Mirovniki tiiiho!

 

Predsednica »malce razočarana« nad mirovniki… Kaj pa mi z njo? (3)

»Kot »navaden« državljan razumem demokracijo in politiko tako, da državljani na volitvah in referendumih izvolimo predstavnike ljudstva v domačih in mednarodnih institucijah in odločimo, kam in v katere mednarodne organizacije se bomo vključili.« - Tako uvod Jordana Kodermaca v odzivu na moj zapis z gornjim naslovom. V nadaljevanju našteva vse mednarodne organizacije in povezave katerim je Republika Slovenija po izstopu iz SFRJ pristopila in pa pristojnosti domačih izvoljenih ali imenovanih organov. Sklene s tem, da se naj mirovniki, če hočemo in zahtevamo drugačno politiko od one, ki jo vodi država, podamo na volitve. »Zahtevati od sedanje oblasti drugačen pogled na zapletene mednarodne odnose z neverificiranimi zahtevami »manjše skupine« posameznikov - pojasni - ni v okviru pravnih standardov in sodobne demokratične družbe, četudi so to pobude gibanj civilne družbe.«

Vmes seveda komentira in vrednoti naše poglede in zlasti predloge, ki smo jih nedavno preko peticije in neposredno na srečanju, ki smo ga imeli z njo,  naslovili na predsednico Republike Natašo Pirc Musar.

In si rečem, sveta preproščina, ali pa kako vzornega državljana, imajo v Solkanu, ki hodi na volitve, glasuje za svoje izbrance in se nato vrne domov čakajoči na naslednjo priložnost izbire. Do takrat bo pridno, zvesto sledil politiki, ki jo bo vodila izbrana oblast, če mu je všeč ali ne. Bravo, Kodermac!

No, jaz sem nekoliko bolj kompliciran in zahteven. Možgane ne morem pustiti spat. Enako hodim volit, tudi organe krajevne skupnosti kjer živim, nekomu oddam glas upajoč, da sem izbral najboljšega, ko stopi mandat, če seveda izvoljen, mu čestitam in prepustim klasičnih 100 dni miru in aklimatizacije v novo funkcijo. Nato pa pričnem z nadzorom njegovega dela in mu gledam tudi pod prste, da vidim ali si je zaslužil moj glas, ali sem ga bil zapravil.

Našega vzornega Primorca je najbolj zmotil poziv ki smo ga naslovili predsednici republike, da bi šla v Moskvo, k Putinu, in tako, tudi v duhu pogovora, ki ga je imela par tednov prej s papežem Frančiškom v Rimu, vsaj simbolično izpovedala željo Slovenije po čimprejšnjem končanju vojne v Ukrajini in vrnitvi k miru. Bilo bi soliranje - pravi – ki ne bi prispevalo k reševanju zapletenih mednarodnih odnosov, bi pa k rušenju stališč, zavez in enotnosti Evropske unije, oz. k njenemu razpadu. EU - dodaja – ima sicer pred sabo velike in težke izzive, a nam kljub temu že desetletja zagotavlja mir, kar je v primerjavi s preteklimi obdobji pravi čudež. Katera pretekla obdobja ima v mislih, Kodermac ne pove. Kolikor pomnim, od mojega rojstva dalje, 50 in več let pred vstopom v unijo, če odmislim 10 dnevno osamosvojitveno krvavo epizodo vmes, smo v Sloveniji živeli v miru.

Po včlanitvi tudi, a danes trditi, da je temu še tako, da še živimo v miru, je vsaj malce pretenciozno, bodimo iskreni!

Že tretje leto živimo v vojni, Kodermac, vprašajte go. Leynovo. Res da še ne poka pri nas doma, hvala bogu, a smo udeleženi s financami, vojaškimi svetovalci in inštruktorji, z dostavami orožja in z plejado drugimi odločitev in pomoči, v vsem kar se dogaja v Ukrajini in ki nismo znali ali si upali napovedati oz. preprečiti prav zavoljo enotnosti v EU, ki nam je zameglila um. Če bi poslušali Milana Kučana in Danila Turka, da ne naštejem še na desetine akademikov in priznanih poznavalcev mednarodnih razmer, bi od samega začetka konflikta in še prej - takrat je sicer vladal Janša - ravnali drugače. Morda, z drugačno razlago vzrokov, okoliščin in odgovornosti te krize, s prstom predvsem na širitev Nata, še komu odprli oči in prisilili vojno hujskače v Bruslju in Washingtonu, ala Biden, Stoltenberg, Rutte, Von der Leyen, Tusk, Kallas in še koga, k drugačnemu pristopu do Putinovih predvojnih zahtev in opozoril.

A ni žalostno, Kodermac, da nam ga bo zdaj pokazal šerif Donald Trump? In da mu bodo evropski oblastniki kimali in sledili? Pojedine zarečenega kruha bo do bruhanja!