ESČP razsodilo nekoliko površno!

 

ZAKAJ JE RAZSODBA ESČP NEPREBAVLJIVA?

 

 Kot prvi pobudnik arbitražnega reševanja mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško s formalnim pozivom vladi na eni od sej parlamentarnega Odbora za zunanjo politiko 2004, da naj bi opustila dolgotrajna in brezplodna pogajanja s sosedo o bilateralnem razreševanju tega vprašanja in se dogovorila o tretjem razsodniku, - no, da bi se ji posvetila smiselnost te poti je potrebovala še 6 letih tuhtanja in kar nekaj pritiskov EU - ne morem tajiti svojega razočaranja nad razsodbo Evropskega sodišča za človekove pravice glede pritožbe slovenskih ribičev proti Hrvaški zavoljo prejetih kazni pri opravljanju svojega dela.

Vsa ta leta sem se zgražal nad hrvaškim zavračanjem arbitražne odločitve in tudi same arbitraže, ki jo je bila sopodpisala, kar pa ji ni v ničemer zmanjševalo veljavnosti, in se čudil na amorfno odzivanje predhodnika Leynove na čelu Evropske komisije, Junckerja, ko je ponavljal in ponavljal poziv obema stranema k implementaciji razsodbe, celo ko jo je bila Slovenija že povsem uveljavila. Da bi izrečno nagovoril Hrvaško k enakemu ravnanju, niti slučajno. Prevagalo je pač osebno prijateljevanje s hrvaškim premierjem Plenkovičem.

 Zato sem bil vesel koraka, za katerega so se bili odločili prizadeti slovenski ribiči, prepričan v to, da bo ESČP razsodil njim v prid in s tem končno dopovedal Hrvaški, katera je bila meja na morju s Slovenijo, ki je mednarodno veljala.

Res da nisem pravnik, a 13 let parlamentarnega dela, ko moraš ves čas zakonodajnega procesa, vijugati med političnimi željami in ustavnopravnimi okvirji, ti da, hočeš nočeš, nekaj pravnega znanja in razumevanja. Bil sem nenazadnje prejel potrditev Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope o skladnosti velike Mestne občine Koper z Evropsko listino o lokalni samoupravi, po večletnem sporu s takratnim (Šturmovim) Ustavnim sodiščem, ki si je z vsemi kremplji prizadeval, da bi jo razdelili na več manjših občin.

Toliko, da povem, da nisem niti malo posumil, da se bo zgodilo to kar se je z našimi ribiči.

Vzel sem si čas in podrobno prebral razsodbo ESČP. Da se je izreklo za nepristojno ocenjevanja veljavnosti in pravnih posledic arbitraže - pazimo: globe so ena od pravnih posledic - me ni pretirano začudilo in sem takoj pomislil, da je bilo za tovrstno odločanje morda bolj pristojno Sodišče Evropske unije, toda v nadaljevanju sprejme tezo Hrvaške, da je po njenem pravu »meja jasno določena in da zato pritožniki ne morejo trditi, da niso vedeli, da bo njihov vstop v sporne vode imel za posledico manjši prekršek in s tem izrečeno kazen«. Pri tem utemeljevanju, sodišče zabrede v dve kontradiktornosti: s priznanjem Hrvaški, da ima po svoji zakonodaji mejo »jasno določeno« - mimogrede enostransko! -dezavuira arbitražo, s čimer negira prvotno trditev da ni pristojno ocenjevanja njene veljavnosti in pravnih posledic. Obenem prizna da so ribiči vstopili v »sporne vode« s čimer demantira »jasno določeno« mejo.

A najhuje je, da ne upošteva dejstva, da ribiči lovijo v vodah, ki so po slovenski zakonodaji, ki izhaja iz implementacije arbitražne odločbe, »jasno določene« kot teritorialno slovensko morje.

Čeprav ne vidim jasnega izhoda  iz vse te pravno-politične kolobocije, ki nam jo je dodatno zakuhala prejšnja Janševa vlada, ko je dovolila, ne da bi niti poskusila preko Evropske komisije ali Sodišča EU, ustaviti ter odložiti vso zadevo, da sta se Hrvaška in Italija dogovorili o razdelitvi Jadrana v njuni ekonomski coni, s čimer je ostala Slovenija brez »junction-a«, oz. neposrednega stika ali povezave z mednarodnimi vodami, Vlado pozivam, da v luči razsodbe ESČP in v duhu dobrega sosedstva, poišče s hrvaško dogovor o preklicu vseh kasni, tako našim kot hrvaškim ribičem, in pokrene vse kar je potrebno da se o uveljavitvi arbitraže nekdo enkrat za vselej izreče, ali Sodišče EU, sicer pa VS OZN!

 

Fajonov trud...nepoplačan

 

Bravo, Tanja…. toda?!

 

Naši zunanji ministrici Tanji Fajon, v rahlih težavah sinoči pri Marcelu Štefančiču glede »datuma in ure« dolgo pričakovanega in nepovratnega priznanja Palestine, gre vendarle priznati da gara za dosego miru na Bližnjem vzhodu, najprej za stalno premirje in primerno humanitarno oskrbo preživelim v Gazi ter za končno rešitev izraelsko-palestinskega konflikta s formulo dveh držav, poleg že priznanega Izraela še Palestino. Toliko bolj čuti to odgovornost kot šefica diplomacije začasne članice Varnostnega sveta OZN.

Toda, a se te misije loteva prav? Glede na dosedanji izplen njenih prizadevanj, bi lahko rekli, da ji ne gre preveč od rok. Izraelska vojska namreč, gluha na vse pozive, iskrene in sprenevedave (ZDA) in že kar v posmeh vsem dosedanjim resolucijam svetovne organizacije, nadaljuje z mulčenjem po Gazi. Število pobitih Palestincev in Palestink že presega 35 tisoč, pa še 8 tisoč jih je pogrešanih, večinoma verjetno pod ruševinami.  Od teh je 15 tisoč otrok in več kot 10 tisoč žensk. Ne pozabimo na ranjence,  80 tisoč in več, ter na sestradane od lakote, brez prave zdravstvene in humanitarne pomoči. Da bi Netanyahu odnehal ne pomagajo niti pristanek Hamasa na najnovejši kompromisni predlog dogovora o osvoboditvi talcev in premirju, niti vse bolj množični protesti v samem Izraelu, študentski upori na ameriških, kanadskih, avstralskih in evropskih univerzah, niti prva resna sankcija z Zahoda, kamor lahko umestimo Turčijo, kot pomembno članico Nata, v obliki prekinitve trgovanja z Izraelom, in niti zavedanje o potencialni a ob že zgodovinski podpori ZDA malo verjetni usodi, ki sta pričakali Miloševiča in Mladiča. Gremo do konca, do popolnega uničenja Hamasa – odgovarja izraelski premier. Turčija je lani v Izrael izvozila za 5,43 milijarde dolarjev blaga in storitev, kar ni malo, a vseeno ne dovolj, da bi Natanyahuja v tej njegovi obsedenosti s palestinskim gibanjem zaskrbelo. Bi pa ga zagotovo če bi enako ravnala Evropska unija kot taka, ali dober del njenih članic, ker enotnega evropskega pristopa k temu, zavoljo Nemčije, Avstrije in tudi Francije, ne gre pričakovati. Slovenija sicer podpira poziv Španije in Irske Evropski komisiji, naj se ponovno preuči sporazum o sodelovanju med Evropsko unijo in Izraelom, a ker od te moke - kot sem dejal -  ne bo kruha, bi se morali sami podati k ukrepanju proti neukrotljivemu Netanyahuju. Tega nam članstvo v EU ne prepoveduje. Prekinitev trgovanja bi imela bolj kot ne simbolni pomen - Slovenija je namreč v letu 2023 v Izrael izvozila le za 75 milijonov evrov blaga, uvozila pa za 203 milijone - bila bi pa signal še drugim članicam, kot so Španija, Irska, Belgija pa še kdo, da bi ravnali enako ali podobno. In sem trdno prepričan, da bi močno sporočilo prišlo tudi iz vpoklica naše veleposlanice  iz Tel Aviva, iz znižanja diplomatskih odnosov ( prekinitvi nisem naklonjen ) na raven odpravnika poslov.

Kaj smo si že z EU izmislili, glede sankciji proti Ruski federaciji, potem ko je napadla Ukrajino? Ni, da ni, kar nam je vse padlo na pamet, da bi kaznovali Putina in stavili, z nenehnim oboroževanjem ukrajinskih braniteljev, na njegov poraz, ter ne ugovarjamo kaj glasno niti norim idejam o napotitvi evropskih in Natovih vojska v Ukrajino, do Izraela in Netanyahuja, ki je v četrtino časa ruske okupacije Ukrajine pobil trikrat več civilistov in sedemkrat več otrok, pa še vedno ravnamo z rokavicami - dvakrat je šla naša ministrica v Izrael in se rokovala z izraelskim kolegom, niti enkrat v Moskvo h kolegu Lavrovu.

Nekje sem prebral da ima Izrael zaloge streliva, če odmislimo njegove jedrske konice, le za tri dni. Kar počne zmore torej le zavoljo sprotnih dobav iz ZDA, Združenega Kraljestva, Nemčije, Italije pa še koga. Smo te dobavitelje kdaj prosili, če že ne od njih kar zahtevali, da bi dobave ustavili? Nismo! Torej ne govorimo, da je humanost z Gazo padla na izpitu, gospa ministrica, ker tudi sami sedimo med onimi, ki so za to krivi in se z vsakim dodatno pobitim Palestincem breme te odgovornosti samo povečuje!