Slovenija na
zahodu – 2
Svetovalec
predsednika Vlade za zunanjo in varnostno politiko, Vojko Volk, nas v
zadnji Sobotni prilogi Dela, znova poučuje o tem kako je naša pripadnost
zahodnemu politično-vojaškemu zavezništvu, oz. Natu in Evropski uniji, ter
Zahodu kot takem, tudi v širšem svetovnonazorskem in kulturnem pomenu,
zgodovinsko utemeljena in že skorajda usojena. Da si ne bi slučajno kdo
drznil pomisliti, da bi šli drugam, da bi tej danosti ubežali.
Sposoja si pri tem
tudi ubogega Josipa Broza Tita, ki naj bi se »na sestankih gibanja neuvrščenih
z dejanji povezoval z Zahodom«. Nisem zgodovinar a sem se pozanimal, ob tistem
kar kot takratni novinar še pomnim. Razen tega da se je Tito sestajal tudi z ameriškimi
in drugimi zahodnimi predsedniki, kar sta počela enako ali še bolj intenzivno
njegova sovjetska kolega Hruščov in Brežnjev, nisem našel nič oprijemljivega,
ki bi upravičevalo Volkovo trditev o Titovem pogostejšem povezovanju z Zahodom
v smislu soglašanja z njegovimi početji. Seveda, pametno je izkoriščal vse kar
so mu, še posebej ZDA ponujale, od denarja do znanja, od nuklearke do
normalizacije odnosov z Italijo, a težko bi rekli, da je delil njihove poglede.
Bil je ne le med
ustanovitelji in prvo ime neuvrščenih, ampak tudi varuh, da je gibanje svojo zunanjo politiko miroljubne
koeksistence strogo vodilo z ekvidistanco do obeh še takrat obstoječih, rivalskih vojaško-političnih blokov v Evropi – do Nata in Varšavskega pakta. In prav neuvrščeni so ključno prispevali k temu, da hladna vojna ni ušla izpod
nadzora, oz. se izrodila v kaj bolj vročega, v tretji svetovni, zelo verjetno
jedrski spopad.
Toda pustimo
našega nekdanjega priljubljenega maršala, no, za koga osovraženega, ki se mu je
celo JJ ideološko klanjal s svojimi potovanji na partijsko šolo ZK v Kumrovcu,
in vrnimo se k temu kar g. Volk hoče povedati. Da bodimo veseli in ponosni, da
smo danes tudi formalno del tega opevanega Zahoda, ki da je edini na svetu, ki
živi demokratično, svobodno, spoštljivo do človekovih pravic in državljanskih
svoboščin, ki zagotavlja svojim državljankam in državljanom ter vsem, ki k
njemu pridejo, največ varnosti, blagostanja in dobrega počutja.
Recimo, da vsaj
delno drži, ali točneje da je držalo dolga desetletja po končani drugi svetovni
vojni. Toda na čigav račun? Jah, tistega dela sveta, ki ga je Zahod znal več
ali manj elegantno, pogosto s prisilo, s zasužnjevanjem, izkoriščati.
A ne glede na to,
težili smo k njemu tudi komunisti-prenovitelji. »Evropa zdaj!« je bil naš moto
v času osamosvajanja. In 13 let kasneje smo že ponosno vstopali v Evropsko
unijo. Obenem, žal, tudi v Nato, sicer brez mojega glasu, ker sem čutil,
kam nas bo to vodilo.
No, minilo je od
takrat 20 let. In kje smo danes, mi Zahodnjaki, najboljši od najboljših? Bom
kar spomnil na izjavo samega Volka kak teden nazaj: »Hodimo po robu prepada!«.
Pa ni jeklenice kjer bi se prijeli v slučaju napačnega koraka.
V vsakem primeru,
smo pri dveh vojnah v naši soseščini, do katerih se vedemo povsem nekoherentno,
krivično, arbitrarno. Neizprosno do agresorke Ukrajine, do Ruske federacije,
prizanesljivo do rablja Palestincev, do Izraela, ki že skoraj 10 mesecev,
vsem na očeh, dnevno pobija civiliste, tudi ženske, starce in otroke, v nekaj
kratniku v primerjavi s početjem ruske vojske v Ukrajini, pri čemer ga celo
sproti oborožujemo. Ne govorim o Sloveniji, ki ji gre priznati vsaj to, da je
končno, po dolgih desetletjih, Palestino priznala, govorim o njenih vodilnih in
najbolj vplivnih zaveznikih: ZDA, Združenem kraljestvu, Nemčiji, Franciji,
Češki.
Če se Vojko Volk
veseli takih prijateljev, je stvar njegove vesti. Jaz se jih sramujem. Tako kot
večina mirovnic in mirovnikov, tistih nadležnih osebkov za katere premierjev
svetovalec pravi, da smo »ob napadu agresorja koristni toliko kot zvonjenje po
toči«. 1991 leta ob agresiji JLA »eni smo se uprli – dodaja - drugi pa
potuhnili« No, vprašal bi ga kako se je on konkretno uprl in ga seznanil,
da v Kopru se mirovniki nismo potuhnili, ampak obratno, stopili pred orožje in
se z zvezno vojsko pogodili o njenem čim prejšnjem in mirnem odhodu.
In na koncu,
Vojko, povej Milanu Kučanu, da je Orban »postal vzor ne samo evropski skrajni
desnici, ampak tudi našim novodobnim mirovnikom«.
Nessun commento:
Posta un commento