E mi spiego.....

NOMINA DEI VICESINDACI ITALIANI COL CONSENSO DELLA CAN O SENZA?

Mi incammino anch’io nel dibattito a dir poco polemico che l’intenzione del nuovo sindaco di Capodistria, Aleš Bržan, di nominare uno dei vicesindaci fra i tre consiglieri italiani al Consiglio comunale senza chiedere l’assenso della Comunità autogestita della nazionalità italiana (CAN) ha acceso. C’è chi fra i connazionali, come in sottoscritto, che sostiene il diritto del sindaco di agire in tal modo, ovvero in piena autonomia, e chi invece glielo contesta, convinto che tanto le disposizioni della Costituzione, della Legge sulle autonomie locali, di quella sulle CAN, quanto quelle dello statuto comunale, non glielo consentano. Sarebbe lesivo, un tale comportamento, - dicono - della “soggettività’” della comunità nazionale italiana.

E dal presidente della CAN comunale di Capodistria, Fulvio Rihter, un duro attacco al sindaco per non voler nominare a vicesindaco Alberto Scheriani come disposto dal Consiglio della Comunità autogestita. A sostegno della tesi che Aleš Bržan è in fallo citano costoro tutta una serie di articoli dello statuto comunale che dopo attenta lettura rimandano la palla indietro.

Difatti c’è un solo articolo che dispone le modalità dell’insediamento del vicesindaco italiano, l’articolo 45. Lo cito un tantino snellito: “Il comune ha per lo meno un vicesindaco. Costui è nominato fra i membri del Consiglio comunale dal sindaco, che può anche dimetterlo…. Il vicesindaco deve essere appartenente alla comunità nazionale italiana, nominato fra i membri del Consiglio comunale eletti sulle liste particolari della comunità stessa, qualora a codesta non appartenga il sindaco”.

Chiarissimo. Il sindaco decise liberamente e autonomamente quali dei tre consiglieri italiani eletti sarà il suo vice, il suo braccio destro, colui che lo rappresenterà ogni qualvolta ne avrà bisogno. Sempre che costui accetti l’invito. Tutti gli altri articoli che menzionano e regolano la posizione e i diritti della comunità nazionale italiana e anche il ruolo della CAN riguardano tutto il resto, compresa la conclamata “soggettività’”, non la nomina del vicesindaco.

Se si fosse voluto che tale nomina passasse attraverso l’assenso della CAN, l’avremmo scritto già nel ’94 quando stendemmo la prima bozza dello statuto comunale ad avvenuta riforma dell’ordinamento delle autonomie locali. Ritenemmo infatti che il sindaco dovesse avere un solo vincolo nel procedere alla nomina dei suoi vice, ovvero che uno dovesse sceglierlo fra i consiglieri italiani eletti ed anzi io stesso sbagliai nel suggerire al sindaco Dino Pucer la nomina di Bruna Alessio, eletta sulla lista dei Socialdemocratici. Alberto Scheriani me lo fece presente e la scelta poi cadde su di lui, eletto sulla lista particolare dei connazionali. Che il Consiglio della CAN si pronunciasse poi di elezione in elezione e ripetesse sempre lo stesso nome (anzi mi chiedo se l’abbia fatto ad ogni nuovo mandato di Popovič?) era nei suoi diritti, ma spettava sempre al sindaco l’esclusività della scelta.

Ed era ed è giusto così, secondo me! Perché’? Per il semplice motivo che il sindaco ha bisogno di un braccio destro, di un sostituto, di cui abbia piena fiducia e che possa anche sostituire nel momento in cui questa venga a mancare. Se fosse vincolato all’assenso della CAN non avrebbe più spazio di manovra e anzi il vicesindaco potrebbe anche dettargli l’agire, tenerlo in scacco. Son stato sindaco e so cosa questo possa significare e comportare.

Per altro, a chi a difesa sul ruolo della CAN si richiama alle soluzioni adottate dagli altri tre comuni nazionalmente misti, ove il parare della comunità autogestita è stato considerato, rispondo che ognuno ha una sua propria regolamentazione:

Un ruolo della CAN nella nomina del vicesindaco italiano è contemplato solo a Isola e Ancarano. A Isola dove per altro è il Consiglio comunale e non il sindaco a nominare e deporre i vicesindaci, nell’ articolo 57: “Uno dei vicesindaci è nominato col consenso della CAN”. Ad Ancarano nell’ articolo 36:” Il vicesindaco appartenente alla comunità nazionale italiana è nominato e deposto su richiesta del Consiglio della CAN.”

La più liberale è la regolamentazione nello statuto di Pirano - articolo 35: “Uno dei vicesindaci (nominati dal sindaco!) è di nazionalità italiana, qualora non lo sia il sindaco.” In questo caso neanche il vincolo di sceglierlo fra i consiglieri ai seggi specifici.

Soluzioni diverse quindi, dipendentemente dalle particolarità e dagli interessi di ogni singolo comune e comunità nazionale. Che poi ad Ancarano, Isola e Pirano abbiano optato o stiano optando di concerto con le rispettive CAN, sindaci e consigli comunali ne hanno il pieno diritto. Affari loro. Ma anche in questo caso ricordiamoci che nessuno dei vicesindaci italiani ha 20 anni di servizio in questa carica. Al massimo al secondo mandato, a quanto mi risulta.

Non ci si avventi dunque su colui che ha sostituito l’”amato” Popovič solo perché’ non vuole rinominare Scheriani. Diamogli spazio, consentiamogli di cingersi di gente fidata con cui possa incominciare ad operare e impugniamo la nostra “soggettività’” laddove va impugnata. Oppure ritorniamo ai “bei tempi” del monolitismo socialista, proponiamo la scelta di più nomi, come facevano Lega dei comunisti e Alleanza socialista del popolo lavoratore, su un’unica lista, sconfessiamo il pluralismo di scelta. A si, quasi dimenticavo. Nessuno dei consiglieri ai tre seggi specifici e nessuno della CAN, quando si propose e approvò la formulazione dell’attuale articolo 45 dello Statuto comunale, vi obiettò o avanzò un testo diverso come avvenuto a Isola e Ancarano.

Allora, cari connazionali, diamoci una calmata a lasciamo respirare il nostro nuovo primo cittadino senza metterlo in apprensione ancor prima che abbia incominciato il suo quadriennale cammino.

 

Župan ima vso pravico do izbire podžupanov!

LETTERA APERTA AL PRESIDENTE DELLA CAN DI CAPODISTRIA, FULVIO RIHTER

Spettabile presidente,

Caro Fulvio,

Sono rimasto spiacevolmente sorpreso dal tuo attacco al nostro nuovo sindaco, Aleš Bržan, per non aver obbedito a quanto dall'istituzione che presiedi deciso circa la nomina del vicesindaco che indicate in Alberto Scheriani. Legittima la vostra proposta e, se vogliamo, pretesa, ma solo opzionale rispetto al diritto di scelta che e' esclusivo del sindaco. L'unico vincolo che la legge e lo statuto comunale gli impongono e' di dover scegliere fra uno dei tre membri del Consiglio comunale eletti dalle liste particolari degli appartenenti alla comunita' nazionale italiana. Quanto da te citato a sostegno della vostra delibera non sta ne' in cielo ne in terra. Sulla nomina del vicesindaco giuridicamente la CAN non ha ruolo. Che i connazionali si siano mossi con tale prassi anche a Isola e Pirano, ben fatto, ma la scelta definitiva spetta comunque al sindaco e a nessun altro. Neanche il Consiglio comunale si esprime in merito (art. 45 dello Statuto comunale!) E' il sindaco che nomina ed e' sempre lui che dimette il o i suoi vice.

Se cosi' non fosse, ovvero dipendesse tutto, per quanto attiene ai diritti e agli interessi, ovvero alla posizione della Comunità' nazionale italiana, dal volere, chiamiamola »soggettività'« della CAN, allora avremmo una lista unica con 3 o piu' nomi, per le elezioni al Consiglio comunale, legittimata dalla CAN stessa, e non più' liste autonome. Mi risulta che ve ne siano state due alle ultime elezioni, ma solo una sponsorizzata dalla CAN e come tale anche vincente con due consiglieri eletti contro uno della lista concorrente.

Queste cose te le dico perché' a stendere la prima bozza dello statuto comunale e' stata la mia squadra nel 1994, quando si e' passati dall'ordinamento comunale socialista a quello attuale. Si, all'Assemblea comunale di allora, predecessore del Consiglio comunale, la CAN aveva e come ruolo, sulla toponomastica addirittura in veste di »quarta camera«. Dopo di che le si e' conservato un ruolo significativo anche nella nuova strutturazione e non dubito che il nuovo sindaco si permettera' di ignorarlo (art. 104 e 105), ma riguardo al o alla vicesindaco lasciate che faccia la sua scelta in piena liberta' e autonomia. Non potete imporgli un nome di cui non possa aver fiducia. Il vice e' il suo primo e più' stretto collaboratore, colui che lo sostituisce, che ne fa le veci, che puo' venir anche sostituito nel momento in cui non segua le indicazioni e la delega del capo.

Queste cose, caro Fulvio, dovresti saperle, conoscere quanto di preciso scritto nello statuto comunale, non appigliarti a disposizioni generiche tipo: »Il Consiglio della CAN da l'assenso ad…. altri atti del comune che regolano le questioni riguardanti l'attuazione dei diritti particolari esclusivamente della comunità' nazionale italiana e dei suoi appartenenti«. L'atto della nomina dei vicesindaci non e' lasciato alla mercé' delle interpretazioni della citata disposizione, ma molto ben precisato nell'art. 45!

E, consentimi, una riflessione finale, tutta personale. Non ti pare che dopo 16 anni, e se non erro, lo era già' prima sotto i sindaci Fister e Pucer, vi sia un bisogno di ricambio anche del vicesindaco italiano, con la nomina, finalmente, di una donna a rivestire questo ruolo?

Con ossequi.

Cerarjeva zamujena priložnost

NOVA STRAN V ODNOSIH S ZDA?

Pohvalno, da je po tako dolgem obdobju stopicanja na mestu v odnosih med Slovenijo in Združenimi državami Amerike, naš novi zunanji minister, Miro Cerar, obiskal Washington, precej manj, da ni izkoristil prilike za naslovitev pravih tem z ameriškimi sogovorniki. Vsaj tako ni razbrati iz poročil o tem obisku in o srečanjih, ki jih je imel.

Najpomembnejša zagotovo s svetovalcem predsednika Trumpa za nacionalno varnost Johnom Boltonom, in s kolegom, državnim sekretarjem Mikom Pompeom.

In o čem so spregovorili? O odnosih med državama in o vprašanjih regije zahodnega Balkana, pri čemer je Cerar izpostavil tudi zgodbo o arbitraži o meji med nami in Hrvaško in nujo, ker gre za odnos do evropskega in mednarodnega prava, da se Zagreb potisne k implementaciji njene odločbe. Kot vemo, ZDA so se vse doslej postavljale v neko zadržano, neopredeljeno, nevtralno pozicijo, češ gre za spor med enakopravnima članicama Evropske Unije, ki da ga morata rešiti sami.

Slovenski zunanji minister je pozval ameriško stran k spremembi te drže in od kolege Pompea prejel bojda zagotovilo, da bodo o tem »temeljito razmislili«.

Lepo to slišati, a ne pričakujmo veliko. Rekel bi celo da nič. Malo morgen, da bo Trumpova administracija »temeljito« razmišljevala o, zanjo, taki malenkosti, ko ne premore resnega, odgovornega razmisleka niti o tem, kar sama počne po svetu z postopnim odstopanjem od vseh pravil in postulatov multilateralizma, in z ogrožanjem svetovne prihodnosti.

OK, dr. Cerar, o bilateralnih odnosih, ki da se naj krepijo, in o arbitraži, ki jo mora Hrvaška spoštovati, toda ene besede nisem prebral o katastrofalnih posledicah za ves planet nesodelovanja ZDA pri implementaciji Pariškega podnebnega dogovora in sedaj pri izvajanju dogovorjenega na pravkar končani konferenci v Katovicah, ki naj bi konkretizirala v globalni akcijski plan to kar je bilo sklenjeno pred tremi leti v francoski prestolnici. Podnebna stroka svari, da je časa za ukrepanje pri ustreznem zmanjševanju ogljikovih emisiji le še 15 let in da kasneje ne bo več poti nazaj pri segrevanju Zemlje, kar bo vodilo do njenega izumrtja. Dodaja, da ukrepanje mora bili globalno, oziroma v sodelovanju in največjem bremenu, ki ga morajo prevzeti, kakopak, največje proizvajalke toplogrednih plinov, z ZDA na čelu. Brez njenega deleža, bo vse ostalo zaman! In če je temu tako, gre razglasiti Trumpovo odločitev o umiku ZDA iz dogovorov v Parizu in Katovicah za največji zločin proti človeštvu! Da on tovrstnim opozorilom ne verjame, oziroma da se na vse to požvižga, je odraz njegove intelektualne in umske ravni ter, seveda, njegova osebna pravica, da pa mu sodelavke in sodelavci sledijo in ravnajo po njegovih ukazih in zlasti da mu kao »prijatelji«, kot se tudi mi imamo, ne povemo odkrito, da gre v napačno smer in da ogroža ves Svet, je tiho pristajanje na ta zločin.

To pogrešam, dr. Cerar. V luči Katovic tudi hrvaško vztrajanje pri neizpolnjevanju arbitražne razsodbe o meji je irelevantno. Pa ne gre samo za Pariz in Katovice, tu je še nesodelovanje pri globalnem dogovoru o migracijah iz Marakeša, sta umika iz jedrskega sporazuma z Iranom in iz onega z Rusijo o raketah kratkega in srednjega dosega, pa trgovinske vojne in sesuvanje mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu z degradacijo palestinskega vprašanja. Spisek je še dolg!

In mi, z EU in NATOm kaznujemo s sankcijami Rusijo, ker da se nevarno in neodgovorno igra z Ukrajino in z njeno suverenostjo ter ozemeljsko nedotakljivostjo, oziroma ker ne spoštuje dogovora iz Minska. Grdo, seveda, z njene strani, a postavimo na tehtnico Minsk vs Pariz, Katovice in Marakeš. Na katero stran se bo, glede prihodnosti Sveta, nagnila?

Edini dobri vesti iz bazena naše zunanje politike v minulem tednu, pristanek na Marakeški dogovor in pa, četudi neformalno, izražena solidarnost, tokrat neposredno predsedniku Quimu Torri, Kataloniji v njenim prizadevanjem za neodvisnost, oziroma večjo avtonomijo od Španije. Bravo Vajgl, bravo Kučan, bravo Židan, bravo Pahor. Le premier Šarec je nekoliko ustrelil mimo.

Vztrajam pri izstopu iz NATA

odziv na proNATOvski zagovor dr. Boža Cerarja

https://www.dnevnik.si/1042845565/mnenja/odprta-stran/nato-se-vedno-potrebujemo-

Ali Nato res še vedno potrebujemo?

Pred dobrim mesecem sem s svojimi ocenami in pozivi prispeval k razpravi o primernosti oziroma neprimernosti slovenskega članstva v Natu

Pozival sem dr. Milana Brgleza k utemeljitvi njegove teze, da bi bil referendum o odhodu iz zavezništva, ki ga predlaga Levica, nesmiseln, in odgovor me je delno zadovoljil, ker vendarle priznava, da se do tega članstva vedemo neprimerno, pomanjkljivo, podrejeno, celo servilno, in ne kot suverena, podjetna in tudi kritična članica, oziroma da le izvajamo politiko, ki jo določajo druge, seveda vplivnejše članice, pri njenem kreiranju pa nas ni.

A tokrat si bom namesto odziva na Brglezovo pisanje dovolil polemiko z vnetim pronatovskim zagovorom dr. Boža Cerarja pod naslovom Nato še vedno potrebujemo (Objektiv, 3. novembra 2018). Izkušen diplomat in nesporen poznavalec zgodovine ter drobovja severnoatlantskega zavezništva je podal množico argumentov v prid njegovemu obstoju in pomenu na mednarodni šahovnici ter slovenskemu članstvu v njem, in to s tako dolgim pisanjem, da mu kot preprost bralec ne morem parirati… Na voljo imamo namreč omejeno število znakov. A kljub strokovnemu pristopu k obravnavi te teme dr. Cerar ne odpravi vtisa, da ostaja predan filozofiji in doktrini zavezništva še iz časov hladne vojne, da »zlo prihaja z vzhoda«, da je prva grožnja Evropi in svetovnemu miru domnevno pohlepna in agresivna Rusija, katere ambicije je mogoče zajeziti le z močno in enotno ter jedrsko oboroženo vojaško-politično povezavo, v kateri imajo vodilno vlogo ZDA – prva svetovna velesila. Če bi ZDA morebiti zapustile povezavo, kot je svojčas zagrozil njihov trenutni predsednik, jezen, ker ZDA plačujejo tudi za članice, ki so slabe plačnice, in če bo Združeno kraljestvo odšlo iz Evropske unije, bo za to, da bi bilo nuklearno odvračanje ruske grožnje še učinkovito, v Evropi ostalo premalo jedrskega orožja, pravi Cerar (ima ga le Francija). Ups?!

Ste slišali, dr. Cerar, kaj pravi smetana podnebne stroke? Da imamo samo še 15 let časa, da segrevanje podnebja ustavimo in zadržimo znotraj znosne ravni, ker bo sicer prepozno in pot planeta k njegovemu koncu bo postala nepovratna. Res, tudi Rusija, tako kot Kitajska, Indija in ZDA, je v jedru največjih proizvajalcev toplogrednih plinov, a le Združene države Amerike so doslej odstopile od pariške podnebne pogodbe in napovedale, da se njenih določil in priporočil ne bodo držale. In brez deleža ameriških emisijskih rezov v dokumentu zapisani cilji ne bodo uresničeni, kaj šele da bi zaostrili ukrepe, tako kot svareče moledujejo največji svetovni umi. Torej, dr. Cerar, »Zlo tokrat prihaja z zahoda!«, ker ne dvomim, da veste, kaj prinašajo podnebne spremembe… taljenje ledenikov, zvišanje gladine morja, izginjanje vrste malih obmorskih držav in obalnih predelov celin ter obenem hitrejša dezertifikacija Afrike, in ne le nje; posledično bodo sedanje migracije iz srednje Amerike v ZDA in iz Afrike ter Azije v Evropo v primerjavi s tako imenovanimi podnebnimi migracijami izpadle kot osnovnošolski izlet do sosednje vasi. Čakajo nas biblijski eksodusi, nas pa panika grabi že takrat, ko moramo odpreti kak center za integracijo nekaj desetin azilantov – shodi, civilne iniciative, peticije, s skupnim sporočilom: »Migranti raus!«

Kaže, da se ta fobija vse bolj zajeda tudi v trenutno, deklarirano napredno vladno kompozicijo. Kako naj drugače razumem izjavo predsednika vlade Šarca, da je »marakeška deklaracija za nas nezavezujoč dokument«? (Gre za nedaven dogovor Združenih narodov o migracijah.) Pri tem se sklicuje na to, da k dogovoru ne bo pristopila – poleg ZDA, kakopak – še vrsta evropskih držav, kot so Avstrija, Madžarska, Poljska, Češka. Same »vzornice«. Pa dodajmo še eno – Salvinijevo Italijo. In če ne bodo one, čemu bi mi, mar ne, predsednik vlade? Kje je tisti dober, obetajoč Marjan Šarec, ki je v času kampanje za predsedniške volitve podpisal poziv Mirovnega inštituta k pristopu Slovenije k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja? Še danes čakam, da kot prvi vladni mož sproži aktivnosti v tej smeri, a vem, da je čakanje zaman, saj že pri vprašanju migracij daje razumeti, da bomo svetovno organizacijo tudi mi začeli jemati kot neke vrste samopostrežnico oziroma da si lahko marakeški trud prihranimo.

No, še stavek ali dva za dr. Boža Cerarja. Da »zlo tokrat prihaja z zahoda«, poleg izstopa ZDA iz pariškega dogovora dokazujejo tudi vsa druga dosedanja početja ameriškega predsednika, ki od zavrnitve jedrskega sporazuma velikih sil z Iranom in uvedbe najostrejših sankcij doslej zoper to državo ter od odstopa od pogodbe z Rusijo o jedrskih raketah kratkega in srednjega dometa ter selitve ameriškega veleposlaništva v Jeruzalem in do razglašanja vrste trgovinskih vojn, pa še bi lahko naštevali, skorajda revolucionarno sesuva vse, kar je bilo v minulih desetletjih multilateralno dogovorjeno v prid bolj mirnemu, varnemu in stabilnemu svetu.

In Nato ter mi z njim, dr. Cerar, mu stojimo ob strani!

O imenovanju Črnčeca

ZAKAJ JE ŠARČEVO IMENOVANJE DR. ČRNČECA ZA SVETOVALCA V SVOJEM KABINETU SPORNA?

Gledam Tarčo in prebiram ter poslušam komentarje predstavnikov koalicijskih strank o imenovanju dr. Damirja Črnčeca za sekretarja za državno varnost v premierjevem kabinetu. Razen Levice, ki sicer ni del koalicije a namerava z njo projektno sodelovati in je že podprla Marjana Šarca za mandatarja ter z vzdržanim glasov omogočila tudi imenovanje vlade, nihče iz vladajoče večine, ki bi se resneje obregnil ob tem kadrovanju, oziroma predsedniku vlade povedal, da je potegnil slabo in za nadaljevanje skupnega dela škodljivo potezo, - sam trdim, da za državo tudi nevarno! - Niti Socialni demokrati ne. »Gre pač za suvereno pravico, ki jo premier ima, da v svojem kabinetu imenuje kogarkoli, za kar nosi seveda vso odgovornost« - tako v glavnem odzivi iz koalicijskih vrst. »Izraze nestrpnosti, rasizma in ksenofobije, ki jih je v preteklosti g.Črnčec trosil preko twittov - dodaja kdo - sicer obsojamo, a vsakomur gre ponuditi drugo priložnost!« Sam Šarec umirja, oziroma skuša pomiriti strasti, s pojasnili, da tudi sam sovražne Damirjeve twitte zavrača, da ga je vzel k sebi ker strokovnjak varnostnih ved in da sta se dogovorila, da izbranec twittal ne bo več, vsaj ne vsebine, zaradi katerih bi ga moral premier odsloviti.

Gospe in gospodje iz koalicije in sam g.premier, ne gre za twitte, ne gre za to kar je v preteklosti dr. Črnčec sporočal javnosti preko socialnih omrežji ali kot član civilno-družbenih gibanj, ala Odbor 2014, gre za njegova politična in ideološka prepričanja, za katera ni nujno, da jih bo še skomuniciral tako kot jih je nekoč, mimo katerih pa ne bo mogel v opravljanju svojega dela. Bom malce grob in morda prestrog, toda domnevam lahko, da v njegovih analizah in varnostnih ocenah za predsednika vlade se bodo kot grožnja nacionalni varnosti prej našli migranti, pa četudi par desetin ali kaka stotina, ki bo našla pot skozi rezilno žico in vstopila v slovenske ozemlje in bodo med njimi tudi otroci, ženske in starčki, ali drugače misleči iz nevladnih organizaciji, Levice itd, kot Štajerske varde, SDSovi postroji, in prihodi ameriških vojaških tovorov v Luko Koper in čez njo preko slovenskega ozemlja. S takimi idejami ne gre računati na njegovo nepristranskost in profesionalnost, za razliko od politično nevtralnega dr. Grošlja. Črnčecu je zaupana za varnost države pomembna funkcija in njegov politični in filozofski credo je vse prej kot garancija za strokovno in objektivno ocenjevanje razmer.

V tem je njegovo imenovanje sporno in nevarno. Dovolil bi si reči, da je tako kadrovanje prej grožnja nacionalni varnosti kot nekaj nelegalnih prestopov meje.

Izstopimo iz NATA!

POVABILO DR. MILANU BRGLEZU:

OŽIVIVA RAZPRAVO O PRIMERNOSTI ČLANSTVA V ZVEZI NATO

Spoštovani dr. Brglez,

Ker Vas kot poznavalca in proučevalca mednarodnih razmer in mednarodne politike cenim in ker sebe imam še za dokaj razumnega človeka, starosti navkljub, me je nekoliko zbodlo Vaše stališče, izrečeno na nekem soočenju nekaj dni nazaj na TV3, da bi moral vsak razumen človek zavračati zamisli Levice in še koga izvedbi referenduma o izstopu Slovenije iz Zveze NATO.

Sam sem večkrat spomnil, da za tako članstvo pred 15 leti nisem bil, da sem kot poslanec SD, takrat še ZLSD, odločno agitiral proti in da sem danes še bolj prepričan da je bila takratna izbira napačna ter škodljiva tako za našo varnost kot za naše finance in obče interese. V to prepričanje me vodijo izkušnje 15 let članstva in pa, predvsem, izvolitev Donalda Trumpa na čelu ZDA, torej velesile, ki je bila, ostaja in še naprej bo - priznajva si vsaj to - prvi generator in usmerjevalec politike Severno-Atlantskega zavezništva. In Vam ne bo težko priznati tudi, da je Trump najnesposobnejši in za stabilnost in prihodnost planeta najnevarnejši ameriški predsednik doslej, zagotovo od Harryja Trumana dalje. Glej najnovejše grožnje do Irana in posredno tudi do EU če bo zaobšla ameriške sankcije proti Teheranu! A so ZDA danes lahko še naš zaveznik?

Da bi šli znova na referendum in se opredelili do izstopa iz zavezništva ste torej označili za nekaj nespametnega. Enako bi dejal sam, če bi šlo za Evropsko Unijo. Odhod iz slednje je nedvomno veliko bolj zapleten korak, kot izstop iz NATA. Dokaz so težka pogajanja o Brexitu med Združeno Kraljestvo in EU in tudi mnogi dvomi, ali je bila odločitev prava, ki se porajajo med samimi privrženci odhoda. A če so si Britanci privoščili tak referendum, čemu si ga ne bi tudi mi za eno veliko bolj enostavno in preprosto potezo?

V članstvu v EU vidim veliko prednosti, navkljub vsem težavam in slabostim unije in možnosti njenega razkroja, ki mu botrujejo zlasti rastoča nacionalizem in avtoritarnost. Popravili smo si življenjski standard, odprli smo si meje in, vsaj dobromisleči, tudi glave, postali smo prepoznavni in dejavni onstran naše majhnosti. Na vseh področjih smo pridobili veljavo in koristi. Ne vidim enega kjer bi nazadovali....No, morda v prehrambeni samozadostnosti?! 

Kaj pa v zvezi NATO? Veliko zavez, veliko stroškov, veliko soodgovornosti pri odločitvah in  dejanjih poveljnikov zavezništva, od Trumpa navzdol. Bi se mi lotili vojne v Iraku in Afganistanu tako kot so se ZDA in Velika Britanija, celo s prevaro in lažmi, ki smo jim z Vilensko izjavo servilno pritrjevali, če ne bi hiteli v NATO? Plemenite naše mirovne misije v bivši SFRJ, toda a jih ne bi lahko izvedli, oziroma opravljali, z lastno, suvereno odločitvijo in v dogovoru z zavezništvom, tudi kot nevtralna država? Edini plus ki ga iz naslova tega članstva vidim, a sem prepričan, da bi se o tem dogovorili tudi izven njega, je nadzor našega neba, domačega zračnega prostora, za kar nam ni treba imeti lastnega letalstva, in pa morda nekaj znanja in veščin za domačo Vojsko iz sodelovanja na skupnih vajah in misijah, pri čemer, ne pozabimo, da so se tudi ameriški Ramboti nekaj naučili od naših gorskih enot in ne samo od njih. Obkroženi smo, razen na severu, kjer domuje nevtralna Avstrija, s članicami zavezništva. Od koder torej grožnja naši varnosti? Trošimo za Vojsko in članstvo v NATO slab odstotek BDPja, pol manj kot bi morali - nas opozarjajo iz Bruslja. No, pa še bolj ostra opozorila v to smer smo v zadnjem času slišali od samega ameriškega predsednika, s pripisom, da moramo orožje in opremo kupovati od ZDA! Investirali naj bi v nadaljnjih letih milijardo 200 milijonov za usposobitev dveh bataljonskih bojnih skupin. OK. Toda, ali bosta ostali doma za potrebe obrambe domovine, sicer ne vem proti komu?, ali bosta kot skoraj vsa naša najboljša tehnika in najboljši možje, odpotovali na mednarodne misije ščitenja predvsem ameriških in Trumpovih interesov po svetu? Da. več ali manj argumenti Levice, ki pa jih v osnovi zagovarjam že od takrat ko je bil Luka Mesec pravkar končal osnovno šolo. In nenazadnje, lani poleti je OZN z 122 glasovi sprejela Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja in njeni pobudniki - ICAN - so postali Nobelovci za mir 2018. Da jedrske sile niso pristopile k temu dokumentu in še prej pogajanjem o njem je razumljivo, ne pa da so enako ravnale tudi nejedrske članice NATA, med njimi Slovenija, ki so si od mirovnikov prislužile pridevnik "vazalske". Bili smo nekoč pobudnici s Švedsko, sveta brez jedrskega orožja, danes še OZNove resolucije si ne upamo podpreti. Sramota! 

Da, cenjeni dr. Brglez, če bo prišlo do zbiranja podpisov za razpis referenduma o izstopu, moj bo zagotovo med prvimi.

Hvaležen Vam bom za nekaj prepričljivih argumentov o tej moji in naši (Levica in mirovniki) morebitni zmoti.

Znova o arbitraži...

OKROG ARBITRAŽNE SODBE SPRENEVEDANJA NA TONE

Nekaj je po objavi mnenja pravne službe Evropske komisije povsem jasno: Z ne-uveljavitvijo arbitražne sodbe o meji s Slovenijo, Hrvaška krši pravni red Evropske Unije, tako kot ves čas trdi slovenska oblast, a jasno je tudi da gospodje, ki imajo politično moč in tudi pravno-finančne vzvode, nenazadnje kot garanti vladavine prava znotraj unije, da Hrvaško prisilijo k uveljavitvi omenjene razsodbe, tega nočejo storiti, ker politični zavezniki s politično garnituro, ki trenutno vlada Hrvaški.

Gre v prvi vrsti za predsednika Evropske komisije Junckerja, ki je poskrbel, da komisija ne bi nikoli obravnavala gradiva svojih pravnikov v zvezi z arbitražo, ker bi ga to prisililo k ukrepanju, in ki ponuja, na vprašanje slovenskih sogovornikov in novinarjev, le že dolgo znucano frazo, da EK zagovarja zavezo obeh v spor udeleženih strani k implementaciji arbitražne razsodbe, pri čemer ne premore niti drobca distinkcije med stranjo, ki je svoj del naloge v celoti opravila – Slovenija, in ono, ki tega noče storiti – Hrvaška.

Še huje v zadnjih dneh. Preko svojega pooblaščenca za ta spor, sicer socialista & demokrata Timmermansa, ki pa ne zine ene, ki ne bi bila všeč šefu, sporoča, da sta oba pripravljena priskočiti na pomoč obema stranema pri iskanju rešitve, ki ima - glej ga hudiča - »dobro podlago v arbitražni razsodbi«???  Tako kak dan nazaj Timmermans. Noro! Podpredsednik komisije, zbudi se! Razsodba je rešitev, ni predlog, osnutek ali kakršna koli podlaga za nadaljnjo obravnavo!

Skratka sprenevedanje na vsakem koraku, Junckerja, Timmermansa, portparola komisije Schinasa.  A tudi iz slovenskih vrst, ki bodisi nočejo pretirano drezat v absolutnega vladarja EK, da se mu ne bi zamerili, ala komisarka Bulčeva, ki v Odmevih pojasnjuje le da je dobila od šefa zagotovilo da stališče komisije izpred dveh let, da treba odločbo arbitraže spoštovati in jo implementirati, še vedno velja, bodisi jim očitno ustreza tako neurejeno stanje, oziroma arbitraža jim ni bila nikoli po godu, a si ne upajo slovenski javnosti to odkrito priznati, ala evroposlanci iz vrst Evropske ljudske stranke, Zver, Tomčeva in ostali, ki po eni strani problematizirajo razsodbo arbitraže, po drugi pa branijo sopartijca Junckerja, in krivijo za ne-ukrepanje proti Hrvaški Timmermansa ter dodajo še kritiko na račun vlade, ker v Bruslju preslabo lobira, za razliko od Hrvaške.

Ne gre za lobiranje in ne sme biti lobiranja - je naš evroposlanec iz vrst Zelenih Igor Šoltes v sredinih Odmevih podučil kolego Zvera - ko je v igri vprašanje vladavine prava, ko gre za izvrševanje judikata. Tu ne sme biti političnega preigravanja!

Pa vendarle, na vprašanje voditelja Bobovnika, ali bosta ob koncu mandata lahko zagotovila svojim volivkam in volivcem, da sta storila vse kar je bilo v njunih močeh, da bi bila arbitražna razsodba uveljavljena in mejni spor a sosedo končan, samo Šoltes je izzvenel verodostojen. Iz Zverinih ust le mencanje nekaj konfuznih stavkov in znova izliv sprenevedanja.

Naj bodo Janševi ljudje vsaj toliko v hlačah, ali v krilu, da narodu povedo: Arbitraža nam nikoli ni bila všeč, z njenim izplenom nismo zadovoljni in srečni smo, da Hrvaška onemogoča njeno uveljavitev! Kako me vse to spominja na razkrita telefonska spodbujanja incidentov v Piranskem zalivu med Janšo in Sanaderjem v času Ropove vlade. Če volivkam in volivcem SDSa paše taka drža in bi radi še spremljali prepire in napetosti v Piranskem zalivu, naj si pripišejo tudi odgovornost za kaj hujšega, ki se utegne iz tega izroditi.