Ujetniki mafijskih pravil

 

SLOVENIJA SI JE ODDAHNILA…

… Ne vsa, recimo da večji del, zagotovo tisti, ki si želi miru v odnosih z zavezniki, kakršnikoli že oni so, pokvarjeni, dvolični, nepošteni, smrdljivi, nemarni do mednarodnega reda ter človekovih pravic, celo genocidni, a z njimi prijateljujemo ves čas odkar smo se odločili stopiti skupaj. Navadili smo se že tudi na njihov vonj. In v tem krogu so tudi najmočnejši na planetu, po ekonomski, finančni, predvsem politični ter vojaški plati, da lahko nanje računamo, ko bi potrebovali varstvo. Da je Donald Trump čudak, neotesan, nepredvidljiv, bolj nevaren za stabilnost in prihodnost sveta kot Putin ali Ali Khamenei, si to tu pa tam priznamo, sicer šepetajoče, da nas ne bi slišal, a dlje od tega ne gremo, ker bo lahko le on miril in utišal iredentistične težnje, ki bi se na račun našega ozemlja pri sosedih lahko prebudile v trenutku, ko bi se razšli. Navsezadnje ima za soprogo Slovenko, mar ne?! Pohvalil sem zunanjo ministrico, ko je napovedala prepoved vstopa v Slovenijo dvema najbolj zločinskima izraelskima ministroma, potem ko je Evropska unija znova zavrnila kakršnokoli kolektivno sankcioniranje Izraela ob genocidu nad palestinskim ljudstvom, ki ga brezsramno izvaja v očeh sveta že skoraj dve leti, a jo obenem spet opomnil na skromnost, neambicioznost in invalidno načelnost takega odzivanja: »Če si Izrael ne zasluži sankciji, Tanja, si jih ne zasluži nihče, niti Rusija!« Vztrajam namreč že pol leta pri tem, da naj naša vlada prične pogojevati sodelovanje pri nadaljnjem kaznovanju Rusov, zaradi agresije na Ukrajino, s  sprožitvijo enakovrednih ukrepov tudi proti režimu Netanyahuja. Ne pozabimo, da je v polovici časa ruskega spornega početja pobil 5 krat več civilistov (v poprečju 180 na dan) in kar 9 krat več otrok! In EU je pred sprejetjem 18. svežnja sankciji proti Moskvi naslovila dodatne sankcije še proti Iranu. Zaradi česa? Kršenja človekovih pravic. Nepojmljivo, politično perverzno. Proti Iranu, nedavno žrtev nezakonitih letalskih in raketnih napadov najprej Izraela, nato še ZDA. Skratka, sankcije ne proti morilcem, najhujšim kršiteljem človekovih pravic,  ampak proti onim, ki nam niso povšeči.

Tu se mi lahko očita, da nedoslednosti, nenačelnosti in krivičnosti obtožujem Evropsko unijo in ne zvezo Nato, ki je bila tako s samim članstvom vanjo ali z višino članarine predmet napetosti in celo panike, ter medsebojnih obtoževanj o igračkanju z varnostjo države ali z voljo ljudstva v minulih tednih, na domačem političnem parketu. Odgovarjam, da je postala EU, pod vodenjem Ursule Von der Leyen in po volji najmočnejših članic – Francije, Nemčije, Poljske, Italije – ter s pomočjo Združenega Kraljestva, ki se po ponesrečenem Brexitu znova sili zraven, izpostava ali, če hočemo, izvajalka in nič več kot to, Atlantskega zavezništva, ter služabnica nove ameriške administracije, z generalnim sekretarjem Nata Ruttejem v vlogi dvornega norca.

A naj se vrnem k uvodnem ugotavljanju, da se je država oddahnila, ko je bil v parlamentu preklican sklep o razpisu referenduma na načrtovano višino obrambnih izdatkov do leta 2030, ki ga je bila predlagala Levica. Kravce so se vrnile v štalco in so znova mirno zadihali šefica države, premier, ministrstva za zunanje in evropske zadeve ter za obrambo, poslanke in poslanci Svobode, RTV, pro-režimski ustavni pravniki, obramboslovci, kolumnisti. Ne povsem ostali. Desni opoziciji, ki je bila prvotno špekulativno glasovala za referendum, razkroj koalicije, padec vlade in razpis predčasnih volitev ni uspel, Socialni demokrati, ki so zagotavljali da se ne bodo premislili, so storili prav to, edini ki so ostali dosledni do konca, poslanci Levice, toda brez referenduma za kar so si prizadevali. Delimo njihovo žalost tudi mirovniki, ki prav v Natu že od slovenskega pristopa k članstvu vidimo prej generatorja kot blažilca mednarodnih napetosti.

V Odmevih je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, kot stroga »tovršica« minulih časov, oštela malodane vse parlamentarne akterje, razen seveda svoje Svobode, ker da so se šli populizma, politikantstva, predvolilnega preračunavanja ter sprenevedanja pri igračkanju s to zgodbo in pripisala preklic poizvedovanja, »neprimernemu« referendumskemu vprašanju iz katerega bi se lahko porodil nejasen izid volje ljudstva. A se je tu sama spotaknila ob sprenevedanje. Če so povprašani ustavni pravniki ocenili vprašanje za potencialno zavajajoče, bi ga lahko tudi pomagali preoblikovati. Jasna in odkrita je bila SDjevka zunanja ministrica: storiti je bilo potrebno vse da se naše članstvo v Natu nebi niti slučajno postavilo pod vprašaj. Veliki brat nas gleda!

 

Preberimo in se zamislimo

 

Severnoatlantska pogodba - jo je naš vrh sploh prebral?

Če so jo, predsednica Republike, predsednik Vlade, ministrica za zunanje in evropske zadeve ter minister za obrambo, ali njihovi pravni svetovalci in prišepetovalci, bi se morali vprašati ali to kar vanjo piše, po 76 letih od podpisa (Washington D.C. - 4 april 1949) še vedno drži? Izločil sem nekaj del tega dokumenta in nanje preslikal obstoječe stanje.

Preberimo kar takoj uvodni stavek preambule:

»Pogodbenice te pogodbe ponovno potrjujejo svoje zaupanje v cilje in načela Ustanovne listine Združenih narodov ter svojo željo, da bi z vsemi narodi in vladami živele v miru.«

Plemeniti zapis, toda ali danes še velja? Se ga članice te druščine še držijo? Ocenjujmo obnašanje ZDA, glavne pogodbenice, one, ki bi morala služiti za vzornico vsem ostalim, do Palestine, v brezpogojno zaščito in podporo Izraela, ki v posmeh vsem resolucijam OZN, dela s Palestinci kar se mu zahoče. Jih pobija in to v očeh sveta, po sto na dan že skoraj dve leti, jim uničuje domove, ustanove, onemogoča zdravljenje in reprodukcijo, sestrada z lakoto, žejo in boleznimi. In pri tem ga, ob ZDA, ki Izrael tudi neprekinjeno oborožujejo, v Evropi močno protežira še Nemčija, ki onemogoča kakršno koli resno ukrepanje EU proti temu početju. Kaj pa občasne agresije Združenih držav Amerike, brez nikakršnega mandata svetovne organizacije, na suverene in neodvisne države, članice OZN, ki jim niso povšeči:  na Afganistan, na Irak, nedavno na Iran? In ostale pogodbenice molče vsemu temu pritrjujejo, kdo več kdo manj s stisnjenimi zobmi, ampak pazljivo, da bi tega Donald Trump ne opazil. Sicer so enako počeli njegovi predhodniki. Še zadnja ugotovitev, ki ne priča o spoštljivem vedenju ZDA do Severnoatlantske pogodbe, oz. do ciljev in načel Ustanovne listine OZN, sankcije, ki jih sprožajo do sodnic Mednarodnega kazenskega sodišča in posebne poročevalke svetovne organizacije za Palestino, ker obtožujejo Izraelu genocida nad Palestinci. Drži, da so se časi spremenili, da se je Nato spremenila in to hudo na slabše?

Pa pojdimo dalje, k 1. členu pogodbe:

»Pogodbenice se zavezujejo, da vse mednarodne spore, v katere bi bile lahko vpletene, rešujejo miroljubno, kot določa Ustanovna listina Združenih narodov, tako da mednarodni mir, varnost in pravičnost niso ogroženi, in da se v svojih mednarodnih odnosih vzdržijo grožnje s silo ali uporabe sile na način, ki ni v skladu s cilji Združenih narodov.«

Kaj lahko rečemo o tem? Ali članice Nata res rešujejo, recimo, vojno v Ukrajini, ki so jo mimogrede s procesom širitve zavezništva vse bližje ruskim mejam prispevale zanetiti, miroljubno, kot določa Ustanovna listina OZN, tako da mednarodni mir, varnost in pravičnost niso ogroženi? Trdim, da ne. Za miroljubno reševanje spora je nujen dialog z obema stranema in pri vojni v Ukrajini, dialoga z Rusijo ni. Kot drugo, igranje na stavo, da bo Rusija v tem sporu poražena ogroža svetovni mir! Kaj pa pogled na Gazo? V tem konfliktu dialog sicer je, a tako kot ga usmerja in določa agresor, oz. Izrael, ob sponzorstvu, kot sem že dejal, ZDA. Svetovni organizaciji sta obe zaveznici odvzeli celo razdeljevanje humanitarne pomoči preživelim v Gazi in opravilo prenesli k ubijalskim plačancem. Od državnikov pogodbenic, slišal sem besedo genocid samo iz ust naše predsednice. Vlada in zunanje ministrstvo jo nista še izrekla.

Preskočimo člene, ki ne ponujajo kakega posebnega komentarja, vse do 10.tega, ki v prvem stavku pravi:

»Pogodbenice lahko s soglasnim dogovorom povabijo katero koli drugo evropsko državo, ki je sposobna podpreti načela te pogodbe in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja, da pristopi k tej pogodbi.«

Je RS kdaj dala soglasje k povabilu Ukrajini, da pristopi k zavezništvu? Kdaj in kdo je o tem odločal? In če je bilo soglasje dano je temeljilo na prepričanju da je Ukrajina sposobna podpreti načela te pogodbe, za katera smo že prej ugotovili njihovo »fleksibilnost« zlasti s strani najmočnejše pogodbenice – ZDA, ter prispevati k varnosti severnoatlantskega območja? Sam dvomim, da je vojna z najmočnejšo jedrsko silo na planetu, četudi pričeta z agresijo slednje, prispevek k varnosti območja Nata, toliko bolj, ker se je zavezništvo samo podalo v ta spopad, zaenkrat še le posredno, z dostavo orožja in inštruktorjev, a vse bližje smo k napotitvi tudi živih sil – glej predlog Francije in Združenega kraljestva da bi nadzor nad morebitnim mirom med RF in Ukrajino izvajala »koalicija voljnih« (v glavnem članice Nata) pod njunim poveljstvom ali poveljstvom ZDA. O sposobnostih Ukrajine podpreti načela te pogodbe ne bom sodil četudi iz prve roke vem, da kakega bistvenega odstopanja od ruskega režima ni.

Gremo dalje - 12. člen

»Po desetih letih veljavnosti te pogodbe ali kadar koli pozneje se pogodbenice, če katera od njih to zahteva, skupaj posvetujejo z namenom, da jo pregledajo in pri tem upoštevajo dejavnike, ki takrat vplivajo na mir in varnost na severnoatlantskem območju, vključno z razvojem dogovorov na svetovni in regionalni ravni po Ustanovni listini Združenih narodov za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti.«

Smo kot RS kdaj izkoristili določila tega člena da bi se z drugimi članicami posvetovali o dejavnikih miru in varnosti znotraj zavezništva in opozarjali na stranpoti ZDA in še koga (ZK)  vis a vis Ustanovne listine OZN? Ne pomnim, da bi. Smo vselej ali kimali, ali v najboljšem primeru molčali.

In na koncu še beseda dve ob 13. členu.

»Po dvajsetih letih veljavnosti te pogodbe lahko katerakoli pogodbenica preneha biti pogodbenica eno leto po tem, ko je obvestilo o odpovedi poslala Vladi Združenih držav Amerike, ki bo vlade drugih pogodbenic obvestila o deponiranju vsakega obvestila o odpovedi.«

Ali zagovorniki članstva v Natu, ki jih škandalizira že sama zamisel katerekoli politične stranke ali civilnodružbene skupine, da bi povprašali ljudi, ali se po 22 letih članstva imamo lepo in se čutimo varni v tem zavezništvu, poznajo besedilo 13. člana pogodbe? Le ta nam daje pravico, da od nje odstopimo, ne da bi si v ničemer ogrožali kredibilnost. Povsem spoštljivo do same pogodbe in ostalih pogodbenic. Rekli bodo, ja pravno to že drži, a politično bi bili odzivi nič kaj prijazni. Temu tudi sam pritrjujem. Bilo je podobno pri osamosvajanju. Ustava SFRJ nam je omogočala samoodločbo in na to pravico smo se tudi sklicevali, a sledila je agresija JLA, kar pa je bil dodaten dokaz, da smo morali »iti po svoje«. Toda, če je ratalo takrat, zakaj ne bi še enkrat?

Skratka, zveza Nato ni več to kar je bila, ko so jo ustanavljali. Pogodbenice še manj. In če smo pošteni in predani vrednotam in načelom, ki smo jim sledili ob osamosvajanju, bi se morali vsaj vprašat ali smo sploh kadarkoli sodili k Natu?

Nenazadnje podnebje. Takrat se o njegovim spremembah še ni govorilo, vedelo domnevam da, vsaj v znanstvenih krogih, a si mislim da vendarle ne toliko, da bi predvideli obseg, dinamiko in posledice le teh. Slednje, ki predstavljajo zagotovo največjo grožnjo človeštvu, oz. njegovemu preživetju, bi morale in kako vstopiti v doktrino in politiko Nata, a se to ne dogaja. Še huje, politika ekspanzije in vsiljevanja mednarodne dominacije, netenja konfliktov in militarizacije družbe z vso obilnejšo proizvodnjo orožja, ves ta proces vse hitreje poslabšuje. V treh letih vojne v Ukrajini, na primer, se je globalni ogljični odtis povečal za 5%. In sedaj bi še dvignili obrambne proračune za vsaj dvakrat ter EU bi temu prispevala z 800 milijardami evrov. Zamislimo se, ljudje. Ali bodo naši vnuki sploh uspeli nazdravit naslednjemu stoletju?

Priporočam pozorno branje Severnoatlantske pogodbe - dostopna je na spletu - tudi tistim 73% domače javnosti, ki naj bi po Ninamediji še vedno podpirala naše članstvo v Natu.

Ne tič, ne miš... le Golob

 

Kam je odšel svoboden duh iz konca 90tih?

Bili smo vplivni člani širše družine jugoslovanskih narodov, katera mednarodna teža se je pokazala na pogrebu njenega tvorca in dolgoletnega voditelja. Noben državnik ni bil pritegnil ob svojem slovesu toliko kolegov. Spoštovali in cenili so jo Američani, Sovjeti, ostali Evropejci z vzhodnega in zahodnega brega, voditelji tretjega sveta. Kot vodilna članica gibanja neuvrščenih je igrala eno ključnih vlog pri mehčanju napetosti hladne vojne med Natom in Varšavskim paktom ter zlasti med ZDA in Sovjetsko zvezo,  posledično pri ohranjanju svetovnega miru in avtokrati tu pa tam po deželah v razvoju so pazili na to da svojih čekanov in krempljev niso preveč kazali.

A bila je tudi socialistična, socializem pa se  ob zahtevah družbe po bolj razvejanem in rastočem gospodarstvu, višjem materialnem blagostanju in večje pozornosti do človekovih pravic ter državljanskih svoboščin, ni bil vedi kako izkazal. Poleg tega pojav Slobodana Miloševiča in njegovega sna o »veliki Srbiji« sta bila spodbudila speče nacionalizme tudi ostalih narodov in narodnosti, kar je vezivo »Bratstvo in enotnost« + skupni zmagoviti boj proti fašizmu in nacizmu, razjedlo do konca in smo se razšli. Bili smo prvi, ki smo rekli ostalim, že na 14. partijskem kongresu v Beogradu,  »Gremo mi po svoje«.

Ni bilo lahko, neznank v kaj smo se spuščali je bilo veliko, navkljub zaupanju v naše takratne voditelje, zgodila se nam je tudi vojna, usodna za padle in boleča za njihove svojce, kot če bi bila svetovna, pa vendarle malenkostna v trajanju in posledicah v primerjavi z onimi, ki so sledile drugod, najprej na Hrvaškem in nato,  najbolj krvoločna, še v Bosni in Hercegovini. Bili smo sami, obdani z grožnjami iz Beograda in opomini več ali manj celotnega sveta, najbolj glasni iz Zahoda, da smo bili ubrali napačno pot, da je morala SFRJ obstati. Skratka, nismo vedeli kaj nas je čakalo. Toda duh svobode in poguma ter vera v cilj, ki smo si ga bili zadali, sta nam pravila: »Gremo dalje!... do konca, do neodvisnosti in samostojnosti! pa ostanimo optimisti!«. In ratalo je.

Klicati so nas pričeli čari Evrope, njena kulturna, jezikovna, veroizpovedna, svetovno nazorska bogatost, družbena odprtost, razvitost, njena skrb za človekove pravice in državljanske svoboščine, njena prizadevanja za mir, sožitje, dialog in sodelovanje med narodi sveta. Žrtvovali bomo del suverenost - smo se prepričevali -, a veliko profitirali iz te nove pripadnosti, nenazadnje tudi iz obilnejših materialnih dobrin ki so bile na voljo, in z ostalimi članicami Unije enakopravno soodločali o skupni prihodnosti. Enaka prizadevanja med neuvrščenimi so bila hitro pozabljena. Toda kar me je hudo motilo, ker so bile niti poveljevanja čez lužo, je bilo, da smo na referendumu združili odločanje še o vstopu v Nato, v vojaško-politično zavezništvo, ki je že takrat - govorimo o letu 2003 - vidno iz Lune, povsem služilo interesom najmočnejše članice, ZDA, ter z vsiljevanjem ostalemu svetu svojih geostrateških ciljev, nenazadnje po širitvi  v Evropi so samih ruskih meja, kazalo prej kot vir mednarodnih napetosti in ne obratno.

In danes smo kjer smo. Tudi novo vojno v Evropi imamo. Volja in odločanje Bele Hiše preko Nata, oz. njenega generalnega sekretarja Rutteja, preglasujeta že suverenost in samostojnost same Evropske unije. S sostorilstvom  seveda bruseljskih birokratov, predsednice Evropske komisije Leynove in predsednika Evropskega sveta Coste, ter glavnih evropskih voditeljev, od Francoza Macrona, do Nemca Merza, od Poljaka Tuska do Italijanke Melonijeve. Organizacijsko, politično, vsebinsko, EU postaja vse bolj ekspozitura Nata. Čudaški ameriški predsednik Trump je zahteval od članic zavezništva dvig vojaških izdatkov iz 2 na 5% BDPja, do 2035,  rečeno storjeno. DA tudi iz Slovenije,

Levica je predlagala referendum o tem, pridružili so se ji Socialni demokrati in ob glasovanju v Državnem zboru tudi desna opozicija, da bi vnesla razdor v koalicijo. In nenapovedano  je bil sklep sprejet. »Pol pa vprašajmo ljudi kar o članstvu v Natu, ker če smo not, se moramo njenih odločitev držati« - je odgovoril premier Golob ter napovedoval še en referendum. Kuloare Natofilov, od obramboslovcev do pravnikov in politologov, do same predsednice Republike, je zajela panika. »Ne igrajmo se s tem, ogrožamo našo verodostojnost in varnost. Resnih alternativ pripadnosti kolektivni obrambi ni!« Da bi kjer od glavnih medijev povprašal o tem nasprotno stran, zagovornike nevtralnosti, niti slučajno.

In premier, z obratom 180 stopinj, je opustil svojo zamisel ter predlagal parlamentu razveljavitev že izglasovanega referenduma. »Prednost moramo dati varnosti države«. Pa se vprašam: Kam je odšel svoboden duh iz konca 90tih? Takrat sta bila prednost svoboda in neodvisnost.

 

Končno priložnost da povemo kaj si mislimo o tem članstvu

 

NATO da, NATO ne?!

Zgodovinski parlamentarni petek, 4. julija 2025. Nekoliko presenetljivo za vse politične akterje, to česar si največja parlamentarna stranka, Svoboda, ni želela - razpis posvetovalnega referenduma o višanju obrambnih izdatkov iz 2 na 3% BDPja do leta 2030, ki ga je bila predlagala Levica s podporo SDja - je bil izglasovan. Glasove je prispevala opozicijska SDS, da bi vnesla razdor v koaliciji ter posledično izsilila padec vlade in razpis predčasnih volitev.

A slednje se ni zgodilo, vsaj še ne, je pa premier Golob vrnil nekako udarec z napovedjo referenduma tudi o samem članstvu v Nato. Jah, super kontra udarec,  sem pomislil. Kar naenkrat priložnost h kateri pozivamo že vrsto let mirovniki, prepričani, da bi Slovenija živela bolje, varneje in ponosneje izven te druščine, kot nevtralna ali neuvrščena članica mednarodne skupnosti. In zamisli predsednika vlade ter Svobode sta seveda  tako Levica kot SD veselo prikimali.

Že takoj, po tem za fanse Nata posebej šokantnem dnevu, so se le ti oglasili, češ da se je šla politika neodgovornega početja. Med prvimi sam vodja SDS Janez Janša, ki se je čutil poklicanega ta del javnosti pomiriti s pojasnilom, da njegovi poslanke in poslanci niso bili nič hudega zagrešili  ker je govora o le posvetovalnih in torej ne-zavezujočih referendumih,  in da sploh za razveljavitev takega članstva je potrebna dvotretjinska parlamentarna večina, ki je ni. Nič bat, ostali bomo v Natu – njegovo sporočilo – karkoli bodo rekli ljudje.  In, žal, ima prav, a ne glede na to, bo zanimivo in poučno za vse, vedeti kaj si vendarle državljanke in državljani Republike Slovenije mislijo o tem članstvu, po 22 letih vstopa vanj, ob bistveno spremenjenih geopolitičnih in geostrateških okoliščinah. Finci in Švedi, so recimo lani opustili tradicionalno, dolgoletno nevtralnost in vstopili v to zvezo – efekt Rusija nad Ukrajino -, medtem ko o tem še ne razmišljajo Švicarji, Avstrijci in Irci, navkljub vsemu trudu, ki ga vlagajo vodilni Nata in EU ter najmočnejših članic, od Rutteja, do Leynove, od Merza do Kallasove, Macrona in Tuska, da bi Evropejke in Evropejce prepričali, da njihovi varnosti, njihovim vrednotam, demokraciji, življenjskemu slogu in prihodnosti, grozi Rusija in da je zato nujno da zavezništvo še okrepimo.

Oglasila se je danes še predsednica Republike, Pirc Musarjeva, s pozivom vsem, da naj si »Slovenija ne dela sramote v mednarodni skupnosti,  politika pa da se naj pogovori in naj ne bo pri tako pomembnih temah na različnih bregovih«. Komu leti očitek, gospa predsednica? Razumem da Levici in SDju, pa tudi SDSu, ker so izglasovali razpis referenduma.

Sicer med resnejšimi odzivi tudi dr. Jelene Juvan, predstojnice katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede, s trditvami, ki terjajo malce bolj prepričljivo pojasnjevanje.

"Zdi se – tako Juvanova -  kakor da bi se vrnili v leto 2003, ko smo imeli referendum za članstvo v Natu, ko se je veliko govorilo tudi o drugih alternativah, ampak nikoli ni bilo jasno predstavljeno, kaj te druge alternative sploh lahko prinašajo, kaj je v danih varnostnih razmerah na evropski celini globalno sploh alternativa Natu.«

No, spoštovana gospa, bodimo odkriti. 2003 ste bila kot mlada raziskovalka pravkar sprejeta na FDV in ste verjetno pozabila, ali takrat niste bila dovolj pozorna, da so bile vse parlamentarne stranke, od Drnovškove liberalnodemokratske, preko Pahorjeve Združene liste socialnih demokratov, do Janševe SDS, da ne naštejem vseh, poenotene pri zagovarjanju enega samega, skupnega referenduma z dvema vprašanjema: »Ali smo za vstop v Evropsko unijo« ter ločeno, ali naj »si zagotovimo nacionalno varnost tudi znotraj zveze Nato«?!, ter enega samega DA obema povezavama. Ljudstvo je bilo že vnaprej skorajda prisiljeno v ta DA.

Predsednik parlamenta Pahor, ki bi naj bil najbolj nevtralen, spoštljiv do slehernega mnenja, je pri iskanju najbolj primerne formulacije obeh referendumskih vprašanj izjavil: »Taka mora biti, da ne bo v nobenem primeru ogrožala našega vstopa v Nato in EU!« S tem hočem povedati, da prave razprave o tem ni bilo, o alternativah Natu se ni govorilo skoraj nič, razen posameznih medklicih bolj redkih dvomljivcih v ta korak. Sam sem znotraj Socialnih demokratov zastopal vstop v EU, ne pa v Natu in to argumentiral v enajstih alinejah. Ko bo priložnost jih bom citiral, pa naj si bralec ustvari vtis ali so danes enako ali še bolj aktualne. Spregovoril sem tudi o alternativah… v statusih Irske, Avstrije, Švice, Švedske in Finske. Tu mi bo Juvanova lahko takoj opomnila, da sta se celo Švedska in Finska, državi z dolgoletno nevtralnostjo, lani odločili stopiti v Nato. Res je. Rusofobija vodilnih evropskih elit je učinkovala. So pa ohranile nevtralnost Švica, Avstrija, Irska in Malta. In tu znova naletim na izjavo ge. Juvan, ki ne priča kaj veliko o njeni strokovnosti. »Resnično upam, da nekdo od teh, ki nasprotujejo članstvu in pozivajo k izstopu, ne mislijo, da bo potem tri odstotke ali pa pet odstotkov BDP-ja za obrambo dovolj. Ne bo, ampak bo vse skupaj še bistveno dražje,". A res? Pa nam pojasnite, prosim, kako to, da je Avstrija s svojim obrambnim budžetom trenutno pri niti 1% BDPja in ga namerava dvigniti na 1,5% do 2030,  medtem ko je Švica še bolj skromna, trenutno pri 0,8% s ciljem do 2030 na 1,1%?

Zaenkrat le tole. Ne dvomim, da bo še veliko priložnosti, da soočimo argumente.

Po poroki z Natom EU ne očara več!

 

Kaj ko bi se osamosvojili še enkrat?

Pred 34 leti smo se osamosvojili, ker da je bilo tako grozno živeti v skupnosti, ki ti je bolj jemala kot dajala, z drugimi slovanskimi narodi in nekaj desetin narodnih manjšin, v razpadajočem socializmu, ki niti z iznajdbo samoupravljanja ni ponujal kaj pretirano bleščeče prihodnosti. Imeli smo potenciale, predvsem intelektualne, kot neke vrste jamstvo, da bi še bolje živeli, če bi šli na samem, oz. se nekako odselili s te družine in shodili v polno na lastne noge.

No, priznati gre vsekakor, da s pojavom Slobodana Miloševiča ki je, da bi vsilil hegemonijo svojega, srbskega naroda nad vsemi ostalimi, razdejal ustavne temelje in siceršnja pravila tega sobivanja, je le to postalo najprej težavno, nato nemogoče, zato je bil razhod nujen, neizbežen, če smo hoteli še naprej pripovedovati kako se v lastni republiki imamo lepo.

In napočil je čas, ko smo si rekli in povedali tudi ostalim »Gremo mi po svoje«. Ni bilo lahko, neznank v kaj smo se podajali je bilo še veliko, navkljub zaupanju v naše takratne voditelje, zgodila se nam je tudi vojna, usodna za padle in boleča za njihove svojce, kot če bi bila svetovna, pa vendarle malenkostna v trajanju in posledicah v primerjavi z onimi, ki so sledile drugod, najprej na Hrvaškem in nato,  najbolj krvava, še v Bosni in Hercegovini.

Klicali so nas čari Evrope, njena demokratičnost, kulturna, jezikovna, veroizpovedna, svetovno nazorska bogatost, družbena odprtost, razvitost, njena skrb za človekove pravice in državljanske svoboščine, njena prizadevanja za mir, sožitje, dialog in sodelovanje med narodi sveta. Žrtvovali bomo del suverenosti, a veliko profitirali iz te nove pripadnosti, nenazadnje tudi iz obilnejših materialnih dobrin ki so bile na voljo, in z ostalimi članicami Unije enakopravno soodločali o skupni prihodnosti.

Sam sem do tu bil z glavo in srcem zraven, kot najprej župan, nato še poslanec, v vlogi torej vplivneža pri oblikovanju javnega mnenja. Če si izvoljen od ljudstva in se mu nisi izneveril, to isto ljudstvo lahko tudi uspešno nagovoriš.

In od »Gremo mi po svoje«, smo si privoščili nov film: »Gremo mi v Evropo«. Edino kar me je motilo, ker so bile niti poveljevanja čez lužo, je bilo, da smo na referendumu združili odločanje še o vstopu v Nato, vojaško-politično zavezništvo, ki je že takrat – govorimo o letu 2003 – vidno iz Lune, povsem služilo interesom najmočnejše članice, Združenim državam Amerike. Bil sem proti temu članstvu, a v manjšini, celo v lastni stranki SD. Izid referenduma: 90% za EU, 66% za Nato.

Danes smo kjer smo. Če kdo prepozna v odločitvah, retoriki, načrtih, naracijah sedanjih bruseljskih birokratov in tudi evroposlancev takratno Evropo, trdim da je ali slep ali idiot.

2009, ko sem bil zamenjal Boruta Pahorja v Evropski parlament, sem imel to čast da sem plenumu posredoval mnenje politične skupine Socialisti in Demokrati o takrat prvem množičnem poboju Palestincev s strani Izraela v Gazi – v dveh tednih  je bilo pobitih cca tisoč civilistov, po nekem atentatu Hamasa, ki je bil povzročil 20 žrtev med Izraelci. Resolucija taka, kot bi si jo vsi zgroženi nad tem kar počne Izrael danes, lahko samo sanjali: Obsodila je skoraj soglasno Izrael in zahtevala takojšen umik njegove vojske ter zagrozila s sankcijami v kolikor se to ne bi zgodilo, le na koncu vseh alineji, z enim stavkom, obsodba tudi terorističnega dejanja Hamasa. In morije je bilo v parih dneh konec.

Danes, po skoraj dveh letih masakriranja v tej isti enklavi te iste populacije s tempom 100 pobitih civilistov na dan (70% so ženske in otroci), ne parlament, ne nobena institucija EU ne premore niti enega resnega ukrepa proti sedanji izraelski vladi. Še huje, iz ust nekaterih izmed glavnih določevalcev evropske agende kot so nemški kancler Merz, sekretar Nata Rutte, in še kdo, smo slišali celo pohvale izraelskega početja in zahvale premierju Natanyahuju za »umazano delo«, ki da ga opravlja v »našo evropsko korist«. Dodatne čestitke in njemu in ameriškemu predsedniku Trumpu ob uspešnih napadih na Iran, ker da bi se lahko dokopal do jedrskega orožja. Ko je Rusija 24.2.2022 napada Ukrajino, zato da bi se odpovedala članstvu v Natu, je bila razglašena za državo, ki podpira terorizem in za absolutno sovražnico Evrope in je do danes kasirala že 18 svežnjev sankciji, ob nenehnem oboroževanju Ukrajine, ko so to storili Izrael in ZDA na račun Irana, pa prejeli pohvale.

Sklepno vprašanje: je to Evropa v katero smo vstopali 2003? V razmislek: si ne bi morda privoščili še eno osamosvojitev?

Želeli bi si pogumnejšega premiera

 

Gospod premier, storite že nekaj prav!

Spremljam polemiko med vami in koalicijskima partnericama  - SD in Levica - o tem kar bi morali povedati v Haagu v zvezi z od Trumpa in Rutteja zahtevanega povišanja obrambnih proračunov do 5% do leta 2035. Vi pravite da ste mandat za soglašanje s tem na vladi prejeli, kar bi naj dokazoval dokument o izhodiščih, kolega Han in kolegica Vrečko to zanikata.

Kaj je in česar ni razbrati iz omenjenega papirja je seveda pomembno, gospod premier, a ne ključno za stališče, ki ste ga v zvezi s tem posredovali zaveznicam, in ki sta ga slišala tudi ameriški predsednik in generalni sekretar zavezništva. Bolj pomembno je to, da edini, ki je razhudil omenjena gospoda in s tem pokazal »cojones«, kot pravijo Španci testisom, je bil španski premier Sanchez z dvema amandmajema ki sta zrelativizirala, oziroma močno fleksibilizirala končno besedilo Deklaracije iz Haaga ,  nenazadnje tudi v našo korist, zato ji tudi ni nasprotoval, a predvsem z izjavo, da si bo Španija zagotovila ustrezne obrambne zmogljivosti ne da bi povišala deleža BDPja temu namenjenega nad 2,1%. Kasiral je grožnje s kaznovalnimi ukrepi s strani največje žive karikature med ameriškimi predsedniki zadnjih 100 let, a se ni dal ustrahovati. Bravo Sanchez! Dan za tem, je v Bruslju na vrhu Evropske unije opomnil še na spornost dvojnih meril unije do vojne v Ukrajini in genocida v Gazi. »Ni logično, da sprejemamo 18. paket sankciji proti Rusiji, a zavoljo dvojnih standardov nismo sposobni niti preklicati pridružitvenega sporazuma z Izraelom« - je dejal.

Kaj pa vaša drža? V Haagu vas Trump ni okregal, na vrhu EUja pa niste šli dlje od pozivanja k sankciji proti Izraelu, češ da če ne bodo dogovorjene kolektivno do polovice julija bo Slovenija sama, oz. v družbi s podobno mislečimi članicami, šla v akcijo. Do takrat – sami poznate tempo pobijanja Palestincev s strani izraelskih soldatesk – bo odpotovalo v večnost novih 2000 duš, če ne več. Znova le besede. Imeli ste priložnost, da bi se s španskim kolegom, morda še z irskim in malteškim – »podobno misleči« - dogovorili za veto nad 18. svežnjem sankciji proti Rusiji vse do prvega enakovrednega svežnja proti Izraelu. Pojasnjevanje, da se je pri nastopanju proti Rusiji EU takoj poenotila, proti Izraelu pa tega ne zmore, je nesprejemljivo. Če se ne bodo končno uveljavili enaki standardi naj ne bo enotnosti več niti glede nadaljnjega kaznovanja Ruske federacije. Verjamem, da intimno soglašate z menoj, ko pravim, da če si Izrael ne zasluži sankciji, si jih ne zasluži nihče!

Pa ste morda v Haagu prišepnili Trumpu, da je bombardiral Iran nezakonito, da se tako ne dela, da je kršil mednarodno pravo? Ali mu čestitali, tako kot Rutte in nemški kancler Merz, za pokoritev iranskega režima?

Skratka, gospod premier,  po mojem, priznam da skromnem mnenju, ki pa ga delijo, verjamem, še mnogi, se po načelnosti in pogumu v soočanju s kolegi in kolegicami znotraj Nata in Evropske unije niste kaj prida izkazali. Da bi jim vsaj prenesli in podprli nedavno oceno predsednice Republike, da je EU storila napako, ko je ovrgla vsakršno možnost dialoga z Moskvo. Morali bi že razumeti, po tem kar vam povedo doma mnogi poznavalci geopolitike in sicer razmer na ukrajinskih frontah, izven Volka in njegovega kroga,  da nadaljevanje sankcioniranja Rusije v ničemer ne pripomore k začetku resnih mirovnih pogajanj in tudi ne k zaustavitvi ruskega osvajanja ukrajinskega ozemlja. Bolj ko, kot Zahod, potiskamo na Rusko federacijo, slabše se piše in Ukrajincem in tudi nam Evropejcem.

 

Pismo vsem akterjem

 

ODZIV NA ZLOČINE IZRAELA

 

Spoštovani Iranke in Iranci,

Podpisnice in podpisniki tega pisma ostro obsojamo brutalno agresijo Izraela na vašo državo. Pretreseni smo in izrekamo globoko sožalje vsem žrtvam tega zločina ter podporo vašemu narodu. Sporočamo vam, da niste sami, da je velik del slovenske javnosti, verjamemo da daleč številnejši od zbranih podpisov, zgrožen nad tem kar si dovoljuje Izrael in kar mu omogočajo zahodni zavezniki, in primis Združene države Amerike, a tudi Evropska unija s svojim ne-ukrepanjem. Ste tarča in žrtve, tako kot Palestinke in Palestinci, katerim gresta enako naše sočutje in solidarnost, brutalnega izraelskega početja, ki krši vse pravne in druge norme civiliziranega sveta ter si zasluži najbolj odločno obsodbo vsakogar, ki mu je mar za mir, za sobivanje in sodelovanje med narodi ter za spoštovanje človekovih pravic in mednarodnega prava.

Kmalu bosta dve polni leti odkar Netanyahujev režim izvaja genocid nad palestinskim ljudstvom, ne da bi ga nihče, razen z besedami pri nekaterih članicah EU, skušal ustaviti, sedaj si je privoščil še napad na Iran in pričel vojno s potencialnimi hujšimi razsežnostmi in posledicami od le dvostranskega konflikta. Opazna je razlika v odzivih Zahoda med rusko agresijo 24.2.2022 na neodvisno in suvereno Ukrajino, polnopravno članico OZN, in tokratno izraelsko na enako neodvisen in suveren Iran, polnopravni član svetovne organizacije. V prvem primeru, sankcije vseh vrst na račun agresorja ter kontinuirana in vse obilnejša vojaška pomoč žrtvi agresije, v drugem le pozivi obema stranema k zadržanosti in opozorila, da bi spopad lahko onemogočil dogovor o iranskem jedrskem programu. ZDA celo povsem v bran Izraela proti povračilnim ukrepom Irana. Pozivamo še enkrat našo vlado, da ujame vlak doslednosti, oz. enakih standardov, in da se v Bruslju in ostalih evropskih prestolnicah zavzame za to da se Evropa odzove do Izraela vsaj tako kot do Ruske federacije. Eden od načinov bo pogojevanje sodelovanja pri nadaljnjih sankcijah proti Rusiji ali komurkoli še nad katerega EU in Nato vršita pritiske, s sprožitvijo enakovrednih sankciji proti Izraelu. Če si jih le ta ne zasluži, si jih ne zasluži nihče!

 

Ljubljana 16.62025

 

podpisnice in podpisniki:

Alenka Sottler, Aurelio Juri, Miloš Šonc, Ira Zorko, Gorazd Gruntar, Spomenka Hribar, Božidar Flajšman, Rudi Rizman, Maja Breznik, Rastko Močnik, Uroš Lipušček, Barbara Vodopivec, Danijel Rebolj, Jože Pirjevec, Franco Juri, Zvone Dragan,  Polona Jamnik, Matjaž Hanžek, Iztok Šori, Dragan Petrovec, Branko Gradišnik, Remzo Skenderovič, Boris Žnidarič, Andrej Mašera, Ljuba Miljušević, Franjo Žagar, Bine Skrt, Neža Vilhelm, Primož Zgonc, Mira Hladnik, Miran Hladnik, Arne Vehovar, Martina Šuhel, Branka Černigoj, Marko Zdešar, Igor Polajnar, Mira Kofler, Bojan Kofler, Dunja Ukmar Hvastja, Ana Horvat, Tatjana Šonc, Jadran Čalija, Matjaž Mulej, Staša Glavič, Marko Apih, Srečko Križanec, Miha Molan, Janez Končan, Ariana Lucija Tratar Supan, Eva Mlinar, Dušan Kaplan, Igor Ž. Žagar, Darja Lovšin, Anja Štefan, Barbara Korun, Alberto Avgustinčič, Nevenka Lekše, Milan Jurjavčič, Jožef Roškar, Mitja Klopčar, Mojca Senegačnik, Irena Levičar, Milena Kosec, Nina Gärtner, Tanja Žagar, Mirjan Trampuž, Matjaž Mulej, Mirjan Kocjančič, Francka Ćetković.