Italijo, prizadevajmo si doseči dogovor o nemotenem ribolovu naše peščice profesionalnih ribičev tudi v vodah njunih ekonomskih con. Kolikor je bilo razumeti, listina in izjave iz tristranskega srečanja v Trstu, bi naj šle v to smer. Ne verjamem, da bi nam v sedanji fazi odnosov, izkoriščanje pravice do veta na hrvaški vstop v Schengen, kaj veliko koristilo. Prej obratno. Gre za nas odnos do celotne EU in do zahodnega Balkana, za lajšanje poletnih letovanj našim državljankam in državljanom na najbolj priljubljeni in obiskani destinaciji, ter nenazadnje za stroške, ki ga nadzor schengenske meje prinaša. Bodimo veseli, da jih bo prevzela južna soseda.

 

"Pripovedujem svoje življenje"

https://drive.google.com/file/d/1DDM042AreTLQOLh2NvIMBjQhePizRAq7/view

E per chi sa l'italiano, il racconto della "Guerra d'indipendenza" nel giugno-luglio '91 a Capodistria

"Una settimana insolita in via Verdi 10"
https://drive.google.com/file/d/0B9eapvEJyyGbLVFNdEE2LWJUdXc/edit

 

CENZURA!!!

 

UKOM-ova cenzura

 

Ko medije, ki so do tebe kritični ne moreš utišati ali jih prepričati, da je le tvoja resnica ta prava, kaj narediš? Jim odvzameš sogovornike s katerimi kreirajo poročanje in utemeljujejo svoje ocene, tiste pač, ki jih lahko ker pod tvojo ingerenco, še posebej če brez hrbtenice, suverenosti in samospoštovanja.

To kar je minule dni storil direktor vladnega urada za komuniciranje (UKOM), ko je vodji svetovalne skupine za boj proti Covidu pri Ministrstvu za zdravje Bojani Beović prepovedal nastop v Odmevih Televizije Slovenija, ministrici za šolstvo Simoni Kustec pa v oddaji Tarča o temi, ki jo je potisnila k interpelaciji – stihija s šolstvom v času pandemije -, ter direktorju NIJZja Milanu Kreku in tudi interpelirani ministrici v informativni oddaji Svet na Kanalu A, bi naj bilo nezaslišano za neko družbo, ki se kita z visoko stopnjo demokracije in medijske svobode, nekaj nesprejemljivega in zavržnega tudi v izrednih časih hujše zdravstvene krize, pravcato dejanje – ne štedimo s kvalifikacijami - državne cenzure. In razumljivo je, da so se temu uprli ne le v vrstah politične opozicije, ampak tudi svobodomiselni intelektualni in stanovski krogi. Prebrali smo odziva Društva novinarjev in Sindikata novinarjev Slovenije, da so centralizirano komuniciranje oblasti, cenzura lastnih funkcionarjev in omejevanje dostopa novinarjev do informacij, značilnosti avtokratskih in nedemokratičnih sistemov, ki ne spoštujejo svobode govora. Tudi sam, kot bivši novinar, delim seveda tako sodbo. Sem pa malo prej uporabil pogojnik… »bi naj bilo nezaslišano«(?!) za nekoga ki hvali doseženo raven demokracije in svoboščin. Dejstvo je, da se ima sedanja vlada za povsem spoštljivo do demokratičnih standardov doseženih v 30 letih neodvisnosti, ki jih slavimo letos, in da če kdaj postori nekaj, kar lahko zadiši po odstopanju od tega, je to nuja spričo izrednosti razmer, za dobro seveda države in naroda, česar mediji in oponenti nočejo razumeti! S tega sledi, da je g. Urbanija, direktor UKOM-a, ravnal v skladu s trenutno oceno vlade, prej bi rekel premiera Janeza Janše, da nastopanje prej omenjenih gospe in gospoda v medijih, kjer bi jih lahko naslavljali tudi z neprijetnimi vprašanji, ni v občem interesu boja proti korona-virusu in za okrevanje države.

Problem torej ni v UKOM-u, ki počne to za kar je tam postavljen – slediti ukazom vlade in premierja, ampak v onih, ki se mu podrejajo kot bi bili vojaki in ne strokovnjaki s svojim znanjem, s svojo strokovno integriteto in etiko, svojo lastno presojo kdaj pred javnostjo in pred katerim medijem. Če niso in ne bodo šli na RTV, Kanal A ali POP TV, jih pa bomo zagotovo videli na Novi24ur. Pa sami vedo, da gre za partijsko, SDS-ovsko trobilo in ne za medij, ki bi mu širša javnost verjela, a nimajo poguma se temu upreti. General je izdal ukaz in vsak dober vojak ve, da o ukazu ne diskutiraš, le izvršuješ ga! Je pa žalostno, neko ministrico z akademskim pedigrejem, z doktorskim nazivom in tudi nekajletnimi političnimi izkušnjami, ter ob njej dva zdravstvena strokovnjaka, ki nam že skoraj leto dni pripovedujeta kako z epidemijo, videt ko padejo na izpitu izkazovanja lastnih suverenosti in presoj, kako jim nek mali aparatčik, kot bi to počel nek kaplar z majorji in polkovniki, zaukaže kaj smejo in česa ne in to molče sprejmejo. Če sem jih doslej v glavnem verjel, odslej nič več. Pa dvomim, da sem sam.

No, pozabil sem in se opravičujem… luč na koncu tunela se vendarle svetlika. Z njo maha predsednik Republike, ki vabi vse deležnike v politiki k spravnemu srečanju, točneje opozicijo k vsaj začasnemu sodelovanju z vlado, pa četudi tako grda, zlobna in pokvarjena, ker nas ob izzivih s pandemijo in postpandemičnim okrevanjem, čaka še predsedovanje Evropski Uniji in seveda ni lepo videt, da nas partnerji gledajo kako se doma prepiramo.