Mi o Volku, Volk iz...Golobovega kabineta

 

https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/izenacevanje-agresorja-in-zrtve-je-moralno-zavrzno-2

Izenačevanje agresorja in žrtve je moralno zavržno – 3

 

Naj mi Tone Rački dovoli, da se mu pridružim, pri odzivu na nedavni intervju Barbare Kramžar s svetovalcem za mednarodne zadeve in nacionalno ter mednarodno varnost v kabinetu premiera, Vojkom Volkom. V celoti delim kar je g. Rački napisal, s tem da mu lahko tudi odgovorim na vprašanje, ki si ga zastavlja, ali so stališča Vojka Volka njegova osebna ali tudi stališča vlade, katere sekretar je. Odgovor je pritrdilen in enak bi bil karkoli bi g. Volk izjavil. Kolikor spremljam njegove performanse, občasna pojavljanja v javnost, opredeljevanja mestoma tudi kontradiktorna, do vojne v Ukrajini in masakra v Gazi,  mi ni težko reči, da je on dejanski kreator in usmerjevalec slovenske zunanje politike z občasnimi malimi vložki s strani njenih formalnih nosilcev in izvajalcev, kot so predsednica Republike, predsednik Vlade in ministrica za zunanje in evropske zadeve. Državni zbor večinoma le potrjuje kar Vlada določi.

Eden od takih pobegov od volje Vojka Volka, je bilo, recimo, priznanje Palestine. Po vseh zapletih in odstopanj od dogovorjenega s Španijo, Irsko in Malto, o skupnem priznanju - za vsem tem je »sijala« senca g. Volka, ki je vidno spravljala v zadrego zunanjo tudi ministrico Fajonovo - je Robert Golob podlegel pritiskom javnosti in končno poslal predlog v parlament. Volk se je moral tokrat ugrizniti v jezik in izvršeno sprejeti. Naj pri tem znova pohvalim odločnost predsednice Državnega zbora, Urške Klakočar Zupančič, da je onesposobila manever dodatnega zavlačevanja pri razglasitvi priznanja Palestine, ki ga je bil pripravil SDS, in odločanje speljala do konca.

A vrnimo se k… »Lupusu in fabula«. Ko izjavlja da »izenačenje agresorja in žrtve je moralno zavržno«, cilja na tisti del javnosti, ki poziva k čimprejšnjemu končanju vse bolj nevarne vojne v Ukrajini, tudi za ceno ukrajinskega žrtvovanja dela ozemlja ali suverenosti. Ne gre za izenačenje agresorja in žrtve, gre za preprosto spoznanje, da je agresor močnejši, da se ga premagati ne da - je vendar prva jedrska velesila na planetu – in da v izogib še hujšim scenarijem (okupacija še več Ukrajine,  še več žrtev in razdejanj, še več razmetanih milijard, ali, Bog ne daj, vkorakanje zahodnih vojska v Ukrajino njej v pomoč in neposredni spopad z ruskimi silami, kar vemo kaj bi to pomenilo), se je potrebno z njim pogoditi. Da je to nujno, neizbežno, priznava, sicer nehote, sam Volk z izjavo da »Hodimo po robu prepada!«.

»Da imamo Ruse na naših mejah« drži. Od vselej, vsaj tisoč let jih imamo, in imeli jih bomo, dokler nas ne bo podnebje pokurilo, utopilo, zasulo ali odpihnilo. So naši sosedje in ko se tega zavemo, ko slišimo to besedo, prikličimo Prešerna: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, ko koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«.

Seveda, namen Vojka Volka ni nas pomiriti s to soseščino, ampak strašiti, kar pa je res moralno zavržno – Vojko -, češ da imamo »vraga« za mejaša, ki ko opravi z Ukrajino, bo prestopil tudi našo mejo, zasedel tudi naš prostor, si polastil našega ozemlja, naših dobrin in naših usod. No, takim teorijam, ki jih ves čas trobijo predvsem v Bruslju, da bi pognali vojno ekonomijo in novo oboroževalno ero ter iz tega naslova kovali nove mastne dobičke, verjame lahko le nižje izobražena in do propagandnih prijemov lažje dovzetna javnost. Podatek, da večina naših ljudi ne sodi v to kategorijo, opogumlja in daje upati v končno spoznanje, da je bil 2004 vstop v zvezo Nato napaka in da je čas, da iz nje odidemo, da razumemo moč in vpliv ter širši mednarodni ugled neuvrščenega, nevtralnega statusa ter mirovniške, oz. miroljubne politike.