prvi koraki k podvojitvi JEK

 

2. BLOK, DA ALI NE?

 

Začelo se je.  Kaže da gre zdaj zares?! Potem ko je Državni zbor, 12. julija, ob sprejemanju resolucije o dolgoročni podnebni strategiji, v dokument vrinil, kljub nasprotovanju opozicije, še podporo rabi jedrske energije, je Ministrstvo za infrastrukturo družbi Gen-energija že izdalo energetsko dovoljenje za gradnjo 2. bloka Jedrske elektrarne Krško (JEK2), kar pa ne pomeni - je hitel pomirjati do tega projekta skeptično javnosti, minister Vrtovec - da je s tem padla tudi dokončna odločitev o njegovi realizaciji. Gre za odločbo - je pojasnil - na podlagi katere se pričnejo upravni postopki in priprava dokumentacije, ki tvorijo podlago za sprejem dokončne odločitve in za preverjanje družbenega soglasja o njej.

Mu gre verjeti? Poglejmo kaj je še povedal minister: "Slovenija je na prelomnici svoje poti proti doseganju okolijskih, podnebnih in energetskih ciljev in če želi postati podnebno nevtralna, pa ob vse večji porabi električne energije, tudi energetsko neodvisna, mora sprejeti nekaj zahtevnih odločitev"...in med temi sodi podvojitev JEKa. "Stavimo sicer na obnovljive vire, a so ti premalo" - je dodal in zagotovil, da bo nova elektrarna varna, zanesljiva, CO2-nevtralna, ker tretje generacije z najvišjimi standardi, fleksibilna in se bo sproti prilagajala razmeram v energetskem sistemu, upravljali pa jo bodo strokovnjaki, ki so med najboljšimi na svetu. Pa tu končajmo z gospodom Vrtovcem, ki je vsakogar, ki ga je bral ali poslušal skoraj povsem pomiril in prepričal, če si dovolim malce sarkazma. Celo slovenska eminenca med poznavalci jedrske energije, dr. Miroslav Gregorič, borec za jedrsko razoroževanje, je pritrdil gradnji 2. bloka, a - je postavil roke naprej - pod pogojem, da se najprej reši problem odlaganja in varnega shranjevanja nizko in srednje radioaktivnih odpadkov ter seveda samega iztrošenega goriva. Tu pa je Slovenija še daleč na odprtem morju in tudi z višin kopna ni videti. Torej?

Dr. Gregorič je Za, toda.... Absolutno proti pri Focusu, društvu za sonaravni razvoj, od koder se najbolj pogosto in argumentirano oglašajo v zvezi z jedrsko energetsko opcijo, oziroma z obratovanjem krške elektrarne in zdajle še z načrtovanjem 2. bloka, ki se bo, če se bo, gradil na neprimerni lokaciji – opozarjajo – ker v bližini aktivne tektonske prelomnice Libna, kot je 2013 NEK posvaril svetovno priznan francoski Inštitut za jedrsko in sevalno varnost. Že sama izdaja energetskega dovoljenja - trdijo - ni skladna z evropskim pravom, ker brez javne razprave in brez presoje vplivov na okolje in varnost. Gre za podobno ne-transparentnost kot pri TEŠu6, le da bo JEK2 vsaj 4 krat dražji - pravijo. Slišali smo te dni tudi druge relevantne sogovornike na to temo. Anton Komat, znani okoljevarstvenik: Za JEK2, da ne obremenjujemo še naprej reke z dodatnimi hidroelektrarnami, enako Tomaž Ogrin iz Alpe Adria Green Slovenija, ki pa nasprotuje vetrnim elektrarnam. A iz te iste organizacije na evropski ravni opozorilo Nizozemca Jana Haverkampa: ne lotite se tega projekta, ker ga ne boste zmogli sfinancirati. Se raje povežite z Italijo in Avstrijo in skupaj zagotovite energijo iz obnovljivih virov. 

Pa oglasila se je še ena eminenca med varuhi okolja. Na povabilo Rosvite Pesek v torkovih Odmevih TV Slovenija, profesor Dušan Plut, geograf, ekolog, zgodovinar, pred 30 leti vodja stranke Zelenih, ki je znotraj Peterletove, oziroma Demosove vlade, zahtevala zaprtje obstoječe krške nuklearke. Peskova ga je na to spomnila in se vprašala kako da se to ni zgodilo, še več, pogovarjamo se danes o še eni jedrski elektrarni? Priznal je, dr. Plut, da je odločitev o tem kakšna bo naša energetska prihodnost izjemno težavna, a prav zato - je dejal -  morali bi izdelati različne scenarije vključno s takim, ki ne bo zasnovan na rabo jedrskega pogona. Sodi namreč da Slovenija razpolaga z množico obnovljivih virov, poleg tega se moramo pogovarjati o povezljivosti in soodvisnosti energetskih sistemov v Evropi, da si bomo vzajemno zagotavljali potrebne količine energije. Ne pozabimo še na varčevanje z njo in tudi na breme, ki ga z nadaljevanjem z jedrsko opcijo, zapuščamo zanamcem zavoljo kopičenja izrabljenega jedrskega goriva in ostalih radioaktivnih odpadkov. Lahko tudi JEK2, a šele potem, ko se bodo vse ostale možnosti izkazale za neprimerne - je zaključil.

Slišimo in še bomo slišali različna mnenja tudi znotraj samih okoljevarstvenikov, a to za kar bi se morala politika takoj zavzet, ne le vladna, temveč tudi v opoziciji, zlasti pri LMŠju, kjer je Marjan Šarec ko je postal premier pozval k odločnim korakom k 2.bloku JEK, je da bi čim prej poiskali potrebno družbeno soglasje, oziroma razpisali referendum - zagovarja ga sam predsednik Republike - še preden se začno stroški, da ne bomo tako kot pri TEŠ6, sproti ocenjevali, da če smo že toliko potrošili je smiselno iti dalje. Že izdaja energetskega dovoljenja pomeni, da bo GEN-energija pričel z določenimi postopki, ki ne bodo stali le par tisočakov. In pa upati je, da se ne bo takrat ko bo neizbežno povprašati narod, našel kdo kot v obstoječi koaliciji, ki bo s pomočjo parlamenta preprečil izvedbo poizvedovanja, s sklepom o njegovi nedopustnosti. 

Nova Janševa laganja in zavajanja

 

Janša si »upa« - 2

 

Da, tudi ponarejat zgodovino, oziroma jo spisati po lastnem okusu, in to z davkoplačevalskim denarjem, brez zadržkov, brez sramu. Izposodil sem si naslov pisma bistroumne Polone Jamnik, ki vsakič zadene v nulo, ko detektira početja sedanje vlade in še posebej njenega predsednika, in si zato tudi tu zasluži moje pohvale, da bi se odzval na brošurico, ki so jo minule dni prejela gospodinjstva, z naslovom »Slovenija 30 – STALI SMO IN OBSTALI«.

Izdal jo je v imenu vlade Urad za komuniciranje, tisti g. Urbanije, ki noče in noče plačati STA, v 800 tisoč izvodih. Avtorica dr. Andreja Valič Zver, ki z Jožetom Dežmanom in Jožetom Možino sodi v krog najbolj priljubljenih zgodovinarjev slovenske desnice. Gospa je mimogrede soproga SDSovega evroposlanca Milana Zvera in vidna aktivistka stranke. Mi je bilo takoj jasno v katero smer bo šla pripoved.

In prebral sem uvodno pričevanje, ki vsakomur pove, kdo je pri tem dejanski snovalec in šef. Janez Janša, 1991 leta, kot se sam predstavi, minister za obrambo, kar ne drži, pa bi morala biti avtorica pazljiva, ker je bil takrat še »republiški sekretar za ljudsko obrambo«. Enake površnosti zasledimo v nadaljevanju tudi pri ostalih pričevalcih. A sklicujmo se na »licenco poetico« in Zverevi odpustimo. Bolj nerodno je, da uvodne strani ni nekako rezervirala Janši nadrejenemu, oziroma predsedniku takratne vlade, oziroma Republiškega Izvršnega sveta, Lojzetu Peterletu, in še bolj nedopustno da ni prvi spregovoril predsednik takratnega Republiškega Predsedstva, Milan Kučan. Bila je to prva in najvišja funkcija v državi. A lahko sklepam, da pri tem SDSovem agitpropu sam Kučan ni želel sodelovati.

In koga preberemo v pamfletu? Po Janši, Alojza Kovšco, sedanjega predsednika Državnega sveta in v času vojne za Slovenijo poveljnik ene od enot Teritorialne obrambe  (zopet vprašanje, čemu ni tu nastopil general Janez Slapar, poveljnik vseh enot TO?), nato Lojzeta Peterleta, pa Igorja Bavčarja, ki je poveljeval notranjim zadevam, ta istim, ki so mu 25 let kasneje odvzele prostost, zaradi  kaznivega dejanja pranja denarja v zadevi Istrabenz, in na koncu še takratnega šefa diplomacije Dimitrija Rupla.

Manjkata iz vrst »velikih osamosvojiteljev«, po SDSovsem ključu, le Jože Pučnik in France Bučar, a ju je narava že dolgo nazaj odslovila. Njima v spomin zgodovinski Pučnikov izrek, na koncu brošure: »Jugoslavije ni več. Zdaj gre za Slovenijo.«

No, če se vrnem k prebranemu. Janševa trditev da »Smo si Slovenci pravico do lastne države izbojevali pred tridesetimi leti« ne drži. Izbojevali so jo že partizani med zmagovito narodnoosvobodilno borbo, le da je niso udejanjili, ker se povezali z drugimi jugoslovanskimi narodi v okviru SFRJ, in znova z dopolnili k zvezni ustavi iz leta 1974 na katera smo se tudi sklicevali, ko smo razlagali in utemeljevali Evropi in svetu, da uveljavitev pravice do samoodločbe in tudi odcepitve ni bila v ničemer v nasprotju z ustavno-pravno ureditvijo Socialistične federativne republike Jugoslavije.

Druga velika laž Janeza Janše, da »Kljub nasprotovanju osamosvojitvi v delu leve opozicije je bil narod enoten«. Ne vem na kateri del leve opozicije referira, a vsa leva in levosredinska opozicija (ZKS-SDP, današnji Socialni Demokrati,  Liberalno demokratska stranka, prej ZSMS in Socialistična stranka Slovenije, prej SZDL) je sodelovala pri Sporazumu vseh političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo Republike Slovenija. Edina ki se s tem ni strinjala, pa še v parlamentu je ni bilo, je bila Stranka za enakopravnost občanov, ki so jo sestavljali predvsem v Sloveniji rezidenčni Srbi in ki je kasneje izpuhtela. Da so s strani celotne opozicije letele kritike na Demosovo vlado zaradi ihtavosti v postopkih sprejemanja osamosvojitvene zakonodaje, nedorečenih ali slabo domišljenih rešitev in podobno, ne pomeni da je tudi nasprotovala osamosvojitvi. Edina razlika je bila v tem, da smo se s predsednikom Kučanom na čelu - bil sem tudi sam del te opozicije, kot član ZKS-SDP in delegat Zbora občin - trudili dokler je še bilo upanja da bi se SFRJ preoblikovala v sodobno, napredno, demokratično in ostalim evropskim vrednotam predano družbo. 

Skratka, še eno zgodovinsko skrpucalo in SDSovski pamflet, ki bi ga davkoplačevalkam in davkoplačevalcem lahko prihranili. 

Vse dobro, Slovenija

 

FEŠTA JE MIMO, »JUTRI JE NOV DAN«

 

No, pa smo 30. obletnico samostojnosti, vojne za Slovenijo, zmage nad eno najmočnejših armad sveta, uresničitve plebiscitarne volje in največje zgodovinske sanje slovenskega naroda… dali skozi. Čestitali smo si, se zahvalili »osamosvojiteljem«, nazdravljali na uradnih in neuradnih proslavah, se poklonili herojem in (slovenskim!) žrtvam takratnih sovražnosti, si podelili priznanja, našteli vse podvige in uspehe teh treh desetletjih, si priznali tudi slabosti in napake na tej poti, a si rekli, da se je kljub vsemu splačalo. Plapolale so visoko dvignjene zastave, zadoneli fanfare, topovi, slavnostni nagovori. In slišali smo še enkrat da so bili eni bolj, drugi manj prepričani, da bo Sloveniji uspelo,  da so eni veslali v pravo smer, drugi v nasprotno, da tako kot danes enotnosti v politiki ni bilo, bila pa je v narodu in da smo zato zmagali.

Da, pred 30 leti. Bila je izrazita, enotnost namreč, skorajda plebiscitarna kot decembra 90, tudi še 2003, ob vstopu Slovenije v Evropsko Unijo, precej manjša ob pridruževanju zvezi NATO. Danes je v narodu ni več, politika jo je potolkla, še zlasti v zadnjem letu, ko vlado vodi nekdo, ki se ima za boga in besni ker mu vsi tega ne priznajo.

In prvič sploh v 30 letih, smo doživeli na Prešernovem trgu ljudsko proslavo, alternativno uradni na trgu Republike. Ni res, boste rekli. Skorajda vsakič, ko smo slavili dan Državnosti, ali decembra dan Samostojnosti in enotnosti, sta bili najmanj dve tovrstni veselici, tista uradna in ona, ki so jo prirejali SDS ali Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. Drži, toda, šlo je vsakič znova za strankarsko merjenje moči, za Janševo manifestiranje nestrinjanja s tem, da ni bil on glavni in edini zaslužen, s svojimi podaniki, za zmago nad JLA in osamosvojitev države. Tokrat si teh zaslug alternativna proslava na Prešernovem, trgu, ki so jo priredili petkovi protestniki, akademiki, kulturniki, nevladne organizacije in še mnogi obrazi civilne družbe ni prisvajala. Na uradni je sedela elita, na alternativni so stali ljudje, stal je del naroda. In sporočilo slednje? »Tudi mi slavimo 30. rojstni dan republike, vsaka čast njenim tvorcem, a to kar smo z njo v tem času storili in še posebej dela sedanja oblast je vse prej kot tisto, kar smo si zaželeli in pričakovali, da bi z nje nastalo. Človekove pravice, državljanske svoboščine, neodvisnost medijev in pravosodja, pravna država in postulati demokracije so dan za dnem na vse težji preizkušnji, hrbet obračamo tudi evropskim vrednotam in civilizacijskim dosežkom, na kar nas evropski partnerji sproti opozarjajo, - zadnje tovrstno dejanje je podpora Madžarski v zvezi z LGTBI -, mednarodni ugled Slovenije je vse nižji in si ga bomo s predsedovanjem Evropskemu svetu, četudi ga speljemo z odliko, težko popravili!«

Omenil sem neodvisnost medijev. Spremljamo že dolgo agonijo STA, ki si jo s finančnim izčrpavanjem vlada skuša podrediti, a se agencija ne da. Na udaru je po zamenjavi vodstva tudi RTV, a tu kaže da Janezu Janši vendarle nekaj uspeva. Opazni so premiki v uredniški politiki. Sicer se ne bi zgodil, na predvečer Dneva državnosti, Intervju s predsednikom Republike pod taktirko Jožeta Možine. Že že, tak intervju sodi v polno k takemu praznovanju, a našel bi se voditelj oddaje nesporne nepristranskosti. Možina je s svojimi opazkami in sodbami na račun kritikov sedanje vlade, zlasti petkovih protestnikov, Levice in tudi bivše Pahorjeve stranke, SD, povsem zasenčil leporečenje predsednika. Slednji se je ponovil že stotič, da smo si odvisni eni od drugih, da razdeljeni izgubljamo, enotni zmagujemo, da naj bomo bolj strpni in prijazni drug do drugega, da smo najboljši na planetu samo če hočemo. O čem bolj otipljivem nič. Niti besede o ubijanju STA in o neimenovanju delegiranih evropskih tožilcev, dve sramoti, ki razburjajo sam Bruselj. Skratka, protagonist večera je bil Možina, ne Pahor.

Po tem intervjuju, pa lep dokumentarni portret predsednika osamosvojiteljske Demosove vlade Lojzeta Peterleta. Lojze si ga je brez dvoma zaslužil, a enake pozornosti in enakega priznanja bi moral biti deležen vsaj še predsednik republiškega Predsedstva, Milan Kučan, brez katerega nebi izšli iz procesa osamosvajanja s tako malo škode. A častilka  Peterletovih zaslug, Rosvita Pesek, ne kaže namere, da bi spisala scenariji še o Kučanovih.

Za zaključek večera pa znova Peskova v vlogi voditeljice Odmevov in treh krajših intervjujev s predsedniki Državnega sveta, Kovščo, Državnega zbora, Zorčičem, in Vlade, Janšo. Po ozadju, dolžini in vprašanjih, je izpadel Zorčič kot nek nebodigatreba, na katerega bi raje pozabili, a si tega voditeljica seveda ni smela privoščiti. Skratka, programski večer, ki je zagotovo zadovoljil in razveselil Janeza Janšo, kar pomeni da je nova metla na čelu zavoda že dosegla to za kar je bila tam postavljena.

Ne pozabimo na to, da je tretji tv program, parlamentarni, že dolgo po Janševih želja. Vanj kraljuje Igor Pirkovič, skrajno prijazen v intervjujih z SDSom in ostalimi koalicijskimi partnerji, niti malo pa, celo tečen, agresiven z opozicijo.

Žiži sem tudi čestital

 

FELICITAZIONI ALL'ON.ŽIŽA

 

La settimana scorsa alla Camera di stato slovena, mentre nel centro di Lubiana si raccoglievano 40 mila dimostranti stufi del governo Janša – la manifestazione di protesta piu' massiccia in Slovenia nei 30 anni della sua indipendenza – i partiti della coalizione proponevano per la seconda volta la defenestrazione del presidente del Parlamento Igor Zorčič perche' uscito del partito governativo del Centro moderno (SMC) e passato all'opposizione. Al primo tentativo due mesi fa la proposta non era passata per un voto. Ce ne vogliono 46, che e' la maggioranza assoluta, ne aveva ottenuti 45. 47 comunque i votanti dopo che l'opposizione aveva deciso di ostruire l'operazione di voto, e due voti erano risultati nulli. Presumo fossero dei due parlamentari rappresentanti le due comunita' nazionali autoctnone, ovvero dell'onorevole Felice Žiža, e del collega ungherese Ferenc Horvath, in virtu' della regola e della prassi ormai acquisita che nelle votazioni determinanti in cui la maggioranza e' a rischio, rimangono neutrali, ovvero non si prestano a fare da ago della bilancia, per quanto sostengano chi al momento governa, sia esso di destra che di sinistra.

Ecco, venerdi' scorso si e' tornati a votare per rimuovere Zorčič e sostituirlo col pretedente a questa carica, Jožef Horvat, di Nuova Slovenia e pareva che i giochi fossero fatti. Cosi' dichiarava alla vigilia il capogruppo del Partito di Janša, quello Democratico sloveno, Danijel Krivec. »Ci siamo contati e questa volta Zorčič dovra' andarsene.« Ma a sorpresa di tutti, il risultato del primo tentativo si e' ripetuto. Nuovamente 47 i votanti e due i voti nulli. Va precisato che il voto e' segreto e non si puo' sapere chi abbia votato come. Ciononostante voglio credere che la regola di cui dicevo prima,  circa l'ago della bilancia, sia stata rispettata  pure in questa occasione, per cui mi complimento con l'onorevole Žiža, anche per aver retto alle presumibili pressioni dei colleghi e delle colleghe dei tre partiti al governo e lo invito a trasmettere le mie felicitazioni anche al collega ungherese.

So protesti in protesti

 

KOLIKO LJUDI NA ULICAH DA VLADA ODIDE?

 

Predsednik vlade Janez Janša, ki je 2010, ko je vlado vodil njegov sedanji soborec Borut Pahor, pozival narod k »srečanju na ulicah, da ponovimo lekcije iz časa slovenske pomladi«, in sam 10. oktobra 2019 na Prešernovem trgu v Ljubljani, na vseslovenskem shodu »Rešimo Slovenijo« ščuval ljudi proti  vladi Marjana Šarca,  je danes sam postal tarča ljudskega besa.

Minuli petek je proti njemu skandiralo sredi prestolnice kar 40 tisoč ljudi. Zahtevali so volitve takoj, »preden nam slovenski pacient do konca demontira demokracijo« - je zapisal nekdo. Vseslovensko vstajo, kot so jo poimenovali številni organizatorji predvsem in vrst civilne družne, nevladnih organizaciji in sindikatov, si je premier dovolil označiti za »protislovensko, sodeč po zastavah in kulturi izražanja« - kot je pojasnil.

Resda je bila med množico transparentov videti tudi kaka slovenska zastava iz časa pred osamosvojitvijo, pravzaprav še med plebiscitom in vse do razglasitve neodvisnosti, ker nova, brez rdeče zvezde, je prvič zaplapolala šele 26. junija 1991, zvečer na trgu Republike v Ljubljani, ko so enote JLA že prihajale k mejnim prehodom z Italijo, toda govorit o kulturi izražanja, gospod premier?! Prav vi?! Avtor »odsluženih prostitutk«, »buzeranta Uroša« in še mnogih abotnih tvitov?! Zadnji ste, ki lahko poučuje kogarkoli o kulturi izražanja!

Sicer, pogledal sem malce v zgodovino protestov v Evropi in po svetu in ugotovil, da je bil petkov pri nas med najbolj množičnimi po parametru števila prebivalcev v zadnjih 15 letih. Največji se je zgodil januarja lani v Hongkongu, ki ima cca 8 milijonov prebivalcev, od katerih je šlo na ulice proti omejevanju človekovih pravic in državljanskih svoboščin, oziroma ukazom s Pekinga, dober milijon, kar pomeni 12% prebivalstva.

Večji od našega je bil 2008 v Rimu proti takratni Berlusconijevi vladi. V Circo Massimo se je zbralo poltretji milijon ljudi, kar pomeni 4% Italije.

Na tretjem mestu Slovenija z 2%, četrta Francija 2006 proti Villepinu z 1,5% deležem. Imamo torej bron, a ni lepo?

Šalo na stran, na to bi se morala Janševa vlada in predvsem njegovi podporniki tako v koaliciji kot v fiktivni opoziciji, z manjšinskima poslancema vred, globoko zamisliti. Lahko prejmem odgovor Janše ali SDSa, da 2% nasprotnikov je drobiž, da ne seže niti do parlamentarnega praga, a ga gre pri tem vendarle spomniti na še eno izjavo, ki jo je dal decembra 2010 leta, da »V vseh državah kjer zaupanje v vlado pade pod 25%, in v Sloveniji je to že nekaj mesecev (povejmo še enkrat da je bil premier takrat Borut Pahor), bi razpisali predčasne volitve«.

Se boste tega držali, g. Janša? Sedaj uživate še tretjinsko podporo, a vsak čas se zna zgoditi, da boste pri četrtinski, torej pri 25%. Boste samemu sebi dosleden? Volivke in volivci, anketiranke in anketiranci, potrudite se, ko vas bodo spraševalci spet poklicali. Pa vsem dobro želim.

 

 

Logar v Moskvi

 

S TE VLADE TUDI NEKAJ DOBREGA

 

Težko verjeti, mar ne? No, pridemo do tega v nadaljevanju.

Minuli petek 40 tisoč protestnikov v središču Ljubljane proti vladi Janeza Janše. Sporočilo demonstracije: volitve takoj! četudi sredi predsedovanja evropskega sveta. Imamo ga dovolj. Drvimo v avtokracijo in tega ne smemo dopustiti. Demokracije ne damo!

Sočasno v Državnem zboru drugi poizkus koalicije, ki še vodi državo, zamenjave predsednika parlamenta Zorčiča ker prešel k opoziciji, e tudi tokrat, kolikor se že pred glasovanjem prešteli, je zmanjkal glas. Ker v tretje gre rado – pravijo – bomo probali znova. Obsesija je vidna. Uhaja z vseh porov koalicijskih vodji poslanskih skupin. Govori se  da sta zamolčala dva poslanca DeSUSa, medtem ko naj bi manjšinca Žiža in Horvath razrešitev Zorčiča podprla. Če drži – glasovanje je sicer tajno – sta prekršila dolgoletno pravilo in običaj, da manjšinska poslanca, se vloge jezika na tehtnici izogibata. No, če sta tokrat ravnala drugače, je mene za sonarodnjaka Žižo sram!

Ob vsem tem v zraku še vedno zapis v enem od programskih dokumentov SDSa za njihov skorajšnji kongres, da zavoljo »nagajanja« opozicije, zlasti »prevratništva« Levice, napada medijev in vse bolj množičnih protestov, Sloveniji grozi »državljanska vojna« in da bi se zato morali vsi umiriti in delovati bolj državotvorno, prevedeno: pustite Janši da dela kar če! Le on ve kaj je in kaj ni prav, oziroma kaj je in kaj ni dobro za državo in vse nas.

Da bi bolje razumel kaj se mota v glavah teh gospodov, se tu pa tam skušam postaviti v njihovo kožo in poiščem temo ali dejanje, ki bi si zaslužilo pohvalo. Kajti tudi Mussolini je nekaj dobrega pustil za seboj – glej ceste in vodovode. A je iskanje mukotrpno, ker vsakič ko se ima nekaj dobrega zgoditi, kot so nekateri zakoni s široko, tudi opozicijsko podporo, jih takoj zasenči novo obskurno premierjevo početje.

Pa vendar so v petek mediji poročali tudi o poti zunanjega ministra Anžeta Logarja v Moskvo. Rekel sem si: Bravo, minister! Evo, končno nekaj dobrega! Veselil sem se tega obiska, prvega s strani sefa diplomacije ene od članic Evropske unije v Rusko federacijo po zelo dolgem času in to sredi najbolj napetih odnosih med zahodom in vzhodom po padcu berlinskega zidu. Nazadnje je bil v Kremlju visoki zunanjepolitični predstavnik EU, Josep Borrell, že daljnega februarja ko je Rusija izganjala nekaj evropskih diplomatov ker so bili sodelovali na demonstracijah zoper priprtje ruskega opozicijskega politika Navalnega. In Borrellov obisk je bil vse prej kot uspešen.

Nekaj povsem drugega tokrat, četudi ob nespremenjenih temah, od Navalnega do Ukrajine in Krima, do najnovejšega piratskega dejanja Belorusije. Logar je gostitelja Lavrova seznanil s prioritetami slovenskega predsedovanja EU in se zavzel za zmanjšanje napetosti med unijo in rusko federacijo. Roka je bila ponujena in jo je ruski kolega seveda sprejel. Toda slediti morajo sedaj dejanja, tudi pri nas, ki naj pokažejo in dokažejo dobro vero in predvsem načelnost Slovenije in EU. Če upravičeno zahtevamo izpustitev Navalnega in po novem tudi v Belorusiji prejetega oponenta in novinarja Protasjeviča, enako zahtevajmo od Španije do priprtih in sicer pregnanih Kataloncev, krivi le političnega delikta, in če se že zgražamo nad ugrabitvijo potniškega letata Rayanaira na poti iz Grčije v Litvo s strani Lukašenkovega režima, kar je seveda prav in nujno, pomislimo nekoliko bolj resno in odgovorno, nenazadnje do resoluciji Varnostnega sveta Združenih Narodov, na to kar se dogaja, oziroma se je dogajalo minule dni v Gazi in Izraelu, na razmerje žrtev zadnjega konflikta med izraelskimi silami in Hammasom (270 cca ubitih Palestincev, med njimi več kot 60 otrok, in 8 ali 9 mrtvih na izraelski strani) in obsodimo z enako vnemo okupatorsko, genocidno in apartheidovsko politiko Netanjahovega režima ter njegovo permanentno kršitev sklepov svetovne organizacije, ne pa da mu priznamo pravico do samoobrambe in v znak solidarnosti z njim izobešamo izraelsko zastavo! Pri tem pa je naš dobri minister, žal, znova bos!

 

 

v SDSu bluzijo!

 

DRŽAVLJANSKA VOJNA?

 

Lepo vas prosim, SDSovci. O čem takem, v 21.stoletju v najbolj civilizirani celini, kot jo hvalimo, in v »zgodbi o uspehu«, vsaj do nekaj let nazaj, lahko spregovori samo bolni um. Če že o kaki vojni govorimo, spregovorimo o vaši, o tisti, ki jo že več kot leto dni, odkar ste prevzeli oblast, izvajate nad zdrav razum, nad pravice onih, ki ne mislimo kot vi, nad institucije in družbene podsisteme, ki vaši vladi ne ploskajo, nad tisti del naroda, ki s kolesi ali peš stopa na ulice, da vam pove: Tako ne gre več!

Niste poklicani, da bi meritorno sodili kaj je prav in kaj ne, da se obranijo temelji ustavne ureditve države. Vso pravico imate do svojega mnenja, nimate je pa, da slednjega vsiljujete drugim, še manj da drugim skušate dušiti to isto pravico s pomočjo pregona, ki mu (končno, a ne?!) poveljujete. Niso mediji krivi, gospod Olaj, da narodovega zaupanja v policijo skoraj da ni več, krive so kadrovske rošade po volji gospodarja, zamenjave na poveljniških položajih in na čelu Nacionalnega preiskovalnega urada, do napačnih naslovov usmerjene preiskave (Računsko sodišče, STA, Levica etc etc…), krive so globe zoper one, ki radi obedujejo na prostem, ali so se sicer spozabili na masko, medtem ko se državniški vrh enako gol na obrazih nemoteno in strnjeno sprehaja ob Kolpi po ogledu vojaških veščin, kriva je vaša godba, ki veselo igra zaporniku na trenutni prostosti, ker nekoč osamosvojitelj in nenazadnje vaš šef, krivi so pregrobi »strokovni prijemi« vaših specialcev do mirnih četudi kričavih protestnikov, ki se poslužujejo le transparentov, umetniških performansov in glasu, da povedo oblasti kar menijo da je prav. Krivi so prizori kulturnikov, ki na trgu Republike deklamirajo ustavo in so od tam odgnani, žensk, stark v klinču ali vklenjenih na asfaltu, Palestinca ali njegovega somišljenika ki je nasilno odrinjen ali prijet, ker obdan s palestinsko zastavo protestira zoper izraelsko izobešeno na vladnem poslopju. Kje je končal tisti policist na motorju, ki se je ob prvih petkovih protestih selfiral z udeležencem shoda? Kje so prijazni varuhi reda in miru? Verjamem, da tudi med danes neotesanimi specialci, a ukazi so ukazi in ničelna toleranca do uličnih nasprotnikov Janševega režima je očitno zaukazana. Ergo, krivi ste vi in izvrševalci vaših ukazov, da policija ni priljubljena kot je nekoč bila.

A naj se vrnem k gospodom iz največje vladne in parlamentarne stranke, ki grozijo z državljansko vojno, če se opozicija ne bo umirila, če bo v parlamentu še naprej »nagajala« ter onemogočala uveljavitev vladnih želja in vztrajala na predčasnih volitvah čim prej. In prvo nevarnost v tej smeri vidijo v Levici, ki naj bi s svojimi socialističnimi in samoupravnimi idejami želela vrniti državo na nekdanja pota, oziroma spremeniti ustavno-družbeno ureditev. Tu naj bi tičala nevarnost prevrata in izbruha državljanske vojne. Če bi to napisal nekdo iz kroga Jelinčičeve SNS, ali Šiškove varde, bi se smejali, težko pa je vsakemu treznemu državljanu do smeha če s tem maha in to ob še naprej molčečem predsedniku republike, najmočnejša politična sila v državi, ki bo čez dober mesec, če se v Bruslju ne bodo odločili drugače, prevzela šestmesečno predsedovanje Evropske Unije. Upam, da bo vrhu EU ta programska grožnja SDSa, da smo na robu državljanske vojne, dala misliti in bo vodenje sveta povezave prenesla na Portugalsko ter jo vrnila Sloveniji šele takrat, ko bo politična negotovost odpravljena.

No, sam temu ustrahovanju s strani Janševe druščine ne verjamem, ker če bi že nekaj na tem bilo, bi ob vedenju da vlada obvladuje tako policijski kot vojaški vrh, prej pomislil na hudo represijo protestov in opozicije če že ne na suspenz parlamenta in vzpostavitev prisilne uprave, beri diktaturo, vsaj do dokončanja druge (Janševe) Republike.