Kam je odšel svoboden duh iz konca 90tih?
Bili smo vplivni člani širše družine jugoslovanskih
narodov, katera mednarodna teža se je pokazala na pogrebu njenega tvorca in
dolgoletnega voditelja. Noben državnik ni bil pritegnil ob svojem slovesu
toliko kolegov. Spoštovali in cenili so jo Američani, Sovjeti, ostali Evropejci
z vzhodnega in zahodnega brega, voditelji tretjega sveta. Kot vodilna članica
gibanja neuvrščenih je igrala eno ključnih vlog pri mehčanju napetosti hladne
vojne med Natom in Varšavskim paktom ter zlasti med ZDA in Sovjetsko zvezo, posledično pri ohranjanju svetovnega miru in avtokrati
tu pa tam po deželah v razvoju so pazili na to da svojih čekanov in krempljev
niso preveč kazali.
A bila je tudi socialistična, socializem pa se ob zahtevah družbe po bolj razvejanem in
rastočem gospodarstvu, višjem materialnem blagostanju in večje pozornosti do
človekovih pravic ter državljanskih svoboščin, ni bil vedi kako izkazal. Poleg
tega pojav Slobodana Miloševiča in njegovega sna o »veliki Srbiji« sta bila
spodbudila speče nacionalizme tudi ostalih narodov in narodnosti, kar je vezivo
»Bratstvo in enotnost« + skupni zmagoviti boj proti fašizmu in nacizmu, razjedlo
do konca in smo se razšli. Bili smo prvi, ki smo rekli ostalim, že na 14. partijskem
kongresu v Beogradu, »Gremo mi po
svoje«.
Ni bilo lahko, neznank v kaj smo se spuščali je bilo
veliko, navkljub zaupanju v naše takratne voditelje, zgodila se nam je tudi
vojna, usodna za padle in boleča za njihove svojce, kot če bi bila svetovna, pa
vendarle malenkostna v trajanju in posledicah v primerjavi z onimi, ki so
sledile drugod, najprej na Hrvaškem in nato, najbolj krvoločna, še v
Bosni in Hercegovini. Bili smo sami, obdani z grožnjami iz Beograda in opomini več
ali manj celotnega sveta, najbolj glasni iz Zahoda, da smo bili ubrali napačno
pot, da je morala SFRJ obstati. Skratka, nismo vedeli kaj nas je čakalo. Toda
duh svobode in poguma ter vera v cilj, ki smo si ga bili zadali, sta nam pravila:
»Gremo dalje!... do konca, do neodvisnosti in samostojnosti! pa ostanimo
optimisti!«. In ratalo je.
Klicati so nas pričeli čari Evrope, njena kulturna,
jezikovna, veroizpovedna, svetovno nazorska bogatost, družbena odprtost,
razvitost, njena skrb za človekove pravice in državljanske svoboščine, njena
prizadevanja za mir, sožitje, dialog in sodelovanje med narodi sveta. Žrtvovali
bomo del suverenost - smo se prepričevali -, a veliko profitirali iz te nove
pripadnosti, nenazadnje tudi iz obilnejših materialnih dobrin ki so bile na
voljo, in z ostalimi članicami Unije enakopravno soodločali o skupni
prihodnosti. Enaka prizadevanja med neuvrščenimi so bila hitro pozabljena. Toda
kar me je hudo motilo, ker so bile niti poveljevanja čez lužo, je bilo, da smo
na referendumu združili odločanje še o vstopu v Nato, v vojaško-politično
zavezništvo, ki je že takrat - govorimo o letu 2003 - vidno iz Lune, povsem
služilo interesom najmočnejše članice, ZDA, ter z vsiljevanjem ostalemu svetu
svojih geostrateških ciljev, nenazadnje po širitvi v Evropi so samih ruskih meja, kazalo prej kot
vir mednarodnih napetosti in ne obratno.
In danes smo kjer smo. Tudi novo vojno v Evropi imamo.
Volja in odločanje Bele Hiše preko Nata, oz. njenega generalnega sekretarja
Rutteja, preglasujeta že suverenost in samostojnost same Evropske unije. S
sostorilstvom seveda bruseljskih
birokratov, predsednice Evropske komisije Leynove in predsednika Evropskega
sveta Coste, ter glavnih evropskih voditeljev, od Francoza Macrona, do Nemca
Merza, od Poljaka Tuska do Italijanke Melonijeve. Organizacijsko, politično, vsebinsko,
EU postaja vse bolj ekspozitura Nata. Čudaški ameriški predsednik Trump je
zahteval od članic zavezništva dvig vojaških izdatkov iz 2 na 5% BDPja, do
2035, rečeno storjeno. DA tudi iz
Slovenije,
Levica je predlagala referendum o tem, pridružili so
se ji Socialni demokrati in ob glasovanju v Državnem zboru tudi desna opozicija,
da bi vnesla razdor v koalicijo. In nenapovedano je bil sklep sprejet. »Pol pa vprašajmo ljudi
kar o članstvu v Natu, ker če smo not, se moramo njenih odločitev držati« - je
odgovoril premier Golob ter napovedoval še en referendum. Kuloare Natofilov, od
obramboslovcev do pravnikov in politologov, do same predsednice Republike, je
zajela panika. »Ne igrajmo se s tem, ogrožamo našo verodostojnost in varnost. Resnih
alternativ pripadnosti kolektivni obrambi ni!« Da bi kjer od glavnih medijev
povprašal o tem nasprotno stran, zagovornike nevtralnosti, niti slučajno.
In premier, z obratom 180 stopinj, je opustil svojo
zamisel ter predlagal parlamentu razveljavitev že izglasovanega referenduma. »Prednost
moramo dati varnosti države«. Pa se vprašam: Kam je odšel svoboden duh iz konca
90tih? Takrat sta bila prednost svoboda in neodvisnost.
Nessun commento:
Posta un commento