Agitatorski žurnalizem

Pirkoviču moteča O bella ciao

Ko smo bili sredi marca z obema nogama že v pandemiji in so nam nekateri naši epidemiologi iz Berlina ter drugod napovedovali eksponentno rast okužb, tam do skoraj 15 tisoč v dveh tednih, tako kot v Italiji, Španiji in še kje, ter primerljivo tudi smrti, v kar sam nisem verjel in tvegal projekcije, ki so se kasneje pokazale kot prave - katastrofa se nam ni zgodila - sem enako kot vlada, že v rokah g. Janše, pozival k maksimalnemu samozaščitnemu vedenju posameznikov in skupin, da bi vendarle epidemiološko stanje obdržali znotraj, za kapacitete in sposobnosti zdravstvenega sistema, obvladljivega okvirja. Na Odprti strani Dnevnika sem med ostalim, 17. marca zapisal: »Kolikor že bili jezni nad oblastjo se odpovejmo tudi uličnih protestov, seveda če sama oblast ne bo postala hujša od virusa«. Naj spomnim, da protestov takrat še ni bilo, oz. da bi se začeli dober pol drugi mesec kasneje, čeprav se je vonj po njih že širil. Generatorji zaudarjanja, takojšnje in eklatantno politične kadrovske zamenjave na čelu policije in Vojske, pa na NIJZ, depeša o medijih Svetu Evrope in še kaj, ki je dišalo po uveljavljanju SDSovske ideološke in politične agende.

Ostanimo doma, sem klical, vse dotlej, dokler sama oblast ne bo postala hujša od virusa. A premier je nadaljeval s svojo politiko, ne oziraje se na, sicer skromne, bojazljive, komaj slišne opazke pridruženih koalicijskih partnerjev DeSUSa in SMCja, da so se bili dogovorili, da se vlada ne bo šla ideoloških potez, po medijih in zlasti RTV sta bila napadena v EU še tožilstvo in sodstvo ter, kaplja čez rob, zgodili so se sporni nakupi zaščitne in zdravstvene opreme, pri katerih je marsikdo krepko zaslužil. Ljudje so množično spoznali, da je postajalo huje kot s Covidom-19, šli so na ulice in trge, največ v Ljubljani in začeli so se petkovi protivladni protesti, najprej s kolesi, nato peš, z udarnimi slogani in transparenti, a taki, ko policija z njimi ni imela veliko dela, razen, ko si ga je sama nalagala (ograjevanje javnih površin, ustvarjanje umetnih varovanih con in fizično odnašanje protestnikov, ki so preskočili ograde in brali Ustavo). Smešno, da so ocenjevalci kriznih razmer in dejavnikov tveganja čez noč ugotovili, da protesti niso bili nevarni za javni red in mir in so, po osrednji proslavi Dneva državnosti na Kongresnem trgu, ograje izginile. No, zamenjali so jih provladni »Rumeni jopiči«. Namen provokacije je bil več kot očiten, a protestniki, od 7 do 10 tisoč, so tej skupinici nekaj desetin Janševcev, preprosto obrnili hrbet in do nasilja ni prišlo. Sicer vmes kordon specialcev.

Čemu ta rezime? Se bodo bralci prispevka spraševali. Saj vse že vemo. Zato ker sem zadnjič v oddaji Odkrito na 3. programu RTV Slovenija, sledil daljšemu intervjuju z šefico DeSUSa, Pivčevo, ki ga je vodil pater-patron tega programa, Igor Pirkovič. Vprašal jo je med ostalim, tako da ji je tokrat najbolj polagal odgovor v usta, kaj si misli o petkovih protestih, zanj nič več kot le »sistematično tedensko kršenje odloka o omejitvi zbiranja«, in ali meni da so vzkliki »dol z diktaturo« upravičeni? »Diktatura naj bi vladala v Sloveniji - je razpredal vprašanje - pri čemer nekdo mirno pride in zmoti državno proslavo, na stopnicah frančiškanske cerkve pa pojejo O Bella ciao. Vladata v Sloveniji diktatura in cenzura?«… »Daleč od tega!« bi na kratko strnili Pivčev odgovor. No, tako kot pri intervjujih Jožeta Možine tudi pri Pirkovičevih ni zaslediti niti kančka profesionalne nepristranosti. Čisti provladni PR in bašta! Pa vendarle zaseda glavni prostor v 3. programu, to je parlamentarnem, kjer bi morale vladati novinarska neopredeljenost, uravnoteženost, nepristranskost. Predstavnikom trenutne koalicije prijazna vprašanja in vodeni odgovori, do opozicijskih pa prava tečnoba. Sicer kar me je najbolj zbodlo v Pirkovičevem pogledu na proteste, je njegov odnos do pesmi Bella ciao. Ne vem ali jo je tudi on pel, ko je bil mlad, ko je prisegal, tako kot Janša in velika večina njegovih privržencev, na Titovo Jugoslavijo in socializem, a moral bi vedeti, da ne gre za nekaj bogoskrunskega, temveč za svetovno znano in spoštovano borbeno, partizansko pesem, ki jo pojejo antifašisti po celem svetu in ki je uglasben simbol, ali če hočemo, himna odpora proti fašizmu in nacizmu. Je tudi v mnogih repertoarjih zborovskega petja in celo Rudi Bučar jo enkratno interpretira. Dajte, g. Pirkovič, mal poslušat tudi druge, ne samo Janšo in samega sebe.