Še 89 sekund...

 

Globalna katastrofa vse bliže in mi kupujemo Patrie…

 

Vem, da smo se zavezali Natu k oblikovanju dveh bataljonskih bojnih skupin in da je nakup oklepnikov 8 x 8 temu namenjen. Pa ni toliko pomembno pri komu jih kupujemo. Toda… ko slišim, berem in vidim, da ni dovolj denarja za celo vrsto drugih potreb naših ljudi, ki so bolj življenjske, takojšnje, neodložljive pa celo usodne, mi postane napovedana potrošnja 700 milijonov evrov za omenjena bojna vozila napoved povsem zgrešene, nesmiselne in neodgovorne investicije, v totalnem nasprotju s pametjo in javnim interesom, oz. dobesedno stran vržen denar. Kot prvo, ker te oklepnike ne bomo potrebovali mi doma, za obrambo, - vedi že proti komu?!... Rusom? - ampak za sodelovanje naših vojakov na tako imenovanih »mirovniških« misijah severnoatlantskega zavezništva tu pa tam po svetu, pa vemo in vidimo koliko mirovništva to zavezništvo premore in izkazuje, kot drugo, ker se vse hitreje bližamo globalni katastrofi in temu procesu prav s takimi nakupi prispevamo, in kot tretje, ker po tem denarju veliko prej in bolj kliče skrb za varnost naših otrok, starostnikov in sicer prebivalcev pred požari, poplavami, podori in drugimi ekstremnimi vremenskimi pojavi, ki sledijo podnebnim spremembam. Naj zveni demagoško kolikor hočemo, v duhu dileme: »topovi ali maslo«, toda kar trdim sem prepričan da deli tudi večina javnosti.

Še 89 sekund do konca sveta, civilizacije, človeštva, vsega, -  napovedujejo znanstveniki Bulletin Of Atomic Scientists, ki že 80 let skrbijo za Doomsday Clock - simbolno Uro Sodnega dne. Še lani so nam dajali 90 sekund. Zanimiva primerjava z letom 1991, ko smo se osamosvajali in je SFRJ pričela krvavo razpadati. Berlinski zid je bil že padel. Takrat je bilo človeštvo oddaljeno od sodne polnoči še celih 17 minut. Še pogled nazaj nam pokaže 120 sekund, kar je bil do lani še najslabši kazalec, v prvih letih hladne vojne, po koncu 2. svetovne, do 1959 leta. Celo v letu Kubanske krize, 1962, ko je 13 dni ves svet trepetal pred nevarnostjo neposrednega spopada ZDA in Sovjetske zveze, oz. izbruha 3. svetovne vojne, je kazalo 420 sekund. In gospodje, ki vse to merijo, proučujejo, preverjajo, analizirajo, detektirajo in nam sporočajo niso neki nagajivi in hudičevo šaljivi upokojenci, ki jim je veselje, prej kot balinanje ali kartanje, strašenje javnosti. Že ustanovitelji te neprofitne organizacije nam povedo za kaj gre: Albert Einstein, Robert Oppenheimer in ostali znanstveniki projekta Manhattan, ki so zaznali nujo po taki znanstveni ustanovi potem, ko sta bili 1945 leta ameriški jedrski bombi  požgali in zradirali Hirošimo in Nagasaki. Jemati bi morali torej skrajno resno kar nam vsako leto povedo, pa tudi sproti, a še vedno ni opaziti, da bi naši vodilni ljudje, slovenski, evropski in svetovni odločevalci to počeli. Še vedno vztrajajo pri politikah, ki so privedle svet za dodatno sekundo bližje izumrtju. Grožnje jedrskega spopada globalnih razsežnosti niso več prikrite z odvračanjem, jedrski arzenali se nadgrajujejo in posodabljajo, množijo se države, ki bi se tudi rade dokopale do tega orožja, politične in gospodarske sile brezobzirno hlastajo po dobičku in drugih takojšnjih profitih, povsem slepe na dokaze o agoniji planeta in njenih vzrokih, o tem da ga podnebni krč ubija, da vpliv slednjega na ekosistem povečuje tveganja novih svetovnih epidemiji, da prihaja do zlorab tudi tehnologije, še posebej Umetne inteligence pri preoblikovanju tradicionalnih vojn. Skrajni čas je, svarijo skrbniki fatalne Ure, da se vprašamo ali je še možno zavrteti kazalce nazaj? Je! Toda nacionalni voditelji morajo takoj sesti skupaj in se soočiti z globalnimi tveganji, prisluhniti ugotovitvam in priporočilom znanstvenikov. Najbolj odgovorni za to so vladari Združenih držav Amerike, Kitajske in Rusije. Njihove države imajo namreč že same, brez drugih, moč da povsem uničijo planet. In Evropa, ne da bi navijala za nikogar, mora pri tem pomagati, pričeti z obračanjem kolesa prioritet pri trošenju javnega denarja k naložbam, ki bodo umirjale tok zgodovine in napredka, ne obratno. Zakaj ne bi bila pri tem Slovenija prva in najbolj vzorna?