1.januarja v Trstu tradicionalni pohod za mir

Trst je znova proslavil Svetovni Dan Miru. Organizator, Odbor Danilo Dolci, je med govorce povabil tudi mojo malenkost. Ob prisotnosti kakih 400 udeleženk in udeležencev, na trgu Sv.Anton Novi, pred tamkajšnjo cerkvijo, sem povedal sledeče:

MARCIA DELLA PACE A TRIESTE. 1.1.2016

Carissimi, Un saluto a Trieste, un saluto a tutti voi,

Vsem prisotnim lep pozdrav in takoj vse najboljše v pravkar rojenem 2016.

E’  la mia prima partecipazione a questa marcia, preciso, partecipazione fisica, - quella spirituale non e’ mai mancata - e ringrazio gli organizzatori per avermi invitato e stimolato ad una riflessione sul tema della giornata - la Pace.

Chi ha letto il mio contributo su IL PICCOLO di qualche giorno fa, sa già cosa vado a dire.

Ecco, “NO a tutte le guerre, SI all’accoglienza! L’accoglienza … Non puoi negarla, essere umano, a chi ti arriva al confine o sta affondando nel Mediterraneo dopo aver abbandonato casa e averi solo per trovare dove continuare a vivere con un minimo di sicurezza e dignità.  Rifugge da guerre, sopraffazione, ingiustizie e miseria, condizioni che molto spesso l’Occidente, per costui “la terra promessa”, ha contribuito a creare. Non sto qui a elencare le responsabilità dirette o indirette dei nostri governanti passati e presenti.

Ma fermiamoci un tantino sul NO a tutte le guerre! Ne siamo convinti? Senza distinzione alcuna? E poi non sono troppi a sostenerlo, anche tra i fautori delle politiche che le generano?

Credo al NO del Papa, di Bergoglio in particolare, anche perché accompagnato da altri importanti NO alle ingiustizie e deviazioni anche nel suo stesso mondo, che pochi prima di lui avevano proferito, ma se neanche il suo NO, da autorità morale e politica indiscussa, viene sentito e recepito da chi detiene gli strumenti per far cessare le guerre, mi chiedo chi sono io per esser ascoltato? Soprattutto se fermo sul NO di mero principio.

Non me ne vogliate se rispolvero la mia vicenda di quasi 25 anni, quando mi trovai a gestire una situazione che già odorava di guerra e morte, - e altrove in Slovenia così era - ma che volevo restasse, almeno a Capodistria, li dove la mia autorità valeva qualcosa, di pace e dialogo.

3 giovani vite si spensero comunque a Scoffie, 3 soldati jugoslavi, vittime di un perdita di controllo sia loro che dell’avversario. Troppo spesso quando uno incomincia a sparare, poi sparano tutti.

Ebbene, per evitare che l’episodio si ripetesse e degenerasse ulteriormente, mi prestai da mediatore fra i due contendenti  che si guardavano oramai solo attraverso i mirini. Non sapevo cosa aspettarmi di fronte a colui che mi era formalmente “nemico” – l’Armata jugoslava s’era messa in moto, come ben sapete, per impedire che la Slovenia vestisse l’indipendenza, voluta l’anno prima dal quasi 90% di tutti gli aventi diritto al voto! 

Non sapevo come sarebbe andato l’incontro con chi comandava l’esercito federale sul nostro territorio, ma mi convincevo che il generale prima e il colonnello poi – ci vollero tre giorni di trattative - non fossero altro che persone normali, preoccupate quanto me, di come si erano messe e potevano mettersi ancora le cose. E difatti così fu. Un confronto onesto e civile, e trovammo i necessari accordi che ci permisero di mantenere la calma sino alla soluzione politica del conflitto e il successivo ripiegamento dell’armata.

Perché questo ritorno al passato? Perché mi chiedo se farei altrettanto oggi nelle vesti di sindaco di una cittadina in Siria o Iraq e fossimo sotto aggressione ISIS? Cercherei il dialogo, l’intesa? Con i capi del Califfato che decapita, violenta, stermina chiunque non gli s’inchini e polverizza il patrimonio dell’umanità’ che incontra sul suo cammino?

La domanda allora: NO a tutte le guerre? Anche a quelle cui non ti puoi sottrarre? NO anche alla guerra contro lo Stato islamico? O contro qualsiasi fanatismo religioso e politico, specie se armato, che dichiari di non voler osservare neanche minimamente quelle che sono le regole e i principi del convivere civile?

Dire quindi NO anche alla risoluzione del Consiglio di sicurezza dell’ONU, una delle poche accolte col consenso di tutti, all’unanimità’, che invita il mondo intero a unirsi nella lotta contro “la minaccia inedita e globale” rappresentata dal terrorismo, mi diventa un tantino difficile.

Ma non ho difficoltà nell’obiettare a quelle forme e misure d’intervento che ritengo possano arrecare più danni ancora di quanti se ne vogliano impedire. Alla popolazione civile, al patrimonio, alla stabilità internazionale.

Sono le fonti e i canali di finanziamento del Califfato, i doppi e tripli giochi di quei governi che montano su coalizioni contro di esso e allo stesso tempo ne acquistano il petrolio o gli forniscono armi, i veri problemi, e su questo fronte l’organizzazione mondiale non mostra, ahimè, ne volontà, ne forza, ne capacità di azione.

Neanche  chi più si trova sotto tiro, ovvero nel mirino della jihad, l’Europa, Russia compresa, riescono a coordinare l’agire, a mettersi d’accordo su come affrontare la minaccia. La sempre più fatiscente Unione europea non fa altro che asservirsi, o poco meno, alla politica di Washington, la Russia fa un gioco tutto suo e in nessuno la voglia di verificare chi e come finanzia e arma l’ISIS e muovere tutte le pedine politiche e giuridiche possibili per impedirlo.

Quanto invece riesce facile a tutti e spaventare i propri cittadini. Chi lo fa direttamente imputando alle colonne di profughi in arrivo in Europa dalle terre in guerra nel Medio oriente di recare con se islamizzazione e terrorismo, – vedi Orban, Marine Le Pen, Matteo Salvini qui da voi, Janez Janša da noi! – chi indirettamente, tipo il nostro governo o quello austriaco, che ripetono come i migranti non abbiano nulla a che vedere col terrorismo, salvo che ne sono le principale vittime, ma allo stesso tempo recintano il confine che questa gente vuole attraversare motivando il provvedimento col bisogno di sicurezza e di maggior controllo del flusso migratorio.

Sono politiche sbagliate, anacronistiche, disumane che non risparmiano nessuno, neanche chi crede nel filo spinato. Se non siamo più in grado di provare, capire e alleviare la sofferenza altrui, se lasciamo che il ripudio e l’odio vincano, umanamente siamo morti o stiamo morendo anche noi.

E qui chiudo. Che il 2016 sia nel segno delle nostre battaglie e ci incoraggi con qualche vittoria.

Naj bo novo leto v znaku bitk za mir in gostoljubnost do migrantov in naj nas opogumi s kakšnim uspehom. Srečno!

Cerar ograje v Istri ne bo umaknil!

NAJ PREMIER POJASNI

Spoštovani dr. Cerar,

Pravite, da razumete zaskrbljenost in nelagodje županov in prebivalcev v Istri in tudi drugod, od koder pozivajo k umiku žične ograje, ter da tudi vam ni prijetno, da se le ta postavlja, a jo kljub temu branite in utemeljujete s tem, da ste »pred časom dobili izrecne napovedi, da bo hrvaška stran po potrebi pošiljala prebežnike v večjih skupinah tudi čez Istro proti Italiji.«

Če je temu tako, dolžni ste slovenski javnosti, zlasti oni, ki temu ukrepu ugovarja, pa reciva ji neuki, kar vrsto dodatnih pojasnil in odgovorov.

Dvomim, da jih bomo prijeli, a gre  vseeno poizkusiti, mar ne? Vprašanja še nikogar niso poškodovala.

No, če bi vodil intervju z vami bi vas vprašal naslednje:

1.     Konec oktobra ste se na vrhu EU-Balkan v Bruslju s kolegi dogovorili da bo komunikacija med vladami, oz. pristojnimi ministri na migrantski poti izboljšana in da ne bo več prihajalo do stihijskega in nezakonitega prehoda ozemelj, kot se je pred tem dogajalo tudi na slovensko-hrvaški meji. Kolikor so mediji poročali in še poročajo, od takrat so se razmere bistveno popravile, tok prebežnikov je bil obvladovan in pravilno usmerjen na za njihov sprejem pristojne mejne prehode. Drži?

2.     So se v tem času, od dogovora dalje, dogajala kakršnakoli odstopanja  od njega s strani Hrvaške? So prešle zeleno mejo kake večje skupine migrantov, ki naj bi ušli nadzoru bodisi hrvaških, bodisi slovenskih oblasti?

3.     Govorite o »izrecnih napovedi«, da  naj bi se to zgodilo z  aktivno vlogo hrvaške strani »po potrebi, tudi čez Istro proti Italiji«?! Ali to pomeni, da se Hrvaška pripravlja kršiti dogovor in ravnati kot prej, ko so njeni organi celo  spodbujali prebežnike  k nezakonitemu prestopanju meje?

4.     Ste o tem obvestili pristojne v Bruslju? Oziroma ali ste se o tej  možnosti še prej pogovorili s hrvaškim kolegom Milanovičem? Verjamem, da med vama zaupanja ni na pretek, a vseeno se treba o teh rečeh vsaj potruditi voditi dialog. Če bi prejel javna zagotovila, ki bi jih slišali tudi Juncker, Tusk, Mogherinijeva, Avramopulos in ostali, da bosta komunikacija in koordinacija potekali dalje kot doslej, bi nas lahko vse pomiril. Torej, kaj nam lahko o tem še poveste?

5.     In če se stvari od Bruslja dalje niso spremenile na slabše, čemu pregrada na meji? Čemu tak strošek in zlasti čemu izbira bodeče žice, ob vedenju in opozarjanjih na posledice?... S simbolnega in praktičnega, življenjskega vidika. Če naj le služi usmerjanju k pristojnim mejnih prehodom, dovolj bi bilo nekaj panelnih ali drugih manj invazivnih rešitev, na predvidenih prehodnih točkah, z napisom: »Mednarodni mejni prehod Dobova, 5 km vzhodno…(ali zahodno). Le tam boste zakonito prestopili mejo! Drugje boste deležni pregona!« v različnih jezikih, tudi v arabščini.

6.     Trdite, da bo žica takoj odstranjena, ko bo migrantski pritisk usahnil. Ker vemo, da se to ne bo zgodilo še leta, ker pač  njegova glavna generatorja (vojne in revščina) nista in še dolgo ne bosta obvladovana, to pomeni, da bo ta pregrada postala del našega vsakdana. Se vam zdi to sprejemljivo tudi za ljudi, ki ob meji živijo in preživijo lahko le ob njeni odprtosti in prepustnosti?

7.     So vam že poročali, lovci in drugi, koliko živali se je že prijelo, je trpelo in poginilo na tej ograji?

8.     Prebral sem nekje vašo izjavo, da ekonomske škode zaradi žičnate pregrade še ni zaznati, obenem pa tudi, da v nekem zdravilišču, oziroma termah nekje v bližini pregrajene meje, že  preklicujejo rezervacije. Kaj veste o tem? In kako s kmeti, ki imajo njive na oni strani meje? Tudi tu škode ne opažate in ne napovedujete?

9.     Pa še ena opazka. Utemeljujete ukrep z varnostnimi razlogi, pri čemer poudarjate, da »stopnja ogroženosti Slovenije ostaja nizka, da pa je stopnja budnosti bistveno povečana«. Kot nepoučen si to diskrepanco težko razlagam, razen če so napovedi, o katerih morda veste le vi na vladi, strašljive?! Govora je vsekakor o budnosti pred možnim terorističnim napadom, mar ne?! In znova vprašanje: a ste res prepričani, da bo žičnata ograja odvrnila potencialnega napadalca od uresničevanja svojih namer? Samomorilca ali le ubijalca, ki si je zadal za nalogo izvršiti atentat in pobiti toliko in toliko ljudi, oziroma povzročiti določeno škodo in teror Sloveniji, si ne predstavljam, da bo prišel k nam preko ne več zelene ampak kar bodeče meje, svojo smrtonosno opremo namakal v reki in jo vlekel čez ograjo, se vanjo zapletal in se reševal s kleščami. Domnevam, da poznajo krvniki iz ISISa bolj praktične, enostavne in udobne poti. Kaj menite o tem? Sicer, za mladega, poskočnega človeka, ki ima pri sebi šotorsko krilo, ali debelejšo jakno, tudi bodeča žica ne predstavlja kako posebno oviro.

To je to, za enkrat, dr. Cerar. Bilo bi lepo slišati odgovore na ta in druga vprašanja, ki vam jih zastavlja prizadeta in ogorčena javnost.

Zgražate se na napake preteklosti, ki so jih zagrešili drugi, ko izveste, da bomo morali Hrvaški plačati kakih 40 milijonov evrov zavoljo nedobavljene električne energije iz krške Nuklearke v obdobju julija 2002 do aprila 2003. Se strinjam, kar huda obremenitev za proračun. Pa ste pomislili , malce izračunali, kolikšna utegne biti škoda zaradi neobdelanih kmetijskih površin in propadlega turizma ob žičnati ograji? In pa škoda živalskemu svetu? Glede na trajanje te pregrade, dlje kot je trajala elektro-blokada, bi lahko stavil, da bodo finančne posledice presegle prej omenjeno vsoto. Terorizem pa bo seveda oddelal svoje, razen če ga ne bo Svet ustavil in zadušil pri izvoru.

Vam bom težko verjel jutri, ko boste morda pojasnjevali, da če ne bi bilo žičnate ograje  in prav take, bi bili tudi mi v Sloveniji tarča in žrtve terorističnega dejanja, oziroma da ste ga s pomočjo te pregrade preprečili.

Škoda na gospodarske in ostale dejavnosti ob meji, na naravo in favno, na dobrososedske odnose in na ugled Slovenije pa bo občutna, vidna in  v marsičem tudi izmerljiva.

Dejal sem v prejšnjem odprtem pismu, da odstranite čim prej ograjo, da bo sramota čim krajša. Kaže da sem upal zaman in da se bo sramota le še stopnjevala. Amen. Morda bom uslišan vsaj pri vprašanjih?! Hvala.

Bodeča žica že v Istri. Noro!

ODPRTO PISMO

Predsedniku Vlade RS

LEPO VAS PROSIM, DR. CERAR, VSAJ ISTRO PUSTITE PRI MIRU!

Spoštovani dr. Cerar,

Poznal sem vas kot človeka razuma in odprtega duha in ne razumem vašega molka, oziroma vaša neodzivanja na pozive, prošnje, moledovanja, zahteve in peticije k preklicu ukrepa ograjevanja države na južni meji, ker po dogovoru s Hrvaško o sledenju in usmerjanju migrantskega toka na pristojne mejne prehode nepotreben in nesmiseln, ker za mnoge gospodarske in druge dejavnosti v prostoru kamor se izvaja škodljiv, celo katastrofalen, ker simbol najbolj temačne preteklosti in sramota za državo, ki želi biti visokih civilizacijskih vrednot in standardov!

Edino kar je bilo slišati je, da ko bo prihod migrantov ponehal bo tudi bodeča žica umaknjena, kar pomeni, da skorajda nikoli. Ker imate pri tem vašem  »varnostnem« podvigu za zaveznike, poleg koalicijskih partnerjev tudi vso desno opozicijo in večji del od begunske krize in rastočega terorizma prestrašene javnosti, si ljudje, ki gledamo na te reči nekoliko drugače, ki ne verjamemo, da nas od omenjenih pojavov bodeča ali kakršna koli druga ograja lahko obrani, nimamo kaj pretirano obetati od tega, da bomo v kratkem znova zadihali politiko odprtih meja. Obratno, morali se bomo navaditi na pregrajen prostor, kakršnega smo poznali v času blokovske delitve na naši vzhodni meji. Da, na meji z Madžarko, ker tu, na našem, istrskem koncu, na meji z Italijo, teh pregrad praktično nikoli ni bilo, zlasti ne od Londonskega memoranduma dalje. Da ne govorim o Istri, ki je bila od prazgodovine, z izjemo sporadičnih obdobij, odprt in medsebojno povezan prostor, ki je dihal s skupnimi pljuči in ki je prvič doživel konkretno in trajno upravno razdelitev z neodvisnostjo Hrvaške in Slovenije.

Torej, ograja je in bo, amen, ker tudi ko bi vlado prevzel Janez Janša, je ne bo odstranil, kvečjemu jo še zvišal in morda tudi elektrificiral. Ne skriva, da bi šel povsem po stopinjah madžarskega vzornika Orbana in ga celo nadgradil.

Toda če že nočete uslišat Belokranjce in mirovnike vsepovsod po domovini, uslišite vsaj nas Istrane, ne nazadnje, ker za razliko od dokaj ubogljivih ali celo bodeči žici naklonjenih županov na Dolenjskem, naši trije že dvigujejo glas proti ograjevanju tukajšnjega prostora.

Je najbolj delikatno poglavje mejnega spora s Hrvaško, ki se rešuje na haaški arbitraži – mimogrede, boste žico postavili za ali pred Jorasovo domačijo? - pregrajen bo krajinski park Sečoveljske soline, ki z fizičnimi pregradami ne more živeti, umorjen bo tudi turizem, za katerega dobro veste kaj temu prostoru prinaša in kaj pomeni v deležu nacionalnega BDPja, italijanska narodna skupnost bo povsem in dokončno razdeljena na dva dela in to z ograjo vmes, okrepila se bodo prizadevanja za neodvisno in samostojno Istro, oziroma za mejo na Črnem Kalu. Skratka, vrsto novih vaši politiki nenaklonjenih front boste odprli. Pa ne gre le za vprašanje bodeča ali ne bodeča žica, gre za vprašanje ograje kot take. Če bi že zaznali preusmeritev migrantskega toka, oziroma povečanje migrantskih skupin namenjene v Italijo preko slovenske Istre, nadzorujte gibanja le s policijskimi silami. Predpogoj, seveda, da se s policijo pobotate, to je, da z njo poiščete in dosežete kompromis okoli sindikalnih zahtev, ki jih postavljajo njeni pripadniki in pripadnice.

Bodeča žica nas je že dosegla. Širi se kot kuga in pogreza državo v neko bedno in dekadentno stanje iz katerega se ne bo lahko pobrati. Vsaj na kratek rok ne.

Vrnite se, dragi Cerar, na stara pota, na pota razuma in odprtega duha! Umaknite ograje! Takoj! Da bo sramota čim krajša!

Nad ograjo zgrožen Istran, Aurelio Juri

Sramota za organizatorja policijskega protesta

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/video-policisti-skandirali-zmagu-jelincicu

NE, ZORAN PETROVIČ IN RADIVOJ UROŠEVIČ…TAKO NE GRE!

Bil sem z vami, z vsemi policisti in z vašimi zahtevami, solidariziral sem z vašim protestom…. Da, vse do trenutka, ko sem najprej prebral in pol tudi videl koga ste povabili na oder, da bi spregovoril zbranim pred vladno stavbo, zadnjega od politikov, ki ima pravico komurkoli solit pamet, ki je nastrojen povsem skrajno, ki ne nosi in nikoli ni, nobene odgovornosti pri urejevanju javnih zadev in ki ste ga ne vem koliko krat imeli v postopku zavoljo kolizije z zakonom.

Tudi to, da nista ustrezno podučila udeležence in udeleženke shoda, da ne more uniformirani branitelj zakona, javnega reda in miru, tudi ko je jezen in protestira, nasloviti oblastnike z »lopovi« vam ne štejem v dobro. Ampak, naj slednje bo… čredni nagon in množica povzročita tudi to, da se v takih okoliščinah spozabiš kdo si in kaj počneš. Da pa sta za sogovornika in podpornika povabila Jelinčiča je abotno, neoprostljivo. A se vam tudi kolcalo ni, ko sta sprejela to odločitev? Brez pretirane zamere, a prestopila sta mejo spodobnosti!

Ob popolnem razumevanju stisk in zahtev policistk in policistov, me na spisku vaših podpornikov od danes ni več!

Ogorčen državljan RS Aurelio Juri