Kaj nam sporoča
najhujši požar v (dosedanji) zgodovini Slovenije?
… Da so nam šteti dnevi? Ajde, recimo
leta… Pa naj bo, desetletja, če se bomo končno in takoj lotili dogovorjenih
ukrepov v Parizu in Glasgowu za zajezitev višanja temperatur, pri čemer pa
slabo kaže. Z vso radodarnostjo, težko mi gre iz ust, beseda stoletja. Ni
gorelo samo pri nas. Apokaliptično tudi drugod po Mediteranu in vlade se
vračajo k premogu. Odločili smo se očitno, raje kot za pogajanja s Putinom, ki
naj umirijo razmere v Ukrajini in v medsebojnih odnosih ter morda še rešijo
podnebno agendo, za kolektivni in globalni samomor!
Priznam, da je modrovati iz domačega,
s klimo prijetno ohlajenega zavetja, ko zunaj greje nad 36 stopinj, lahko.
Sicer minule dni s pogledom proti tržaškemu Krasu in dimnimi oblaki, ki so se
nad njim vili, ter s pozornostjo nad poročanjem iz samih prizorišč požarov.
Odmislim za trenutek vse krajšo prihodnost in pomislim na to kaj smo se iz
tokratnega kraškega pekla naučili. Bil je najobsežnejši doslej, zgorelo je
3.500 hektarjev površine, spopadalo se je z njim nikoli prej videna vojska
gasilcev – od 1.000 do 1.600 na dan, skupno 10.000 - poklicnih, prostovoljnih,
iz vseh koncev Slovenije, pomagali so jim pripadniki Civilne zaščite, Vojske,
Policije, gozdari - računa se skupno več kot dodatnih 2.000 ljudi - pa še domačini.
Ukrotili so ga v desetih dneh in to brez ene same žrtve, brez ene same
zagorelega doma. Pa kar nekaj krat so se ognjeni zublji približali vasem, za
kar so bili prebivalci evakuirani. Videli smo v akciji tudi zloglasni
policijski vodni top, a tokrat se je v očeh javnosti povsem rehabilitiral.
Napadel in potiskal je nazaj plamena. Končno - sem si rekel - je našel svoj
smisel. Vsej tej vojski s posebnim poklonom najbolj izpostavljenim vojščakom -
gasilcem, gre zahvala ne le domačinov, ampak celotne skupnosti. Predlagam, da
ji oblast podeli status, z vsemi beneficiji, ki jih prinaša, »veteranov vojne
proti najhujšemu požaru v zgodovini Slovenije«.
Toda vrnimo se k temu, kaj smo se in
kaj so se predvsem pristojni od te vroče drame naučili. Kot prvo, da ne smemo
pozabiti na to, da zavoljo podnebnih sprememb in že neustavljivega segrevanja
ozračja, bodo poletja vse bolj sušna ter zaznamovana z novimi in novimi požari
v naravi. To nam pove, da nas taka prihodnost ne sme ujeti nepripravljene, da
poleg visoke izurjenosti gasilcev, ki so jo še enkrat izkazali tokrat, jim
moramo zagotoviti še boljšo opremo in predvsem ustrezno, učinkovito podporo iz
zraka.
Ob manjših požarih so morda
helikopterji vojske in policije dovolj, ob tokratnem brez hrvaškega Canadaira
in dodatne pomoči dveh romunskih Spartanov bi na Krasu še hudo gorelo.
Benjamin Ličer Bendžo, upravitelj
portoroškega obalnega aerokluba, se že od leta 2004 in še prej bori zato, da bi
se država končno zganila in nabavila primernejšo floto za gašenje iz zraka, kar
so lahko le letala. Takratni Odbor DZ za obrambo je Ličerjeva prizadevanja
podprl, toda dlje od tega ni šlo. Zvrstilo se je do danes na pristojnem
resorju, na ministrstvu za obrambo, kar 10 ministric in ministrov in na čelu
vlade 9 premierjev, vseh političnih barv, a primernega gasilnega letala še
danes nimamo. Obveljalo je vsakič mnenje takratnega poveljnika Civilne zaščite
Mirana Bogataja, da so bila letala draga in da so nam zadostovali helikopterji.
A tabu je lani padel. Minister Tonin je vendarle naročil letalo, žal ne za gašenje, temveč za transport
naših vojakov na tuje Natove misije, ki vemo čemu služijo?! Za isto ceno bi
lahko kupili dva Canadaira!
Torej drugo spoznanje te drage in
dramatične kraške šole, da mora naročilo vsaj enega Canadaira takoj iz vladne
ali resorne pisarne. Če ni denarja, s preklicem nakupa Toninovega aviona ali
vsaj nekaj brezveznih oklepnikov.
Predsednik vlade, dr. Golob, sicer
stavi bolj na preventivo, na boljše vzdrževanje protipožarnih presek ter na
skupno evropsko načrtovanje letalskih gasilnih zmogljivosti, ki bi jih
koristile vse članice EU po sprotnih potrebah. Osebno menim, tako kot 77%
sodržavljank in sodržavljanov, da bi si vsaj enega Canadaira morali nabaviti
tudi sami. In zakaj prav tako letalo? Ker je amfibijsko, z nosilnostjo več kot
šest tisoč litrov vode, kar pomeni 3 krat več kot zmore helikopter Cougar, ker zajame
lahko tudi morsko vodo in to izjemno hitro – med samim pristajanjem in ponovnim
vzletanjem s polnimi rezervoarji v le 12 sekundah - in ker prav te vode bo
vselej dovolj, tudi zavoljo taljenja ledenikov, medtem ko sladke na Krasu in v
Istri poleti, ko najraje zagori, primanjkuje in ti tudi ustavna pravica do nje
ne pomaga. Ko je ni, je pač ni. Moramo si jo uvažati tako kot goriva, s
cisternami.
Nessun commento:
Posta un commento