Izrael ruši in ubija dalje

 

LAHKO REŠIMO PRIHODNOST PALESTINCEV IN OZN

 

 Kdo?

Ja, mi, državljanke in državljani Republike Slovenije.

Kako?

Tako, da ne odnehamo "težiti" domači oblasti, da naj stopi odločneje do vrha Evropske unije ter vlad ostalih članic povezave z zahtevo po jasni in nedvoumni obsodbi Izraela za to kar počne v Gazi in drugje palestinskemu ljudstvu, po sprožitvi sankciji zoper Benjamina Netanyahuja in njegovih ministrov ter generalov, po ovadbi le teh pristojnemu tribunalu za vojne zločine, po vsaj začasni zamrznitvi diplomatskih, poslovnih in drugih odnosov z Izraelom, po priznanju palestinske države, četudi brez definiranega ozemeljskega konteksta.

In ZDA?

Zagotovo nam bodo zamerile, a jim ne moremo večno služiti kot butlerji, ne da bi pokazali vsaj malce poguma in ponosa ter suverenosti pri razumevanju dobrega in zla. To kar dela Izrael je po vseh postulatih človečnosti in vladavini prava zlo! Da ne naštejemo znova številke človekovega trpljenja in kršitev mednarodnega prava.

Kaj pa vrh v Bruslju in vodstva ostalih držav EU?

Na Nemčijo s Scholzom na čelu in njene ljudi v Bruslju - glej v prvi vrsti Ursulo Von der Leyen - ni računati. Travma holokavsta jim je oklestila razum. Za ostale pa so vsi scenarij možni. Naj tvegam skoraj s prepričanjem, da bi se nam pridružile Španija, Portugalska, Belgija, Irska, Malta in Ciper, morda celo Francija, kar bi vodilo k premisleku tudi ostale vlade

In kaj če ne, če bi pri tem ostali sami?

Tudi to je seveda možno, Janez Janša bi rekel da zagotovo, a bi celotni EU pokazali, da si upamo, da imamo pogum, ponos in spomin! Bi nas morda zapisali kot neke vrste črna ovca, ker da rušimo enotnost skupne zunanje politike, a jih imamo že kar nekaj v povezavi, - Poljska, Madžarska - pa še vedno njihov glas šteje.

Kaj če bi se nam EU finančno maščevala?

Kje pa, s tako držo, za razliko od omenjenih dveh članic, ne bi prekršili ničesar iz političnih in ekonomskih atributov zavoljo katerih smo bili sprejeti: stabilnost instituciji, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo, človekove pravice, varstvo manjšin, ter delujoče tržno gospodarstvo in sposobnost soočanja s konkurenco in s tržnimi izzivi. Še več, pokazali bi kako in koliko nam je mar za usodo ljudi ter za načelo pravičnosti! Navsezadnje bi unijo obvarovali pred dodatnimi migracijskimi pritiski.

Omenil sem tudi prihodnost OZN, a ne da?!

Da, gre tudi za to, ali bodo Združeni narodi, kot vsaj formalno največja avtoriteta pri varovanju svetovnega miru ter omogočanju človeštvu čim daljšo prihodnost, - v mislih imam poleg tveganja jedrskega spopada, podnebje in globalno segrevanje planeta - znova vredni spoštovanja, tudi s strani velikih sil in stalnih (jedrskih) članic Varnostnega sveta, ali bodo potisnjeni še bolj na margino, kot le dekor in morda izgovor, češ saj imamo »Boga, ki bdi nad nami«, delamo itak po svoje. Izrael redno in brez zadržkov, še manj sramu, dezavuira vse odločitve, ki jih sprejemajo organi OZN, od Varnostnega sveta do Generalne skupščine, do vseh agenciji, ki mu niso povšeči, celo tiste, ki jim njihov pri boter, ZDA, z vzdržanim glasom, pripre vrata. Tako je tudi z zadnjim pozivom VS k humanitarnim premorom v Gazi in k zaščiti civilistov, predvsem otrok.

Naši trenutni oblastniki kažejo znake oživljanja v to smer, predvsem predsednica Republike in premier. Tudi zunanja ministrica se zaveda, da je bila izjava o »neomajni solidarnosti« z Izraelom prenagljena in neumestna ter na torkovi Areni se je izkazala ministrica za pravosodje s pozivom EU in nam samim k bolj pogumni drži do dvoličnosti ameriške zunanje politike. Pazimo, da jih ne izgubimo, ker ponovni prihod na oblast Janeza Janše bi pomenil vrnitev k popolne zlizanosti z ZDA in Izraelom, morda tudi k pregonu kritikov, ter dokončna opustitev vloge, ki jo lahko odigramo pri zagotavljanju Palestincem neko znosno prihodnost in Organizaciji Združenih narodov avtoriteto, ki ji pripada. Gre nenazadnje tudi za našo prihodnost brez zgodovinskega sramu!

 

 

EU in RS se otepata obsodbe Izraela. Noro!

 

Koliko otrok mora Izrael še pobiti, da ga bomo obsodili?

 

"Zagotovo Palestinci ali pa Hamas sam ni imel motiva za izvedbo tega gnusnega terorističnega napada, ko je pobijal civiliste po Izraelu, ker je vedel, kakšna bo reakcija Izraela," – tako prvak opozicije Janez Janša, po nedavnem posvetu premiera Roberta Goloba s predsedniki parlamentarnih strank o sanaciji po-poplavnih škod. Da bi pomislil na to, da je bil Hamas sploh nastal zavoljo obupanosti Palestincev v Gazi in drugod po 56 let trajajoči izraelski »zadušujoči«, kot jo je označil generalni sekretar OZN Guterres, okupaciji njihovega ozemlja, niti slučajno. Še manj, da bi videl v »reakciji Izraela« nekaj zavržnega, enako vsaj gnusnega kot Hamasov zločin pred mesecem dni. Prej nasprotno, v izjavi berem, sicer med vrsticami, opravičevanje izraelskega početja. Naj me predsednik SDSa demantira, če je moj vtis zmoten. Pa znova, izraelska okupacija 4/5 Palestine res nima pri tem nič? 400 pobitih palestinskih otrok ter 280 palestinski žena na dan je opravičljiva kolateralna škoda, če že ne kar načrtno krčenje najbolj perspektivnega in plodnega segmenta palestinske populacije? 10 tisoč in več pobitih Palestincev, od teh 4500 otrok, 60% povsem zradirane Gaze, milijon in pol razseljenih njenih prebivalcev, so res bagatela napram 1300 žrtev gnusnega Hamasovega 7. oktobra? In kmalu bomo pri najbolj kričavi statistiki »večne« izraelske okupacije Palestine, ki se ji resno nihče na Zahodu še ne upira, to je pri 20 ubitih Palestincev na 1 Izraelca, huje kot nemški okupator v 2. svetovni vojni, ki je za enega ubitega nemškega vojaka postrelil 10 talcev iz vrst nedolžnih lokalnih prebivalcev.

Toda, pričakovati kaj drugega od Združenim državam Amerike in Natu,  posledično tudi Izraelu, najbolj predanega slovenskega politika, bi bilo iluzorno.

Nikakor ne od deklarirano bolj do usod ljudi čuteče »levo-sredinske« koalicije, od katere še mnogi čakamo, poleg obsodbe Hamasa, tudi eksplicitno obsodbo Izraela ter najava sankciji zoper njegovo vlado. To se še ni zgodilo, tudi ne na četrtkovi seji parlamentarnega Odbora za zunanjo politiko, ki je izglasoval deklaracijo o trenutnih razmerah na območju Izraela in Palestine in znova decidirano obsodil le Hamas, Izrael pa bolj posredno in z rokavicami, nekoliko sprenevedavo in norčavo do števila žrtev na eni in drugi strani. Toda nekaj se vendarle premika v pravo smer. Po podpori resoluciji Generalne skupščine OZN, ki poziva k prenehanju sovražnosti in odločnejšemu humanitarnemu posegu v razdejani Gazi, sta tu še dokaj sveži izjavi predsednice republike Nataše Pirc Musar v podporo generalnemu sekretarju Združenih Narodov, Antoniu Guterresu, pred napadi in pozivi k odstopu s strani Izraela in ZDA zaradi povedanega o več kot pol stoletni izraelski okupaciji Palestine, ter predsednika vlada Roberta Goloba v četrtek v Parizu na Macronovi konferenci o humanitarni pomoči Gazi.

Znova kot vsa zahodna nomenklatura je decidirano obsodil le Hamas ter zahteval izpustitev talcev, in do tu nič novega, je pa takoj za tem vsaj obtožil Izrael nesorazmerne uporabe sile. »Danes se nam srce para zaradi palestinskih otrok - je dejal - Bombardiranje in odstreljevanje (Gaze) vsem na očeh, nista v sorazmerju s pravico do samoobrambe. To je kršitev mednarodnega in humanitarnega prava«. Pohvalno, g. premier. Pojdimo od tu dalje in preidimo k glasni, nedvoumni obsodbi tega početja ter k pozivu k sankcijam zoper storilca - že sami prizori iz Gaze kličejo po tem! - dodajmo še, k priznanju palestinske države, tako kot zahtevano na četrtkovem večernem drugem shodu v Ljubljani v podporo Palestincev, ki ga je organiziralo Gibanje za njihove pravice. Vem da veste da je tako prav.

 

Kam smo zašli?

 

Podprimo Antonia Guterresa!

Čez dober teden bo Odbor za zunanjo politiko Državnega zbora obravnaval predlog Deklaracije o trenutnih (?) razmerah na območju Palestine in Izraela. Recimo temu, končno. Po 3 tisočih mrtvih na teden, predvsem med civilisti v Gazi, po ubitem otroku vsakih 10 minut,  po polovici porušene in sicer razdejane palestinske enklave, brez goriva, elektrike, vode, hrane, zdravil, osnovnih pogojev preživetja, kamor humanitarna pomoč prihaja po kapljicah, je naše koalicijske poslanke in poslance očitno malce zapekla vest. Odločili so se za poseben dokument, ki bi naj usmerjal nadaljnje delovanje vlade v odnosu do te najnovejše bližnje-vzhodne tragedije. Kar je slednja počela doslej je bila več ali manj improvizacija ali golo sledenje zahodnemu toku. Najprej ponesrečena izjava zunanje ministrice Fajonove, o »neomajni solidarnosti z Izraelom«, ko je le-ta 7. oktobra kasiral svoj »11. september« – upad skrajnežev iz Hamasa na jug Izraela in pokol tisoč in več izraelskih ter tujih državljanov, v glavnem civilistov, ki ga, pravijo, da najboljša tajna služba na svetu – Mosad, ni znala preprečiti, nato priznanje Izraelu pravice »do samoobrambe v skladu z mednarodnim in humanitarnim pravom«. Netanyahujeva vlada je bila namreč najavila povračilni napad, oz. dokončni obračun s Hamasom in pričela z raketiranjem Gaze. Dokaj hitro so žrtve med Palestinci presegle število ubitih v Izraelu in vsak razumen človek je že uvidel, da bo spoštovanje mednarodnega in humanitarnega prava Izraelu zadnja briga.

Prvi iz politične konstelacije, ki je na to opozoril z izrecnim pozivom Izraelu, da naj bombardiranje Gaze takoj ustavi, ker da že presega pravico do samoobrambe in krši mednarodno pravo, je bil generalni sekretar Združenih Narodov, Antonio Guterres. Ob tem je krepko razhudil Natanyahuja in njegovega prvega botra, ameriškega predsednika Bidna, z opombo, da se Hamasovi napadi niso zgodili v praznem prostoru, temveč kot posledica 56 let trajajoče »zadušujoče okupacije« Palestine. Skoraj da banalna izjava ker ni povedal nič več in nič manj kot preprosto resnico, to kar vsak zemljan, ki malce pozna zgodovino izraelsko-palestinskega spora, ve. Toda na Zahodu nihče od odločevalcev, nikjer, niti v Evropski uniji, ni temu pritrdil, prvega skrbnika usode sveta vzel v bran. Tudi mi ne. Kar smo zmogli je bila 27. oktobra podpora pozivu Generalne skupščine OZN k takojšnjemu humanitarnemu premirju v Gazi, ki ga je itak Izrael zavrnil. Je sicer dovolil prihod nekoliko večje količine humanitarne pomoči, a obstreljevanja enklave ni ustavil. Še udrl je vanjo s tanki in ostalimi kopenskimi silami.

Zdaj stopa v akcijo parlamentarni OZP z deklaracijo, ki bi nekoliko usmerila nadaljnje poteze vlade in zunanjega ministrstva.

Predlaga jo koalicija na pobudo Gibanja svobode. A že prvo, hitro branje besedila, čakajočega na bolj jasen in pravičen odziv na to kar se tam dol dogaja, razočara. Najprej nudi kritje dosedanjim odzivom vlade in ne upošteva dinamike dogajanj v Gazi. Pohvalno da spomni dokaj korektno na zgodovino konflikta in da obsoja vsakršno nasilje ter poziva k humanitarni pomoči prebivalcem Gaze in k oživitvi mirovnega procesa, toda se v nadaljevanju, v bolj decidiranih točkah, spozabi na poglaviten vzrok sedanje rekrudescence te drame, oz. na 56 let - kot je spomnil Guterres – izraelske zadušujoče okupacije Palestine. Kot da je za vse kriv Hamasov masaker iz 7. oktobra na jugu Izraela, kot da okupacijska, segregacijska, genocidna politika izraelske vlade do Palestincev, odžiranje njihovega ozemlja z vedno novimi judovskimi naselbinami ter posmehovanje iz 25 resoluciji OZN nimajo pri tem nič. Kako lahko glavnino ugotovitev in obsodb nameniš palestinskim skrajnežem, za zavržno dejanje izpred meseca dni - ne pozabimo da bo deklaracija obravnavana 9. novembra - in ne Izraelu kateri odziv bo v desetkratniku, če ne več, presegel bilanco žrtev Hamasa. Že sami prizori iz Gaze in pa statistika pobitega palestinskega otroka na vsakih 10 minut kličejo po obsodbi Izraela, po sankcijah zoper njegovo vlado, po napotitvi Netanyahuja in njegovih generalov v Haag. Vnovično priznanje Izraelu pravice do samoobrambe, seveda v skladu z mednarodnim in humanitarnim pravom, je v luči napredovanja, obsega in posledic izraelske ofenzive na Gazo norčevanje iz javnosti. Morda bomo 9. novembra že priče zradirane enklave z obličja zemlje. In kaj bomo rekli takrat? Da je pač to zakrivil Hamas, ker je vedel, kaj bo storil Izrael?