Ko
bo izredno stanje postalo redno…
Vemo
vsi, ali skoraj vsi, skupaj ali vsak pri sebi, da moramo čimprej, kar pomeni že
včeraj, ne jutri, pričeti spreminjati vzorce našega vedenja in sicer življenja,
če naj omogočimo da bodo prišli do svoje kolikor toliko spodobne starosti tudi
naši vnuki in pravnuki, oziroma človeštvu dali dihati še kako stoletje več.
Izpustili smo, z uporabo fosilnih goriv, toplogredne pline in postopno
segrevanje planeta je tu, kot kaže danes že ireverzibilno. Lahko ta proces le
še upočasnimo in podaljšamo, če se odpovemo že takoj premogu, nafti in plinu
ter energijo pridobimo iz sonca, vode, vetra. Seveda tudi iz jedrske fuzije,
toda tu imamo težavo? Vlada, ki opravlja tekoče posle, in tudi dober del stroke
pravita, da brez nje ne bo šlo, da bo v vsakem primeru elektriko treba
proizvest in da za naše današnje in še bolj prihodnje energetske potrebe – v
industriji, prometu, gospodinjstvih pa še kje - to kar nam lahko dajejo sonce,
voda in veter, oz. obnovljivi viri, kot jim pravimo, ne bo dovolj. A problem
nukleark, četudi 110% varne, je, kot vemo, to kar puščajo za seboj in ki ni kot
vsak drugi odpadek. Smrtno nevarno obsevanje, za človeka in naravo, moraš za
dobo stoletji pokopati v, upajoč, neprebojnih sodih globoko v zemljo a tudi
zemlja ne zmore vsega. Če se torej odpovemo še fuziji, nam ne preostane drugega
kot radikalno zmanjšanje električne potrošnje, ker vsaj za enkrat znanost ni
izumila obnovljivega vira iz naštetih treh naravnih ali drugih elementov, ki bi
ta manjko pokril. In kako zmanjšati porabo elektrike, ko bi se naj množili
njeni uporabniki: toplotne črpalke, električni avti, elektro pogon tudi javnega
in pomorskega prometa? Posebna zgodba je letenje na elektriko. Boscarol sicer napoveduje
in dokazuje da se da, toda za enkrat je nepredstavljivo, da bi Airbusi s 600
ali samo 200 potniki iz Evrope leteli v New York ali Sydney in obratno v primernem
času s fotovoltaiko in akumulatorji.
Kakorkoli
že, poraba energije se bo, tako ali drugače, morala zmanjšati in nič ne bo več
tako kot je bilo. A kako pridobiti družbeni konsenz za tovrstne reze? Že ko
spregovorimo o nameri da bi zgradili še kako hidroelektrarno na Savi ali drugje
ter postavili dodatno vetrnico na Volovji Rebri se pobunijo tamkajšnje civilne
iniciative, sladkovodni ribiči, kajakaši in ljubitelji krajine in ptic. Da se
jim na zameri, oblast umolkne in dovoljenj za umeščanje v prostor in izgradnjo
ni. Tako, da še danes in ne ve se do kdaj, bodo obnovljive kapacitete ostale
neizkoriščene.
Pa
vendar, do tega širšega družbenega konsenza za tem, da jih pričnemo
izkoriščati, da postavimo vetrnice in hidrocentrale in povrh še zmanjšamo
porabo elektrike, ker bo treba TEŠ6 zapreti in morda tudi NEK, bomo morali čim
prej priti.
Zato
je situacija, ki nastaja ob kitajskem korona-virusu, na nek način dobrodošla. V
soseščini, tudi tam kjer okužb še ni, kot v Furlaniji Julijski Krajini, so
preventivno že razglasili izredne razmere, zaprli vrtce, šole, fakultete in
druge javne ustanove, preklicali gledališke predstave, omejili možnosti
množičnega združevanja v športu ter omejili gibanje, oziroma uvedli nadzor tudi
na meji… in se narod ne punta. V strahu,
da ne rečem paniki, na vse to pristaja, se prilagaja, izrednost sprejema,
seveda, v veri, da bo trajala le kak teden. No, navaditi se moramo na to, da
zavoljo vsaj delne zmage nad podnebnimi spremembami, bo sprejemanje izrednosti
moralo nekako postati stalnica, da se bomo morali marsičesa odvaditi in
postopoma pristajati na manj potrošniško ali če hočemo razsipniško oz. na bolj
skromno življenje. Druge poti ni.
A
dodaten problem pri nas je da prevzema oblast stranka, ki nas bo najmanj do
naslednjih volitev, odvrnila ali, za mnoge, »obranila« pred opisanimi
spremembami, ker preprosto razglaša, da podnebne spremembe niso posledica
človeške nespameti, ampak naraven ciklični proces ter mantra radikalnih
okoljevarstvenikov. Kako pa bo SDS odgovoril predsednici Evropske komisije,
Uršuli Von Der Leyen, ki pričakuje da bo sleherna članica EU prispevala k
njenemu New Green Dealu, bomo še videli.
Nessun commento:
Posta un commento