Vse dobro, Slovenija

 

FEŠTA JE MIMO, »JUTRI JE NOV DAN«

 

No, pa smo 30. obletnico samostojnosti, vojne za Slovenijo, zmage nad eno najmočnejših armad sveta, uresničitve plebiscitarne volje in največje zgodovinske sanje slovenskega naroda… dali skozi. Čestitali smo si, se zahvalili »osamosvojiteljem«, nazdravljali na uradnih in neuradnih proslavah, se poklonili herojem in (slovenskim!) žrtvam takratnih sovražnosti, si podelili priznanja, našteli vse podvige in uspehe teh treh desetletjih, si priznali tudi slabosti in napake na tej poti, a si rekli, da se je kljub vsemu splačalo. Plapolale so visoko dvignjene zastave, zadoneli fanfare, topovi, slavnostni nagovori. In slišali smo še enkrat da so bili eni bolj, drugi manj prepričani, da bo Sloveniji uspelo,  da so eni veslali v pravo smer, drugi v nasprotno, da tako kot danes enotnosti v politiki ni bilo, bila pa je v narodu in da smo zato zmagali.

Da, pred 30 leti. Bila je izrazita, enotnost namreč, skorajda plebiscitarna kot decembra 90, tudi še 2003, ob vstopu Slovenije v Evropsko Unijo, precej manjša ob pridruževanju zvezi NATO. Danes je v narodu ni več, politika jo je potolkla, še zlasti v zadnjem letu, ko vlado vodi nekdo, ki se ima za boga in besni ker mu vsi tega ne priznajo.

In prvič sploh v 30 letih, smo doživeli na Prešernovem trgu ljudsko proslavo, alternativno uradni na trgu Republike. Ni res, boste rekli. Skorajda vsakič, ko smo slavili dan Državnosti, ali decembra dan Samostojnosti in enotnosti, sta bili najmanj dve tovrstni veselici, tista uradna in ona, ki so jo prirejali SDS ali Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve. Drži, toda, šlo je vsakič znova za strankarsko merjenje moči, za Janševo manifestiranje nestrinjanja s tem, da ni bil on glavni in edini zaslužen, s svojimi podaniki, za zmago nad JLA in osamosvojitev države. Tokrat si teh zaslug alternativna proslava na Prešernovem, trgu, ki so jo priredili petkovi protestniki, akademiki, kulturniki, nevladne organizacije in še mnogi obrazi civilne družbe ni prisvajala. Na uradni je sedela elita, na alternativni so stali ljudje, stal je del naroda. In sporočilo slednje? »Tudi mi slavimo 30. rojstni dan republike, vsaka čast njenim tvorcem, a to kar smo z njo v tem času storili in še posebej dela sedanja oblast je vse prej kot tisto, kar smo si zaželeli in pričakovali, da bi z nje nastalo. Človekove pravice, državljanske svoboščine, neodvisnost medijev in pravosodja, pravna država in postulati demokracije so dan za dnem na vse težji preizkušnji, hrbet obračamo tudi evropskim vrednotam in civilizacijskim dosežkom, na kar nas evropski partnerji sproti opozarjajo, - zadnje tovrstno dejanje je podpora Madžarski v zvezi z LGTBI -, mednarodni ugled Slovenije je vse nižji in si ga bomo s predsedovanjem Evropskemu svetu, četudi ga speljemo z odliko, težko popravili!«

Omenil sem neodvisnost medijev. Spremljamo že dolgo agonijo STA, ki si jo s finančnim izčrpavanjem vlada skuša podrediti, a se agencija ne da. Na udaru je po zamenjavi vodstva tudi RTV, a tu kaže da Janezu Janši vendarle nekaj uspeva. Opazni so premiki v uredniški politiki. Sicer se ne bi zgodil, na predvečer Dneva državnosti, Intervju s predsednikom Republike pod taktirko Jožeta Možine. Že že, tak intervju sodi v polno k takemu praznovanju, a našel bi se voditelj oddaje nesporne nepristranskosti. Možina je s svojimi opazkami in sodbami na račun kritikov sedanje vlade, zlasti petkovih protestnikov, Levice in tudi bivše Pahorjeve stranke, SD, povsem zasenčil leporečenje predsednika. Slednji se je ponovil že stotič, da smo si odvisni eni od drugih, da razdeljeni izgubljamo, enotni zmagujemo, da naj bomo bolj strpni in prijazni drug do drugega, da smo najboljši na planetu samo če hočemo. O čem bolj otipljivem nič. Niti besede o ubijanju STA in o neimenovanju delegiranih evropskih tožilcev, dve sramoti, ki razburjajo sam Bruselj. Skratka, protagonist večera je bil Možina, ne Pahor.

Po tem intervjuju, pa lep dokumentarni portret predsednika osamosvojiteljske Demosove vlade Lojzeta Peterleta. Lojze si ga je brez dvoma zaslužil, a enake pozornosti in enakega priznanja bi moral biti deležen vsaj še predsednik republiškega Predsedstva, Milan Kučan, brez katerega nebi izšli iz procesa osamosvajanja s tako malo škode. A častilka  Peterletovih zaslug, Rosvita Pesek, ne kaže namere, da bi spisala scenariji še o Kučanovih.

Za zaključek večera pa znova Peskova v vlogi voditeljice Odmevov in treh krajših intervjujev s predsedniki Državnega sveta, Kovščo, Državnega zbora, Zorčičem, in Vlade, Janšo. Po ozadju, dolžini in vprašanjih, je izpadel Zorčič kot nek nebodigatreba, na katerega bi raje pozabili, a si tega voditeljica seveda ni smela privoščiti. Skratka, programski večer, ki je zagotovo zadovoljil in razveselil Janeza Janšo, kar pomeni da je nova metla na čelu zavoda že dosegla to za kar je bila tam postavljena.

Ne pozabimo na to, da je tretji tv program, parlamentarni, že dolgo po Janševih želja. Vanj kraljuje Igor Pirkovič, skrajno prijazen v intervjujih z SDSom in ostalimi koalicijskimi partnerji, niti malo pa, celo tečen, agresiven z opozicijo.