Ven iz Nata! Veliko stane in ne pomaga v boju s podnebjem!

 

Kako kriti škodo podivjane narave in zadovoljiti Stoltenberga?

 

Naša lepa, prijetna, gostoljubna  deželica na sončni strani Alp še joče posledice najhujše naravne katastrofe doslej. V milijardah evrov bomo šteli škodo, pravi predsednik vlade. Na stotine družin je ostalo brez vsega in bo potrebno poskrbeti zanje, uničeno je ogromno infrastrukture (ceste, mostovi, kanalizacije, vodovodi, električni vodi in še kaj), obnova le te pa bo povsem na plečih občin in države. Premier obljublja hitro ukrepanje, tudi po skrajšanih poteh, kar opogumlja. Tako kot človeški faktor, ki je z ogromnim humanitarnim in solidarnostnim čutom pripomogel k temu da so se rešila mnoga življenja, posledice ujme in povodenj omejile ter sanacija hitro stekla. Pripadnikom Civilne zaščite, gasilcem, policistom, vojakom, komunalnim delavcem, gozdarjem, gorskim in drugim reševalcem, medicinskemu osebju, letalcem, sosedom in prostovoljcem iz drugih krajev, znanim in manj znanim športnikom, ki so priskočili na pomoč, ali jo obljubili, globok poklon. Zahvala tudi tujim službam, ki so že prišle in še prihajajo pomagat. Celo Ukrajina, ki že ima svoje skrbi več kot dovolj, je poslala helikopter in težko mehanizacijo.

Lani največji požar, na Krasu, letos najhujša povodenj, v velikem delu države, s čim nas bo postreglo prihodnje leto? S potresom? Z vojno? No, ne kličimo hudiča. Podnebje je pa res ono, ki nas mora skrbeti, če ne bomo Putina pojezili do konca. Zatorej znova suša in požari, ali pa znova nevihte, tornadi, neurja in predvsem veliko pobesnele vode in blata. Da, kolikor spremljam zadeve že vrsto let, priznam, da amatersko, nestrokovno, s povprečnim znanjem o vsem tem a z odprtimi očmi in dobrim spominom, opažam, da je iz leta v leto slabše, zato ne pričakujem bolj milega, prijetnega poletja 2024. Le izjemoma je kdaj bolje. Ne gre za ciklične ekstremnosti, gre za že dolgo napovedane pojave, ki pa žal tempo še pospešujejo. Vprašajmo dr. Kajfež Bogatajevo in ostalo klimatološko-meteorološko-hidrološko stroko ali se motim?!

In mi vse to prikliče k spominu kar sem pisaril 2003 ob referendumski kampanji za naše članstvo v zvezi Nato. Pa sprejmem brez težav kako klofuto zagovornikov tega članstva, ker da nas varuje od Rusov, Kitajcev in še koga, češ, da izkoriščam domačo naravno tragedijo za svoje »umazane«, »sovražne« cilje. Dejal sem takrat, v samem uvodu daljšega nabora argumentov proti vstopu v omenjeno druščino, naslednje. Citiram:

»Spoznal sem, da našo varnost, blagostanje in prihodnost, ob vseh vojnah, ki jih nameravajo sprožiti ZDA (danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom?!) nas bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden, Saddam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike s katerimi bi se naj v NATO družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike.«

Sem se motil? Enako in še bolj prepričano bi zapisal danes, s spremembo, oz. aktualizacijo le imen držav in oseb (nenazadnje je minilo od takrat 20 let). Vnesel bi Rusijo kot agresorko, Ukrajino kot napadeno državo, ZDA in Nato kot izzivalca in tudi neposredna akterja spopada, seveda Sirijo, med osebami pa bi citiral Putina, Assada, Bidna, Stoltenberga. Da tudi naša, kao zaveznika, ker ne drži kar pravi Vojko Volk, svetovalec premiera za zunanjo politiko, da »bencina na ogenj klimatske kataklizme priliva le osvajalski pohod Putinove Rusije«. Še bolj Zahod, ki je Putina z zavračanjem njegovih zahtev po varnostnih jamstvih za Rusijo potisnil v to in ki pri tej vojni tudi krepko sodeluje!

Skratka, kako bomo poplačali več milijardno škodo zaradi dežja, toče, poplav, plazov, vetrov, na novo zgradili ceste, mostove, vodovode, kanalizacije, elektro infrastrukturo, pomagali ljudem da si povrnejo streho nad glavo ter znosno življenje itd in obenem pričeli s podvajanjem proračuna za vojsko, napajanje orožarske industrije, pretežno ameriške, ker tako zahteva Nato? Pa ne pozabimo. Poletje 2024 utegne biti še huje!

Še enkrat, spoštovani Robert Golob, poziv k razmisleku o smiselnosti članstva v Natu in sodelovanja pri njegovih vojnah, zlasti z Rusijo v Ukrajini, ker četudi  odmislimo moralo in etiko, vse to ogromno stane!

 

 

Nutrija - čuteče bitje ali le nadloga?

 

O »velikih podganah«, že nekaj časa na prvih straneh naših pisanih medijev…

 

Myocastor coipus, znan kot Nutrija  »južnoameriški priseljenec, ki uživa v Ljubljani« – sem prebral na Siol.netu. No, bodimo pošteni in povejmo, da se k nam sam ni preselil, tudi tega namena in  niti možnosti ni imel. Iz njegovega habitata smo ga pred skoraj stotimi leti odtrgali Evropejci, da bi ga doma slekli do golega, oz. mu odtrgali kožuh in si iz njega krojili krzna ter modne dodatke. Bil je na smrt obsojen ujetnik v kletki, ki so jo nekega dne pozabili zapreti in glodalni gaučo je izkoristil priliko. Na begu je spoznal svojo Evito Peron, privoščila sta si romanco ali greh, ni važno, in rodilo se jima je naenkrat kar 5 otrok. Po nekaj mesecih še eno tako leglo. Od takrat je njihova rodbina preplavila dober del starega kontinenta. Na milijone jih je in ker so rastlinojedi ter neuvidevni do vrste homo sapiens, slednjemu, zlasti kmetom, povzročajo kar nekaj škode, bolj njim podobne ter šibkejše avtohtone vrste pa kot Conquistadores, začenši od Krištofa Kolumba dalje, do Indiosov, odganjajo in izrivajo iz njihovih domov. Uničujejo rečno obrežno rastlinje in poškodujejo temelje stavb, ki se ob reki nahajajo. Skratka, prava invazivna nadloga in v več državah so tarča obsežnih programov iztrebljanja.

Iz uvoda se razume, da do teh živalic, tako kot do vseh, ki jim lahko zrem v oči, da, tudi do mišk in podgan, če me le pogledajo in odidejo, gojim določeno simpatijo in bi rad da bi živele čim dlje in čim manj trpeče. A razumem tiste, ki jim delajo škodo in potrebo, da se njihova invazija ustavi, omeji, zadrži. Že sam človek, prepogosto pozabi na sveto pravilo »Ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi«, kako naj bi nutrije spravili k temu?

Sicer, ko pomislim na čas, ki ga živimo, na globalno segrevanje, na njegove ekstremne vremenske pojave, na to, da mu človek, zavoljo lastne sebičnosti in pohlepa, ni kos pa se še gre vojne, ki dinamiko in obseg podnebnih sprememb še pospešujejo, ter na to, da se nam era človekovega obstoja na zemlji izteka, se tudi sprašujem, ali je problem nutriji res eksistencialnega pomena, vrednega prvih strani? In če ni, čemu tale zapis? Recimo, da utišam očitke, da pisarim samo o Ukrajini!

Ne nameravam poseči v polemiko med zagovorniki ohranjanja nutriji pri življenju in večjim delom, če že ne celotne stroke, ki da je pri tem povsem enotna, da jih je treba iztrebiti in to nasilno, to pomeni predvsem z odlovom, oz. odstrelom, rad bi le, da javnost, stroka in oblast vedo, da v Italiji, kjer je te živalske populacije nesorazmerno veliko več kot pri nas, zlasti v Lombardiji, Venetu in v bližji Furlaniji Julijski Krajini, so se odločili za nadzor njenega razmnoževanja in obsega preko sterilizacije in le izjemoma z odstrelom. Tovrstni predlog združenj za pravice živali je prejel soglasje ISPRA – Višjega (vsedržavnega) Inštituta za varstvo okolja in raziskovanje, ter same Evropske komisije. Prvi uspešni poskusi v nekaj občinah v okolici Milana in Mantove - prednjači občina Sesto San Giovanni – bližje nam pa se dela na sterilizaciji nutriji v Rio Ospo- Osapski reki v občini Milje.

Pa ni samo Ljubljana, ki se sooča s to »nadlogo«, tudi v Kopru jo imamo, le da zaenkrat še ji ne pravimo nadloga. In v Škocjanskem zatoku, kjer je teh glodavcev z oranžnimi čekani največ, ne da bi podobne avtohtone vrste za to trpele ali celo stradale – vsaj o tem ni dano vedeti – kaže, da so vse živalske vrste, ki v tem rezervatu domujejo ali se v njem spočijejo, na poti na sever Evrope, našli nek modus vivendi. Če bo populacija nutriji postala tudi pri nas nadloga, upam, da se bo občinska oblast odločila tako, kot kolegi iz Sesta San Giovanni. Kaj če bi si privoščili nek obisk k njim, pa nagovarjam k temu tudi stroko in pristojna ministrstva, da nam povedo, kako jim uspeva?

  

RS med najbolj Natoskeptičnimi članicami - hurra!

https://www.dnevnik.si/1043029214/objektiv-nova/slovenija-in-nato-o-kuri-in-jajcu 

Slovenija in Nato: O kuri in jajcu – 2

Visokemu intelektualcu, bivšemu diplomatu in poznavalcu mednarodnih razmer, g. Mirku Ciglerju, se zahvaljujem za informacije, ki mi jih podaja v prispevku pod gornjim naslovom. Naj mu takoj zagotovim, da ocene ICFIja o vrhu Nata v Vilni nisem prebral ker še vedel nisem da ta Internacionala obstaja. Tudi ne o člankih na geostrateške teme specializirane indijske publikacije. Pogledal sem na spletu in videl kaj Geopolitical Monitor je. Da, priznam, da  kar se vedenja tiče, me Cigler, pa še magister je, krepko prekaša. Toda zakaj se jaz oglašam? Ker četudi me izrecno ne omenja, znova udari po »sadovih domače zunanjepolitične in varnostne pameti ter pronicljivosti« - sarkazem mu ni tuj - oz. po tem kar skupina bolj mirovniško budne in angažirane slovenske inteligence tu pa tam, sporoča odločevalcem, domačim in tujim, naše skupne prihodnosti. Omenja namreč naš nedavni, že četrti poziv slovenskemu političnemu vrhu k temu, da naj končno uvidi, kam nas politika ZDA in Severnoatlantskega zavezništva ob vojni z Rusijo v Ukrajini in namerah po nadzoru tudi Pacifika vodi.  Pismo bi naj bilo, po oceni mag. Ciglerja, »po duhu in vsebini zelo podobno analizi četrte internacionale«. Kaj naj ob tem porečem? Jah, super! Naša domača, mirovniška zunanjepolitična in varnostna pamet ima eminentne somišljenike po svetu, morda še bolj strokovno podkovane od samega Ciglerja?! Ja, in pobudnik ter pisec osnutka omenjenega poziva, objavljenega 19. julija v Dnevniku pod naslovom »Odprto pismo državnemu vrhu«, je moja malenkost, kar je možno sklepati iz vrstnega reda podpisnikov. Praviloma je prvi podpisnik tudi avtor. Zato moj odziv.

No, možno je tudi, da je naš nekdanji diplomat imel v mislih ta drugo pismo, po duhu in vsebini podobno našemu? Naslovljeno »Vojna in mir v Ukrajini«, podpisano s strani 12 aktivnih udeležencev vojne za Slovenijo in objavljeno v Delu 20. julija?!

Kakorkoli že, govorimo o pobudnikih in podpornikih pozivov državnemu vrhu, pa upam, mag. Cigler, da prepoznate tudi nekaj akademskih naslovov višjih od vašega, da naj premisli o primernosti naše politike do ukrajinske krize a tudi do našega članstva v Natu za dobrobit naše varnosti in našega družbenega napredka ter zlasti, v danih novih okoliščinah, ali to članstvo še odgovarja temu kar smo zapisali v 124. členu Ustave, da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.«? Bom še bolj konkreten in mag. Ciglerja vprašal, ali Nato v odnosu do vojne v Ukrajini, oz. Ruske federacije, kateri se s svojimi širitvenimi krogi bliža že od 1999 leta, s ciljem,  da jo v evropskem delu povsem obkoli, kar Rusija sprejema kot grožnjo lastni varnosti, ter po Vilni v nameri da poseže z svojim vplivom in vlogo samooklicanega »pravičnika« tudi na Pacifik pri čemer je jasen izziv na račun Kitajske, sledi načelu zagotavljanja varnosti lastnim članicam z mirovno politiko ter kulturo miru in nenasilja? Seveda, vsake oči imajo svojega malarja, a moraš biti slep, da Natu pripišeš kulturo miru in nenasilja, ne pa politike globalnega uveljavljanja predvsem ameriških strateških interesov ter interesov svetovnega orožarskega lobija.

A četudi odmislimo to kar zapoveduje naša ustava, poglejte v nebo, spoštovani magister, poglejte kaj se nam dogaja s podnebjem, ki je s svojimi nevihtami in neurji, orkanskimi vetrovi ter vročinskimi valovi v minulih tednih prizadejal samo nam v Sloveniji več škode kot kako nočno rusko raketiranje Kijeva ali ukrajinsko Moskve in ki ne kaže znaka, da bi se nas usmililo ter človeštvu v celoti omogočilo malce daljšo prihodnost. Ali gredo politika Nata in vojne, ki jih sproža, spodbuja ali v njih sodeluje, ter prizadevanja za upočasnitev globalnega segrevanja skupaj? Ali gresta skupaj boj proti klimatskim spremembam in težka, energetsko potratna orožarska industrija?

DA, ven iz Nata, pozivamo nekateri, ki smo že 2003, ob referendumih za vstop v Evropsko Unijo in v omenjeno vojaško-politično alianso napovedovali kar se nam danes dogaja. Zaradi tega članstva smo tudi mi v vojni z Rusko federacijo. Kaj nam je tega res treba bilo?

Na koncu pa vendarle mali a pomemben popravek vašega zapisa, mag, Cigler. Po Natovi aprilski anketi, bi danes za članstvo v zavezništvo glasovalo 55% volilnih upravičencev, za razliko od 66% leta 2003. Pa, iskreno povedano, Natovim anketarjem ne zaupam preveč.

 

Ko mirovniki ne damo miru

 

ODPRTO PISMO DRŽAVNEMU VRHU

 

»Slovenija lahko več kot pri varnostnih jamstvih prispeva k iskanju miru v Ukrajini« - tako predsednik vlade Robert Golob ob koncu dvodnevnega zasedanja vrha zveze Nato minuli teden v Vilni.

Sporočilo bi bilo vredno pozdraviti, če bi premier ostal le pri njem, a nadaljevanje izjave, ki jo je dal, je še enkrat pokazalo, da z iskanjem miru tudi on ne misli povsem resno. Ni dovolj le sedeti v Varnostnem svetu OZN in čakati, da bodo ustvarjeni pogoji za dozorevanje miru, potrebno je tudi delati na tem ter najprej razumeti razloge, ki so ga onemogočili. Glavni vzrok v primeru vojne v Ukrajini oz. nadaljevanja ruske agresije na to državo - in to bi moralo biti vsakomur jasno - tvorijo strateško širjenje Nata do ruskih meja brez upoštevanja ruskih varnostnih interesov, namera Ukrajine, da se pridruži temu zavezništvu, in odločenost vodilnih Natovih elit, da v Ukrajini porazijo Rusijo. Na zasedanju v Vilni se je zavezništvo ponovno odreklo politiki miru oz. pogajanj kot edine realne možnosti za končanje konflikta.

Tudi misel predsednika vlade Goloba, da vrh v litovski prestolnici, ki ga je označil za »zgodovinskega«, predstavlja »prvi korak približevanja Ukrajine zvezi Nato«, ne govori v prid prizadevanjem za mir, temveč nasprotno. Potrjuje, da se Nato ni premislila v nameri, da Ukrajino slej ko prej sprejme v članstvo, in da se niti najmanj ne meni za ruske varnostne interese ali za zelo verjetno eskalacijo spopadov ter za nevarnost, da razmere uidejo iz nadzora z nepredvidljivimi in, bog ne daj, nepopravljivimi posledicami. Edina pogoja, ki ju je postavilo in sporočilo ukrajinskim oblastem, sta, da se bo včlanitev zgodila, ko bo nastopil mir in ko bo o tem med članicami doseženo soglasje. Slednje se zaenkrat ne kaže kot posebej problematično, medtem ko bo o miru možno govoriti šele takrat, ko bo poleg samih ZDA nanj pripravljena tudi Ruska federacija. Da bi slednjo prisilili v kapitulacijo, kar zagovarjajo jastrebi v Bruslju, je, roko na srce, težko verjeti, saj gre vendar za velesilo z največjim jedrskim arzenalom na svetu. Zavezništvo bi moralo zato Rusiji v zameno za prekinitev sovražnosti ponuditi dogovor o varnostnih jamstvih, ki jih je ta zahtevala še pred agresijo, v katerih kot minimum Ukrajina ne bo postala članica Nata. Obenem bi morala Rusija Ukrajini, ki naj se ji podeli status nevtralne države, v okviru mednarodnega dogovora, z garancijo vseh velesil, OZN in OVSE, zagotoviti ozemeljsko integriteto. Mogoča pa bi bila tudi inovativna rešitev, oz. dogovor o dvojni suverenosti nad spornimi ozemlji, ki je bila doslej že uporabljena v nekaj primerih.

Ugotavljamo, da medtem vojna divja naprej. Prestopila je petstoti dan. Mediji poročajo, da obe vojskujoči se strani »napredujeta«, da ukrajinska protiofenziva resda nekoliko šepa, ker zahodno orožje - tako ukrajinski predsednik Zelenski - v Ukrajino prihaja prepočasi, da Rusi nadaljujejo z raketiranjem ukrajinskih mest in da naj bi nekdo - Ukrajinci kažejo na Ruse, Rusi pa Ukrajince - načrtoval sabotažo jedrske elektrarne v Zaporožju, ki je že leto dni v ruskih rokah. Po poročanju ameriških medijev naj bi ameriški predsednik Biden »s težkim srcem« privolil v dobavo ukrajinskim silam spornega kasetnega streliva, ki ga je velik del sveta prepovedal, a se ga Ukrajinci veselijo. S to moralno zelo sporno odločitvijo ni zadovoljen niti najtesnejši ameriški zaveznik v Evropi, britanski premier Sunak. Še lansko leto so od trditvah, da ruska vojska v Ukrajini uporablja to orožje, v Washingtonu ocenjevali, da gre za vojni zločin.  Zanimivo, da o tem naša država še vedno molči?!

Zavoljo vsega povedanega menimo, da se s sodelovanjem pri vzdrževanju in zaostrovanju vojnih razmer v Ukrajini tudi Republika Slovenija vse bolj izpostavljeno in nevarno igra z ognjem, pri čemer vidno trpita duh in črka 124. člena Ustave o vodenju politike in kulture miru ter nenasilja. Sami Natovi anketarji ugotavljajo, da so tega naši državljanke in državljani vse prej kot zadovoljni. Vsaj dober del njih.

Dokažite že enkrat, da smo suverena država, da znamo tudi sami presoditi, kaj je prav in kaj narobe, ter razumeti, kaj se dogaja in kam gremo. Odmislite članstvo Ukrajine v Natu, prizadevajte se dosledno in odločno za mir, sicer se bomo kmalu spraševali, ali nam je bilo treba poleg Rusov izzvati še Kitajce oz. si nadeti vlogo »pravičnika« tudi v Pacifiku. To je, mimogrede, v neskladju s samo ustanovno listino zveze Nato, ki njeno delovanje omejuje na območje severnega Atlantika. In spraševali se bomo lahko le, če bo sreča dala, da bo ves ta čas jedrska pošast še globoko spala. Ob vsem hrušču, ki ga slišimo že leto in pet mesecev in ki se samo stopnjuje, je tveganje, da se zbudi, izjemno veliko.

 

Aurelio Juri

Spomenka Hribar

Uroš Lipušček

Marko Apih

Slavka Artnik

Alberto Avguštinčič

Andrej Bolčina

Maja Breznik

Andrej Cetinski

Janez Černač

Jože P. Damijan

Zvone Dragan

Todor Dmitrovič

Božidar Flajšman

Nina Gale

Vesna V. Godina

Matjaž Hanžek

Mira Hladnik

Miran Hladnik

Pavel Jamnik

Polona Jamnik

Janez Jančar

Milena Jesenko

Maca Jogan

Franco Juri

Dušan Keber

Mitja Klavora

Matjaž Kmecl

Bojan Kofler

Mira Kofler

Igor Koršič

Marijan Kotar

Bogomir Kovač

Janez Lesjak

Drago Lipovšek

Andrej Mašera

Marjan Matjašič

Vlasta Mekih

Vlado Miheljak

Vesna Mikolič

Ljuba Miljuševič

Maruša Mohorič

Nevenka Mandič Orehek

Jožef Randl

Danijel Rebolj

Tanja Rener

Rado Riha

Rudi Rizman

Emil Milan Pintar

Dušan Plut

Božidar Slapšak

Svetlana Slapšak

Janez Šmajdek

Vena Šmajdek

Miloš Šonc

Aleks Štakul

Primož Šterbenc

Darko Štrajn

Andrej Šušterič

Dunja Ukmar

Marko Uršič

Janez Verbič

Irena Zdovc

Lada Zorn

Boris Žnidarič

Franc Žnidaršič

 

 

Koper, 17.7.2023

Mirovnice vseh dežel, združite se! In se...

 

Ženske pravijo, da so vse za mir, a razlike so očitne!

 Dame ki so pri nas na oblasti – predsednici Republike in Državnega zbora ter ministrica za zunanje zadeve,  ko so vprašane o iniciativah domačih mirovnikov za takojšnje končanje vojne v Ukrajini, odgovarjajo, da ni človeka, ki si ne želi miru, a da mora biti le ta pravičen, dosežen v soglasju z napadeno državo in da nihče ne sme pri tej drami pozabiti, kdo je napadalec in kdo napaden. Govorijo tako, kot kolegice iz drugih držav članic Nata in Evropske Unije, kjer prednjačita predsednica Evropske komisije in šefica nemške diplomacije. No, tudi predsednica Evropskega parlamenta ne zaostaja. In vse skupaj z moškimi vladarji vred, zagovarjajo nadaljevanje vojne vse dotlej, dokler ne bodo agresorske sile – ruske – poražene in odgnane nazaj domov, ali bodo Ukrajinci sami sporočili, da imajo spopadov dovolj. Ni je ene, na takem položaju, ki bi priznala napake, ki jih je Zahod zagrešil v odnosu do Ruske federacije in njenih zahtev po varnostnih jamstvih, še preden bi Putin izdal ukaz o napadu na Ukrajino, ali ki bi vsaj opozarjala, da sankcije zoper Rusijo, njena mednarodna izolacija, oboroževanje ukrajinskih braniteljev ne prispevajo v ničemer h končanju vojne, ampak obratno, celo k nevarni  destabilizaciji države, ki poseduje največ jedrskih konic na planetu. Mislim na kratek in nekoliko teatraličen upor Wagnerjancev, ki pa je vendarle razgalil šibkosti Putinovega režima in postavil pod vprašaj njegovo vzdržnost. Vsakomur, ki premore zdrav razum, je jasno da le politična stabilnost in predvidljivost sistema, vsakršnega, jamčita kolikor toliko zanesljiv nadzor nad njegovo oborožitvijo. In ruska je na vrhu nevarnosti.

Če se vrnem k našim ženam. Osebno mi jih je žal, še zlasti ker so se povzpele med odločevalci iz vrst naprednih političnih strank ali miselnih krogov, iz socialno liberalnih in zelenih logov.

Toda zakaj govorim o ženskah? Njihov dan - 8. marec, je že dolgo mimo. Govorim o njih, ker že omenjene tvorijo kategorijo, ki ne uživa mojih simpatiji, medtem ko jih vse one, in verjamem, da jih ni malo, ki so ustanovile ali se ji pridružile in to še počnejo, mrežo Global Women for Peace united against NATO (Svetovne Ženske za Mir združene proti NATU). Kot del globalnega mirovniškega gibanja bodo prihodnji teden prihajale iz vsega sveta v Bruselj, kjer je sedež poveljstva Severno-Atlantskega zavezništva in to pred samim vrhom držav članic, ki se bo odvijal 11. in 12. julija v Vilni, glavnem mestu Litve, da bi izpovedale svoje nasprotovanje NATU in vsem militariziranim druščinam ter seveda vojnam, tekoči v Ukrajini najbolj, in pozvale k novi varnostni strukturi v Evropi, k družbeni in okolijsko-podnebni pravičnosti, k multi-polarnem svetu temelječemu na miru, enakopravnosti in globalni solidarnosti.

»Smo ženske vsega sveta, – pravijo v razglasu, ki so ga objavile ob tej priložnosti – ki globoko ljubimo naš planet. So nam k srcu univerzalna načela enakosti, pravičnosti in miru, ki jih vsebujeta Listina Združenih narodov ter splošna Deklaracija človekovih pravic. Borimo se za uveljavljanje pravic žensk in narodov proti vsakršni obliki nasilja, izkoriščanja in diskriminacije. Našo aspiracijo k miru danes vse bolj ogrožajo eskalacija oboroževalne tekme, tveganje jedrskega spopada, jačanje vojaških zavezništev in militarizacija mednarodnih odnosov. Vse to vodi človeštvo na pot katastrofe. Kot ženske miru – zaključuje manifest – zavračamo NATO in njeno vizijo sveta, ki podžiga nestabilnost in zaostruje mednarodne konflikte, kar je nezdružljivo z našim načelom skrbeti za svet, načelom, za katerega si prizadevamo da postane globalen.«

Mreža načrtuje od 6. do 9. julija, vrsto dogodkov tako v Evropskem parlamentu, kot tudi po bruseljskih ulicah in trgov, da bodo ne le oblasti ter ostali odločevalci temveč tudi javnost čim bolj seznanjeni in ozaveščeni s njenimi prizadevanji in cilji. Zaenkrat imajo podporo vseh mirovnikov sveta. Naj se njihov glas sliši!

Tudi pri narodnostih smo levi in desni

 

MALI ODZIV NA ČLANEK

»Pri praznikih se ne delimo le na leve in desne, pač pa tudi po nacionalnosti« z dne 22.6.2023

 

Rad bi se na kratko odzval na članek Suzane Kos in Nataše Čepar o razdeljenosti slovenskega občestva ko se nam zgodijo prazniki. Priznajmo si, da gre za fenomen, ki nas spremlja praktično od rojstva neodvisne in samostojne Republike Slovenije. Vsi sicer, iz desne in leve poloble, se praznika, kateregakoli, veselimo, zlasti če je dela prost dan, a si zanj ločeno in vsak po  svoje pripisujemo zasluge.

Tudi letos, osrednja proslava ob dnevu državnosti v soboto v Ljubljani brez opozicije (desnice!), ki pa bo naslednji dan, v nedeljo na Vrhniki, priredila svojo slovesnost. Organizacijo je sicer prevzel katoliški Zavodu Iskreni v sodelovanju z občino, a ni dvoma, da se bodo tu znašli vsi najvidnejši gospe in gospodje iz SDS, Nove Slovenije, Ljudske stranke, Ruparjevi upokojenci pa še kdo, ki ne mara Kučana, Goloba in njegove koalicije. In tudi to, neuradno proslavo bo TV Slovenija, ki je še v rokah Whatmougha, Urbanije, Rebernikove, Pirkoviča, Možine, Petrovčičeve, prenašala v živo. A najbolj zanimivo je, da so za glavnega govorca povabili nekdanjega prvaka levice, nazadnje tudi predsednik republike, Boruta Pahorja. Ne bo robat in tečen kot je praviloma Janez Janša, a nam bo izpovedal isto kar slišimo iz vrst desnice. No, verjamem, da bo zaslugo za ta dan pripisal ne le Demosu in »velikim osamosvojiteljem«, ampak narodu v celoti, a slišala jih bosta zagotovo, vlada in koalicija zaradi posega v Muzej slovenske osamosvojitve in predvsem ukinitve dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Da je bila ta druščina v velikem številu primerov militanten akter Zveze komunistov, od Janše do Pahorja, se rado pozablja.

Kakorkoli že, rad bi le nekoliko popravil trditev avtoric članka, da se ob praznikih ne delimo le na desne in leve, pač pa tudi po nacionalnosti. Citirata poslanca italijanske narodnosti Felice Žižo, da »Dan vrnitVe Primorske k matični domovini predstavlja zgodovinske dogodke enostransko in da zato ga italijanska narodna skupnost ne more sprejeti za svojega«. Res je, da je trenutno on predstavnik naše manjšine v Državnem zboru, a to kar pravi drži le deloma. Tudi v manjšinskih vrstah smo levi, sredinski in desni, ni enotnega in enoznačnega politično-ideološkega korpusa, kar pomeni da se na omenjeni dan odzivamo temu primerno. Nenazadnje smo zakon o tem dnevu spisali in promovirali primorski poslanke in poslanci, z Italijanom Aurelijem Jurijem vred, pa takrat nisem slišal ugovorov ali pomislekov iz vrst narodnih ustanov. Za Roberta Battellija ne pomnim, ali je bil tudi med podpisniki predloga zakona, oz. ali ga je podprl. Enako se razlikujemo tudi v odnosu do Dneva spomina na žrtve eksodusa in fojb, ki ga obeležujejo v Italiji. Odvisno je vsakič od tega kdo je na mesto odločevalcev izvoljen. Toliko, da bo članek bolj celovit.

Napačna smer EU!

 

Evropa brez idej – 2

Čestitam Roku Kralju iz Kamnika  za zapis z dne 20.6.2023 v Dnevniku, ki na kratko in enostavno pove vse ali skoraj vse, kar gre danes pripisati Evropi, pravzaprav Evropski uniji. Ostajam pri slednji, ker bi naj bila edina sodobno, napredno in z daljšo razvojno vizijo organizirana in institucionalizirana skupnost na evropskih tleh. Za ostalo Evropo povejmo le, da je  zgodba zase, tudi vsaka usojena ali ne-usojena kandidatka posebej. Pa bom še bolj radikalen in neizprosen: širitveni Big bang iz 2003 se danes ne kaže kot povsem posrečen, zlasti pri zunanji politiki. Če pri skupni notranji politiki imamo težave z vladavino prava in z demokracijo (Madžarska, Poljska a tudi druge članice, nenazadnje sama Avstrija z vztrajanjem pri mejnem nadzoru Schengenu navkljub!), navzven, pa ne zmoremo več konsistentne mirovne politike, niti spoštovanja osnovnih človekovih pravic. V mislih imam predvsem vojno v Ukrajini, ki jo z nenehnimi dobavami orožja braniteljem, oz. slepemu sledenju večkrat prej pozabljeni svetosti mednarodnega prava in ustanovne listine OZN, le ohranjamo pri življenju in zaostrujemo, do te mere, da nas tretji svet, svet revnih, zapostavljenih, nerazvitih, zaostalih nekdanjih koloniji Evrope in ostalega Zahoda, poučujejo o nujnosti in poteh miru, ter odnos do njihovih migrantov. Naj me kdo demantira, ko sodim, da se obnašamo povsem različno, diskriminacijsko in celo rasistično, ko gre za begunce iz Ukrajine ali iz afriškega in arabskega konca. Res je, če vse težave sveta ne »razreši« prej globalni jedrski spopad, ki ga tudi EU z vztrajanjem pri dosedanji politiki do Rusije dobesedno kliče, bodo migracije naš največji in najtežji skupni izziv, še posebej podnebne (to kar je danes je malenkost napram onega, ki nas čaka že v naslednjih parih desetletjih!) a do tega še nismo prišli in Sredozemlje ne bi smelo postati grobnica masakra neodzivnosti ali komaj zadostne odzivnosti, zavoljo pritiska čuteče javnosti,  evropskih oblasti. Pravzaprav, kot pravilno ugotavlja Rok Kralj, morala bi Evropa in ostali razviti in bogati Zahod poseči po ukrepih, ki bi čimbolj zreducirali razvojno neenakost, oz. zaostalost tretjega sveta in tako tudi potrebe ali želje po ekspatriaciji. Samo lani je Zahod, ob vojni v Ukrajini in sicer, porabil 480 milijard dolarjev (400 ZDA) za oborožitvene sisteme, Rusija 83 milijard. In kaj od tega? Še vedno se Rusi in Ukrajinci pobijajo, fronta se bistveno ne premika, dnevno skoraj so  ukrajinska mesta raketirana, 8 milijonov Ukrajincev tava po Evropi, trpimo tudi Evropejci zaradi energetske, gospodarske, finančne, socialne krize. Gladuje Afrika.

Dovolim si malce špekulirat, a če bi samo pol denarja, ki ga je šlo k orožju, ZDA, Kanada, Avstralija, Velika Britanija in EU investirale v zmanjšanje razvojnega razkoraka z Afriko in revno Azijo ter Ameriko, bi nezaželene migracije razpolovile, če že ne skrčile na minimum. In če bi polovico od ostale polovice vložili v zajezitev globalnega segrevanja, bi človeštvu podarili še kako stoletje preživetja. Ne pozabimo na alarmantni klic generalnega sekretarja Združenih narodov Guterresa, da drvimo proti katastrofi!

Toda ne. Pomagajmo naprej Zelenskemu in ukrajinskemu narodu, tudi z orožjem, da se obrani od ruske agresije in osvobodi domovino ter sprejmimo čimprej Ukrajino v Nato. Pa naj bo kar bo! Tako celo teden nazaj Evropski parlament, ki s severno-Atlantskim zavezništvom nima formalno nič. Pristojen je le za EU. Pandan pri Natu je Parlamentarna skupščina te zveze. A toliko je že involvirana Evropska Unija v politiko Nata in ZDA, da se vanjo zliva že tudi institucionalno. Kot nekdanji evropski poslanec bi zakričal na škandal! Toda, še najhuje je, da poziv k čimprejšnjemu včlanjevanju Ukrajine v Nato, kaže na to, da večini parlamentarnih skupin še ni jasno, da prav tu tiči glavni razlog in sprožitelj ruskega posega in da se z Kremljem ne bo dalo pogajati o miru če bo ta ideja in želja ostala na mizi. A ja, pozabil sem, da se hoče Putina najprej totalno poraziti, na kar naj bi pristal na karkoli?! A res?

Naj sklenem, če parafraziram naslov prispevka, da Evropa ni povsem brez idej, a tiste, ki jih izkazuje vodijo v napačno smer, bojim se, kot pravi Guterres, h katastrofi.