Še vedno spimo!

 

SI-ALARM. Kdaj nenapovedano?

Ko bo prepozno, pripisati vso krivdo Rusiji bo brez smisla!

 

V soboto 27. septembra, točno ob 12h,  smo več ali manj uspešno, poizkusili SI-Alarm. Ena gospa je priznala da se je nekoliko prestrašila. Pač ni tako tesno sledila napovedim, ki so krožile v medijih že nekaj časa, da se bo to zgodilo in jo je alarm presenetil ter vznemiril. Ker je eden od operaterjev - A1, zatajil, in torej vsi mobilniki ob 12h niso zapiskali in vibrirali, bodo vajo, vedi kdaj, ponovili, a nas bodo nanjo znova pripravili. Kaj pa če se nam SI-Alarm oglasi nenapovedano, ponoči ali ko smo v službi ali doma, ali na kaki poti? In vremenske napovedi so lepe, obetavne? Na kaj bomo pomislili najprej? Jaz osebno, bom odkrit, na to, da se je začelo. Kaj? Jah, zadnjih sto metrov, ali po Doomsey Clocku, zadnjih 10-15 sekund do konca. »Pa ne pretiravaj« – mi boste mnogi odgovorili – »Kaj paničariš, sprožilo se je po vsej verjetnosti pomotoma…«. Bomo pa vsi takoj prižgali TV ali radio, da bi izvedeli za razlog nenapovedanega SOSa.

Gospe in gospodje, tako kot nam podnebje servira temperaturne rekorde in vse bolj ekstremne vremenske izbruhe, enako vojna v Ukrajini in vse bolj neposredna vpletenost Zahoda in zlasti Evrope v njej eskalirata dan za dnem v situacije, ki nas oddaljujejo od rešitve konflikta in bližajo lahko usodnemu incidentu. Nato  grozi, da bo sestrelilo vsako rusko letalo, ki bo vstopilo v zračni prostor katerekoli članice zavezništva. Moskva odgovarja, da bo to razumljeno kot vojno dejanje in da bo odgovor takojšen in silovit. Nevarnost tiči v tem, da so meje zračnih koridorjev mnogokdaj ne povsem oz. do potankosti razvidne v instrumentih pilotske kabine, da slednji včasih odpovedo in da se prekoračitve mej dogajajo. Praviloma se vse reši tako, da je prekoračitelj opozorjen in pozvan naj se vrne v svoje nebo, ali je v bolj skrajnem primeru, letalo zaseženo in pospremljeno na gostujoči pristan. Govorimo a letalnikih s posadkami, o bombnikih, lovcih, izvidniških letal itd.

A zaenkrat smo pri dronih, ki jih Evropa že videva povsod na svojem nebu. Doma ju imam dva manjša, s kamero, ki lahko preletijo celotno vas in bi bila vidna celo iz 10 km oddaljenega mesta, ko bi z utripajočimi lučmi letela ponoči. Ob taki dronohisteriji se ju ne upam uporabiti niti za pregled domače strehe, da bi preveril ali je zadnja nevihta kaj poškodovala ali premaknila sončne kolektorje. Začelo se je s skupino teh brezpilotnikov na poljskem nebu. Bili so pripisani Rusiji, ki naj bi z njimi preverjala odzivni čas Nata pred tovrstnimi vdori. Kak teden kasneje je italijanska obveščevalna služba razkrila, da so bili droni res ruski a preusmerjeni nad Poljsko s strani Ukrajincev, z motenjem GPS signala. Eden naj bi celo zadel neko stanovanjsko hišo,  na katero pa je bila končala ukrajinska protizračna raketa. O tem incidentu je Moskva takoj zavrnila vsakršno odgovornost in povabila Varšavo k pogovorom in skupni preiskavi. A odziva ni bilo. Zakaj? Z Rusijo se Evropa več ne pogovarja, razen če se z njo Trump in hoče biti zraven. Neposrednega dialoga noče, pa je ja, le ta predpogoj vsakršnih pogajanj, ki naj bi vodila k prekinitvi spopadov. In ker stikov ni, Putin sporoča da jim ne preostane drugega kot nadaljevati s »Posebno operacijo«, ki postaja vse silovitejša.

Pa se sprašujem, ali se bo kdo v Bruslju, ali vsaj pri nas doma, pri čemer pomislim predvsem na predsednico Republike, na premiera, na zunanjo ministrico, zbudil in sledil kar državnemu vrhu tu pa tam sporoča dr. Danilo Turk, da brez dialoga, samo s sankcijami in demoniziranjem Rusov, ne bo šlo. Glas modrosti in razuma bivšega predsednika države, svetovalca za politične zadeve generalnega sekretarja OZN, ko je bil na tem položaju Kofi Anan,  ter predavatelja mednarodnega prava in diplomatskih veščin sirom sveta, s katerim soglašamo mirovniki, med nami mnoga znana in cenjena imena akademskega, znanstvenega, ekonomskega, diplomatskega in kulturnega sveta. Sledimo razumu, odprimo dialog z Moskvo dokler je še čas! Da ne bo kak preživeli zgodovinar zapisal jutri, da se je človeštvo pokončalo, ker se ni hotelo pogovarjati.

Tika taka, gospe in gospodje. Vsak trenutek se lahko zgodi najhuje. Bojna letala Nata so v zraku. Ruska tudi.

 

Trumpov stand up

 

Trump v palači OZN kot Frendo v koruznem polju.

Grozljivka. Govorim o nedavni filmski uspešnici »Clown in a Cornfield«. Minuli torek – pa zapišimo še datum, ker gre za zgodovinski dogodek: 23. september 2025 - nekaj podobnega v Palači združenih narodov v New Yorku. Performance ameriškega predsednika Donalda Trumpa na odru generalne skupščine, 80., pred avditorjem sveta. Navajeni že vsega v turbulentnem in vročem času, ki ga živimo, tudi ekstravagance in nepredvidljivosti nepremičninskega mogotca, ki že kmalu leto dni poveljuje prvi velesili planeta, zbrani državniki in njihovi spremljevalci, vsaj večina od njih, niso mogli skriti začudenosti, celo osuplosti, ter nejevolje nad tem kar so poslušali in slišali iz njegovih ust  v več kot enournem nastopu. Sam ga ocenjujem, kolikor mi je bilo dano videti, slišati in razbrati iz medijev,  za vrhunsko, najboljšo stand up predstavo doslej Melanjinega moža. Ni ga igralca, humorista, satirika, imitatorja, ki bi jo izvedel bolje. Izraelski premier in iztrebljevalec Palestinec Netanyahu ga je nedaleč nazaj predlagal za Nobelovca za mir, jaz bi ga za Oskarja za najboljšo tragikomedijo, povzeto po resničnem dejanju, ki bi ji lahko nadeli naslov »Dan, ko se je stresel svet!«

Stand up torej, le da nastop ni bi namenjen zabavi in smehu, ampak discipliniranju in ustrahovanju tistega dela sveta, ki se mu nekako upira, ki ne sledi Trumpovi viziji prihodnosti. Da, mislil je, Donald, povsem resno, ne zavedajoč se, da se obnaša kot strašljivi Frendo, a tudi če se je, si je mislil in dal vsem vedeti: »Kaj pa mi morete?!« v duhu ene izjave na začetku mandata, ki jo ne bom nikoli pozabil, »Delam lahko kar hočem!«.

Dovolil si je celo okregat svetovno organizacijo, ker da mu ne pomaga reševati svetovnih problemov. »Končal sem sedem vojn v le sedmih mesecih, ne da bi mi nihče iz OZN ponudil pomoč« se je  potožil in obenem pohvalil, pri čemer je med drugim omenil ono med Kosovom in Srbijo, ki je bila formalno rešena že 17 let preden bi prvič prestopil prag Bele Hiše. A očitek Združenim narodom s strani prvega moža velesile, ki se je največkrat v zgodovini organizacije v Varnostnem svetu poslužila veta in mu tako onemogočila ukrepanje, da bi zaščitila svoje ter interese prijateljev, je paradoks par excellence. Česa takega si lahko privošči le Donald Trump. Priznanja Palestine, ki se kar vrstijo, je označil za najlepše darilo Hamasu ter s tem močno oklofutal najbolj zveste zahodne zaveznike: Kanado, Francijo, Združeno Kraljestvo, Avstralijo in druge. Za vojno v Ukrajini, ki naj bi jo rešil v 24 urah, pa je pozval Evropo k okrepitvi sankciji proti Rusiji in k prekinitvi kupovanja ruskih energentov, pri čemer je doživel seveda odobravanje vodilnih v Bruslju, češ »Spet je z nami« - kot se je veselila, poleg ukrajinskega predsednika Zelenskega, visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko, Kaja Kallas.

A je bil zame najbolj zaskrbljujoč in kar strašljiv del govora oni, ki ga je namenil podnebju. Vedeli smo kaj si misli o tem, o prvem izstopu iz Pariškega podnebnega sporazuma že 2020, kateremu se je bila Bidnova administracija takoj vrnila, in o ponovnem izstopu letos, a da bi tako brutalno svoje zanikovanje podnebnih sprememb zabrusil v obraz sveta, ki si vendar prizadeva najti poti k zmanjševanju emisiji, ki segrevajo ozračje, si nisem upal niti pomisliti.

Ne pozabimo, da je prvi dejavnik globalnega segrevanja ogljikov dioksid in da so ZDA, za Kitajsko, ki jih tovrstne emisije proizvaja letno za 11 milijard ton, druge z več kot 5 milijardami. Tretja je Indija, pol manj – 2 milijardi 600 milijonov –, četrta Rusija - milijarda 700 milijonov.

In tu se vprašajmo, ali največja grožnja za človeštvo in Evropo res prihaja iz vzhoda? Iz Rusije in Kitajske? S slednje morda, ker je prva onesnaževalka ozračja, a se njeni izpusti zmanjšujejo. Z EU je znova julija letos obljubila zavezanost Pariškemu sporazumu. Enako zagotavlja Ruska federacija. Trump pa po svoje, v povsem nasprotno smer. Napovedal je polno rehabilitacijo fosilnih goriv in obtožil podnebne znanstvenike »velike prevare neumnih ljudi«. Njihov odziv? »Podnebnim prizadevanjem je zadal smrtni udarec«. Sledi vprašanje: Bo človeštvo dočakalo 2100?

Zakaj ne sledimo razumu?

 

Komu pripisati več modrosti in razuma? Uršuli ali Danilu?

Zanimivo bi bilo pri nas doma vprašati ljudi kaj si o tem mislijo, da bi z odgovorom pomagali vladi in njeni diplomaciji pri nadaljnjem soočanju s politiko, ki jo do aktualnih bližnjih kriz, predvsem do vojne v Ukrajini in genocida v Palestini, zastopata in izvajata s podporo številnih botrov, predsednica Evropske komisije Uršula Von der Leyen ter visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko, Kaja Kallas. Seveda, če bi si premier Robert Golob in ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon pustila pomagati?! Za enkrat tovrstne pripravljenosti ni videti, ker oba zvesto in brez inventivnosti, rekel bi da kar slepo, sledita toku, ki ga določata prej omenjeni dami. Osebno me to preseneča in žalosti, ker četudi ne bi verjeli temu kar sporoča in svetuje, tu pa tam, profesor Danilo Turk, kateremu ni mogoče očitati neizkušenosti in nekompetentnosti pri razumevanju mednarodnih sporov in svetovanju poti k njihovim razrešitvam - , ni bil samo cenjen predsednik Republike in svetovalec generalnega sekretarja OZN Kofija Anana, je tudi predavatelj mednarodnega prava in diplomatskih veščin širom sveta -, bi ju k tovrstnemu razmisleku moralo voditi že stanje kakršno imamo na bojiščih in poti, ki so v obtoku, da bi si znova dokopali miru. Stanje je slabo in vse slabše – prelivanje krvi se nadaljuje vse bolj strašljivo -, poti k miru, ki si jih zastavljata EU in NATO pa so napačne, ker ob vojni v Ukrajini zavračata dialog z nasprotno stranjo, to je z Rusijo, in predvsem ne sprejemata njenih razlag zakaj je do agresije sploh prišlo. Do genocida Izraela nad Palestinci, pa ne izvajata pritiskov, ki jih do Moskve – še nadalje praksa dvojnih standardov! - celo nemo pritrjujeta zločinskemu početju Netanjahujeve vlade.

Pri Ukrajini je Danilo Turk v oddaji Politično nedavno znova opozoril, da s sankcijami in demoniziranjem Rusije pogajanj in rešitve ne bo, kar nam je mnogim mirovnikom jasno že od samega začetka vojne in tu so poleg dr. Turka in našega prvega predsednika Milana Kučana še vrsta znanih in tudi mednarodno uveljavljenih imen akademskega, političnega, diplomatskega, ekonomskega, družbenega in kulturnega sveta – Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Uroš Lipušček, Ivo Vajgl, Rastko Močnik, Igor Z. Žagar, Svetlana Slapšak, Jože P. Damijan, Niko Toš, Dušan Keber, Bogomir Kovač…in še 50 in več bi jih lahko naštel – a pri naši oblasti, kot da so ta mnenja ne-meritorna, ne-relevantna, amaterska, ali zgolj nebodigatreba, oz. motnja v nagovarjanju javnosti.

Rojeva se v Bruslju devetnajsti sveženj sankciji Evropske unije proti Ruski federaciji, po logiki pritiskajmo dalje nanjo, slejkoprej bo omagala in pristala na mir, ki ga pogojujemo mi! Kot da tri leta in pol vojne, na sto tisoče padlih vojakov na obeh straneh, nekaj desetin tisoč ubitih in ranjenih civilistov, razdejanj za 150 do 200 milijard evrov, in neprecenljive gospodarske škode pri nas samih v Evropi, da ne omenimo tveganja, ki jih prinaša eskalacija napetosti z izkazovanjem letalskih moči tudi izven ukrajinskega neba, s piloti Natovih in ruskih lovcev, ki se že skoraj gledajo v oči, prste pa držijo na sprožilcih, gospe in gospodje v Bruslju, Parizu, Londonu, Berlinu, Varšavi in drugje, niso naučili ničesar. Danes je obča situacija bistveno hujša kot je bila na začetku vojne. Se pri tem strinjamo, gospod premier in gospa ministrica? Errare humanum est, sed perseverare diabolicum! Kako to, da se enkrat nista vprašala in še huje, pozvala zaveznice k razmisleku, ali korakamo po pravi poti, ki nas pelje k miru, ali smo jo zgrešili in drvimo v prepad?

Naj bi bil del 19. svežnja sankciji tudi popolna in nepreklicna prepoved uvoza ruskega plina že od 1. januarja 2027, leto prej kot je bilo prvotno načrtovano. In kdo bo pri tem oškodovan? EU je uvažala pred 24.2.2022 letno do 150 milijard kubikov zemeljskega plina (44% celotnega uvoza), trenutno še 55 milijard (13%). Glede na povpraševanje azijskih trgov, bo tudi ta suma, ki jo bomo nehali kupovati mi, prodana Kitajski, Indiji, Pakistanu in Indokini kot bi trznili z očesom. Mi pa bomo primorani uvažati tale energent iz ZDA in arabskih držav 3 do 4 krat dražjega.

Zbudita se, Robert in Tanja! ... Zajemita dih razuma.

 

Rusija bo z vetom rekla NE!

 

A je Evropi kompas povsem odpovedal?

Tako imenovana Koalicija voljnih na čelu s Francijo, Nemčijo in Združenim Kraljestvom ter seveda z Natom in EU, se pripravlja na napotitev svojih vojska v Ukrajino, da bi ji zagotovili varnost, iz kopna, zraka in morja, ko bo, če bo enkrat z Rusijo sklenjen mir. Naj bi pripravljenost k sodelovanju izrazilo doslej 26 držav. Francoski predsednik Macron pričakuje še pozitivni odziv ZDA. Poročajo, naši, domači mediji, da je pri dogovarjanju o tem po video povezavi sodeloval tudi naš premier, iz katerega kabineta prihaja vendarle obvestilo da ZAENKRAT Slovenija napotitve vojakov ne načrtuje. ZAENKRAT?! 

Moskva je že nekaj krat gospodom in damam, ki so si tovrstna varnostna jamstva za Ukrajino zamislili, sporočila, da so zanjo nesprejemljiva, oziroma da napotitev tujih sil v državo s  katero se bojuje ne pride v poštev. Najbolj sveže opozorilo iz samih Putinovih ust, da bodo v Ukrajini tuje sile tarča ruske vojske. Odgovarja mu generalni sekretar Nata Mark Rutte, da o tem edina, ki ima pravico odločati je Ukrajina sama, kot suverena država, ki da na svojem ozemlju povabi lahko kogarkoli. Moj prvi odziv na to izjavo, ki sem ga postal na X-u je bil, če si Rutte misli, da ima prav, zakaj že danes ob ukrajinskih ni Natovih sil? Zelenski je vendarle več krat zaprosil za tovrstno pomoč potem ko je uvidel, da same dobave orožja njegovi vojski niso bile dovolj?

Toda, to kar snujejo te dni v evropskih prestolnicah prestopa akademsko razpravo o tem kdo ima in kdo nima pravice odločati o pogojih za dokončanje vojne v Ukrajini in o varnostnih jamstvih tako zanjo kot tudi za Rusijo. Ne pozabimo, da je bila prav zavrnitev s strani Zahoda Putinove zahteve po teh zagotovilih za Rusko federacijo med glavnimi sprožitelji vojne. To kar beremo o namerah koalicije voljnih nas Evropejce že potiska v moro, ker njihova uresničitev pomeni korakanje k neposrednemu spopadu z Rusijo, čemur smo se do sedaj izogibali. Te skrbi nič ne omilijo izjave Macrona, da sile ne bodo šle na samo fronto. Fronta v Ukrajini je povsod, g. Macron. Pa se sprašujem ali se snovalci te zamisli zavedajo kaj počno'? So pozabili da se je agresija 24.2.2022 zgodila predvsem zato, ker je Ukrajina nameravala vstopili v Nato in Nato ji je odpiral vrata? So preslišali kaj je Putin jasno povedal tudi Trumpu, da bo možno skleniti mir, ko bodo odpravljeni vzroki tega konflikta? Če se je Rusija šla to krvavo avanturo, zanjo žrtvovala na stotine tisoče vojakov, poleg ugleda in marsičesa še, zato, da  zveza Nato ne bi preko ukrajinskega članstva prispela do njenih jugozahodnih meja, po kateri logiki, naj bi v to sedaj privolila?... Trdim, da niti v zameno za formalno ozemeljsko koncesijo Krima in Donbasa. Pod temi pogoji, še zlasti, če bi jim pritrdil ameriški predsednik, ki pa je že pojasnil, da svojih vojakov ne bo napotil v Ukrajino, mirovnih pogovorov ne bo. Kri po tekla dalje, z ukrajinske-rusko pomešana tokrat tudi evropska. 

In berem še, da sta sodelovanju z živo silo tudi Italija in Poljska že rekli NE, pa ne le ZAENKRAT! Pisal sem predsedniku vlade, v vednost predsednici Republike, predsednici parlamenta, zunanji ministrici in ministru za obrambo, in ga pozval k temu, da kolegom v Bruslju in ostalih evropskih prestolnicah odpre oči na neuresničljivost njihovih želja in na to kar utegne zagotovo slediti, če bi nanje vseeno vztrajali. Predvsem pa ga s tem javnim zapisom še enkrat pozivam, da Slovenijo čimprej povsem in brez preklica umakne iz te »koalicije norcev«, ki nam utegne zakuhati globalno vojno, ki ne bo le konvencionalna. Morda, če nas ne bo zraven, se nam posreči, da jo preživimo.

Edina možna rešitev za varnostna jamstva Ukrajini in Rusiji so Modre čelade z mandatom VS, iz članic OZN ki se pri ruskem-ukrajinskem spopadu niso postavile na nobeno stran. Dajmo se že enkrat s tem sprijazniti! Zahod pa naj zbere denar za obnovo Ukrajine. Evropa, to kar bi morala storiti, da bi do vojne ne prišlo ali da bi z njo čimprej končali, je že zdavnaj zamudila!

O 20. BSF

 

Genocid v Palestini 4, vojna v Ukrajini 1…

Na prvi dan novega šolskega leta se je znova diplomatsko obudil Bled, kot že 20 let v tem času in si po mojem zaslužil gornji oceni. Fokusiral naj bi se na stanje v Zahodnem Balkanu in na perspektive pristopanja posamičnih njegovih držav k Evropski Uniji – prva grožnja človeštvu in izziv sveta, oz. podnebne spremembe ga ne zanimajo?! -, a sam začetek sta v uvodnih nagovorih, razpravah in protestih pred konferenčno dvorano letos jubilejnega Blejskega strateškega foruma zaznamovala dogajanja v Palestini in vojna v Ukrajini. Protesti sami so ciljali na neodzivnost Zahoda in še posebej EU ter njenih vodilnih ljudje do genocida v Gazi pri čemer sta najhujše besede soodgovornosti in sostorilstva kasirala visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kallas in posredno tudi  predsednik Evropskega sveta Antonio Costa. Manj naša diplomacija, ki je v zadnjem letu vendarle pokazala nekaj več sočutja, empatije in poguma pri naslavljanju te teme, morda največ med članicami unije. Priznali smo Palestino, genocidu rekli genocid, uvedli nekaj sankciji na račun Izraela ter judovskih priseljencev na Zahodnem bregu, zaveznice večkrat pozvali k enakemu ravnanju, v Varnostnem svetu OZN sprožili vrsto iniciativ za zaustavitev tega masakra. Sam vse to pozdravljam a tako kot protestniki na Bledu trdim da ni dovolj. Pozivi gredo še k pristopu k tožni Južne Afrike na Meddržavnem sodišču proti Izraelu, k zahtevi po preklicu pridružitvenega sporazuma z njim s strani EU, k vetu nad nadaljnjimi sankcijami proti Rusiji vse dotlej dokler se enakovredne ne uvedejo tudi proti Tel Avivu. Rad ponavljam, da če si Netanyahu ne zasluži sankciji si jih ne nihče! Da je Gaza postala simbol našega odnosa do grozodejstev po vsem svetu je priznala v svojem uvodnem govoru na BSF sama predsednica Republike Nataša Pirc Musar: "Če ne moremo poiskati rešitve za Gazo, kakšno legitimnost nam daje spopadanje s kršitvami človekovih pravic kjerkoli drugje?" – je vprašala prisotne.

 Iz vsega tega moja ocena za letošnji BSF glede Palestine relativno pozitivna – » 4« - nezadostna, kot razvidno iz naslova, pa na temo vojne v Ukrajini in načrtovanega nadaljnjega ukrepanja Zahoda na poti iskanja rešitev za njeno končanje. Nedavno je na TV Slovenija, eden naših najbolj modrih in izkušenih diplomatov ter poznavalcem mednarodnih dogajanj, nekdanji predsednik Republike Danilo Turk, znova posvaril domačo in evropsko diplomacijo ter javnost da brez dialoga z Rusijo, samo z demoniziranjem in nenehnimi sankcijami na njen račun, dokopati se miru ne bo možno. Sprašujem se kako to da ta glas, ki ni osamljen – k temu pozivajo znane in cenjene slovenske osebnosti, akademiki,  diplomati, bivši ministri, tudi nekdanji predsednik Kučan, in drugi intelektualci, že od samega začetka vojne -  ne seže v režnje možganov in uma sedanjih vodilnih dam in gospodov?! Ko je napovedovala pripravo in teme letošnjega blejskega snidenja, sem Tanjo Fajon vprašal če je bila povabila tudi ruskega kolego Lavrova, ali vsaj veleposlanika pri nas Eyvazova, da bi slišali tudi ruske teze in pričakovanja v zvezi z Ukrajino, a tokrat – večinoma mi odgovarja – je ostala nema. In ko sem slišal gospo Kallas odgovarjati na vprašanje kaj meni o ostri slovenski retoriki do Izraela – odgovor je bil: »Če hočemo pomagat Palestincem se moramo pogovarjat tudi z Izraelom« - sem znova uvidel dvojne standarde katerim tudi mi ne znamo, nočemo, si ne upamo ubežati, kajti »Če hočemo pomagat Ukrajincem (in miru) bi se morali pogovarjat tudi z Rusijo!«. In iz tega vidika je izpadel panel posvečen vojni v Ukrajini politično in diplomatsko katastrofalno, ena sama enosmerna, enoznačna in sprenevedava razprava v duhu  nadaljnjega izključevanja in demoniziranja Rusije, ki pot do miru v Ukrajini močno razteguje če že ne kar sesuva. Še ena zamujena priložnost naše diplomacije, da bi stopila korak naprej tudi na tej fronti.

 

Luč na koncu tunela?

 

https://www.youtube.com/watch?v=2fFd1fUS4UM

Dolga pot domov…

 

Temna je cesta od tu do nje.
Kje bo zaspala noben ne ve!

Dolga pot domov,
hladi me, ni več smeha.
Ne znam naprej…

Uvodni verzi čudovite pesmi Tomija Megliča se kar prilegajo sedanjemu iskanju poti do končanja vojne v Ukrajini. Le »domov« zamenjajmo z »k miru«.

Pohvale vredno, da se je ta pot, po treh letih in pol krvi, razdejanj in trpljenja, začela in da se je našel Zahodnjak, kakorkoli že čudaški in muhast, ki je nanjo zakorakal, z Vladimirjem Putinom se hitro ujel, se z njim dobil in pogovoril ter menda našel niti razvozlanja tega hudo zapletenega klopčiča?! Menda?!

Je pa manj pohvalno, celo sramotno in nečastno, da Trumpove vloge, kljub mnogim pozivom razsvetljene strokovne in druge, ne le mirovniške javnosti, ni hotela prevzeti Evropa in to takoj, ko se je vojna začela in ni bilo videti, da bo pristop, ki ga je bila ubrala do agresorja, oz. Rusije, vodil h kakršnikoli rešitvi, prej obratno. Morda bi se v dialogu s Putinom našel dogovor že veliko prej, ali celo pred agresijo samo, ko bi razumela kaj je Kremeljski vladar sporočal z zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo?! V tem primeru bi Evropa odigrala, vlogo, ki se ji pritiče, posrednika, tvorca miru, tako kot jo je izvrstno opravila ’91 ob napadu JLA na nas. Posredniki so hodili od Ljubljane do Beograda in obratno, vse dotlej, dokler sprti strani niso privedli na Brione in se je tam sklenil mir! Dopuščam medklic, da primerjam neprimerljivo, ker Slovenija ni bila takrat še mednarodno priznana, toda mnoge vzporednice se dajo vendarle povleči med našo in ukrajinsko zgodbo, če hočemo tudi pri agresivnem odnosu Kijeva do rusko govorečih oblasti v Lugansku in Donetsku.

Sedaj pa, ko je Trump opravil prve korake s Putinom in prva poizvedovanja o pogojih, ki jih sogovornik postavlja v zameno za mir, Evropa sili zraven in to skoraj že obsesivno, v bran, pravi, »pravičnemu« miru, oz. ozemeljski celovitosti Ukrajine ter celo njeni pravici, da se sama odloči o članstvu v Natu. Kako naj drugače razumemo odpovedovanje vseh že načrtovanih obveznosti doma in mrzlično tekanje 5 evropskih voditeljev, predsednice Evropske komisije in generalnega sekretarja Nata – mimogrede, slednja dva tudi v našem imenu? - skupaj z Zelenskim v Washington k Trumpu, par dni potem ko se je bil dobil s Putinom v Anchoregeju in sporočil, da je bil vrh uspešen, konstruktiven.

Ve se, kaj ruski predsednik zahteva: priznanje ruske jurisdikcije nad ozemlji, ki jih je Rusija zavzela, četudi še ne v celoti: Lugansk, Donetsk, Zaporožje in Herson, - Krim je že zdavnaj ad acta! - ter nevtralnost Ukrajine, Zelenski, s podporo Evropejcev iz »koalicije voljnih«, kot so si zadali ime – jaz jim osebno pravim »komplikatorji« - pa na nič od tega ne pristane, ker da bi bila to kapitulacija. Zato mi je težko razumeti izjave Zelenskega samega in ostalih udeležencev tega vrha, od Macrona do Starmerja, od Merza do Rutteja, da so bili pogovori s Trumpom konstruktivni in ohrabrujoči, zlasti kar zadeva varnostna jamstva, ki bi jih njihove države skupaj z ZDA zagotovile Ukrajini potem, ko bi bil sklenjen mir. Ali so se pogovarjali eden mimo drugega, ali vsak v svojem jeziku ne da bi preveril, ali ga ostali razumejo, ali so vmes vendarle zrli z mislimi v težave, ki jih čakajo doma, dejstvo je, da je težko biti nasmejani i se kazati za optimiste, ko so si osnovni postulati za sklenitev miru vzajemno izključujoči. Tudi glede samih varnostnih zagotovil Ukrajini po eventualno doseženem dogovoru se zagotovo na relaciji Putin – Trump in še posebej Putin – Evropejci, niso razumeli. Dajati nekomu jamstvo, da ga boš varoval pred potencialno novo agresijo pomeni imeti stacionirano na njegovem ozemlju primerno močno vojaško silo in dvomim, da je ali da bi Putin privolil v to, da to prisotnost zagotovijo članice Nata, izjema morda za ZDA, ker se vendarle kažejo kot mediator. S »prijateljem«, sicer tudi s spretnim trgovcem Trumpom, seveda. Kaj pa jutri? Ne pozabimo, da je Putin napadel Ukrajino prav zato, da se Nato vanjo ne bi vselila.

Skratka, vidim še »dolgo pot domov… pardon, k miru, in temno cesto od tu do njega.«

Evropski balast pri iskanju miru

 

Si evropski voditelji res želijo konca vojne v Ukrajini?

Sodeč po izjavah slehernega od njih je seveda odgovor DA… TODA – dodajajo – mir mora biti pravičen, pošten, dosežen s soglasjem Ukrajine! Žrtev je vendarle ona. »Nič o Ukrajini brez Ukrajine!«, je moto  ki ga ponavljajo. Načeloma vse lepo in prav, TODA - tokrat sem jaz, ki ga izpovem - spoštovanje načel pri urejevanju mednarodnih odnosov je postala bolj redka praksa, skorajda izjema. Pa bodimo vsaj toliko pošteni, gospodje Macron, Starner, Merz, Tusk, pa naš Golob, ter dame z njimi, od Melonijeve do Leynove in Kallasove, in priznajmo, da ni Rusija prva in edina poredna članica mednarodne skupnosti.

Mir je mir, je predvsem odsotnost vojne in pobijanja, in težko ga je opredeljevati s kakovostnimi pridevniki. Ko je domnevno pravičen za eno od vpletenih strani, utegne biti krivičen za drugo in obratno. Putin se je znesel nad Ukrajino predvsem zato, ker si je želela stopiti v Nato, s čimer bi zavezništvo dokončno obkolilo evropski del njegove države. In ker si tega, potem ko je leta in leta opozarjal da je to približevanje ogrožalo varnost Ruske federacije, ni mogel ali smel privoščiti, je sodelovanje Ukrajine pri tem preprečil z agresijo. Ni nepomembno da je bil dober mesec pred njo naslovil ZDA, Natu in EU zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in po implementaciji Minskih sporazumov o samostojnem statusu rusko govorečih oblasti Donetsk in Lugansk, ki sta jo takratna ameriški predsednik Biden in generalni sekretar Nata, Stoltenberg grobo zavrnila.

Vojna traja že pol četrto leto, ruske sile nadzorujejo že 21% ukrajinskega ozemlja, v glavnem v Donbasu, in navkljub na stotine milijardam evrov vredni vojaški pomoči Nata ukrajinskim braniteljem, še napredujejo, padli vojaki na eni in drugi strani se štejejo na stotine tisočih, umrli civilisti na desetine tisočih, razdejanje na 150 do 200 milijard evrov, medtem ko 4 milijone Ukrajincev se potepa po Evropi in svetu, večina brez namere da bi se vrnila domov. In znanstveniki iz Bulletina of atomic scientist nam sporočajo, da smo vse bližje polnoči človeštva. Le še minuta in 29 sekund od prvotnih 7 minut ko je bil Doomsday clock – ura sodnega dne, ali apokalipse, prvič nastavljena 1947 leta, na začetku hladne vojne.

Situacija je torej danes hudo resna, najhujša doslej po drugi svetovni vojni, in skrajni čas je, da se jo razreši tako da se kazalci omenjene metaforične ure vrnejo vsaj za kako minuto nazaj in našim otrokom prikažejo perspektivo odraščanja do starosti, kolikor jim bo to seveda dopustilo tudi podnebje.

Svojevrsten ameriški predsednik Trump je že ob nastopu mandata obljubljal, da bo poskrbel za konec vojne v 24 urah. Ker mu to niti po 7 mesecih vladanja  ni ratalo je okrivil najprej Zelenskega, nato še Putina, češ da nihče si v resnici ne želi miru in zagrozil, da se bodo s te vojne ZDA umaknile, ker da ni njegova, ter breme iskanja poti k miru v celoti prepustil vojskujočima stranema in Evropi.

A slednja, ki že od samega začetka konflikta ni dojela zakaj se je bil zgodil, še manj kako bi naj z njim upravljala, še vedno vztraja z odzivom, ki se ni kaj pretirano izkazal, če je danes stanje kakršno je. Zato se je Trump vrnil v igro in se dogovoril s Putinom za neposredno srečanje. Pri tem je dal Kremeljski vladar takoj vedeti, da je bila priložnost, da bi Ukrajina ostala cela, zamujena spomladi 2022 v Carigradu, ko je Zelenski zavrnil podpis že parafiranega dogovora, in da se tokrat, po treh letih bojevanja in toliko žrtvovanih življenj ruskih vojakov, Rusija ne namerava odpovedati osvojenemu ozemlju.

Kakorkoli že, če bi si Evropejci res želeli miru, bi velikemu prijatelju čez lužo, kolikor že čudaškemu in nepredvidljivemu, prepustili povsem proste roke in četudi s kislim nasmeškom ali s stisnjenimi zobmi, sprejeli karkoli bo na Aljaski dogovorjeno. A tega ne zmorejo. Znova s pogoji – »Nič o Ukrajini brez Ukrajine… in Evrope!« - ki Trumpovo misijo le otežujejo. Če bo po njej Melanjin soprog dokončno dvignil roke, bo še upati da se konflikt ne bo sprevrgel v neposredni spopad med jedrskima supersilama. Če pa se bosta s Putinom, Bog ne daj, udarila, se bo še tista skromna minuta in pol do polnoči skrčila le še na kako sekundo. Hvala Evropa!