NOV STRAH BLODI PO EVROPI!
Zapisali bi lahko, da strah vladavine prava ter
parafrazirali še preostali del znamenitega uvoda Komunističnega Manifesta:
»Skoraj vse sile vzhodne Evrope so se združile za sveto gonjo proti temu strahu
- škof, Duda, Orban in Janša, poljski radikalni katoliki in slovenski
vardisti«.
Ko so nedavno voditelji EU na bruseljskem vrhu, po
maratonskih, pet dnevnih pogajanjih, sprejeli sveženj za post-pandemično
okrevanje evropskega gospodarstva - 750 milijard evrov v 7 letih - si je
nekdo drznil pomisliti, da bi dodeljevanje teh sredstev z nečem vendarle
pogojevali, da se unija ne bi zreducirala le na »bankomat« - kot je dejala
evroposlanka iz vrst NSi, Ljudmila Novak - kjer samo jemlješ in nič ne daješ.
In pogoj naj bi bil »vladavina prava«. Bravo! Sem s tvitom naslovil pohvalo
predlagateljem in zagovornikom tega načela. Če hočeš denar iz skupne blagajne,
spoštuj skupno dogovorjena, zapisana in sprejeta pravila! Spomnil sem se na
Acquis Communautaire, ki so ga morale vse kandidatke za vstop v Evropsko Unijo,
tudi mi, izpolnjevati, da bi jim kandidatura postala kvalificirana in bi bile
kasneje sprejete v polnopravno članstvo. Približno 17 tisoč različnih pravnih
aktov z vseh področjih, oz. celoten obseg zakonodaje EU. In če je to veljalo
pri vstopu v najbolj razvito in odprto evropsko družino, toliko bolj mora
veljati danes pri ohranitvi polnopravnega članstva in pri koriščenju njegovih
ugodnosti.
A glej ga hudiča. Nekoga je ta zamisel, ki je našla
najbolj glasnega zagovornika v nizozemskem premierju Marku Rutteju, tako
zmotila, da je zagrozil celo z vetom nad sprejetjem omenjenega finančnega
svežnja. In kdo se je prepoznal v vlogi potencialnega kršitelja plemenitega
načela? Takoj Poljska in Madžarska, nato še Slovenija, ki jima je priskočila na
pomoč.
Razlaga našega premiera je svojevrstna: »Vladavina
prava mora zagotavljati enake vatle za vse, kar pomeni da institucije do vseh
ravnajo enako, da so sodišča nepristranska, da se ne krade volitev ali
mandatov, da v EU ne sme biti političnih zapornikov ter ena sama politična
stran ne sme imeti v rokah vse medije«.
Če je to povedal kolegom in kolegicam na bruseljskem
vrhu, ga je večina zagotovo začudeno pogledala in si mislila: »O čem bluzi,
Orbanov prijatelj? Seveda, da enake vatle za vse! Kdo pa zagovarja česa
drugega? In v Sloveniji, kolikor vemo kar tudi izhaja iz rednega poročanja
pristojnih za pravosodje, sodišča sodijo nepristransko, morda le malce
prepočasi, nad zakonitostjo volitev ni dvomov, razen opozoril Ustavnega sodišča
glede okrajev, oziroma ne vemo, da bi jih kdo kradel, ali kradel mandate, da bi
bili politični zaporniki v Sloveniji prvič slišimo, vsi pomembnejši,
kvalificirani in mednarodno priznani mediji so javni in neodvisni, oziroma v
nikogaršnjih rokah. O čem torej govori g. Janša?«
Kakor koli že, s podporo poljsko-madžarskemu stališču,
je vpisal tudi Slovenijo med članicami EU, ki ne pristajajo na to, da jim drugi
gledajo pod prste, da jih poučujejo o tem kar se z evropskimi temeljnimi
vrednotami in načeli sme, oziroma ne sme. Kako žalostno! Če bi se tako obnašali
v času pridruženega članstva in tam vse do 2003, bi na vstop v EU čakali še
danes. Kar si upam reči, da velja za večino članic sprejetih z velikim pokom in
nenazadnje tudi za sosedo Hrvaško, ki se je zavezala k arbitraži o meji in si
tako prisvojila pristanek Slovenije na njeno članstvo, vse do trenutka, ko se
je poslednje zgodilo. Nato so tudi oni vladavini prava pomahali v slovo.
Nessun commento:
Posta un commento