Mirovnice vseh dežel, združite se! In se...

 

Ženske pravijo, da so vse za mir, a razlike so očitne!

 Dame ki so pri nas na oblasti – predsednici Republike in Državnega zbora ter ministrica za zunanje zadeve,  ko so vprašane o iniciativah domačih mirovnikov za takojšnje končanje vojne v Ukrajini, odgovarjajo, da ni človeka, ki si ne želi miru, a da mora biti le ta pravičen, dosežen v soglasju z napadeno državo in da nihče ne sme pri tej drami pozabiti, kdo je napadalec in kdo napaden. Govorijo tako, kot kolegice iz drugih držav članic Nata in Evropske Unije, kjer prednjačita predsednica Evropske komisije in šefica nemške diplomacije. No, tudi predsednica Evropskega parlamenta ne zaostaja. In vse skupaj z moškimi vladarji vred, zagovarjajo nadaljevanje vojne vse dotlej, dokler ne bodo agresorske sile – ruske – poražene in odgnane nazaj domov, ali bodo Ukrajinci sami sporočili, da imajo spopadov dovolj. Ni je ene, na takem položaju, ki bi priznala napake, ki jih je Zahod zagrešil v odnosu do Ruske federacije in njenih zahtev po varnostnih jamstvih, še preden bi Putin izdal ukaz o napadu na Ukrajino, ali ki bi vsaj opozarjala, da sankcije zoper Rusijo, njena mednarodna izolacija, oboroževanje ukrajinskih braniteljev ne prispevajo v ničemer h končanju vojne, ampak obratno, celo k nevarni  destabilizaciji države, ki poseduje največ jedrskih konic na planetu. Mislim na kratek in nekoliko teatraličen upor Wagnerjancev, ki pa je vendarle razgalil šibkosti Putinovega režima in postavil pod vprašaj njegovo vzdržnost. Vsakomur, ki premore zdrav razum, je jasno da le politična stabilnost in predvidljivost sistema, vsakršnega, jamčita kolikor toliko zanesljiv nadzor nad njegovo oborožitvijo. In ruska je na vrhu nevarnosti.

Če se vrnem k našim ženam. Osebno mi jih je žal, še zlasti ker so se povzpele med odločevalci iz vrst naprednih političnih strank ali miselnih krogov, iz socialno liberalnih in zelenih logov.

Toda zakaj govorim o ženskah? Njihov dan - 8. marec, je že dolgo mimo. Govorim o njih, ker že omenjene tvorijo kategorijo, ki ne uživa mojih simpatiji, medtem ko jih vse one, in verjamem, da jih ni malo, ki so ustanovile ali se ji pridružile in to še počnejo, mrežo Global Women for Peace united against NATO (Svetovne Ženske za Mir združene proti NATU). Kot del globalnega mirovniškega gibanja bodo prihodnji teden prihajale iz vsega sveta v Bruselj, kjer je sedež poveljstva Severno-Atlantskega zavezništva in to pred samim vrhom držav članic, ki se bo odvijal 11. in 12. julija v Vilni, glavnem mestu Litve, da bi izpovedale svoje nasprotovanje NATU in vsem militariziranim druščinam ter seveda vojnam, tekoči v Ukrajini najbolj, in pozvale k novi varnostni strukturi v Evropi, k družbeni in okolijsko-podnebni pravičnosti, k multi-polarnem svetu temelječemu na miru, enakopravnosti in globalni solidarnosti.

»Smo ženske vsega sveta, – pravijo v razglasu, ki so ga objavile ob tej priložnosti – ki globoko ljubimo naš planet. So nam k srcu univerzalna načela enakosti, pravičnosti in miru, ki jih vsebujeta Listina Združenih narodov ter splošna Deklaracija človekovih pravic. Borimo se za uveljavljanje pravic žensk in narodov proti vsakršni obliki nasilja, izkoriščanja in diskriminacije. Našo aspiracijo k miru danes vse bolj ogrožajo eskalacija oboroževalne tekme, tveganje jedrskega spopada, jačanje vojaških zavezništev in militarizacija mednarodnih odnosov. Vse to vodi človeštvo na pot katastrofe. Kot ženske miru – zaključuje manifest – zavračamo NATO in njeno vizijo sveta, ki podžiga nestabilnost in zaostruje mednarodne konflikte, kar je nezdružljivo z našim načelom skrbeti za svet, načelom, za katerega si prizadevamo da postane globalen.«

Mreža načrtuje od 6. do 9. julija, vrsto dogodkov tako v Evropskem parlamentu, kot tudi po bruseljskih ulicah in trgov, da bodo ne le oblasti ter ostali odločevalci temveč tudi javnost čim bolj seznanjeni in ozaveščeni s njenimi prizadevanji in cilji. Zaenkrat imajo podporo vseh mirovnikov sveta. Naj se njihov glas sliši!

Tudi pri narodnostih smo levi in desni

 

MALI ODZIV NA ČLANEK

»Pri praznikih se ne delimo le na leve in desne, pač pa tudi po nacionalnosti« z dne 22.6.2023

 

Rad bi se na kratko odzval na članek Suzane Kos in Nataše Čepar o razdeljenosti slovenskega občestva ko se nam zgodijo prazniki. Priznajmo si, da gre za fenomen, ki nas spremlja praktično od rojstva neodvisne in samostojne Republike Slovenije. Vsi sicer, iz desne in leve poloble, se praznika, kateregakoli, veselimo, zlasti če je dela prost dan, a si zanj ločeno in vsak po  svoje pripisujemo zasluge.

Tudi letos, osrednja proslava ob dnevu državnosti v soboto v Ljubljani brez opozicije (desnice!), ki pa bo naslednji dan, v nedeljo na Vrhniki, priredila svojo slovesnost. Organizacijo je sicer prevzel katoliški Zavodu Iskreni v sodelovanju z občino, a ni dvoma, da se bodo tu znašli vsi najvidnejši gospe in gospodje iz SDS, Nove Slovenije, Ljudske stranke, Ruparjevi upokojenci pa še kdo, ki ne mara Kučana, Goloba in njegove koalicije. In tudi to, neuradno proslavo bo TV Slovenija, ki je še v rokah Whatmougha, Urbanije, Rebernikove, Pirkoviča, Možine, Petrovčičeve, prenašala v živo. A najbolj zanimivo je, da so za glavnega govorca povabili nekdanjega prvaka levice, nazadnje tudi predsednik republike, Boruta Pahorja. Ne bo robat in tečen kot je praviloma Janez Janša, a nam bo izpovedal isto kar slišimo iz vrst desnice. No, verjamem, da bo zaslugo za ta dan pripisal ne le Demosu in »velikim osamosvojiteljem«, ampak narodu v celoti, a slišala jih bosta zagotovo, vlada in koalicija zaradi posega v Muzej slovenske osamosvojitve in predvsem ukinitve dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Da je bila ta druščina v velikem številu primerov militanten akter Zveze komunistov, od Janše do Pahorja, se rado pozablja.

Kakorkoli že, rad bi le nekoliko popravil trditev avtoric članka, da se ob praznikih ne delimo le na desne in leve, pač pa tudi po nacionalnosti. Citirata poslanca italijanske narodnosti Felice Žižo, da »Dan vrnitVe Primorske k matični domovini predstavlja zgodovinske dogodke enostransko in da zato ga italijanska narodna skupnost ne more sprejeti za svojega«. Res je, da je trenutno on predstavnik naše manjšine v Državnem zboru, a to kar pravi drži le deloma. Tudi v manjšinskih vrstah smo levi, sredinski in desni, ni enotnega in enoznačnega politično-ideološkega korpusa, kar pomeni da se na omenjeni dan odzivamo temu primerno. Nenazadnje smo zakon o tem dnevu spisali in promovirali primorski poslanke in poslanci, z Italijanom Aurelijem Jurijem vred, pa takrat nisem slišal ugovorov ali pomislekov iz vrst narodnih ustanov. Za Roberta Battellija ne pomnim, ali je bil tudi med podpisniki predloga zakona, oz. ali ga je podprl. Enako se razlikujemo tudi v odnosu do Dneva spomina na žrtve eksodusa in fojb, ki ga obeležujejo v Italiji. Odvisno je vsakič od tega kdo je na mesto odločevalcev izvoljen. Toliko, da bo članek bolj celovit.

Napačna smer EU!

 

Evropa brez idej – 2

Čestitam Roku Kralju iz Kamnika  za zapis z dne 20.6.2023 v Dnevniku, ki na kratko in enostavno pove vse ali skoraj vse, kar gre danes pripisati Evropi, pravzaprav Evropski uniji. Ostajam pri slednji, ker bi naj bila edina sodobno, napredno in z daljšo razvojno vizijo organizirana in institucionalizirana skupnost na evropskih tleh. Za ostalo Evropo povejmo le, da je  zgodba zase, tudi vsaka usojena ali ne-usojena kandidatka posebej. Pa bom še bolj radikalen in neizprosen: širitveni Big bang iz 2003 se danes ne kaže kot povsem posrečen, zlasti pri zunanji politiki. Če pri skupni notranji politiki imamo težave z vladavino prava in z demokracijo (Madžarska, Poljska a tudi druge članice, nenazadnje sama Avstrija z vztrajanjem pri mejnem nadzoru Schengenu navkljub!), navzven, pa ne zmoremo več konsistentne mirovne politike, niti spoštovanja osnovnih človekovih pravic. V mislih imam predvsem vojno v Ukrajini, ki jo z nenehnimi dobavami orožja braniteljem, oz. slepemu sledenju večkrat prej pozabljeni svetosti mednarodnega prava in ustanovne listine OZN, le ohranjamo pri življenju in zaostrujemo, do te mere, da nas tretji svet, svet revnih, zapostavljenih, nerazvitih, zaostalih nekdanjih koloniji Evrope in ostalega Zahoda, poučujejo o nujnosti in poteh miru, ter odnos do njihovih migrantov. Naj me kdo demantira, ko sodim, da se obnašamo povsem različno, diskriminacijsko in celo rasistično, ko gre za begunce iz Ukrajine ali iz afriškega in arabskega konca. Res je, če vse težave sveta ne »razreši« prej globalni jedrski spopad, ki ga tudi EU z vztrajanjem pri dosedanji politiki do Rusije dobesedno kliče, bodo migracije naš največji in najtežji skupni izziv, še posebej podnebne (to kar je danes je malenkost napram onega, ki nas čaka že v naslednjih parih desetletjih!) a do tega še nismo prišli in Sredozemlje ne bi smelo postati grobnica masakra neodzivnosti ali komaj zadostne odzivnosti, zavoljo pritiska čuteče javnosti,  evropskih oblasti. Pravzaprav, kot pravilno ugotavlja Rok Kralj, morala bi Evropa in ostali razviti in bogati Zahod poseči po ukrepih, ki bi čimbolj zreducirali razvojno neenakost, oz. zaostalost tretjega sveta in tako tudi potrebe ali želje po ekspatriaciji. Samo lani je Zahod, ob vojni v Ukrajini in sicer, porabil 480 milijard dolarjev (400 ZDA) za oborožitvene sisteme, Rusija 83 milijard. In kaj od tega? Še vedno se Rusi in Ukrajinci pobijajo, fronta se bistveno ne premika, dnevno skoraj so  ukrajinska mesta raketirana, 8 milijonov Ukrajincev tava po Evropi, trpimo tudi Evropejci zaradi energetske, gospodarske, finančne, socialne krize. Gladuje Afrika.

Dovolim si malce špekulirat, a če bi samo pol denarja, ki ga je šlo k orožju, ZDA, Kanada, Avstralija, Velika Britanija in EU investirale v zmanjšanje razvojnega razkoraka z Afriko in revno Azijo ter Ameriko, bi nezaželene migracije razpolovile, če že ne skrčile na minimum. In če bi polovico od ostale polovice vložili v zajezitev globalnega segrevanja, bi človeštvu podarili še kako stoletje preživetja. Ne pozabimo na alarmantni klic generalnega sekretarja Združenih narodov Guterresa, da drvimo proti katastrofi!

Toda ne. Pomagajmo naprej Zelenskemu in ukrajinskemu narodu, tudi z orožjem, da se obrani od ruske agresije in osvobodi domovino ter sprejmimo čimprej Ukrajino v Nato. Pa naj bo kar bo! Tako celo teden nazaj Evropski parlament, ki s severno-Atlantskim zavezništvom nima formalno nič. Pristojen je le za EU. Pandan pri Natu je Parlamentarna skupščina te zveze. A toliko je že involvirana Evropska Unija v politiko Nata in ZDA, da se vanjo zliva že tudi institucionalno. Kot nekdanji evropski poslanec bi zakričal na škandal! Toda, še najhuje je, da poziv k čimprejšnjemu včlanjevanju Ukrajine v Nato, kaže na to, da večini parlamentarnih skupin še ni jasno, da prav tu tiči glavni razlog in sprožitelj ruskega posega in da se z Kremljem ne bo dalo pogajati o miru če bo ta ideja in želja ostala na mizi. A ja, pozabil sem, da se hoče Putina najprej totalno poraziti, na kar naj bi pristal na karkoli?! A res?

Naj sklenem, če parafraziram naslov prispevka, da Evropa ni povsem brez idej, a tiste, ki jih izkazuje vodijo v napačno smer, bojim se, kot pravi Guterres, h katastrofi.

Bomo res reševali svet?

 

Bodimo optimisti, Vlado….

 

Od prvega dne prihodnjega leta do zadnjega 2025 bomo že drugič sedeli v petnajsterici pri Združenih Narodih, ki odloča o usodi sveta. Velika čast in še večja odgovornost, česar se, sodeč po prvih izjavah, naš politični vrh povsem zaveda. Glas bomo malih držav – pravi zunanja ministrica Tanja Fajon – prednostne teme pa – dodaja premier Robert Golob – človekove pravice, humanitarna in razvojna pomoč, vodna diplomacija, boj proti podnebnim spremembam in preprečevanje konfliktov. Izzivov in samo-dokazovanja se veseli tudi predsednica Republike, Nataša Pirc Musar, ki med prednostmi vidi še reformo Varnostnega sveta. Seveda, tudi mimo ukrajinske drame ne bo šlo – poudari Golob. In do tu sem z vami, spoštovani gospe in gospod, pa verjamem da tudi večina mirovnikov, ki ne delijo dosedanje vloge Slovenije pri iskanju poti k miru v Ukrajini, še posebej ko pravite, da bi omenjeni konflikt tokrat, iz eminentnega stola v newyorski Stekleni palači, reševali prioritetno in ko Fajonova priznava, da brez dialoga z Rusijo ni mogoče reševati svetovnih izzivov: »Morali bomo najti formulo sodelovanja z Rusijo. Kot država, ki zagovarja dialog, mir in stabilnost, bomo našli poti komunikacije.« Pohvalno Tanja.

Toda, kako in kdaj do tega? Dejal sem, da se pri razreševanju ukrajinske drame z diplomacijo in mirovnimi pobudami, od ruske agresije dalje, nismo izkazali. Sledili smo le odločitvam, ki so se rojevale in so jih sprejemali v Washingtonu in Bruslju ter, kot ubogljivi in »zanesljivi partnerji«,  soglašali torej z vsemi dosedanjimi sankcijami, z mednarodno izolacijo Kremlja, z nenehnim oboroževanjem ukrajinskega odpora, tudi potem ko se je izkazalo, da vsi ti ukrepi niso učinkovali, kot se je želelo in predvidevalo ob njihovi sprožitvi in da so bolj škodovali nam Evropejcem kot Putinovemu režimu. Mislim, da tu ni debate?!

Kaj bo torej odslej in zlasti po 1.januarju 2024 dalje novega? Kaj bomo storili, da poženemo dialog z Rusijo, da izumimo formulo sodelovanja z njo, da najdemo poti komunikacije? Razglasila nas je za »sovražno državo« in težko bi bili kaj drugega, če smo povsem sledili napotilom in sklepom iz Bruslja, ali k njim celo prispevali? Nam je vsaj jasno, da Ukrajina ne sodi v NATO, oz. da se mora širitev zavezništva proti ruskim mejam končati?...Željam ukrajinskega vodstva navkljub? In da je ruskogovorečim v Donbasu nujno zagotoviti varstvo manjšinskih pravic? Ter opustiti upanje na vrnitev Krima pod ukrajinsko suverenostjo? Če nam vsaj to ni jasno in se s tem ne bomo sprijaznili, dialoga, komunikacije in sodelovanja z Moskvo ne bo in v Ukrajini ne bo miru, in tudi ne skupnega iskanja poti iz podnebnega krča.

Ker je bil 2003 Varnostni svet zaprošen, s strani ZDA in Velike Britanije, za odobritev napada na Irak pod pretvezo posedovanja orožja za množično uničevanje in s tem ogrožanja svetovne varnosti, a je ni odobril ker so bili inšpektorji OZN ugotovili da inkriminiranega orožja ni bilo in da so bili domnevni ameriški dokazi lažni, in ker zdaj bomo tam znova sedeli, sprašujem zunanjo ministrico, ali bi Slovenija, ob podobnih okoliščinah, šla ZDA na roko? Bi znala reči NE? Ne pozabimo, da za ceno soglasja ZDA k našemu članstvu v NATO, smo takrat, s pristankom na Vilensko izjavo, vstopili v tako imenovano »Koalicijo voljnih«, ki je podpirala ameriško-britansko intervencijo, čeprav povsem v nasprotju z mednarodnim pravom in ustanovno listino OZN. In ob tem še, kako razliko vidi, Tanja Fajon, z zornega kota vladavine prava, med takratno agresijo na Irak in lansko rusko na Ukrajino? Jo še posebej sprašujem, ker rada in ostro naslavlja Putina kot vojnega zločinca, ki bi naj bil kriv tudi za uničenje jezu v Novi Kahovki, pri čemer, ko gre za ugotavljanje odgovornosti za to dejanje, celo Američani kažejo večjo previdnost ( ukrajinska in ruska stran se obtožujejo vzajemno, a dejstvo je da so posledice tega uničenja, oz. poplave, bolj prizadele, ob reki Dneper, ruske položaje, ki so se morale umakniti za dobrih 16 km), medtem, ko je z vsemi častmi na lanskem Blejskem strateškem Forumu sprejela nekdanjega britanskega premiera Tonyja Blaira, ki je bil z Georgeem Bushem mlajšim soodgovoren za agresijo na Irak.  In vemo, da sta NATO in EU obsodila Putinov napad na suvereno in neodvisno Ukrajino, članico Združenih Narodov, prav zaradi tega, ker v nasprotju z mednarodnim pravom in ustanovno listino svetovne organizacije, česar pa nista storila pred 20 leti ob napadu na Irak, oz. pri njem delno celo posredno ali neposredno sodelovali. Takrat sta bili proti iz vrst Zahodnih zaveznic, samo Francija in Nemčija..

Torej, Tanja? Kako s tem?

 

Finska in Švedska v Nato, mi tudi v VS OZN

 

Narobe svet… ali samo Evropa?

 

Mnoga leta, pravzaprav odkar pomnim naše primerjanje s tujino, z bolj uglednimi in uspešnimi skupnostmi in to še iz časov SFRJ, da ne govorim o zadnjih 30 letih, smo skandinavske države, zlasti Švedsko in Finsko, postavljali na piedestal. »Poglejte Švedsko, - smo govorili - razvito, napredno, demokratično, spoštljivo do človeka ter njegovih pravic in do narave, nevtralno, miroljubno, pa Finsko, po vseh lestvicah domačega zadovoljstva, država z najbolj srečnim narodom, gostiteljica vseevropske konference, ki je v Helsinkih 1. avgusta 1975 leta porodila Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in dogovorila varnostno arhitekturo celine, ki naj bi dolgoročno zagotovila mir, stabilnost in sodelovanje  med vsemi evropskimi narodi. Uporabljam pogojnik, ker ji to ne uspeva. Po razpadu Varšavskega pakta in Sovjetske zveze konec osemdesetih let, je začetek širitve zahodnega zavezništva proti vzhodu, na prostor razpadle alianse, omenjeno varnostno arhitekturo načelo in jo s časoma povsem spremenilo sebi v korist, v škodo Ruske federacije, zato tudi danes vojna v Ukrajini. Kakorkoli že, bili sta, in Švedska in Finska, vzornici med članicami Evropske unije, po, če že ne vseh, zagotovo večini parametrov.

Spomnimo se še Švedske, kot pobudnice ideje sveta brez jedrskega orožja, ki je pritegnila k sebi tudi nas, a le za par tednov, ker smo pravkar bili sprejeli na referendumu – pisalo se je leto 2003  - odločitev o vstopu v NATO in je takratni predsednik vlade Drnovšek, od omenjene pobude odstopil, pa vendar še dobra štiri leta nazaj se je Švedska izkazala z novo, tokrat bolj uspešno iniciativo, s Stockholmsko, ki naj bi spodbujala napredek ob deseti pregledni konferenci pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT). Cilj te pogodbe, posledično pa tudi omenjene pobude, je preprečevanje širjenja jedrske oborožitvene tehnologije, spodbujanje sodelovanja na področju miroljubne uporabe jedrske energije in pospeševanje procesa za doseganje jedrske, kot tudi splošne in popolne razorožitve. In pa julija 2017 je bila med redkimi evropskimi državami, skupaj s Avstrijo, Irsko, Švico in Moldavijo, ki so na pobudo gibanja ICAN, nobelovca za mir 2017, podprle Pogodbo OZN o prepovedi jedrskega orožja, česar mi nismo storili.

A že lani, kar na enkrat, salto mortale. Putinova agresija na Ukrajino je obema, in Švedski in Finski, utrla strah v kosti, oz. v samo bistvo njune mednarodne prepoznavnosti, priljubljenosti in vzornosti. Pozabili sta na vsa načela, na vso zgodovino prizadevanj za mir, za sodelovanje, za uravnotežena varnostna razmerja med jedrskimi velesilami, za prepoved jedrskega orožja, in se odločili skočiti v objem ZDA in zveze NATO ter sprejeti tudi njuno jedrsko doktrino. Finska je v zavezništvo že sprejeta in gradi visok ograjni zid ob 1300 km dolgi meji z Rusijo, pa se sprašujem, ali bodo ob njem Finci in Finke še naprej najbolj srečni, Švedska pa je le še korak pred vstopom, potem ko je sprejela, zavoljo zahtev Erdogana, nov protiteroristični zakon in se odločila žrtvovati kurdske borce, ki so bili pribežali iz Turčije, da bi se izognili celo smrtni kazni. Vemo da so Kurdi eden redkih če ne edini velik narod bližnjega vzhoda ( po zanesljivih virih šteje 25 do 30 milijonov prebivalcev ) ki svoje države nima, se zanjo bori odkar obstaja, in živi razseljeno največ v Turčiji, pa v Iranu, Iraku in Siriji. No, prav Turčija najbolj krčevito preganja njegove borce, ki jim poveljuje Kurdska delavska stranka (PKK) in jih razglaša za teroriste. Najbolj iskani in preganjani so se bili zatekli na Švedsko in domnevati gre da bodo sedaj žrtvovani za ceno članstva. Še ena od velikih evropskih sramot! Ne pozabimo na največjo doslej, če za merilo vzamemo odziv na rusko agresijo na Ukrajino, sodelovanje večine članic in kandidatk za EU, z nami vred, v »koaliciji voljnih«, ki je podpirala enako nezakonito in zločinsko agresijo ZDA in Velike Britanije na Irak 2003. Takrat sta bila Bush in Blair pravičnika, danes je Putin zločinec.

Kakorkoli že, uspeli smo s članstvom za dvoletno nestalno članico Varnostnega sveta OZN. Lepo, pohvalno. Toda ali bomo kos tej funkciji in svetovnim izzivom, ki jih naslavlja? Morda, a le če bomo dosledni - kot sama priznava zunanja ministrica Tanja Fajon. Težava je v tem, da z doslednostjo se nimamo kaj pohvaliti - glej odnos do že omenjenega ameriško-britanskega napada na Irak in do ruskega na Ukrajino, do migrantov če iz Ukrajine ali afro-azijskega sveta, do samega določila domače ustave o reševanju konfliktov na osnovi mirovne politike ter kulture miru in nenasilja. Da smo prejeli več kot 150 glasov je le do neke mere zasluga naše diplomacije. Ostalo pripišimo ZDA, ki so pri »lobiranju« očitno veliko bolj uspešne kot Ruska federacija z belorusko kandidaturo, in ki bodo iz tega naslova zagotovo nekaj terjale. Vsekakor srečno Slovenija!

Ni nujno da steguješ roko, da pokažeš kdo si!

 

Tako se začenjajo te reči

 

Gruča ljudi, več ali manj upravičenih do razočaranja in jeze, ker jim plače, pokojnine ali drugi materialni ter nematerialni pogoji ne zadoščajo za kolikor toliko zadovoljivo življenje, ki posluša in sledi sklicatelju shoda in govorcu, ko za stanje v skupnosti krivi oblast in vsakogar, za katerega misli ali je tako presodil, da je njen podaljšek, oz. da oblast podpira in ji služi.

Preminuli italijanski filozof in pisatelj, Umberto Eco, je nekoč zapisal, da ko ena oseba neprestano govori, množice pa poslušajo in reproducirajo povedano, smo korak bližje fašizmu.

Menim, da je vsakomur jasno, da če Ustavno sodišče ne bi odpravil začasnega zadržanja novega Zakona o RTV in končno omogočil pričetek njegove uveljavitve, kar pomeni konstituiranje novega Sveta zavoda in posledično zamenjavo vodstva, kar se bo zgodilo v naslednjih tednih, Pavle Rupar in njegovi upokojenci se ne bi zbrali, na poti k trgu Republike, pred stavbo nacionalke in si privoščili kar nekaj hudih besed in celo dejanj na račun njenih novinark in novinarjev ter ostalih zaposlenih. Beremo, da so še najbolj prestrašili novinarko iz MMCja, Lariso Daugul, ki je spremljala prihod Ruparja, in ki jo je slišala, ko je nekomu, ki jo je zmerjal, skušala dopovedovati da opravlja le svoje delo, »ampak niste naša, vi lažete!«. Zanimiv stavek, ki pove, da že oni vedo' kdo je njihov, ki ne laže. Če bi se na shodu pojavili predsednik odhajajočega Programskega sveta Gregorčič, generalni direktor zavoda Whatmough, direktor Televizije Urbanija, odgovorna urednica informativnega programa Rebernikova, »novinarji« Možina, Pirkovič, Petrovčičeva, Svetina, Krevs, Plaskanova, Milenkovič, morda še kdo, za katerega ne vemo vsi, Ruparjevi pa, bi jih sprejeli z ovacijami, ker da dolgo vztrajni in uspešni borci proti vdoru obstoječe parlamentarne večine v avtonomijo RTVja. Da jim znova in znova pojasnjuješ in dokazuješ, da je šele zdaj bil spisan zakon ki umika politiko iz upravljanja zavoda, ker ni več Državni zbor, ki imenuje večino članov Sveta, ampak so to civilna družba in zaposleni, ne zaleže. SDS, Janez Janša in njegova podaljšana roka na čelu tako imenovanega »Inštituta 1. Oktober«, s pomočjo od njih nameščenih odločevalcev in oblikovalcev informativnega programa televizije, že odkar so lani izgubili volitve, svojemu »narodu« dopovedujejo, da je bil pod njihovim mandatom prvi nacionalni mediji svoboden, avtonomen, pluralen, visoko profesionalen, apolitičen, in da se šele zdaj, s prihodom Roberta Goloba na čelo vlade, pričenja njegov politični prevzem. Indoktrinacija v nulo!

A tako se začenjajo te reči, sem dejal na srečanju z Ankarančani, ki so me v sredo povabili, da bi skupaj predebatirali o obujanju fašizma predvsem v bližnji soseščini. Spodbudila sta temo še frišno imenovanje Giorge Meloni, predsednice najbolj desne politične formacije pri zahodni sosedih, »Bratje Italije« na čelu vlade, ter nedavni shod neofašistov v Trstu, ki so z tipičnim fašističnim pozdravom, z naprej stegnjeno roko, počastili spomin na Almeriga Grilza, znanega tržaškega neofašista iz 80tih let, sicer novinarja in vojnega dopisnika, preminulega ’87 leta v Mozambiku. Kaj od tega pričakovati za nas? – so me vprašali. Spomnil sem jih na to, da je bilo huje '92 leta, ko je svojo prvo vlado postavil Silvio Berlusconi in za ceno priznanja novo osamosvojene Republike Slovenije, skušal izterjati celo revizijo Osimskih sporazumov z mejami vred. Pa v nadaljevanju dejal, da naj nas bolj skrbi to kar se nam dogaja doma. Zavoljo zamujanja pri izpolnjevanju volilnih obljub, nerodnosti v komunikaciji z javnostjo, obče krize, ki je z nami vred zajela vso Evropo, kot posledica ruske agresije na Ukrajino in neprimernega odzivanja Nata in EUja nanjo, ter neizprosnega opozicijskega nagajanja zlasti s strani SDSa, antijanšizem, ki ga je sredinsko-leva politična večina zajahala, da bi pred dobrim letom prevzela vajeti države, izgublja na moči.

To pa pomeni, da kot drugje po članicah Evropske unije, tudi nam grozi vrnitev na oblast skrajne, militantne desnice, za katero smo že spoznali, da je ob vsakem povratku hujša in manj usmiljena do političnih nasprotnikov in neubogljive javnosti. Nemalokrat smo slišali iz njenih vrst obžalovanje, ker se ob osamosvajanju Demosova oblast ni lotila temeljite lustracije usedlin prejšnjega socialističnega režima, ki da se mora slej ko prej zgoditi.

Da, tako se začenjajo te reči! Pa nam še vse številčnejši migranti prihajajo. Zaradi vojn, pregona, revščine in lakote ter nenazadnje zaradi podnebja.