»PRI IZBIRI MI JE DAL
CERAR PROSTE ROKE«
Tako
Jean-Claude Juncker o izboru Alenke Bratušek na položaj podpredsednice Evropske
komisije zadolžene za energetsko unijo. Izbranka bo - kot pravi novi prvi mož vseevropske
vlade -, v sodelovanju z drugimi podpredsednicami in podpredsedniki, vodila in
koordinirala delo nekaj komisarjev, oz. komisark, še zlasti za podnebne ukrepe
in energijo, promet in prostor, notranji trg, industrijo, podjetništvo, okolje,
pomorske zadeve in ribištvo, regionalno politiko, kmetijstvo in razvoj
podeželja, raziskave, znanost in inovacij ter….konec. Kaj pa še ostane?
Šolstvo, zdravstvo in sociala. In ali bo vsemu temu kos, naša odhajajoča
premierka? Sodeč po odzivih doma, kjer je nihče ne podpira, ne s koalicije, še
manj z opozicije, pa tudi mediji in širša javnost ne, te vere ni veliko. Le s
krogov energetike prihajajo pričakovanja, da bi utegnila koristiti slovenskim
interesom na tem področju. Problem ostaja način, kako si je Bratuškova utrla
pot k Junckerju, z dopisno sejo na kateri naj bi vlada potrdila Junckerjev seznam
komisije, vred. Le ta ne obeta prijetnega mandata. Soudeleženec pri tej nečednosti, kajti se ni otepal temu,
da bi se sam znašel ob bok Bratuškovi na listi treh kandidatov iz Slovenije, danes
pa njen odločen nasprotnik, zunanji
minister in predsednik DeSUSa, Erjavec, govori o nezakonitosti pri vladnem
odločanju. Pritrjuje mu pravna eminenca, dr. Rajko Pirnat, in vso dogajanje
proučuje Komisija za preprečevanje korupcije, ki čeprav ni še sklenila z delom,
daje razumeti, da ni bilo vse tako, kot bi moralo biti. Ali bo njeno poročilo,
ko bi, recimo, samo-promovirano Bratuškovo obremenilo nezakonitega ravnanja, kaj
učinkovalo na odločitev Junckerja in ali bo spodbudilo novega slovenskega
premiera, dr. Cerarja, da odločneje poseže vmes in preklice domnevno nezakoniti
sklep vlade ter prisili predsednika Evropske komisije k zamenjavi Bratuškove z
novim slovenskim imenom, ostaja neznanka,
pri čemer mnogi že valijo odgovornost za posledice (negativni odzivi v EU,
težave pri komuniciranju Bratuškove s slovenskimi oblastmi, siceršnja
neučinkovitost pri opravljanju sprejetih nalog itd…) na Cerarja samega. V nekem
smislu tudi sam Jean-Claude Juncker: »Dal mi je proste roke!« Ker je za enkrat
temu tako in nič ne kaže, da bi Junckerja pisma ki mu jih pošiljajo njegovi slovenski
politični zavezniki – glej ostrino Janševega - ter siceršnje vesti iz Slovenije
o negodovanju do njegovega izbora, omajale, bo Bratuškova na preizkušnji
znanja, sposobnosti in pojasnjevanja »zakonitosti« ter »demokratičnosti« njene
poti v Bruselj, na zaslišanjih pred pristojnimi odbori Evropskega parlamenta.
Glede na raznolikost nalog, ki jih je Juncker predvidel za slovensko komisarko,
bo njenih zagovorov kar veliko. Pa, recimo, da ji uspe tudi skozi to sito, prvi
velik izziv, če želi vsaj malce popraviti vtis, ki ga je pustila doma in si
znova prislužiti kak drobec naklonjenosti lastnega naroda, bo opredelitev do
vsaj treh reči: do požrešnega TEŠa 6, do prihoda ruskega Južnega toka na
slovensko ozemlje in do plinskih terminalov v Tržaškem zalivu. S slednjim se
tudi sam ukvarjam, zato kako besedo več. Evropski seznam infrastrukturnih
energetskih projektov, ki bodo lahko pohrustali nekaj manj kot 6 milijard evrov
do leta 2020 je že sprejet. Nanj je tudi »uplinjevalnik UZP v Severnem Jadranu«,
ni pa določeno katerega tipa, oz. katere tehnologije in kje. Nadvse sporni žaveljski
terminal ni še povsem pokopan - le evropskega sofinanciranja ne more biti
deležen, če se z njim Slovenija ne strinja -, pa že drug tovrstni objekt, sicer
manjših dimenziji in zmogljivosti ter z, do morja, manj škodljivo tehnologijo
uplinjevanja, se pojavlja v bližnjem Tržiču – Monfalconu. Še v fazi projekta,
seveda, a za razliko od žaveljskega, že z vrsto potrebnih soglasji in
političnih podpor. Da bi kdo ponujal bolj varne in za okolje manj tvegane
rešitve, kot so uplinjevalniki fiksni ali plavajoči sredi morja, na večjih
globinah, daleč od obal, oziroma koriščenje vseh zmogljivosti off-shore
terminala v Portu Viru, ki danes obratuje le s 60% kapacitete in bi z izgradnjo
le plinovoda do Furlanije Julijske Krajine, zadostil povpraševanju po zemeljskem plinu na tem
prostoru, ni ne duha ne sluha. Niti ne o odzivih dotičnih vlad na pobude
civilne družbe in strokovnih krogov, da bi vzpostavile (italijanska, slovenska
in hrvaška) neko skupno omizje o diferencirani (da ne bi bili odvisni le od
ruskega) dolgoročni dobavi tega plina na območju Severnega Jadrana, oz. o
načinih in lokacijah le te. Odhajajoči komisar za okolje, dr. Potočnik, se je
pridružil tem pozivom, pozval je vlade k iskanju skupnih rešitev. Bo Bratuškova
ravnala enako in morda tudi sprožila kako bolj konkretno iniciativo? Če ne bo
odzivov v relativno kratkem času, bo uplinjevalnik v Tržiču že stal, nevarni
plinski tankerji bodo pripluli in težko jih bo odgnati. Da ne bo nesporazuma.
Zemeljski plin je dobrodošel, še več, le z njim bomo v naslednjih desetletjih,
oz. do ustreznega napredka obnovljivih virov, ki bodo tudi ekonomsko
upravičeni, nadomestili ostala, zlasti podnebju veliko bolj škodljiva fosilna
goriva, a naj prispe po čim bolj varnih, okolju prijaznih in družbeno
sprejemljivih poteh.
Nessun commento:
Posta un commento