Pahor zamenjal tabor?

 

PAHOR POHVALIL VLADO IN LOGARJA, A RES?

 

Predsednik Republike Borut Pahor je znova blestel. V ponedeljek na prvem programu Televizije Slovenija, kot gost Rosvite Pesek in Igorja E. Berganta. Dolg intervju v katerem je našel odgovor na vsako, tudi manj prijazno in bodečo vprašanje. Retorika in pojavnost kot vselej vrhunski, vsebina pa pač taka kot je zanj že običajno. Imejmo se radi tudi ko tega ne zmoremo, sodelujmo četudi nam je težko, poiščimo enotnost tudi ko smo vsak sebi, več je tisto kar nas povezuje kot ono kar nas razdvaja. A to kar je bistvenega izšlo iz pogovora je predsednikova ocena da vlada dela dobro, še posebej njen zunanji minister. Povsem kontra mnenju 42 podpisnic in podpisnikov predloga za konstruktivno nezaupnico, med katerimi tudi vsi njegovi nekdanji tovarišice in tovariši iz vrst Socialnih Demokratov.

Vprašal sem se, ali je tokrat dokončno zamenjal tabor in odvrgel načela in vrednote, ki jih je vsaj formalno zagovarjal kot  najdaljši predsednik doslej naslednice Zveze komunistov in zavoljo katerih ga je bila stranka po mandatu Danila Turka, jeseni 2012, predlagala in podprla v dvoboju s slednjim, ki je znova kandidiral, za predsednika Republike ter mu odločilno pomagala k zmagi, ali so SDjevci, zašli z njegove poti, oz. izdali njegov credo? Ter z njimi, seveda, še ostale opozicijske stranke, ki vse skupaj, v en sam, enoten glas, kričijo o nesposobnosti in še huje, škodljivosti vlade Janeza Janše, s svojo zunanjo politiko vred, za demokratično zdravje, družbeno rast ter ugled države in njeno prihodnost. Upam, da se njegovim takratnim podpornikom – sam sem navijal za prejšnjega predsednika, ki je Janši znal tudi kaj krepkega povedat – danes vsaj malce kolca. Večinoma so tiho, a je nova in še sveža predsednica SDja, Fajonova, za kar ji znova čestitam, nedavno vendarle našla do Pahorja nekaj grajalnih besed: »Smo v času globokega razdora, mi pa imamo predsednika Republike, ki bi družbi pomenil politični in moralni kompas, a je tiho in s tem legitimira, kar sedanja oblast počne!« No, zdaj ne le da je molk prekinil,  to oblast je kar eksplicitno podprl! Prestopil je Rubikon? Ali se bo znal znova prikupit bivšim kompanjonom?

Kakorkoli že, ne razumem od kod ocena, da vlada dela dobro, ko smo na vrhu držav če že ne na svetu, pa v Evropi gotovo, po incidenci okužb s Korona virusom in umrljivosti, ko zajezitvene ukrepe pandemije Janševa ekipa sprejema in spreminja tako rekoč čez noč, ko Računsko sodišče ugotavlja da nabave zaščitne opreme »niso bile učinkovite«, - kaj bomo še izvedeli bo pokazal čas - ko ni tedna, da bi glavni mediji, v prvi vrsti RTV in STA, ter sodstvo in tožilstvo, opravljali svoje dolžnosti, ne da bi občutili nerganja in diskreditacije s strani oblasti, ali njene vodilne stranke SDS, še bolj njenega predsednika in premiera Janeza Janše, v trenutku, ko se kdo od slednjih znajde v središču preiskovalne pozornosti. No, pa tudi nevladne organizacije, da ne govorimo a petkovih protestnikih na kolesih, niso najbolje zapisani pri JJ in verjamem, da težko soglašajo z oceno predsednika Republike.

Pa smo pri zunanji politiki in ministru Logarju. Kako se tako politiko lahko pohvali po škandaloznem in unikatnem ravnanju premiera ob volilni zmagi novega ameriškega predsednika Bidna, ne da bi zunanji minister ob tem niti trznil in škodo skušal vsaj omiliti. Še huje, sredi menjave v Beli Hiši je šel, kot edini med šefi evropske diplomacije, k odhajajočemu kolegu Pompeu, da bi se mu zahvalil za vzpostavljen »strateški dialog«, za katerega Pahor dobro ve, da ni nič več kot doslej najnižji korak pri izražanju naše servilnosti do ZDA. Dober mesec prej smo bili pristali na dogovor, ki je zapiral pot k nam kitajskemu Huaweiu pri razvoju omrežji 5. generacije. Znova edini v EU. Pojdimo dalje. Je bila poteza v pravo smer poziv predsednika vlade k odstopu generalnega direktorja Svetovne zdravstvene organizacije, skoraj sočasno z odločitvijo Donalda Trumpa o zamrznitvi ameriškega financiranja tej organizaciji, ko je medtem visoki zunanje-politični predstavnik EU, Borrell, gospodu Ghebreyesusu izrekal pohvale in podporo? Preberi, Borut, kaj predlagatelji konstruktivne nezaupnice še očitajo vladi iz naslova »presežkov« njene zunanje politike, kjer ima Logar ob premierju ključno vlogo! Sam bom še dodal, ter te vprašal, ali je prav, etično in človeško, da smo glasovali proti resoluciji WHO o zdravstveni pomoči Palestincem na enako kot ostali svet s Covidom prizadetih zasedenih ozemljih? In nenazadnje, mizernost Logarjeve zunanje in Simonitijeve kulturne politike izpričuje odpoved podpore razstavi, ki jo je za ugledni italijanski Muzej MAXXI v Rimu pripravila nekdanja direktorica Moderne galerije Zdenka Badovinac z naslovom: »Večji od mene: junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije«. Ob 30.obletnici naše samostojnosti in skorajšnjem slovenskem predsedovanju EU, - pravi veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj - bi morala biti 100% slovenska, brez umetnikov iz bivše skupne države. Kako zveni to provincialno, neevropsko, mentalno in duhovno revno! Kaj praviš, Borut?

Naj se KUL pripravi na predčasne volitve

 

ČAS ZA RAZMISLEK IN DOPOLNITEV PROGRAMA KULa

Ni nujno slabo, da se je s predlagano nezaupnico vladi Janeza Janše zgodilo kar se je. Razen seveda za s Covidom prizadete poslance katerim, verjamem, da vsi, z leve in desne, iskreno voščimo čimprejšnje in polno okrevanje.

Predlagani mandatar Koalicije ustavnega loka, predsednik DeSUSa, Karl Erjavec je, pravi da začasno, umaknil soglasje h kandidaturi ker zaradi primorane odsotnosti nekaterih poslancev in vrst podpornikov ni bilo šans, da bi si zagotovil potrebno večino v Državnem zboru. Stranke, si so mu zaupale misijo štejejo skupaj namreč le 42 podpisov, za izvolitev in zamenjavo aktualnega premiera pa potrebuje, Erjavec, kot vemo, najmanj 46 glasov, vsaj 4 več torej, na katere je računal iz naslova tajnosti glasovanja in nezadovoljstva nekaterih Počivalškovih poslancev, oziroma SMCjevcev, s početji Janeza Janše. Toda ko se je pokazalo, da nekaj od podpisnikov predloga zamenjave vlade leži doma, je upanje na uspeh glasovanja povsem ugasnilo. Zato, razumljivo, umik. Vladajoča koalicija pravi da je le-ta dokončen, da se po poslovniku DZ glasovanje ne da prenesti na čas, bo bodo vrste parlamenta znova v celoti popolnjene, Erjavec vztraja, da je tako stališče nekorektno in nepošteno, ker da ob tako pomembnem odločanju morajo biti klopi Državnega zbora ali vsaj predlagateljev nezaupnice 100% zasedene.

Kakorkoli že, je z umikom Erjavčevega soglasja k kandidaturi ta zgodba ali končana ali preložena. Pa sem ja navijal, da bi vodila k uspehu, to je k zamenjavi vlade, ker ta ki je, je katastrofa tako za demokracijo, človekove pravice in ustavno ureditev države, nenazadnje za naše zdravje, kot za njen mednarodni ugled! A, žalibog, zgodilo se je to kar se je, nastala je povsem nova in nepričakovana situacija, ki pa daje vsem priložnost za razmislek. Še posebej Erjavcu samemu. Mora se namreč vprašati, ali ob slabi javnomnenjski podpori njegovi kandidaturi, ob dejstvih, da mu je celo njegova, mala, raztrgana in nekonsistentna poslanska skupina stežka zagotovila podpise in to le tri od pričakovanih štirih, ter da bo unikum v Evropi in po svetu, če bo mandatarstvo uspelo predsedniku najmanjše koalicijske stranke, se mu še splača vztrajati in glede na podpisan dogovor z ostalimi strankami KULa, slednje še naprej nekako držati v šahu? Sam bi se na njegovem mestu umaknil in prostor prepustil ali »izumitelju« opozicijske koalicije, Dr. Damijanu, če ga je seveda še voljan prevzeti, - sprva je bil prav on predviden za mandatarja - ali komu drugemu. Sicer menim, da je za vso opozicijo sedaj najbolje, da nadaljuje s svojo opozicijsko držo, da vladi ob vsaki njeni odločitvi pogleda pod prste in javno opozori na njene stranpoti ter se pripravi na predčasne volitve. Ne verjamem, da bo Janezu Janši ob okrnjeni koaliciji, ki ga še podpira in občasnih tudi javnih razhajanj vsaj dela SMCjevcev z njegovimi potezami, mandat speljal do konca. Res da si želi predsedovati Evropski Uniji, a bo moral za to prenehati s tvitanjem in se vsaj malce pokoriti partnerjem. To pa ni v njegovem značaju.

Dejal sem, da naj se opozicijske stranke, že zbrane v KULu, začno raje pripravljati na predčasne volitve. Gro skupnih idej in ciljev, oziroma programa je že spisan in je dober. Le dopolniti ga bo treba, zlasti na strani zunanje politike. Gre za popravek stališča do palestinskega vprašanja, še posebej za pritrditev resoluciji Svetovne zdravstvene organizacije o pomoči Palestincem na zasedenjih ozemljih in za (končno!) priznanje Palestinske države, ter za podporo Pogodbi Združenih narodov o prepovedi jedrskega orožja, ki bo v petek, 22. januarja, po 50. ratifikaciji (Honduras) med 122 članicami svetovne organizacije, ki so jo bile izglasovale 7 julija 2017, začela veljati. Res, da je dokument le simboličen, ker vanj niso pristale jedrske sile in tudi članice zveze NATO ne, a je zgodovinsko gledano, izjemnega pomena. Ker pogodba o članstvu v Severno-atlantsko zavezništvo ne prepoveduje nasprotovanja jedrski doktrini, oziroma uporabi jedrskih iztrelkov, ga Slovenija, ki je bila junija 1998, na pobudo Švedske, s še šestimi državami podpisnica Izjave o prihodnosti sveta brez jedrskega orožja, mora tudi formalno podpreti, če kaj da na svojo suverenost in na takrat oglaševana načela. Zlasti SD in Levica se temu ne moreta izogniti.

 

 

Neprimeren odziv JJ na dogajanja v ZDA

 

ZA NAŠEGA PREMIERA DIVJANJA V WASHINGTONU LE MINLJIVA KRIZA

"Upamo, da je ameriška demokracija trdna, trdno zakoreninjena in da bo premagala to krizo. Demokracija predpostavlja miren protest, a nasilje in grožnje s smrtjo – z leve ali desne – so VEDNO napačni,"  Tako odziv našega predsednika vlade na neverjetna in zavržna dejanja v Washingtonu ob kongresni razglasitvi volilne zmage Joeja Bidna.

Ko sem to prebral sem se vprašal, ali je zadostovalo kot odziv na scene, ki smo jih gledali v sredo zvečer na vseh televizijah, ali je odražalo iskreno predanost slovenskega premiera demokraciji ter razumevanje vsaj večine državljank in državljanov, ki jih predstavlja, razlogov in odgovornosti divjanja Trumpovih privržencev v ameriškem Kongresu. Prvi udor v Kapitolu po letu 1812, ko so ga bile zažgale britanske sile ob začetku anglo-ameriške vojne.

Scene, ki si jih ne bi nikoli predstavljali za največjo demokracijo in vodilno silo sveta, ki so nas spominjale na napad boljševikov na Zimski Dvorec v Petrogradu 1917, na strmoglavljenje Nicolae Ceausescuja v Bukarešti 1989, na Miloševičevo tako imenovano antibirokratsko revolucijo, oziroma na »mitinge resnice«, ki so istega leta podirali še zadnje ostanke upanja preživetja naše nekdanje domovine.

Wild west v najbolj grobem pomenu besede, s šamani, do zob oboroženimi pistolerosi, lovci na bizone, domorodce in glave …preseljen v prestolnico ZDA. Proud Boysi – »ponosni dečki« Donalda Trumpa, ki so se zbrali na tisoče z vseh koncev Združenih držav Amerike, da bi kot zadnje upanje še aktualnega ameriškega predsednika, da bi se izničil izid novembrskih predsedniških volitev in ohranil mesto v Beli Hiši, preprečili na kakršen koli način kongresno potrditev volilne zmage Joeja Bidna.

Da odgovornost za to kar se je zgodilo nosi v celoti Melanijin soprog ne more biti dvoma. Zbral je svojo množico najprej pred dvor od koder poveljuje, nato jo napotil k Kapitolu. Slišali smo ga. Še prej, pa ji mesece in mesece, pravzaprav ves štiriletni mandat pridigal, da je bil edini legitimiran in sposoben za vodenje države, da je bil in je najboljši ameriški predsednik vseh časov, da zmage katerega koli drugega volilnega izzivalca ne bo priznal, še najmanj, ko so bile volitve že mimo, da bo prepustil mesto demokratu Bidnu, ker da so bile lažne, ponarejene, ukradene. Da mu nihče od poklicanih za preverjanje in ugotovitev legalnosti in postopkovno neoporečnih volitev ni pritrdil – še njegov zvesti in ubogljivi spremljevalec, podpredsednik Mike Pence, kot predsedujoči skupnemu zasedanju obeh domov kongresa, se mu je uprl – ni pomagalo. Ostal je neomajen pri svojem trmarjenju, da mu je bila storjena krivica in si je skušal pomagati s svojo »vojsko fanatikov«. Edini poraženec v zgodovini ZDA, ki še ni čestital zmagovalcu. Sporočil je sicer da bo »pomagal« k mirni primopredaji poslov, a priznal poraza še ni in kaže, da ga niti ne bo.

Ko k temu dodamo še ostrino in tone odzivov demokratičnega sveta na dogajanja v Washingtonu, iz Bruslja, Berlina, Pariza, Rima, Londona, Dunaja, Madrida, Lizbone in ostalih prestolnic EU ter Kanade, lahko mirno ugotovimo, da so bili iz Slovenije, iz ust in pisanja naših državnikov, dokaj primerni, odziva le predsednika Državnega zbora Zorčiča in Republike Pahorja, čeprav enako pomanjkljiva glede pripisovanja odgovornosti. O njej so bili veliko bolj jasni in neposredni voditelji opozicije: Šarec, Fajonova, Bratuškova, Mesec.

Iz premierjevega tvitanja še enkrat skoraj, da nič. Da »Demokracija predpostavlja miren protest, a nasilje in grožnje s smrtjo – z leve ali desne – so vedno napačni«, gospod predsednik vlade, vam utegnejo povedati tudi napadalci Kapitola, ker da so hoteli izvesti prevrat na povsem miren način, a jim to policisti in varnostniki niso dovolili. In divjanju Trumpovih privržencev ne morete preprosto pripisati apelativ »kriza«, ki da bo premagana. Ne gre za krizo kar tako, za kako novo okužbo mimo človekove volje in človekovega nadzora. Zakuhal je vse to vaš vzornik zadnjih 4 let! Zavestno, načrtovano. In da se sedaj  nekoliko kesa z obsodbo desanta na Kongres, mu odgovornosti ne zmanjšuje. Dajte že enkrat to priznati, izrecite še vi obžalovanje vsaj, da se je omenjeni gospod spustil tako nizko in nevarno, povejte mu, da od njega česa takega niste pričakovali in končno čestitajte Joeu Bidnu. Nenazadnje je sedaj tudi formalno in končno potrjen za 46.tega ameriškega predsednika in, če boste uspeli speljat mandat do konca, boste morali z njim sodelovati. K Trumpu boste lahko šli k njemu domov le zasebno, na klepet ob kavici, če vam jo bo Melanija voljna skuhat.

Če bo ostal odziv tak kot ste ga zapisali in sem ga citiral, bo še en dokaz o tem, da o zunanji politiki in diplomatskih pravilih nimate pojma. Pa čisto na koncu. Med divjanjem Trumpovih pristašev v Kapitolu in mirnimi – ponavljam - mirnimi (!) kolesarskimi protesti v Ljubljani ter drugod po Sloveniji, ni niti najmanjše primerjave.

 

"Pripovedujem svoje življenje"

https://drive.google.com/file/d/1DDM042AreTLQOLh2NvIMBjQhePizRAq7/view

E per chi sa l'italiano, il racconto della "Guerra d'indipendenza" nel giugno-luglio '91 a Capodistria

"Una settimana insolita in via Verdi 10"
https://drive.google.com/file/d/0B9eapvEJyyGbLVFNdEE2LWJUdXc/edit