Cerarjeva zamujena priložnost

NOVA STRAN V ODNOSIH S ZDA?

Pohvalno, da je po tako dolgem obdobju stopicanja na mestu v odnosih med Slovenijo in Združenimi državami Amerike, naš novi zunanji minister, Miro Cerar, obiskal Washington, precej manj, da ni izkoristil prilike za naslovitev pravih tem z ameriškimi sogovorniki. Vsaj tako ni razbrati iz poročil o tem obisku in o srečanjih, ki jih je imel.

Najpomembnejša zagotovo s svetovalcem predsednika Trumpa za nacionalno varnost Johnom Boltonom, in s kolegom, državnim sekretarjem Mikom Pompeom.

In o čem so spregovorili? O odnosih med državama in o vprašanjih regije zahodnega Balkana, pri čemer je Cerar izpostavil tudi zgodbo o arbitraži o meji med nami in Hrvaško in nujo, ker gre za odnos do evropskega in mednarodnega prava, da se Zagreb potisne k implementaciji njene odločbe. Kot vemo, ZDA so se vse doslej postavljale v neko zadržano, neopredeljeno, nevtralno pozicijo, češ gre za spor med enakopravnima članicama Evropske Unije, ki da ga morata rešiti sami.

Slovenski zunanji minister je pozval ameriško stran k spremembi te drže in od kolege Pompea prejel bojda zagotovilo, da bodo o tem »temeljito razmislili«.

Lepo to slišati, a ne pričakujmo veliko. Rekel bi celo da nič. Malo morgen, da bo Trumpova administracija »temeljito« razmišljevala o, zanjo, taki malenkosti, ko ne premore resnega, odgovornega razmisleka niti o tem, kar sama počne po svetu z postopnim odstopanjem od vseh pravil in postulatov multilateralizma, in z ogrožanjem svetovne prihodnosti.

OK, dr. Cerar, o bilateralnih odnosih, ki da se naj krepijo, in o arbitraži, ki jo mora Hrvaška spoštovati, toda ene besede nisem prebral o katastrofalnih posledicah za ves planet nesodelovanja ZDA pri implementaciji Pariškega podnebnega dogovora in sedaj pri izvajanju dogovorjenega na pravkar končani konferenci v Katovicah, ki naj bi konkretizirala v globalni akcijski plan to kar je bilo sklenjeno pred tremi leti v francoski prestolnici. Podnebna stroka svari, da je časa za ukrepanje pri ustreznem zmanjševanju ogljikovih emisiji le še 15 let in da kasneje ne bo več poti nazaj pri segrevanju Zemlje, kar bo vodilo do njenega izumrtja. Dodaja, da ukrepanje mora bili globalno, oziroma v sodelovanju in največjem bremenu, ki ga morajo prevzeti, kakopak, največje proizvajalke toplogrednih plinov, z ZDA na čelu. Brez njenega deleža, bo vse ostalo zaman! In če je temu tako, gre razglasiti Trumpovo odločitev o umiku ZDA iz dogovorov v Parizu in Katovicah za največji zločin proti človeštvu! Da on tovrstnim opozorilom ne verjame, oziroma da se na vse to požvižga, je odraz njegove intelektualne in umske ravni ter, seveda, njegova osebna pravica, da pa mu sodelavke in sodelavci sledijo in ravnajo po njegovih ukazih in zlasti da mu kao »prijatelji«, kot se tudi mi imamo, ne povemo odkrito, da gre v napačno smer in da ogroža ves Svet, je tiho pristajanje na ta zločin.

To pogrešam, dr. Cerar. V luči Katovic tudi hrvaško vztrajanje pri neizpolnjevanju arbitražne razsodbe o meji je irelevantno. Pa ne gre samo za Pariz in Katovice, tu je še nesodelovanje pri globalnem dogovoru o migracijah iz Marakeša, sta umika iz jedrskega sporazuma z Iranom in iz onega z Rusijo o raketah kratkega in srednjega dosega, pa trgovinske vojne in sesuvanje mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu z degradacijo palestinskega vprašanja. Spisek je še dolg!

In mi, z EU in NATOm kaznujemo s sankcijami Rusijo, ker da se nevarno in neodgovorno igra z Ukrajino in z njeno suverenostjo ter ozemeljsko nedotakljivostjo, oziroma ker ne spoštuje dogovora iz Minska. Grdo, seveda, z njene strani, a postavimo na tehtnico Minsk vs Pariz, Katovice in Marakeš. Na katero stran se bo, glede prihodnosti Sveta, nagnila?

Edini dobri vesti iz bazena naše zunanje politike v minulem tednu, pristanek na Marakeški dogovor in pa, četudi neformalno, izražena solidarnost, tokrat neposredno predsedniku Quimu Torri, Kataloniji v njenim prizadevanjem za neodvisnost, oziroma večjo avtonomijo od Španije. Bravo Vajgl, bravo Kučan, bravo Židan, bravo Pahor. Le premier Šarec je nekoliko ustrelil mimo.