https://vecer.com/pogledi/pogl
Svet je iz tira. Levičarski slovenski intelektualci mislijo o Ukrajini isto kot Trump - 2
Tu quoque Brute
fili mihi?! Od Marka Crnkoviča, ki sem ga do te, tako naslovljene kolumne,
cenil kot še redko koga od kolegic in kolegov na plačilnem seznamu naših treh
osrednjih dnevnikov, česa takega nisem pričakoval. Vedel sem da je rad izzivalen,
pogosto sarkastičen, a vselej sem ga imel za pronicljivega, odpornega do
režimske narative, odprtega do alternativnih pogledov. Še eno izmed tistih
peres, torej, ki ga »levičarski slovenski intelektualci« moramo umestiti med
nam in našim prizadevanjem sovražna. Pa ne samo to, tudi površen, skorajda amatersko
in politično motiviran izpade v tej svoji kolumni. Da ga mir ne zanima, da ne
najde ene besede nam v prid, da ne bere,
kdo smo ti 100 in več »nebodigatreba«, ki pisarimo pozive k razumu ob
vojni v Ukrajini, ki opozarjamo, da bolj kot ona traja več bo mrtvih, krvi, razdejanj,
razseljenih, manj bo Ukrajine in bližje bomo neposrednemu spopadu Zahoda, z
nami vred, z Rusko federacijo, je pač njegova pravica.
Toda da si sposodi
Donalda Trumpa, da bi nas diskvalificiral je podlo in butasto, nevredno
njegovega slovesa.
Nismo mi
»Levičarski slovenski intelektualci«, ki mislimo o Ukrajini isto kot »koruptivni,
perverzni, neoliberalni, lunatični« Trump, prej bi rekel obratno, da on misli
kot mi. No, bodimo realni in manj šaljivi. Trump ima svoje interese in
kalkulacije, o nas niti slišal ni in ga od male Slovenije zanima morda samo to,
da ga naše gore list Melanija, znova kot prva dama, pospremi v Belo hišo, a ve,
da njegovim poslom konfrontacija s Putinom, Bog ne daj, jedrska, ne koristi,
kot ne koristi vsa ta evropska in svetovna negotovost.
Naj spomnim
Crnkoviča, da smo prve mirovniške apele, ki so zagotovo antimilitaristični in
kritični do ZDA, Nata in EU, a vse prej kot »razumevajoči« do Rusije (vsakič
smo jo obsodili za kar je storila 24. februarja 2022!), spisali in odposlali
državnemu vrhu že takoj, ko je postalo vsaj nam jasno, da ukrepanje Zahoda proti
Kremlju (prekinitev stikov, sankcije, oboroževanje Ukrajine) ni bilo ta pravo, da je škodovalo predvsem nam
Evropejcem in Putina niti slučajno odvračalo od cilja ali ciljev, ki si jih je
bil zadal. Takrat sta bili Donaldu Trumpu Ukrajina in vojna zadnja briga. Romal
je po sodiščih zaradi napada njegovih privržencev na Kapitol, utaje davkov,
porno-zvezdnice Stormy Daniels in še česa.
Seveda, kritični
in to ostro, smo bili in ostajamo tudi do ZDA in Nata, ki bi agresijo in vojno
lahko preprečili, če bi nekoliko bolj taktno odgovorili na Putinovo zahtevo po
varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in po implementaciji sporazumov iz
Minska glede statusa vzhodnega, rusko-govorečega dela Ukrajine.
No, od takrat sta
minili že več kot 2 leti in kje smo danes, Crnkovič? Pri 22% okupiranega
ukrajinskega ozemlja, nekaj od ruske Dume že tudi anektiranega, pri iluzornem
pričakovanju ruskega poraza, pri na desetine tisočih mrtvih, pri milijonih Ukrajink in Ukrajincev razseljenih
po Evropi in svetu, pri desetinah milijard evrov evropskih davkoplačevalcev
vrženih v ukrajinsko-rusko kri in v ukrajinsko blato. In kar je najbolj
zastrašujoče je da smo tik pred neposrednim spopadom dvojčka Nato/EU z Rusijo.
Dva od naših
mirovniških korakov sta podpisala, enega celo kot prvo podpisana, nekdanja
predsednika Republike, Milan Kučan in Danilo Turk. In skoraj vse doslej, imena
kot Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Ivo Vajgl, Jože P. Damijan, Uroš Lipušček,
Vesna Godina, Bogomir Kovač, Mojca Drčar Murko, Maca Jogan, Svetlana Slapšak,
Danijel Rebolj, Matjaž Kmecl, Jože Pirjevec in še in še… imena, ki jim »velekolumnist«
Večera ne seže niti do kolen. Pa brez zamere.
Nessun commento:
Posta un commento