Trump in Putin gosta Pahorja?

BRDO KOT YALTA?

Še pomnimo slovito izjavo papeža Frančiška po obisku v Južni Koreji avgusta 2014? »Vstopili smo v obdobje tretje svetovne vojne, ki pa ni globalna, omejena je na mala območja, a ni zaradi tega nič manj kruta in krvava«. Da, tako je dejal in to v času, ko vojna v Siriji, moč in lovke Islamske države ter migrantska kriza v Afriki, na Bližnjem vzhodu in Evropi, še niso bile na vrhuncu. Pa še nekaj terorističnih dejanj je čakalo Evropo, tako kot Brexit in z njim morda začetek konca EU, in na čelu ZDA je bil relativno predvidljiv in odgovoren možakar, ki je reševanje palestinskega vprašanja zagovarjal tako kot OZN in vsa mednarodna skupnost, razen Izraela.

Danes je nedvomno veliko huje kot pred dvema letoma in pol, zato je tudi razumljivo da je pozornost svetovne javnosti osredotočena na to, kar utegne dejansko storiti novi ameriški predsednik Donald Trump, po spornih opredelitvah pred in po volitvah, ki jo vznemirjajo in strašijo, ter na to kar si bosta povedala z ruskim kolegom Putinom, ko se bosta prvič in uradno srečala. Vsak od niju ima namreč moč, da Frančiškovo »tretjo svetovno vojno po koščkih« pretvori v globalni, jedrski konflikt, a tudi da prepreči drugo apokalipso, ki grozi svetu, to je klimatsko.

Ko je bila druga svetovna vojna, oziroma odpor še preostankov nacizma v izdihljajih, so se v Yalti, na Krimskem polotoku, dobili trije najpomembnejši protagonisti zmage nad Tretjim Rajhom, ameriški predsednik Roosevelt,  britanski premier Churchill ter sovjetski voditelj Stalin. 7 dni so si vzeli gospodje, od 4. do 11. Februarja 1945, da bi se dogovorili o tem kako s povojno Nemčijo, kako z vzajemnimi odnosi in predvsem kako z vplivnimi območji znotraj celine  od koder je bila vojna zajela velik del sveta. Dogovorjeni so bili postulati trajnejšega miru na planetu a so se sogovornikom prikradli, hote ali ne, tudi zametki hladne vojne, ki se je razplamtela z vzpostavitvijo dveh vojaško-političnih blokov (NATO in Varšavski pakt) in je na trnih držala ves svet vse razpada Sovjetske zveze in z njo Varšavske povezave  ter padca Berlinskega zidu. Morda bi moralo takrat prenehati ostajati še Severno Atlantsko zavezništvo, da bi bil proces povsem zaključen?!

In tu ima do neke mere prav ruski zunanji minister Lavrov, ko pravi, da je NATO »še vedno institucija hladne vojne, tako po razmišljanju kot tudi v srcih«. To kar sicer najbolj moti Kremelj je njena širitev do duri Rusije, kar pomeni odstopanje od dogovorov v Yalti in tudi kasnejših zagotovil njenih predstavnikov, ob razpustitvi Varšavskega pakta, da tovrstnega približevanja ruski meji ne bo. Poznavalci ruske zgodovine in kulture vedo povedati, da tako politiko ruski narod zaznava kot pravcato varnostno grožnjo.

Čas torej za nov temeljit in globalen dogovor med velesilama? Na Brdu pri Kranju? Naš predsednik republike ponuja prostor, koliko je prepričljiv pa bo povedal čas.

K ruski Kapelici na Vršiču Putin že pride, a dvomim, da se bo šel morda zgodovinskega srečanja z ameriškim kolegom na pristranskem terenu. Smo vendarle članica NATO pakta, ki svoje četice pošilja na Kremlju vse prej kot všečno vojaško misijo na ruski meji. V politiki je seveda vse mogoče, a bolj verjamem v kako  nevtralno kuliso, vrste Švica, Malta, Švedska.

In če bo temu tako, naj si slovenska nomenklatura vzame čas za resen  premislek o smiselnosti in koristnosti tako za našo varnost kot za naše finance, vztrajanja pri članstvu v NATO. Ameriški podpredsednik Pence je na varnostni konferenci v Munchnu, ob zagotavljanju neomajnosti ZDA pri obstoju in krepitvi zavezništva, požugal vsem tistim članicam, ki le temu prispevajo premalo denarja, s čimer spodkopavajo – kot je poudaril - njegove temelje. »Naj čim prej začno vlagati v lastno in skupno obrambo toliko kolikor se od njih zahteva«. In vemo, da smo med najslabšimi plačniki. Od kod torej, ne da bi oškodovala proračunske postavke za socialo, zdravstvo, šolstvo, infrastrukture in delovanje države, naj vlada vzame za izpolnjevanje članskih obveznosti 2%  javnega denarja? Nam ni usojeno da bi pri tem uspeli, niti ob napovedani rekordni rasti BDPja v naslednjem obdobju. Pa ne le to. Čemu bi še naprej soodgovarjali za mednarodne misije, ki jih bodo še vedno diktirale ZDA in v naslednjih 4 letih z nepredvidljivim poveljnikom?
Da smo zreli za nov referendum, tokrat o izstopu iz zveze NATO in razglasitvi neodvisnosti, nam ne nazadnje pove podatek, da bi večina naših državljank in državljanov, v primeru grožnje, za pomoč prej zaprosile Rusijo kot zavezništvo.

Migranti po Jadranu v Istro? Ha ha ha....

CERAR SE JE POPRAVIL: JADRANSKE POTI NI (ŠE)?!

Jadranske poti za prebežnike iz Afrike in Bližnjega vzhoda do Evropske Unije, z izkrcavanjem v Istro, za enkrat še ni, obstaja pa nevarnost, da bi jo kriminal vzpostavil. Tako, poenostavljeno, petkov demanti predsednika vlade, dr. Cerarja, samega sebe. Teden prej, ob robu vrha EU o zajezitvi prihodov prebežnikov po Sredozemskem morju, na Malti, je bil pač izjavil, da »tihotapci že vozijo migrante prek Jadrana tudi v Istro« s čimer je presenetil vse. Ne Hrvaška, ne slovenska policija, ne domači obveščevalni krogi o tem niso vedeli ničesar. Bil je torej izjavil, da je nekaj že obstajalo, kar ni, sedaj govori le o možnosti, da bi se lahko zgodilo. Lepo, ko se človek skulira, še posebej če je na tako odgovornem položaju, se popravi, morda tudi opraviči za napačno navedbo, a še lepše bi bilo, ko bi pojasnil od kod in čemu ta ponesrečena in absurdna trditev?!

Kakorkoli že, nanjo, ko sem jo slišal in še enkrat prebral, sem se odzval z nasmeškom. In demanti ne izboljšujejo stanja. Pojasnil bom zakaj. Kako to – sem se vprašal – da državnik z doktorskim naslovom in že kar nekaj političnih izkušenj na domačem in mednarodnem parketu, ter trenutno na oblasti, s kopico svetovalcev in strokovnjakov ob sebi, se pred takimi izstreli ne da podučiti, ali je to o čemer bo govoril dejansko možno in z veliko verjetnostjo da se zgodi. Skrajšano rečeno, se mi je zazdelo, da bolj malo ve o geografiji in smislu migrantskih poti.

Sam ne vidim, namreč, niti najmanjše možnosti, da bi se Libijci ter drugi Afričani, ki zapuščajo afriško celino, ali Sirijci, Afganistanci in drugi Azijci, trenutno v Turčiji ali drugje na Bližnjem vzhodu, ki se nameravajo preseliti v Evropsko Unijo, posluževali poti po Jadranu do Dalmacije ali Istre, kamor bi sicer bili sprejeti, sem prepričan, z veliko manjšim odporom – vsaj v Istri – kot drugje po Sloveniji. Preberi Pirančana Petra Bossmana, prvega in edinega župana-migranta iz Afrike v Srednji in Vzhodni Evropi: »Ne sme nas biti strah!«.

A naj pojasnim zakaj mi je kakršnakoli Jadranska migracijska pot nepojasnljiva.

1.razlog je ta, da gredo na pot po morju, z vsemi tveganji, ki jih le ta prinaša – Afričani preko Sredozemlja do Lampeduse in Sicilije, v Italiji, Sirijci do grškega otoka Lesbos - ker drugih opciji nimajo. Primorani so pristati na oderuško drage usluge tamkajšnjega organiziranega kriminala in, poleg tega, ne Libija, ne Turčija nista državi, ki bi tovrstno raboto ustrezno nadzorovali in preprečevali.

2.razlog je ta, da zato da bi skušali po morju priti k nam ali k sosedom, v Istro ali južneje, bi potencialni interesenti morali že biti v Italiji. Nobene logike ni, da bi plovili že iz Grčije in sosednje Albanije, ali še huje kar iz Turčije, po grških, ionskih in nato še jadranskih vodah vse do severnih pristanov. Pa če so že v Italiji, od koder gredo do želenih destinaciji v srednji ali severni Evropi, po lažjih, varnejših in hitrejših kopenskih poti, ker meje z Avstrijo, Švico in Francijo so veliko bolj propustne kot naše s severno sosedo, čemu bi hoteli prečkat Jadran? Našel bi se že kak čolnar, še prej agencija, v Anconi, Riminiju, Benetkah ali Gradežu, ki bi jim pri tem pomagala, a mi razum omogoča le, da pomislim na petične Arabce, ki letujejo v mondeni krajih italijanske riviere in si želijo ogledat lepote še nasprotne, hrvaške obale, ali, če hočemo, tudi Pirana, Izole in Kopra. S temi, pa obubožanci o katerih je bilo govora na Malti in je govora vsak dan v medijih nimajo nič skupnega, razen morda jezik in, recimo, vero, če jo tako prvi, polni denarja, in drugi polni revščine, sploh še imajo.

Če nas že nočete strašiti, v zvezi i migrantskimi izzivi, spoštovani dr. Cerar, nas opozarjajte s kakim bolj verjetnim scenarijem, ne s takimi floskulami. Brez zamere. Obstaja pa res možnost, veliko manjša verjetnost, da je v zmoti moja malenkost, a je potrebno, da s prepričljivimi argumenti ovržete moje teze in razumevanje stvari.

Do nespodobnosti Trumpa Slovenija še vedno molči

TRUMP ŠE NAPREJ PO SVOJE, MI ŠE NAPREJ TIHO…

Bralkam in bralcem se vnaprej opravičujem, a manj črnogled ne morem biti.

Medtem ko se naš Predsednik Republike pogovarja z voditelji Nemčiji, Rusije in Ukrajine o – kot je pojasnil pred odhodom – najbolj perečih problemih Evrope in sveta ter, seveda, bilateralnih odnosih, doma, po zakisanem kulturnem prazniku, pa so oči javnosti spet uprte v trenja znotraj največje vladne stranke, SMC, po izglasovani sporni zakonski noveli o tujcih, ki ji je predsednik parlamenta Brglez odrekel podporo in ga je nato premier Cerar pozval k odstopu z mesta podpredsednika stranke, onstran Atlantika novoizvoljeni ameriški predsednik, Donald Trump nadaljuje z dejanji, ki jih je bil napovedal tokom volilne kampanje. Ni ga dneva, ko ne bi  dobro misleče občestvo strašil z izjavami, napovedmi, kadrovskimi zamenjavami in sprejemanjem drugih odločitev, ki kažejo kako hudičevo resno je mislil, ko jih je najavljal, oziroma da ni šlo le za brezzvezno, robato predvolilno retoriko, kot so mnogi upali.

Da, vrag je vzel šalo! V Belo Hišo je prišel človek, ki se je zavezal, da bo korenito spremenil , če bo potrebno razstavil in znova, po svoje, sestavil svet, tako, kot bi škatlo Lego kock, zato da bodo Združene države Amerike spet  – kot da bi doslej bilo kaj drugače – »the firt!«…oziroma »prva« velesila planeta.  Najprej ukaz o gradnji zidu z Mehiko, nato prepoved vstopa v ZDA dobremu delu muslimanskega življa in spor z domačim pravosodjem, ki mu ukrepa, vsaj za enkrat ne, ni odobrilo, sledile so znova sankcije zoper Iran, ker da je izstrelil balistično raketo, ki je ne bi smel, pa podpora politiki izraelskega premiera Netanjahuja postopne aneksije palestinskega ozemlja na zahodnem bregu Jordana – Parlament v Tel Avivu je, čeprav s pičlo večino, legaliziral nezakonita judovska naselja – in počakajmo kaj bo v tem tednu še sledilo.

Da bi si vzel kak dan počitka?....za premislek? No way! Obdal se je s svetovalci, ki mu tega ne dovolijo, da ne bi slučajno izviseli kot preblagi, premehki, premalo inventivni in odločni, oziroma preveč omahljivi. Sporočilo vsake Trumpove izjave po podpisu katere koli listine je: »O tem smo se pogovarjali, o tem smo odločali že pred volitvami, z izvolitvijo nam je ameriški narod podelil mandat, da to uresničimo!«

Tisti del ZDA, ki se ga je bal, ki je dobro vedel za kako nevarnega, zagotovo pa neodgovornega in prostaškega človeka gre in je računal na afirmacijo protikandidatov že v njegovi, republikanski stranki, oziroma na izvolitev Clintonove, potem ko je bil Sanders bitko za demokratsko nominacijo izgubil, danes koraka po ulicah in trgih največjih ameriških mest, a žal raztrgano, improvizirano, neorganizirano, maloštevilno, da bi Trumpu to dalo vsaj malce misliti.

Mu ne pridejo do živega niti šale, karikature, skeči, parodije, smešenja na njegov račun. Mala malica zanj mednarodne kritike in opozorila, da se naj drži kontinuitete Obamove zunanje politike, oziroma naj ne zavrže stežka doseženih sporazumov z ostalim svetom ter posamičnimi državami, ki so danes  steber dogovorne politike mednarodne skupnosti ter relativne stabilnosti in predvidljivosti v mednarodnih odnosih.

Z nekaterimi evropskimi in drugimi lideriji se je že pogovarjal po telefonu in hitro odpravil z onimi, ki so se mu upali povedati malce več, kot je bil pripravljen slišati. Tudi njegova največja evropska zaveznica, zlasti pri Brexitu, britanska premierka Theresa May, ki ga je obiskala v Washington in ga vabi v London, ni izkazala pretiranega navdušenja nad njim. Vsaj tako je bilo videti. Nadvse diplomatska, a nič manj pomenljiva njena izjava, da se včasih »nasprotja privlačijo«.

Tudi naš predsednik se je takoj po izvolitvi Trumpa z njim slišal, po telefonu, mu čestital na volilno zmago, se zavzel za nadaljevanje »odličnih odnosov med državama« ter, seveda, izrazil veselje in ponos, da je naslov prve dame ZDA prešel na »našo rojakinjo,  Vašo cenjeno soprogo Melanio Trump«. Recimo, da  je bilo s tem pogovorom vse v redu, ker da to, kar se je od Donalda slišalo med volilno kampanjo ni veljalo, ker da je bilo njegovo popljuvanje po vrednotah, ki smo se jim zaprisegli v Evropi in pri nas doma, morda le ceneni populizem in malce preveč začinjena retorika brez posledic. Recimo…. Kaj pa danes, dragi Borut? Še vedno tako navdušen nad »sorodstvom« z gospodom, ki mu lahko sodnik pri njemu doma reče »NE, tako se z muslimanskimi potniki ne dela.«, a ima ob sebi svetovalce, ki ga ščuvajo v vojno s Kitajsko zaradi Južno Kitajskega morja ter s celotnim Islamom, in ga ob vsakem koraku spremlja  razvpita »črna usnjena torba«?

Pa četudi odmislimo, vsaj za trenutek, to skrajnost in se ustavimo pri faktih, ki so že tu: ponovna uvedba sankciji proti Iranu in podpora izraelski oblasti pri nadaljevanju gradnje judovskih naselbin na palestinskem ozemlju, v nasprotju z vsemi resolucijami Združenih narodov. Vse ok tudi v tem primeru, spoštovani Predsednik Republike? Nič tako hudega, da bi si dovolili opomniti, tudi mi, »prijatelja« Donalda?

In ko se bo, ker se bo, sesul Pariški sporazum o podnebnih spremembah in bo svet dokončno obsojen na smrt tudi brez jedrske vojne? Če se mu odpovedo ZDA, stežka bodo pri njem vztrajale Kitajska, Rusija, Indija in ostali veliki proizvajalci CO2.

Neka parodija, ki kroži te dni po svetovnem spletu, na račun njegove slovite izjave »America first« postavlja Malanino Slovenijo na »drugo mesto«, vsekakor gre računati, ali vsaj upati, da bi morda Trump prisluhnil nekoliko bolj pozorno in strpno, oziroma z manj vzvišenosti in nejevolje, »sugestijam« prvega moža soprogine rojstne zemlje.

Pa boš lahko jutri sinu in vnukom dejal, dragi Borut, če bo še čas, seveda, storil sem vse ker je bilo v mojih močeh, da bi Apokalipso, ki že trka, preprečil.

Klic velja tudi za Predsednika Vlade in Parlamenta.