Zadnji izdihljaji arbitraže

KONEC JE…

Z arbitražo, namreč, spoštovani gospod predsednik. »Stranke naj gredo v vlado zaradi programa, ne strahu pred volitvami« - prav je tako, a to velja samo za eno, ki je v igri, ne za ostale, ki bi se ji pridružile do konca mandata. Pri teh je strah gromozanskem, a ga razumljivo nočejo priznati. »Ne gre za nas, gre za Slovenijo!« - pravijo in še sebi ne verjamejo. Sicer je seveda korektno da pozivate k programu, kot vodilo k novi vladi, in kaj ima v mislih morate takoj vprašati potencialnega in edino verjetnega novega mandatarja za katerega, recimo, že veste kako gleda ves čas na tisti vaš »fantastičen dan« izpred desetih let. Če vam je mar do svojega največjega kariernega zunanjepolitičnega dosežka, prvaku SDSa preprosto ne morete podeliti mandata. Nikoli ni verjel v arbitražno reševanje mejnega spora s Hrvaško, s hrvaškim strankarskim kolegom in predsednikom vlade, Plenkovičem, sta igrala pri tem zelo usklajen duet, s svojimi poslanci v Bruslju ni enkrat ogovoril prejšnjega predsednika Evropske komisije, Junckerja, da bi hrvaško vlado izrecno poklical k implementaciji arbitražne odločbe, ugovarjal je vložitvi tožbe zoper sosedo na Evropskem sodišču, uživa in poziva pobudnika le-te, Cerarja, da naj sam poravna procesne stroške, potem ko je iz Luksemburga prišla vest, da tožbe omenjeno sodišče ne bo obravnavalo, ker da ni njegova stvar. Kaj je pričakovati da bo program nastajajoče nove vlade o tem povedal? Ne predstavljam si nič drugega kot obrat za 360 stopinj, oziroma preklic »arbitražnega fiaska« - kot mu pravi Janša - in sprejem Plenkovičevega povabila k novim dvostranskim pogajanjem. Morda bo kdo od malih partnerjev, da bi  malce rešil obraz, vztrajal pri tem, da naj se arbitraža ohrani vsaj kot osnova pri iskanju novega kompromisa - kot sugerira dr. Marko Pavliha - in ne izključujem, da bo na to hrvaška stran tudi pristala. A ne pozabimo, da je že arbitražna sodba kompromis. Kaj pomeni nov kompromis med tem in hrvaškimi pričakovanji, oziroma zahtevami? Še dodatno koncesijo z naše strani, in smo pri paradoksu: SDS ni hotel arbitraže in kasneje ni sprejel njene odločitve, ker bi naj bila v škodo predvsem Sloveniji, zlasti na morju, glede tako imenovanega neposrednega stika z mednarodnim Jadranom, ki ga dejansko ne bi bilo. Čemu torej ta deal med Janšo in Plenkovičem? Da se znova odpre tema, ki bo na notah bolj militantne politike, nacionalizma in patriotizma, obema koristila še posebej, ko se bodo bližale volitve, da se bo obenem znova odprla tudi sezona lova v Piranskem zalivu, njima malo mar. Mimogrede tudi zadnjo politično karto v rokah Šarčeve vlade, kot pritisk, ali če hočemo prisilo Hrvaški, da naj se vendarle ukloni vladavini prava in sprejme arbitražo, je prvak SDSa pokuril z izjavo, da si soseda zasluži čimprejšnji vstop v Schengen. Iz vsega tega sklepam, da če gospod Janša prevzame vlado bo z zgodbo »fantastičnega dne« konec.

Spoštovani gospod predsednik, če ostajate zvest takrat izkazanemu navdušenju in pričakovanju, ko se boste posvetovali s strankami in še posebej z najbolj verjetnim mandatarjem, ne boste mogel mimo tega. Bodite dosledni vsaj s seboj! Pa naj si novo vlado in novega premiera izberejo raje poslanke in poslanci sami, tisti ki ne gredo »ne levo, ne desno, ne nazaj, ampak samo naprej«!