Kdaj pro et contra na TV Slo?

 

TV SLO menjala dlako, narave (žal) ne!

Slovenska javnost se je ob izdihljajih Janševe vlade močno trudila, skupaj z zaposlenimi na RTV, njihovimi sindikati in stanovskimi združenji, da bi se naša glavna medijska hiša vrnila k vlogi zavoljo katere je bila ustanovljena in obstaja… služenju javnemu interesu, a po treh letih sedanje Golobove vlade, ocenjujem, dopuščam seveda možnost da tudi zmotno, da deluje še vedno v interesu vsakokratne oblasti. Pri vojni v Ukrajini je zagotovo tako! Odkar je ruska vojska množično in  nasilno  vkorakala k sosedi 24. februarja 2022 in se je na to Zahod (ZDA, Nato in EU) odzval kot se je, s sankcijami in izolacijo Rusije ter z oboroževanjem in drugo vojaško pomočjo ukrajinski obrambi, ne da bi enkrat samkrat pomislil in ustrezno odreagiral, na razloge in okoliščine, ki so bile sprožile ruski bes, se del domače javnosti odziva kritično, češ ni povsem tako, kot nam pripovedujejo in dopovedujejo vrhovi Zahoda in vlade držav članic, razen kake izjeme. Naracija je pač pristranska, polna predsodkov, neresnic, popačenosti, površnosti, črno-bela in večinoma rusofobna, ker če kdo pomisli in pove kaj drugega je takoj označen za rusofila. Pozablja, zavestno, da smo s to Rusko federacijo, s tem istim režimom, avtokratskim, »pošastnim«, ki ga od vzpona na oblast s trdo, neizprosno roko vodi Vladimir Putin, sobivali v miru, vsestranskem sodelovanju in celo prijateljevanju, celih 22 let, kar mi vsiljuje vprašanje, čemu ne bi bilo še naprej tako? Ali je res Kremeljski vladar pred fatalnim 24. februarjem 22 ponorel in si zamislil Veliko Rusijo od Vladivostoka do Portugalske, ali vsaj do nekdanjim meja Varšavskega pakta, v bolj skromni različici Sovjetske zveze? Ali se je morda samo odzval z edinim glasom, ki bi ga Zahod slišal, vojaškim, oboroženim, na to kar leta ZDA in Nato nista hotele slišati, da se Rusija upira širitvi Severnoatlantskega zavezništva iz Evrope vse bližje svojim mejam, ker čuti kot grožnjo lastni varnosti, in če se ta proces ne bo že enkrat ustavil, ji utegne počiti film?!

A naj se vrnem k RTV, bolj konkretno k TV Slovenija. V vseh informativnih in politično-debatnih oddajah ni bilo ene, v vsem tem času, v kateri bi se soočile obe tezi, v kateri bi enakopravno slišali pro et kontra glede zgodovine, geneze, vzrokov in drugih okoliščin ter perspektive ukrajinske vojne. Bolj skromno in tako bolj mimogrede je preko tv ekrana javnost izvedela za pozive, stališča in aktivnosti mirovnikov, tu pa tam, smo videli in slišali nekdanjega predsednika Republike in mednarodno priznanega strokovnjaka za mednarodno pravo, prof. Danila Turka, enkrat se je v Odmevih Tanji Starič prikradel, ne da bi ona vedela za njegove poglede, ker je bila po njegovem nastopu vidno zmedena in prestrašena, vrhunski ameriški politični in ekonomski analitik, Jeffrey Sachs, vse ostalo se je vrtelo pri zagovornikih uradne politike, ki ji pri tej temi drži štango tudi opozicijska, in je v imenu enotnosti EU za vsako ceno,  povsem skladna, de ne uporabim pridevnik servilna, z Bruseljsko: Če nista bila premier ali zunanja ministrica, so bili gostje Vojko Volk, Dobran Božič, Jelena Juvan, Klemen Grošelj, Iztok Prezelj, Denis Mancevič, Branko Soban, nedavno neverjetno banalen ameriški analitik Francis Fukuyama in še kdo, ki je ali pritrjeval vladi ali jo pozival k še bolj odločnem nastopu proti Rusiji, ki da če porazi Ukrajino se bo znesla nad vso Evropo.

Globus, oddaja ki naj bi objektivno zrla v mednarodni prostor. V torek o novi varnostni arhitekturi Evrope, ki da je doslej temeljila na jedrskem ravnovesju Zahoda z Rusijo, ki pa se je zrahljalo – je dejal voditelj Seku Conde – z napadom Rusije na Ukrajino. Ne, Conde! Varnostna arhitektura Evrope, ki je bila tudi formalizirana s Konferenco o evropski varnosti in sodelovanju v Helsinkih 1975, se je začela rušiti s prvim krogom širitve Nata po padcu Berlinskega zidu! Konkretno pri kršitvi zagotovil, ki so bile dane Mihailu Gorbačovu, ko je razpustil Sovjetsko zvezo in Varšavski pakt. »Dolgoletni ruski napad na Ukrajino«, ki da traja že od 2014. Kaj pa Kijevska ukinitev ruščine kot uradni jezik v Donbasu in sicer narodnih pravic Rusov v tej regiji, oz. neizpolnitev sporazumov iz Minska? In dulcis in fundo, gost Globusa Damir Črnčec, kao varnostni strokovnjak, ki je seveda zagovarjal dodatno oboroževanje Evrope proti Rusiji. Enkrat, da bi te gospode soočili z Urošem Lipuščkom, Rudijem Rizmanom, Jožetom P. Damjanom.

Urednike in novinarje TV Slovenija pozivam: nehajte že enkrat trobit po notah oblasti in začnite služiti javnosti, tudi tistemu delu, ki misli drugače!

 

 

Ko se prepirata dva, tretji dobiček ima. DA, Leynova, Macron in jima podobni...

 

Neodgovornost in nedržavotvornost… prosto po šefovsko

»Predsednica ravna pri kadrovskih zadevah neodgovorno in nedržavotvorno«. Tako premier Golob, jezen nad Musarjevo, ker ne privoli v imenovanje njegove (in koalicijske) kandidatke za guvernerko Banke Slovenije. Šefica promptno nazaj: »Nad temi izjavami sem zgrožena, saj kažejo na nespoštovanje in nerazumevanje načela delitve oblasti, razočarana pa sem tudi po človeški plati". 

Ker v Sloveniji še nimamo Trumpa, pa naj ga ne bi imeli še dobro leto dni,  in lahko povem kar mislim, ne da bi me zaradi tega kdorkoli preganjal, bom še jaz pristavil svoje, kolikor pač moje mnenje kaj šteje, ter neodgovornost, nedržavotvornost, nespoštovanje in nerazumevanje ustavnega načela o, v tem primeru, politiki miru in nenasilja, ki naj mu v svoji zunanji politiki zasleduje država, pripisal obema. Kaj pa zgroženost in razočaranje? Na to sem že navajen, pa verjamem, da nisem sam. Bolj sem, recimo, presenečen, ker po treh letih vojne v Ukrajini, poročanju tudi Kijevskemu režimu povsem naklonjenih medijev o njenem poteku, o dejanskem stanju na frontah, po nepopisni škodi, ki jo je s to vojno utrpela tudi Evropa sama in po nastopu druge Trumpove ere z zvrhano vrečo negotovosti, še huje kot ob ruskem napadu 24.2.2022, še nista razumela koliko je ura. Naj pojasnim. Še vedno jima ni namreč jasno, da konflikta ni zakrivil samo Putinov um in da vztrajanje pri naraciji Zahoda, tokrat brez ZDA, ki so bile pod Bidnovo administracijo mimogrede prve, ki so jo sprožile, o tem, da predstavlja Ruska federacija »eksistencialno grožnjo za celino«, da če pade Ukrajina, pademo vsi, da miru ne sme biti sklenjen brez ruskega poraza, oz. ukrajinske zmage, da se zato moramo dodatno oboroževati, oz. da moramo krepiti lastno evropsko obrambo, proti Rusiji, kakopak, še posebej ker na ZDA ne moramo več računati,  nas vodi k še hujšim časom, če ne kar k neposredni, živi konfrontaciji z ruskimi silami in posledično k širšemu vseevropskemu spopadu. Zanimivo, da mediji in nihče od politikov ni komentiral nedavne izjave predsednice Evropske komisije, Ursule Von der Leyen, še preden bi ustrelila načrt o 800 milijard evrov, za proizvodnjo in nakupe orožja in vojaške  opreme, da »Se naj pripravimo  na najhujše!«, pri čemer bi se morali vprašati kdo vendarle kuha tovrstno župo? Ruska federacija? Roko na srce, o tem ni znakov. Vemo da je pred ukazom o začetku »specialne operacije« Putin od Nata zahteval varnostna jamstva za svojo državo, poenostavljeno rečeno, da bi se članstvu Ukrajine zavezništvo odpovedalo, in od Kijeva implementacijo sporazumov iz Minska o posebnem, avtonomnem statusu rusko govorečih regiji Donetsk in Lugansk, pri čemer je bil obakrat zavrnjen. Vemo, da je bil pripravljen podpisati dogovor iz Carigrada marca 2022, ki je predvideval za pristanek Ukrajine na nevtralnost umik ruskih sil iz do takrat že osvojenih, ali okupiranih ozemelj.

Vemo, da poleg Ukrajine noče v Natu niti Moldavije in Gruzije, resda tudi da bi si Putin želel Veliko Rusijo, oz. vrnitev k časom Sovjetske zveze, a ve dobro da za česa takega ni več pogojev. In vemo, da smo 22 let Evropejci z njim sobivali v miru, sožitju, razvejanem sodelovanju in celo prijateljevanj, pa si priznajmo še enkrat, da smo Evropejci, če sodimo po naših vodilnih, veliko bolj sumničavo, nezaupljivo, sovražno, nastrojeni do Rusov, kot oni do nas.

Da se je vojno hujskaška in militaristična histerija v Evropi razplamtela, potem ko se je Trump začel pogovarjati s Putinom o končanju vojne v Ukrajini,  brez resnega posvetovanja z evropskimi zavezniki, ne pripisujem toliko blaznosti raznih Macronov, Starmerjev, Ruttejev, Leynovih itd… ki iz naslova 800 milijard - 1800 evrov na vsakega Evropejca - že vohajo provizije in druge koristi zase in svoje prijatelje -  ampak tihemu pristanku vseh ostalih, tudi nas, na njihove odločitve.

Premier in predsednica, ali vam nič ne potrkajo po umu in vesti wake-up pisanja Jožeta P. Damijana, Rudija Rizmana, Spomenke Hribar, Danila Turka, Tomaža Mastnaka, Bogomirja Kovača, Vlada Miheljaka? Janka Lorencija, Primoža Šterbenca, ter občasna oglašanja Milana Kučana? Prisluhnita vsaj Umetni Inteligenci, če menita da je lastne vsi našteti skupaj ne premorejo?!

 

Še eno znano ime, ki udriha po mirovništvu

 

Nobelova ni dovolj. Svetniški sij za Trumpa! – 2

 

Moram se odzvati na Ervina Hladnika Milharčiča, ki se me loteva evidentno  zlonamerno, v smislu »glejte kake neumnosti strelja Aurelio Juri. Donaldu Trumpu bi podelil celo Nobelovo nagrado za mir«. Pa naj bi jaz to, na provokativno vprašanje Stefana Luse odgovoril navdušeno. Ne vem kako Milharčič meri stopnjo navdušenosti nekoga. A pustimo to. Vsekakor je res, da po treh letih bojevanja v Ukrajini, po toliko krvi in razdejanj, ki so jo utrpeli predvsem Ukrajinci, a nepopisne gospodarske škode tudi Evropejci, po toliko namigov in tudi odkritih ruskih groženj o možnosti aktiviranja jedrskih silosov, če bi sile Nata vkorakale v pomoč ukrajinskemu odporu, politik, ki bo poskrbel za pomiritev strasti in razmer, za zaustavitev vojne in za mirovni dogovor, ki bo dolgoročno tudi vzdržal, si lahko zasluži Nobelovo nagrado za mir. Problem je, da kolumnist Dnevnika bolj malo bere moja občasna pisanja, če pa jih, potegne z njih le tiste trditve in ocene, ki so njemu pogodu, ki vzbujajo pri bralki in bralcu vzklik: »Oh, kolk je pameten, moder in strokoven ta Ervin in kolk idiot in pokvarjen oni, ki ga ima na piki!«. Tokrat moja malenkost.

O Trumpu sem že nekajkrat ponovil, kaj si o njem mislim. Sicer kot prvo, da si tak robat, neotesan kavboj, ki jasno kaže in tudi razglaša da hoče zagospodariti svetu,  ne zasluži moje simpatije, zatrdil sem celo da je z njegovim umom nekaj narobe, kot drugo da dogovora s Putinom, po samo telefonskem klepetu, o tem kako se dokopati miru, še ne poznamo in da se tudi bojim, da če ta dogovor ne bo po njegovih želja in pogojih, si ga bomo sanjali še dolgo ter da se situacija utegne medtem celo tako poslabšati, da bo postala jedrska opcija znova aktualna. Te dni jo pogreva francoski predsednik Macron, o čemer Milharčič niti besede. Če pa bo dejansko sklenjen mir, se bo večji del evropske javnosti oddahnila. Namenoma ne govorim o pravičnem miru ali o miru, ki bo upošteval mednarodno pravo, ustanovno listino OZN, ozemeljsko celovitost Ukrajine, ker tega preprosto ne bo. Lahko si ga vsi želimo, Milharčič tudi pa naj drugega ne prizna, osebno bi bil jaz presrečen če bi Putin pristal na dogovor iz Carigrada iz spomladi 2022, a dvomim, da bo po 120 tisoč žrtvovanih mladih Rusov v ta konflikt, vrnil Zelenskemu zasežena ozemlja.

Toda na vse to bi morali modri politiki in diplomati, če bi taki vodili EU in Nato,  pomisliti še preden se je začelo. Sprejeli bi v Washingtonu in Bruslju Putinovo zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in pritisnili na režim v Kijevu, da bi implementiral dogovore iz Minska o posebnem statusu Donetska in Luganska. Vojne v tem primeru ne bi bilo. Sem malo prej omenil tudi nesrečen dogovor iz Carigrada, ki je bil tik pred podpisom. Po nagovarjanju takratnega britanskega premierja Johnsona, da bo Ukrajina z zahodno pomočjo agresorja porazila, se mu je Zelenski odpovedal in nihče iz EUja ali Nata, ki bi ga opozoril, da je šlo za še zadnji vlak, ki bi Ukrajini zagotovil celovitost. Tudi Ervina Hladnika Milharčiča nisem takrat slišal, oz. bral da bi se oglasil. Verjetno mu ni bilo to jasno, kot mu še danes ni. Skratka, in tega Milharčič v svojem poskusu diskreditacije na moj račun ne omenja, sem Lusi povedal tudi, da smo se znašli v situaciji, ko moramo storiti vse da se reši kar se še rešiti da. Da se še rešiti 80% Ukrajine - čez leto dni je bo morda ostalo za 70% - da se še rešiti na tisoče življenj, Ukrajincev in Rusov, in predvsem se da še rešiti svetovni mir! Če Milharčič tako kot razni Macroni, Starmerji, Leynove, Tuski, Ruttejevi in še kdo stavi na poraz Rusije, se beremo znova enkrat poleti ali jeseni.

 

Renesansa vojaške industrije

 

Kaj je Trump razumel, česar Evropa ni, ali pač….

Ocenjujem namreč, da so Macron, Strarmer, Rutte, Leynova in vsi, ki jim sledijo, še v polnih umskih močeh, da pa počnejo kar počnejo ker jim je to v hudem interesu, po vrsti osebnih koristi iz velikih poslov, ki se bodo sklepali na poti dodatnega oboroževanja Evrope. Pomislimo koliko denarja bo iz naslova predlaganih 800 milijard evrov šlo na njihove zasebne račune in na one njihovih prijateljev. Še danes se ni razkrilo koliko sta predsednica Evropske komisije in njen soprog zaslužila z anti-Covidnimi cepivi.

Kakorkoli že je  vsaj Trump, ki ima tudi svoje interese in jih razglaša (Panama, Grenlandija, Kanada…), a ne z oboroževanjem in ki si je s Putinom izmenjal neverjetno idejo celo o prepolovitvi arsenalov,  takoj pokazal, da je bil prvi razlog sedanje vojne ambicija Ukrajine in vodstva Nata po članstvu v njem, oz. zavrnitev ruske zahteve Zahodu po varnostnih jamstvih za Rusijo in po implementaciji sporazumov iz Minska glede statusa rusko govorečih oblasti v Donetsku in Lugansku. Zelenskemu je jasno povedal da Ukrajina v Natu nima kaj iskati. Če bi evropski voditelji v dobri veri priznali, da je bilo temu tako, bi se potrudili, da bi bil že tekom vojne dogovorjen sporazum iz Carigrada tudi podpisan, prihranili Ukrajini skoraj tri leta krvi, razdejanj in preseljevanja, ter nenazadnje ozemeljsko celovitost. Toda ne. Obratno, pričeli so jo oboroževati in jo filati z vero o tem, da je bil ruski agresor z njihovo pomočjo premagljiv. In danes ima ta agresor nadzor nad 20% in več ukrajinskega ozemlja ter počasi še napreduje in osebno dvomim, da se mu bo tudi ob morebitni odločni zahtevi Trumpa, pripravljen odpovedati. 120 tisoč padlih ruskih vojakov je previsoka cena za umik in Putinovo politično preživetje. Ponovimo še enkrat: V Carigradu je bila spomladi 2022, le mesec in pol po začetku vojne, zadnja priložnost da bi obvarovali Ukrajino celo.

Če bi danes vse to razumeli, oz. hoteli razumeti, bi evropski vplivneži sporočili Zelenskemu, da celovitost njegove države žal ni več rešljiva, Moldovi in Gruziji, naj ne sanjarijo o Natu in pričeli delat na tem, da se odnosi z Rusko federacijo znova normalizirajo. Ne pozabimo, da smo s Putinovim »pošastnim« režimom 22 let, do izbruha vojne, lepo dobrososedsko sobivali v obojestransko koristnem sodelovanju in celo prijateljevanju in da Rusija ostaja naša večna soseda.

Čemu bi napadla Ukrajino in žrtvovala cvet ruske mladosti, če ji ne bi grozilo članstvo v Natu in namestitev jedrskih postojank tik ob svoji zahodni meji? In napadla jo je prav zaradi tega ker enkrat sprejeta v omenjenem zavezništvu, je ne bi več mogla. Zato so strahovi Zahoda in svarila Macrona da je RF »eksistencialna grožnja« za Evropo povsem odveč. Kar veliko prej in bolj ogroža Evropo je politika, ki jo vodijo ti gospodje. Posledica 800 milijard evrov za oboroževanje bodo upad socialne države, porast ljudskega nezadovoljstva in »demokratični« prevzem oblasti s strani skrajne desnice. Bori se za mir in pomiritev odnosov z Rusijo tudi levica, a populizma ni toliko vešča.

Pa se namenoma nisem tokrat podrobneje dotaknil podnebja, ki je edina realna grožnja za celotni planet in katere spremembe z vse bolj skrajnimi vremenskimi pojavi bodo dobile z novo oboroževalne ero samo še dodaten pospešek!

 

 

 

Ta glavni v Evropi: mir samo ko bomo zmagali!

 

Naj se Evropa pripravi na najhujše?

Da, »Evropa se mora pripraviti na najhujše« - Tako predsednica Evropske komisije Ursula Von Der Leyen, po nedeljskem neformalnem evropskem vrhu v Londonu, ki naj bi poskrbel za alternativno pot k miru v Ukrajini, oni, ki si jo je zadal a se še ne ve četudi že razdelal, ameriški predsednik Trump v dialogu na daljavo s Putinom. Služil je vrh tudi cartanju ubogega Volodimirja Zelenskega po verbalnih klofutah prejetih dan prej v Beli hiši na očeh sveta. In ukrajinski predsednik si je v družbi »pravih prijateljev« vidno opomogel.

Toda vrnimo se k »načrtu za mir«, kot so ga snovalci – britanski premier in gostitelj Keir Starmer, francoski predsednik Emmanuel Macron in sam Zelenski – poimenovali, in potem ko sem slišal, oz. bral spremljajoče izjave, se sprašujem ali sem totalno umsko kolapsiral, pa nimam več pojma o ničemer, ko razmišljam in pisarim v zvezi s tem konfliktom, ali so mi nevroni še povsem na mestu, če…in ko zaznavam da nas omenjeni gospe in gospodje, s svojimi umskimi performansami potiskajo k neposrednemu spopadu z Rusko federacijo, morda celo jedrskemu?

Starmer je napovedal mirovni načrt, ki predvideva dodatno in okrepljeno financiranje vojne. »Doseči dober izid za Ukrajino je ključnega pomena za varnost vseh tukaj prisotnih in mnogih drugih« - je pojasnil. Del tega je celo napotitev vojska in letal v Londonu zbranih držav v Ukrajino, za nadzor in varovanje miru. Sledi že citirana Leynova izjava, da se mora Evropa pripraviti na najhujše, pri čemur sklenem, da s predsednico Evropske komisije razumeva vse to načrtovanje na enak način – vodi k najhujšemu! Daleč torej od miru, ki naj bi ga izpogajala Trump in Putin. In še enkrat pogledam mrko na Združeno Kraljestvo, ki se najprej z Brexitom odpove Evropski uniji, nato (Johnson) torpedira že tik pred podpisom pobotanje Rusije in Ukrajine v Carigradu marca 2022 – dogovor je bil zadnji vlak, ki bi rešil ozemeljsko celovitost Ukrajine – in sedaj znova stopa v ospredje z dodatnim zapletanjem in zaostrovanjem okoliščin, ki naj bi privedle do konca konflikta. Pa jih vendarle skušajmo razumeti, te veleumne gospodje. Po treh letih vojne, ki jo je Putin sprožil kot odgovor predvsem na načrtovani sprejem Ukrajine v Natu, bi naj sedaj, po njihovem najnovejšem »mirovnem« načrtu, Natove sile, z ZDA ali brez, kar vstopile v Ukrajino in jo varovale pred Rusijo?! Kaj o tem poreče Putin jih ne zanima. Ergo v Londonu ni nastal noben mirovni načrt, ampak obratno. Snovali so gospodje in to ob polni zavesti, ker domnevam, da niso butasti, načrt za nadaljevanje vojne do Zelenskemu že davno obljubljene zmage nad okupatorjem, oz. ruskega poraza in umika iz zaseženih ozemelj. In ni pričakovati da bi pri tej nevarni, lahko usodni raboti Trump sodeloval. Sporočilo Zelenskemu, da se igra s tretjo svetovno vojno je namenjeno tudi snovalcem alternativnega »mirovnega« načrta.

In Republika Slovenija? Kaj naj bi naš človek po vsem tem dogajanju pričakoval od naših odločevalcev? Oni, ki mu je vseeno ali se bo vojna nadaljevala ali se umirjala, ali celo podpira cilj, ki si ga je zadal Londonski vrh, če kaj da na nacionalni ponos, bi se moral čutiti užaljenega, ko smo bili že drugič izključeni, obravnavani kot nepomembni in neenakopravni, kot malo rezervno kolo, ki bo služilo le formalnostim, ko se bo glasovalo. Oni, pa ki si res želi miru, bi se moral veseliti, da naših zraven ni bilo v Londonu in jih zaprositi, da abstinirajo tudi v nadaljevanju te zgodbe, da sporočijo jasno in glasno, ko bodo, če bodo povabljeni, da se s takim načrtom ne strinjamo, da naših vojakov ne bo v Ukrajini, da naj se tudi ostali Evropejci raje umaknejo iz tega norega scenarija in sprostijo pot Trumpu. Če že ima za počiti najhuje, naj bo on kriv, ker se ne bo pogodil z ruskim kolegom, ne mi Evropejci. Tako bi se moral glasiti odziv našega vrha. A se bo? Dvomim.

 

 

Spametujmo se, pa bo mir

 

ODPRTO PISMO SLOVENSKI DIPLOMACIJI

 

Draga Diplomacija,

Po treh letih vojne v Ukrajini, v luči najnovejših političnih turbulenc v zvezi z njo, turbulence, ki drmajo svet in še posebej Evropo, se morda sprašuješ ali si v tem času, v svojem limitiranem dometu, vsakič ravnala prav, ali se na kaj spozabila in pri odločitvah, ki si jih sprejemala, tu pa tam streljala mimo? Priznajmo si, da se s proaktivno držo nisi pretirano izkazala. Ne pomnim, da bi kdaj ravnala drugače kot so v zvezi s tem konfliktom odločali v Washingtonu in Bruslju, da bi tem gospem in gospodom prenesla pomisleke, ki smo jih nekateri doma, pa ne le ulični aktivisti, izražali v učinkovitost in smiselnost  omenjenih odločitev. Ves čas si se klanjala načelu evropske enotnosti za vsako ceno, zapirala oči pred dejstvom, da je bila nenehna širitev Nata proti ruskim mejam, če že ne prvi, vsaj eden od glavnih sprožilcev ruskega besa in posledično Putinovega ukaza, o »Specialni operaciji«. Na to nas vsakič opominja tudi nekdanji predsednik Republike Danilo Turk, ki ni ravno bruc na tem terenu. Živela si in še vedno živiš v svetem prepričanju, da ima ta vojna enega samega, absolutnega grešnika - »Ve se kdo je žrtev in kdo agresor!« - in da bo z zahodno pomočjo agresor poražen. No, sedaj, ko smo kasirali vsi, svet, Evropa in tudi mi doma vladavino Donalda Trumpa in z njo poizkus, da ona poskrbi za končanje vojne in povrnitev miru, edino kar ti mirovniki svetujemo - kot prvi pisec in podpisnik večine naših pozivov k pameti čutim, da govorim lahko v imenu če ne vseh, vsaj večine - je, da se umakneš v molilnico, oz. spovednico in zrecitiraš 36 mea culpa, za vsak mesec vojne po enega. Ter da ta nasvet preneseš še kompanjonom v Bruslju. V Washington ni treba, ker so tam za to že poskrbeli.

In ko boš v spovednici, pusti da Trump opravi svoje. Če pa bi vseeno kaj rada povedala, povej končno nekaj koristnega, suverenega, pametnega. Recimo že napol odpisanemu francoskemu predsedniku Macronu, ki se ponaša, kot da bi prejel za to mandat nebeškega gospoda, da v Sloveniji ne pristajamo na njegove pridige o Rusiji kot »eksistencialni grožnji za Evropo« - z njo kot večnim sosedom in pod istim, hudičevim Putinovim režimom, smo mirno in prijateljsko sobivali in sodelovali 25 let, zakaj ne bi še naprej?! - ter da ne soglašamo z napotitvijo njegovih letal z jedrskimi izstrelki v Nemčijo, ker samo napenja že hudo zapleteno in napeto stanje in otežuje mirovna pogajanja. Domačim akterjem pa, da ne bomo pošiljali svojih vojakov v Ukrajino če bo dogovorjena prisotnost mednarodnih sil za nadzor premirja, oz. miru. Sprejmimo sami to odločitev, da nam ne bo vsiljena. Rusija je več krat dala vedeti, da ne bo privolila v prihod vojska članic Nata, četudi pod zastavo OZN. In nekatere vlade so to že razumele - Nemčija,  Italija, Poljska, Madžarska, Hrvaška….

In končno generalnemu sekretarju Nata Rutteju ter lastnemu premierju sporoči, da »nova politična realnost« terja več pameti, ne več orožja, oz. da kolikor bo le mogoče, se bo Slovenija držala že danih obljub o 2% BDP za obrambo do 2030, da pa dodatnega višanja teh izdatkov ne bo, ker bi s tem ogrožali že dosežene življenjske standarde v državi v kar seveda ni moč pristati.

Kaj bo in kako bo s pogajanji za mir med Trumpom in Putinom, z EU in Ukrajino zraven ali brez, pustimo se presenetiti. Če bo Ukrajina ostala brez 20% ozemlja bo krivda skupna - aprila 2022 v Carigradu je Zelenski zamudil priložnost, da bi jo ohranil celo - bo pa vsaj rešen problem ne-implementiranih Minskih dogovorov. Bomo lahko zavihali nos in grdo pogledali Trumpa in Putina, a s to dejansko novo politično realnost se bomo pač morali sprijazniti in četudi s stisnjenimi zobmi delati na pomiritvi odnosov z obema. Lahko pa se tudi zbudimo v jutru, ko se bo s Putinom sprl še Trump in bo vsak že s palcem na svojem rdečem gumbu?!

Ne želimo si tega, draga Diplomacija.

 

Še tiste malo podpore, ki jo ima v javnosti, dela na tem da jo zapravi...

 

VEČ OROŽJA NOVA POLITIČNA REALNOST?

 

Še vedno se sprašujem, od njegove investiture, ko ni bilo odgovora na prvi poziv mirovnikov k diskontinuiteti z Janševo zunanjo politiko v odnosu do vojne v Ukrajini, dalje, ali predsednik Vlade, Robert Golob, še koga posluša razen sebe in svojega svetovalca Vojka Volka, ter seveda vplivnejših odločevalcev onstran domačih meja?! Pa ali sploh kdaj razdela do čim bolj logičnih sklepov informacije in misli, ki jih le te porajajo. Se je vprašal, ali je vprašal poljskega kolego Tuska, zakaj je Poljska že vnaprej napovedala, da ob morebitni evropski mirovni misiji v Ukrajini svoje vojske tja ne bo poslala? Referiram na eventualno napotitev slovenskih vojakov »o čemer - je dejal Golob - je v tem trenutku prezgodaj govoriti«. Če že sam z Volkom zraven ne razume, da se članice Nata, potem ko so se tri leta posredno bojevale z Rusijo, ne morejo preleviti kar naenkrat v nadzornice miru, naj si da prevesti kar je rekel ruski zunanji minister Sergej Lavrov: »Ne bomo niti slučajno pristali na tako navzočnost  četudi pod zastavo Evropske unije ali katero drugo!«. Kaj nam to pove? Da če bo kaj EU v Ukrajini bodo lahko le Avstrija, Irska, Malta in Ciper. Soglašam z Golobom da naj to misijo prevzame OZN, a tudi v tem okvirju Slovenije ne bo, ker pač članica Nata. In bolje, kot da nam drugi sporočijo »Vas nočemo«, ali »ne sodite zraven«, je da sami vnaprej povemo, da nas ne bo. Nenazadnje bi vkorakanje Nata v Ukrajino za nadzor premirja ali miru pomenilo prav to čemur je Rusija z agresijo rekla NE!

Toda kar me je najbolj zmotilo v četrtkovem intervjuju v Odmevih je, da je premierju očitno vseeno če ga 70 domačih vidnih intelektualcev poziva k zadržanosti do nadaljnjega zviševanja obrambnih izdatkov, ker da tako terja, kot sam trdi, »nova politična realnost«. Saj zaboga ve, ali moral bi vedeti, da bi posledično trpela obseg in kakovost javnih storitev, ki jih zagotavlja država, oz. da bi morali jemati sredstva sociali, zdravstvu, šolstvu, mobilnosti, varovanju okolja in podnebja, infrastrukturi, znanosti, kulturi in še kaki drugi javni dobrini, ki so vezivo družbe in imperativ za njen obstoj. Kaj je že nekdo povedal na varnostni konferenci v Münchnu? Da nas ne ogrožata Rusija ali Kitajska, temveč da so grožnje notranje narave, da se ogrožamo sami, z opuščanjem vrednot na katerih smo nastali. Sem mu bil pisal kratek mail, preden bi se video-povezal z francoskim predsednikom Macronom in drugimi »modreci« EU in Nata v Parizu, naj bi se distanciral od izjave francoskega predsednika, da je Evropi »eksistencialna grožnja« Ruska federacija. Gre za večnega mejaša in soseda s katerim bo treba do konca naših dni, za kar bo itak poskrbelo podnebje, sobivati v čim bolj znosnem odnosu. Ne moremo sprejeti teze, da nam čez ograjo preti eksistencialna grožnja. Od vedno živimo skupaj in v dobro vseh smo tudi lepo sodelovali. In to z obstoječim režimom, s Putinom, Lavrovom in ostalimi.

Če se je pred tremi leti nekaj hudega zgodilo, ki se dogaja še danes, če je ta isti režim prestopil določene meje, priznajmo si da smo k temu prispevali tudi mi, pa ne mislim samo na nas Slovenija, ampak v širšem smislu na Nato in EU z našim odnosom do njega, ter poiščimo tiste poti, ki nas bodo vodile k saniranju stanja, k ponovnemu dobremu sosedstvu. Tega pa ne bomo dosegli z oboroževanjem, z latentnim vojnim ali drugim izrednim stanjem, z vzajemnim izključevanjem, z izmenjavo grdih pogledov in sovražno retoriko.

Nova realnost, gospod premier, je da če ne boste poslušali vaših volivk in volivcev in mirovniški svet jih zajema kar dober del, boste ob koncu mandata če ne prej, odkorakali, tako kot se bo zgodilo in se že dogaja Macronu, Scholzu, Starmerju, Trudeauju in ostalim, v zgodovino. In bo Evropi zavladala tista huda desnica, ki bo paradoksalno, storila to, česar vi niste znali, zmogli ali hoteli - dogovorila se bo s sosedom.