Brezplodna romanja v Kijev se nadaljujejo...tako kot vojna

 

Kijev kot Meka…?

Kijev 1975. Obiskala sva ga z bratom in še z desetino drugih izletnikov iz Slovenije v okviru nekega Kompasovega enotedenskega aranžmaja ki nas je peljal najprej v Sankt Peterburg (takrat še Leningrad) nato v Moskvo in pred povratkom domov, v ukrajinsko prestolnico. Bili so še časi Sovjetske zveze.

Spomnim se poslovilne večerje celotne skupine - naslednje jutro bi odleteli v Ljubljano - v neki restavraciji, kjer so domačini slavili mladoporočenca in so nas vabili zraven. Nek moški me je celo povabil na ples, kar sem vljudno odklonil. Bilo bi naj v tamkajšnjih uzancah.

Minilo je od takrat 47 let, SSSRja ni več, Kijev je že 31 let prestolnica neodvisne, unitarne Republike Ukrajine, država je že pol leta pod agresijo in delno okupacijo Rusije, vojna, ki je pokončala na tisoče življenj in jih pregnala z domov 10 od 50 milijonov, je razdejala ob četrtini ukrajinskega ozemlja tudi odnose Rusije z Zahodom, ali obratno. Upati je da ne do nepopravljivosti. O tem, kako je do tega kaosa prišlo, kdo ga je povzročil, kdo je zanj še odgovoren, ali se ga je dalo preprečiti in predvsem kako se vrniti k normali, so mnenja že v evropski javnosti, kot vemo, deljena. Posvetimo se slednjemu vprašanju - kako se vrniti k normali, oz. popraviti, vsaj toliko kolikor se še popraviti da.

Oblastniki Nata in EUja ter z njimi tudi ukrajinski predsednik Zelenski, vztrajajo pri stališču da Rusiji ne gre odpuščati, ker da je zagrešila neodpustljivo, napadla je neodvisno in suvereno državo, kar je mednarodni zločin - ko jim predočiš enako zločinsko ravnanje ZDA do Iraka 2003, ki so ga celo podpirali in pri njem sodelovali, umolknejo ali odgovorijo, »bili so drugi časi« - ter pri prepričanju da jo je možno poraziti, odgnati iz celotnega ozemlja Ukrajine, s Krimom vred. Na nasprotnem mnenjskem bregu v istem prostoru pa vrsta razumnikov in dobrih poznavalcev geopolitike ter večina mirovnikov, ki sicer enako odločno obsojajo Putinovo dejanje, a ne verjamejo, da se da kremeljskega samodržca spraviti nazaj k razumu s sankcijami in orožjem temveč s pogajanji in pozivajo, da se ga nagovori z vprašanji, ki jih je naslavljal preden se je podal na ta krvavi in uničevalni pohod. Pravijo, da bi se morali po pol leta vojne, učinki sankciji zoper njegov režim in nenehnega oboroževanja ukrajinskega odpora pokazati, v smislu odvračanja Putina od nadaljevanja agresije. A edino kar je videti in tipati je gospodarska, energetska, prehrambna kriza na samem Zahodu in v dobrem delu revnega sveta, kot da bi ruski predsednik našel formulo kako Rusom prihraniti bolj boleče posledice sankciji in jih zvaliti na sprožitelje. Pri tem je najbolj bizarna in po svojem idiotska zgodba s ruskimi energenti. EU naj bi se jim postopoma odpovedala, da ne bi s plačevanjem njihovega nakupa financirala agresije na Ukrajino, ko pa se je Rusija sama odločila zmanjšati in nato zaustaviti tovrstne dobave jo iz Bruslja obtožujemo da uporablja energente kot orožje proti nam?!

Toda vrnimo se k pozivom od oblasti drugače mislečih k odločnejši diplomatski ofenzivi do Putina, ki naj privede čimprej do resnih mirovnih pogovorov. Pohvale vreden je trud generalnega sekretarja OZN Guterresa, ki je s pomočjo Turčije vsaj na papirju odblokiral žito v Odesinih silosih in pomagal v nadaljevanju nahraniti na milijone sestradanih Afričanov. Sam bom pohvalil tudi, kolikor mi to gre težko iz ust, madžarskega premierja, Orbana, ki je prvi od evropskih voditeljev, ki je spregovoril o potrebi po »drugačni strategiji« do Kremlja, z mislijo na pogajanjih seveda, in ne glasuje več za dodatne sankcije in dodatno oboroževanje Ukrajincev. Ostali ostajajo neomajni pri svojih stališčih in tu pa tam gredo v Kijev Zelenskega trepljat po rami, mu obljubljat čimprejšnje članstvo v EU ter nove in nove dobave tankov, topov in raket. Dodatno pošiljko sicer ne orožja ampak le politične podpore in solidarnosti je prinesla v Kijev naša zunanja ministrica Fajonova, ki je ukrajinskim oblastem napovedala tudi konkretno pomoč Slovenije, poleg humanitarne še pri razminiranju, povojni obnovi Ukrajine in seveda njenem članstvu v unijo. Hvalevreden obisk, a pogrešam pogum, da bi nadaljevala pot še v Moskvo in slišala kolego Lavrova kako iz te godlje. Je očitno že pozabila na poziv 18 pomembnih imen slovenske politike, stroke in družbenega življenja, ki smo jo bili le nekaj tednov nazaj nagovorili prav v to smer in nas je bila pohvalila. Domnevam da je prevagala čredna miselnost. Orbana smo ekskomunicirali, sledimo  raje enotnemu »jedru« EU. In se tako brezplodna romanja v Kijev nadaljujejo. Počakati bo treba na novo lekcijo papeža Frančiška, ki bo šel tako k Zelenskemu kot k Putinu.

Čimprej nakup Canadaira!

Kaj nam sporoča najhujši požar v (dosedanji) zgodovini Slovenije?

 

… Da so nam šteti dnevi? Ajde, recimo leta… Pa naj bo, desetletja, če se bomo končno in takoj lotili dogovorjenih ukrepov v Parizu in Glasgowu za zajezitev višanja temperatur, pri čemer pa slabo kaže. Z vso radodarnostjo, težko mi gre iz ust, beseda stoletja. Ni gorelo samo pri nas. Apokaliptično tudi drugod po Mediteranu in vlade se vračajo k premogu. Odločili smo se očitno, raje kot za pogajanja s Putinom, ki naj umirijo razmere v Ukrajini in v medsebojnih odnosih ter morda še rešijo podnebno agendo, za kolektivni in globalni samomor!   

Priznam, da je modrovati iz domačega, s klimo prijetno ohlajenega zavetja, ko zunaj greje nad 36 stopinj, lahko. Sicer minule dni s pogledom proti tržaškemu Krasu in dimnimi oblaki, ki so se nad njim vili, ter s pozornostjo nad poročanjem iz samih prizorišč požarov. Odmislim za trenutek vse krajšo prihodnost in pomislim na to kaj smo se iz tokratnega kraškega pekla naučili. Bil je najobsežnejši doslej, zgorelo je 3.500 hektarjev površine, spopadalo se je z njim nikoli prej videna vojska gasilcev – od 1.000 do 1.600 na dan, skupno 10.000 - poklicnih, prostovoljnih, iz vseh koncev Slovenije, pomagali so jim pripadniki Civilne zaščite, Vojske, Policije, gozdari - računa se skupno več kot dodatnih 2.000 ljudi - pa še domačini. Ukrotili so ga v desetih dneh in to brez ene same žrtve, brez ene same zagorelega doma. Pa kar nekaj krat so se ognjeni zublji približali vasem, za kar so bili prebivalci evakuirani. Videli smo v akciji tudi zloglasni policijski vodni top, a tokrat se je v očeh javnosti povsem rehabilitiral. Napadel in potiskal je nazaj plamena. Končno - sem si rekel - je našel svoj smisel. Vsej tej vojski s posebnim poklonom najbolj izpostavljenim vojščakom - gasilcem, gre zahvala ne le domačinov, ampak celotne skupnosti. Predlagam, da ji oblast podeli status, z vsemi beneficiji, ki jih prinaša, »veteranov vojne proti najhujšemu požaru v zgodovini Slovenije«.

Toda vrnimo se k temu, kaj smo se in kaj so se predvsem pristojni od te vroče drame naučili. Kot prvo, da ne smemo pozabiti na to, da zavoljo podnebnih sprememb in že neustavljivega segrevanja ozračja, bodo poletja vse bolj sušna ter zaznamovana z novimi in novimi požari v naravi. To nam pove, da nas taka prihodnost ne sme ujeti nepripravljene, da poleg visoke izurjenosti gasilcev, ki so jo še enkrat izkazali tokrat, jim moramo zagotoviti še boljšo opremo in predvsem ustrezno, učinkovito podporo iz zraka.

Ob manjših požarih so morda helikopterji vojske in policije dovolj, ob tokratnem brez hrvaškega Canadaira in dodatne pomoči dveh romunskih Spartanov bi na Krasu še hudo gorelo.

Benjamin Ličer Bendžo, upravitelj portoroškega obalnega aerokluba, se že od leta 2004 in še prej bori zato, da bi se država končno zganila in nabavila primernejšo floto za gašenje iz zraka, kar so lahko le letala. Takratni Odbor DZ za obrambo je Ličerjeva prizadevanja podprl, toda dlje od tega ni šlo. Zvrstilo se je do danes na pristojnem resorju, na ministrstvu za obrambo, kar 10 ministric in ministrov in na čelu vlade 9 premierjev, vseh političnih barv, a primernega gasilnega letala še danes nimamo. Obveljalo je vsakič mnenje takratnega poveljnika Civilne zaščite Mirana Bogataja, da so bila letala draga in da so nam zadostovali helikopterji. A tabu je lani padel. Minister Tonin je vendarle naročil  letalo, žal ne za gašenje, temveč za transport naših vojakov na tuje Natove misije, ki vemo čemu služijo?! Za isto ceno bi lahko kupili dva Canadaira!

Torej drugo spoznanje te drage in dramatične kraške šole, da mora naročilo vsaj enega Canadaira takoj iz vladne ali resorne pisarne. Če ni denarja, s preklicem nakupa Toninovega aviona ali vsaj nekaj brezveznih oklepnikov.

Predsednik vlade, dr. Golob, sicer stavi bolj na preventivo, na boljše vzdrževanje protipožarnih presek ter na skupno evropsko načrtovanje letalskih gasilnih zmogljivosti, ki bi jih koristile vse članice EU po sprotnih potrebah. Osebno menim, tako kot 77% sodržavljank in sodržavljanov, da bi si vsaj enega Canadaira morali nabaviti tudi sami. In zakaj prav tako letalo? Ker je amfibijsko, z nosilnostjo več kot šest tisoč litrov vode, kar pomeni 3 krat več kot zmore helikopter Cougar, ker zajame lahko tudi morsko vodo in to izjemno hitro – med samim pristajanjem in ponovnim vzletanjem s polnimi rezervoarji v le 12 sekundah - in ker prav te vode bo vselej dovolj, tudi zavoljo taljenja ledenikov, medtem ko sladke na Krasu in v Istri poleti, ko najraje zagori, primanjkuje in ti tudi ustavna pravica do nje ne pomaga. Ko je ni, je pač ni. Moramo si jo uvažati tako kot goriva, s cisternami.  

 

 

Občudujemo galaksije, ne vidimo, da se nam svet sesuva!

 

Do kdaj in do kod vse bolj nevarna vleka vrvi z Rusijo?

 

»Dih jemajoče: vesoljske agencije predstavile vesolje v novi luči«.

Tako naslov v enem od domačih dnevnikov o velikem dosežku pri razkrivanju čarov kozmosa, oz. o objavi posnetkov, ki prikazujejo, kaj vse zmore najzmogljivejši vesoljski teleskop vseh časov, »James Webb«, vreden mimogrede 10 milijard dolarjev, kar je dolar gor, dolar dol, enoletni slovenski proračun.

In videli smo one čudovite, barvite slike ozvezdja, najbolj oddaljenih galaksiji, umetnine, ki jih niti roka Michelangela, Leonarda ali Raffaella ne bi mogla naslikati. Res lepo, očarljivo. Toda…

Nekoč bi mi takšni prizori res jemali dih, danes nič več, ko pomislim, da so postali že sami sebi namen, da z njimi si človek daljše prihodnosti ne zmore več zagotoviti. Bili so časi, ko smo zrli v nebo z upanjem, da bi odkrili življenje tudi drugje in si zamislili celo selitve na kak drug zemlji podoben planet, ko bi ga našli in bi se zemlja bližala kolapsu. A smo še svetlobna leta – če uporabimo govorico prostranstva - daleč od realizacije tovrstnih idej, medtem ko nam podnebje dan za dnem krajša čas preživetja. Pa se znova in znova sprašujem. Bo človeštvo še uspelo nazdraviti letu 2100 z ohlajenim šampanjcem? Poglejmo dinamiko taljenja ledenikov, vse višjih plimovanj morja, temperaturnih rekordov, dolgotrajnih suš, obsežnih požarov ter drugih ekstremnih pojavov vremena in njihovih posledic.

Da, hudo je in vse huje postaja, zlasti ko so mednarodni dogovori o tem kako se spopasti s podnebnimi spremembami in upočasniti segrevanje ozračja, mislim predvsem na Pariz in Glasgow, potisnjeni ob stran, potem ko so se državniki, s povečanim testosteronom v krvi, odločili si kazati mišice in vojaške zmogljivosti, dokler se je enemu od njih utrgalo in je šel v napad. Govorimo seveda o Putinu, o njegovi zaukazani agresiji Ukrajine, a nič manj o tistih gospodih v Washingtonu, Bruslju in tudi Kijevu, ki te norosti niso znali ali hoteli predvideti in preprečiti. Da se je utegnila zgoditi se je vedelo že dolgo, zagotovo od trenutka ko je Nato rekla NE Putinovim zahtevam po varnostnih jamstvih za Rusijo in se je on odločil, s lažnim pojasnjevanjem da je šlo le za rutinske vojaške vaje, kopičiti sile vzdolž meje z Ukrajino. In zakaj Ukrajina? Ker si je bila v ustavi zapisala za cilj članstvo prav v severnoatlantskem zavezništvu, katero širitev proti ruskemu ozemlju Kremelj smatra za grožnjo ruski varnosti, in ni bila implementirala sporazumov iz Minska 2014 in 2015 glede posebnega statusa regiji Donetsk in Lugansk.

Ne dvomim, da je še en kup drugih razlogov, a če bi Nato pristala na pogovore s Putinom o njegovih omenjenih zahtevah ter Kijev, s pomočjo Nemčije in Francije kot garanta Minskih dogovorov, v teh 8 letih uresničil dogovorjeno, bi bile okoliščine take, da bi Putinu hudo otežkočile odločitev, ki jo je sprejel. Težko mi gre iz ust, a edini ki se iz vrst Nata in EU tega zaveda in si upa reči, da so proti Rusiji ukrepali narobe - »Evropska unija si je streljala v pljuča in se zdaj bori za zrak« - je madžarski premier Viktor Orban. Vsaka mu čast!

Pa razvijmo misel naprej: Če do vojne ne bi prišlo, se danes ne bi spraševali s čim in kako se bomo greli to zimo, do kod bodo rastli cene živil in stroški življenja, kaj bomo storili ko bodo nove množice migrantov prihajale z revnega sveta, kar se bo zagotovo zgodilo, ali bomo, če pomislimo na naše vnuke, zamujeno pri uresničevanju obveznosti iz Pariškega podnebnega sporazuma in Evropskega zelenega dogovora sploh še ujeli – ob energetski krizi se mnoge članice EU  vračajo k premogu, kot glavnemu energentu -, ali nas bo odrešil vseh teh dilem kar jedrski spopad med Rusijo in Zahodom? Pazimo, nismo daleč od takega skrajnega scenarija. Litva še ni umaknila delne blokade železniškega prometa med Rusijo in njeno enklavo na Baltiku, Kaliningrad, kljub grožnjam Moskve, da bo ukrepala in to »praktično«. Kaj to pomeni še ne vemo, a če se pod besedo »praktično« skriva vojaški poseg, bo slednji proti članici Nata. To gospodje iz zavezništva dobro vedo, a na zadnjem vrhu v Madridu nikogar ni bilo, ki bi pozval Litvo k preklicu ukrepa, ker da hudo nevaren. Kot da si želijo, da se kaj takega zgodi in se Rusijo razglasi v očeh sveta za globalnega hudiča. Komu bo to v veselje in korist pa ne vem. Hudič gor, hudič dol, pobral nas bo vse! Nekje sem nedavno zapisal, da če se tak razplet ima zgoditi in bo ena od fatalnih konic izstreljena na Natovo jedrsko oporišče v furlanskem Avianu, naj zgreši cilj in odrešilno pade direktno na mojo hišo, ker ubogi tisti, ki se bodo zatekli v zaklonišča.

 

 

Pričnimo pogajanja!... Dokler je še o čem se pogajat.

 

SPRAŠUJEM PREDSEDNIKA VLADE

 

Spoštovani dr. Robert Golob,

Nedavno vam je skupina 18 podpisnic in podpisnikov, večinoma dobrih in priznanih poznavalcev slovenske zunanje in obče mednarodne politike ter geostrategije, poslala Poziv k razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini in k uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo vlada na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz »ustavnega načela (127.člen Ustave) mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«, kar, poenostavljeno, pomeni prizadevanje za več diplomacije in manj orožja pri iskanju poti iz ukrajinske drame. Po petih mesecih trajanja ruske agresije in nepopisnih posledic na plečih seveda predvsem Ukrajincev ampak tudi ostalih Evropejcev in Zemljanov, je težko priznati učinkovitost dosedanjih ukrepov Nata in Evropske Unije (sankcije zoper Rusijo, oboroževanje ukrajinskega odpora in drugo)  ki naj bi Vladimirja Putina ustavili, oz. ga odvrnili od nadaljevanja krvavega pohoda pričetega 24. februarja. Le ta se namreč nadaljuje in naprej osvaja ukrajinsko ozemlje. Stanje torej ki dobesedno kliče po nečem drugem v spopadanju s to krizo.

Omenjeni poziv je bil obravnavan na strateškem svetu Ministrstva za zunanje zadeve in prejel je kar nekaj pohval s strani ministrice Tanje Fajon, toda ko se je prikazala priložnost za to, da bi ga prenesli tujim kolegicam in kolegom, zaveznikom v Natu, da bi z njim, oz. z njegovim sporočilom, vsaj nekajkrat pomahali pred glasovanjem o pripravljenih sklepih, da bi partnerji slišali kaj si dober del strokovne javnosti v Sloveniji misli in kaj predlaga, ste pogrnili. Nihče ni poročal, da bi se o našem ustavnem načelu mirovne politike ter kulture miru in nenasilja v Madridu kaj slišalo. Še huje, poročalo se je, da ste si prizadevali za hitrejšo dinamiko povečevanja obrambnih proračunov do 2% bruto družbenega produkta od prvotno predlaganega.

Če vse to drži, ne bodite hud, če vam kot pobudnik predmetnega poziva, postavim nekaj vprašanj:

Ali menite da se predlagani sklepi madridskega vrha Nata v zvezi z ukrajinskim konfliktom, skladajo z zapisanim v koalicijski pogodbi? Tudi pospešeno dvigovanje vojaških izdatkov ob, kar se Slovenije tiče, nezavidljivem finančnem stanju po vseh zadolžitvah prejšnje vlade, ob 500 milijonih ki ji potrebuje minister Bešić Loredan za saniranje zdravstva in nič kaj obetavnih napovedi gospodarske rasti? Da ne govorimo o vsem ostalem do katerega ste se zavezali s koalicijskimi partnerji?

In tudi sicer, verjamete, ob predpostavljanju, da si tudi sam želite čimprejšnjega konca vojne, da bodo madridski sklepi tokrat učinkovali? da bo povečevanje sil za hitro odzivanje v vzhodnih članicah zavezništva od 40 tisoč na 300 tisoč vojakov, prihod dodatnih ameriških enot v Evropo, vzpostavitev njihovega strateškega poveljstva na Poljskem, sprejem Švedske in Finske v povezavo in pospešeno dvigovanje vojakih budžetov v sleherni članici, priporočeno celo nad 2% BDP, Putina zaskrbelo in ga prepričalo k umiku ruskih sil iz Ukrajine? Ter da se bomo ob vsem tem, pa dodajmo še razglasitev Rusije za največjo grožnjo članicam Nata, oz. da prvo sovražnico (mimogrede z največjim jedrskim arzenalom na svetu) ostali Evropejci počutili bolj varno? Pa da sklenem, ste morda kdaj pomislili, da nam je članstvo v Natu prej breme kot prednost, da bi nam večjo varnost in večjo mednarodno težo zagotovila nevtralnost?

V pričakovanju prepričljivih odgovorov, vse dobro voščim.