Naj 2.Tir zgradi MO Koper!

ŠE O 2.TIRU – POZIV DR.CERARJU

 Kaj si o zakonu o 2. Tiru ter  o referendumu, da se ga ruši, mislim, tisti, ki tu pa tam preberejo moje pisanje, vedo. Za ostale še enkrat: sem proti zbiranju podpisov za razpis referenduma, sem za uveljavitev zakona in njegovo čimprejšnje izvajanje. Kljub vsem, tudi upravičenim pomislekom na njegov račun, je vendarle prvo in doslej edino orodje s katerim Vlada lahko požene dela na realizaciji  projekta. Desetletja smo samo razpravljali o pomenu podvojitve povezave Kopra in zlasti Luke z ostalim slovenskim omrežjem, pridigali smo kako bo naše pristanišče brez 2. Tira zastalo, a ni bilo vlade, ki bi se te naloge lotila z nečim konkretnim. Sedaj, ko je obstoječa v to zakorakala, se je nanjo zgrnil plaz ogorčenja in nasprotovanja. Sprejeti zakon naj bi bil katastrofa, izčrpaval naj bi Luko Koper in vse deležnike v transportu, dovoljeval Madžarski premočan vpliv na slovensko logistiko, omogočal korupcijo in predvsem podvojil ceno projekta z neposredno škodo tudi državni blagajni. Zato referendum, ki ga naj ustavi. Res je, da bi si morala vlada vzeti nekaj več časa za njegovo pripravo, pozorneje prisluhnit vsem opozorilom in pripombam zlasti stroke, ter ponujenim alternativam že desetletja nazaj zapisani trasi, opravit tudi javno obravnavo mnenj v Državnem zboru pred končno redakcijo zakona in prepričljivo ovreči vsa nasprotovanja. Tega ni bilo dovolj in smo se vsi znašli pred dilemo: ali ji verjeti, zaupati in upati, da je vse izračunala prav ter da se bodo gradbeni stroji končno podali na traso, da bodo stroški investicije ostali znotraj predračuna in povsem pregledni, da se ne bo pri tem nihče okoristil, ali zakon zavreči in vso zgodbo vrniti na začetek, kar pomeni jo znova pokopati za kar nekaj časa. Ne verjamem pravljici, da se da 2. Tir zgraditi za pol cene, kot pravijo pobudniki in podporniki referenduma, ter samo s proračunskim denarjem. Evropski, na katerega vlada s sprejetim zakonom že drugič trka, nam bo namreč dokončno ušel, ali se nam izmaknil vsaj do naslednje finančne perspektive EU. In to se bo zgodilo že pred samim referendumom, ki bo razpisan, če bodo potrebni podpisi zbrani, enkrat jeseni. Do takrat Bruselj z odobritvijo po mnenju vlade prepotrebnih 200 milijonov evrov, zagotovo ne bo čakal.

Sicer, spoštovani predsednik vlade, ker je fronta oponentov zakonu in vam osebno široka ter, zlasti z MO Koper, udarna, in ker se vlada ne more hvaliti s pretirano priljubljenostjo, pričakujemo lahko dovolj zbranih podpisov za razpis referenduma in zavrnitev zakona, zato bi sami že morali pomisliti na plan B in morebiti tudi C, ko ste že izjavili da boste dali vse od sebe da ta problem rešite.

B bi lahko bil prenos naloge in pooblastil za izgradnjo 2. Tira na Mestno občino Koper , ki preko svojega župana trdi, da je progo in to dvotirno možno zgraditi s polovico od predvidenih skoraj milijardo evrov, brez tujih vložkov in brez dodatnih obremenitev Luke Koper ter transportne verige. Zelo suvereno je to zatrjeval na kanalu »Nova24TV« in tudi mene skorajda prepričal. Ker država lahko prenese del svojih pristojnosti na lokalne skupnosti in ustrezen proračunski denar, bi se tega izziva lahko lotili. Pa naj na Verdijevi 10 dobijo priložnost da se izkažejo, oziroma dokažejo svoj prav, morda tudi za ceno županove glave!

Plan C pa, ko in če propadeta prva dva, je zagotovo krepko cenejša povezava s Trstom, v prid katere se je sam gospod Popovič tudi več krat izrekel. In s tem zasilnim izhodom mislim povsem resno, ker o 2. Tiru bodo takrat ostali le spomini.

Usodna pobuda za 2. Tir!

2. TIR… BITI ALI NE BITI?

In dejal je še, William Shakespeare v Hamletu: »Svet je iz tira: o, prekletstvo in sram, da jaz sem rojen, naj ga uravnam!«

Misel, ki očitno poganja pobudnike referenduma na nedavno sprejeti zakon o drugem tiru Divača-Koper. »Nismo proti temu projektu, hočemo pa, da je cenejši, optimalnejši, transparenten, brez tujega kapitala, zato sprejeti zakon ni primeren in ga je potrebno zavreči!«

Vlada opozarja, da zavrnitev zakona in že samo odlaganje začetka njegovega izvajanja, ki bi sledilo postopkom za razpis in izvedbo referenduma, utegne dokončno pokopati namero, da se z gradnjo 2. Tira starta že v tem parlamentarnem mandatu, ker nam bodo nepovratna evropska sredstva, ki so nujno potrebna za financiranje naložbe, ušla.

Naj ji verjamemo? Tokrat ji! Že enkrat smo izpadli neverodostojni, oziroma nepripravljeni in neprepričljivi pri pridobivanju tega denarja, če se nam to zgodi znova, bomo odpisani kar za nekaj let, zagotovo do naslednje finančne perspektive in to proti koncu. A ja, brez tujega kapitala, zahtevajo v eni od opozicijskih strank, pri čemer niso pojasnili ali mislijo le na madžarski vložek, ali tudi na sredstva pridobljena iz evropskih skladov in tujih bank? Naj opomnim, da je EU denar tudi naš, slovenski denar!

Kakorkoli že, priznajmo si, da tako daleč v že 30 letnem razmišljanju o podvojitvi povezave Luke Koper z nacionalnim železniškem omrežjem nismo še bili. Prejšnje vlade so projekt vselej vnašale v svoje agende, med prioritetnimi, a česa konkretnega se niso nikoli lotile. Prezahtevno in predrago. Cerarjeva je prva, ki je v to jabolko ugriznila. Ne trdim, da je to storila najbolje, da se ni dalo drugače in, res, se nam lahko tudi zgodi nov Teš 6, a prevzela je odgovornost in napovedala zagon gradbenih strojev še pred koncem svojega mandata. In tu smo! Toda, če se nam zgodi zavora zavoljo zbiranja 40 tisoč podpisov in morda še referendum, kateri izid je še najmanj pomemben, bomo zavrteli uro kar nekaj let, če ne desetletje nazaj. Pa znova dolge in neproduktivne razprave o krivcih za propadli projekt, o tem ali bi naj bile 2 progi in ne ena, ali bi raje šli po Duhovnikovem predlogu, od kod denar za investicijo itd…itd.

Glede samih pobudnikov referenduma pa dvomim v njihovo dobro namero. Nosilec pobude je nek gospod, ki ga stalno videvam na čelu ali v povorki raznih civilnih iniciativ: Vili Kovačič, ustanovitelj društva »Davkoplačevalci se ne damo«, ki se je že po svoje trudil proti izgradnji 6. bloka Šoštanjske termoelektrarne in užival takrat moje simpatije, ker ne glede na ceno investicije in na potencialne korupcije, le ta ne sodi v filozofijo Pariškega podnebnega sporazuma, a tokrat se podaja proti nečemu, ki pa gre v smer zmanjševanja toplogrednih plinov. 2. Tir bo drastično rezal dolgoprogaške kamionske prevoze in onesnaženje zraka iz tega vira. Poleg tega, da bo povečal poslovne kapacitete Luke Koper ter Slovenskih železnic in z niju povezanega ostalega obalnega in vseslovenskega gospodarstva.

Zakaj ne verjamem v dobro namero g. Kovačiča? Ker je v svoji vnemi dal jasno vedeti, da 2. Tira noče, ker da bo, po njegovem, preplačan in bodo davkoplačevalci okradeni, od vladajoče mafije, za pol milijarde evrov (zanimivo kako cifre premetava in si razlaga po svoje) in drugo, ker je z enako vnemo se je trudil otežiti delo in rušiti ugled pravosodja s tako imenovanimi Vztajniki gospoda Primca pred stavbo Vrhovnega sodišča v Ljubljani ob zadevi Patria. In kdo mu bo pomagal zbirati podpise za referendum, da se, ja, onemogoči sedanji vladi da se pohvali z začetkom realizacije 2. Tira? Janševa SDS, kakopak!

Sam upam, da se najde kaka pomanjkljivost v pobudi za razpis referenduma in se jo zato zavrne, če pa se že sprejme in razpiše rok za zbiranje podpisov, naj bo le teh čim manj da ne bo treba razpisati še referendum. Morda bodo evropska sredstva čakala še kak mesec, do jeseni, ko naj bi šel narod na volišča, zagotovo ne. No, mojega podpisa zagotovo ne bo. 

Pahor narobe o spravi

TOKRAT PA JE PREDSEDNIK REPUBLIKE RES USTRELIL MIMO…

»Kako je mogoče, da smo odpustili Nemcem in Italijanom, brat  bratu pa ne?«

Dragi Borut, a se ti je zareklo, ne da bi vsaj malce pomislil na pomen in naslovnika tega vprašanja, ali si res sam ne znaš dati odgovora? Pa je ja, le-ta, preprost. Odpustili smo Nemcem in Italijanom ker so se kot naciji odrekli nacizmu in fašizmu, ju obsodili in se narodom, ki so bili njune žrtve, več ali manj posrečeno, opravičili. Pri nas v mnogih primerih »brat bratu pa ne« ker je drugi »brat« ostal zvest svoji tedanji stvari, oziroma cilju za katerega se je med drugo svetovno vojno boril in to na strani okupatorja.

Nesprejemljivo je, spoštovani predsednik, da spravo naslavljaš in razčlenjuješ  po nacionalnem in ne idejnem, oziroma vrednostnem ključu in narobe je, da očitek in poziv k odpuščanju, ki ju vprašanje vsebuje, usmerjaš na tisti del slovenskega naroda, ki je pred 72 leti izboril zmago in osvoboditev nacionalnega ozemlja, kajti le ta del je bil sposoben odpustiti narodoma iz katerih se je bilo izrodilo zlo. Tisti, ki so s tem zlom sodelovali so še danes prepričani, da v tem ni bilo nič narobe in da je pravo, ali, če hočemo, hujše zlo (po njihovem komunizem) stalo na nasprotni strani.

Nisem sodeloval na sobotni slovesnosti ob Dnevu zmage v Topolšici, a ne dvomim, da je tvoje retorično vprašanje marsikomu od prisotnih skisal obraz.

Sicer, se je kampanja za predsedniške volitve jeseni že začela in, kolikor se bere, kar nekaj strank in političnih akterjev, ki s tvojim predsedovanjem niso najbolj zadovoljni, mrzlično iščejo alternativo. A, ne skrbi, imen, ki bi te bila sposobna premagati ni lahko najti. Analitiki in poznavalci razmer govorijo celo o misiji nemogoče, ker pri množicah prej »pali« estetika kot vsebina – če parafraziram dr. Brgleza – in pri tem ti tudi sam priznavam, da si mojster. Postaven, čeden, igriv, s prefinjeno, neprekosljivo retoriko, ki pove obenem vse in nič, a ki večino slovenskim mamic in ne samo njih očara. Da o populističnih trikih niti ne govoriva.

Sam pogrešam tvojega predhodnika, ki bi danes novemu ameriškemu šerifu znal povedati, to kar ti ne, da se na mednarodnem parketu spodobi vesti drugače, da se doseženi dogovori spoštujejo, da to kar govori in počne ogroža svetovno stabilnost in mir, kolikor ga je pač še, da z odmikanjem od Pariškega podnebnega sporazuma, oziroma oživljanjem okolju neprijazne industrije, pospešeno rine planet k samouničenju, da se s takim partnerjem ne da sodelovati, še najbolje da se ga izolira, pa četudi ima ob sebi Slovenko. 

In če sva že pri obnašanju do okolja, ki je ključno za našo prihodnost, dragi Borut, vidim nekoga, ki bi te lahko nadomestil in ki je v tem trenutku tudi dokaj popularen: »nobelovega nagrajenca« za okoljski aktivizem, Uroša Macerla, predsednika EKO Kroga, dobitnika prestižne Goldmanove okoljske nagrade za letošnje leto, ki če se že spozna na zakonitosti trajnostnega razvoja, verjamem, da bi se hitro podučil tudi o pravilih varnega in produktivnega mednarodnega obnašanja in vodenja državniških zadev. Kolikor sem ga videl na podelitvi omenjenega priznanja, tudi protokol mu ni tuj.

Zato aktivistom EKO Kroga in iskalcem alternativ Borutu Pahorju, poziv, naj Uroša nagovorijo k kandidaturi in se podajo v boj za njegovo izvolitev. Volivca v Kopru, Uroš Macerl že ima! Srečno!

Trump neti vojno, mi še vedno tiho...

ZDA po napadu na Al Asadove sile »Pripravljene storiti več«?

Lepo vas prosim, gospod Trump! Nikakor. Storili ste že veliko in preveč! Vžgali ste vrvico, ki vodi vedi kam, lahko tudi do Apokalipse in edino upanje, da ne doseže cilja, je da jo nekdo pravočasno ugasne, oz. prereže in da se vi vžigalnika znebite.

Če na šolo 2. Svetovne vojne smo v glavnem pozabili, glede na obujanje nacifašizma in drugih skrajnih ideologiji tudi v Evropi, me čudi, da se isto dogaja s tovrstnimi avanturami izpred  samih 14 let. Tudi v tako kratkem čas se očitno spomin ugaša. Pa namenoma odmislim Balkansko katastrofo v 90.tih leti, ki ima povsem drugo logiko in konotacijo.

Irak naj bi po trditvah Washingtona, takrat posedoval biološko in kemično orožje, kar se je izkazalo za popolno izmišljotino, a napad se je bil že zgodil, celo mimo OZN, in ni se mogel prekiniti – vprašanje časti prve velesile - do popolne zmage, oziroma uničenja režima Saddama Husseina. Tako ukaz Georga Busha mlajšega. Diktator je bil usmrčen, nastala naj bi zgledno urejena in demokratična država, a rodili so se kaos, državljanska vojna in islamska država. In v tej avanturi se je znašla na strani njenih netilcev, sicer posredno, s svojo podporo njihovim tezam in razlogom, tudi Slovenija.

S Sirijo, kaže, da se zgodba ponavlja. Ob protiuporniškem napadu na mesto Kan Šejkun naj bi režimska letala uporabila kemično orožje, konkretno strupeni plin Sarin, in pobila veliko število civilistov, tudi otrok. A predsednik Asad krivi upornike, češ zadeta so bila poslopja, kjer bi naj oni razvijali tako orožje. Ameriško verzijo podpira zahod, Assadovo  Rusija in njene zaveznice. V Organizaciji Združenih narodov pa nihče, ki bi spesnil in uveljavil dogovor o neodvisni preiskavi tragičnega dogodka. In bolj kot se čas oddaljuje, globlje gredo korenine ene in druge »resnice«. Dejanske kot da ne zanima nikogar.  

In tudi za nas, za Slovenijo, ki molče sprejema odzive močnejših evropskih partnerjev, celo odobravanja nočnega ameriškega napada s tomahavki, sta Al Assad in Rusija, ki ga podpira, prva krivca tega nevarnega zasuka v 5 let že trajajoči sirski vojni. Edini, ki poziva vse strani k zadržanosti in nadaljevanju politične poti s te krize, je generalni sekretar Združenih Narodov, Antonio Guterres, ki se mi vse bolj dozdeva novodobni Don Kihot v boju proti mlinom na veter.

A ostanimo pri naših, pri Pahorju, Cerarju, Erjavcu… Ste res prepričani, spoštovani gospodje, da je Donald Trump potegnil pravo potezo? Da je izstrelitev Sarina dejansko Assadova, ruska podpora njegovi razlagi dogodka neupravičena in celo sokriva ter da nosita vso odgovornost za nadaljnje zaostrovanje svetovnih razmer v povezavi s Sirijo, Asadov režim in Kremelj?

Da Trump tako ali podobno posredovanje lahko zaukaže vsakič, ko se mu zazdi, da je to prav? In ko bo »slučajno« zadel kak civilni objekt, bo pač le »collateral demage«? Ali – Bog ne daj – kako rusko postojanko? Tokrat, sporočajo z Moskve, je malo manjkalo, da bi se to zgodilo. In vse to, ker se v OZNu ne morejo dogovoriti?!

Novi ameriški predsednik sesuva, in to kar z macolo, zadržano, previdno, dogovorno in zagotovo bolj miroljubno politiko Baracka Obame do Sirije, Palestinskega vprašanja in ostalih svetovnih kriz, oživlja ameriško železarsko in drugo umazano industrijo s čimer ubija komajda rojeno dete pariškega podnebnega dogovora, in vsi vi molčite, ali ko o tem spregovorite to storite tako, da se nikomur zamerite, še najmanj novemu svetovnemu vladarju in si prizadevate le, da bi s svojo soprogo s Sevnice obiskal našo prelepo deželo. No, da ne bom do vas krivičen, morda s ciljem, da bi mu v oči povedali, da dela narobe in ogroža prihodnost planeta še bolj kot samo kopičenje toplogrednih plinov in taljenje ledenikov?  Bo slovenska javnost to slišala?

A ja, in kaže, da nevarnega vžigalnika ne namerava odvreči. Z njim se sedaj podaja na Severno Korejo. Tudi pri tem vse ok? Po mojem, vse prej kot to. Svakinja me je danes vprašala: »Kaj praviš? Bo vojna?« Težko mi je šlo iz ust: »Kje pa!...Toliko pa še nismo znoreli!«

Še o protibegunskemu revoltu na Škofijah

KOPRSKO SONCE VSE MANJ SVETLEČE!

Mestna občina Koper ima grb v obliki ščita, sredi katerega, na modri podlagi žari rumeno stilizirano sonce s šestnajstimi žarki,  upodobljeno s človeškim obrazom. In na obrazu komajda nakazan nasmešek, ki ga opaziš le če si sam dobre volje.

Te dni, ko pomlad trka na naših vratih, je ta nasmešek bolj kisel, prvič kolikor mi nazaj segajo spomini, in tudi človeški obraz ni več tako človeški, kot je vselej bil. Postal je bolj trpeč in manj prijazen, celo jezen. Jezen na državo, ki v naš prostor, v prelepo občino, ki opeva mir in sožitje tako kot v napisu na steni mestne dvorane: »Pax in hac civitate et in omnibus habitantes in ea«,- izvleček iz najstarejšega občinskega statuta in v prevodu: »Mir temu mestu in vsem njegovim prebivalcem«… poskuša vnesti »anomalije« - kot je dejal njen prvi mož. In to so begunci. »Nič kar se tiče beguncev ni dobro, problemov z njimi je kolikor hočete – je množico zbrano v kulturnem domu na Škofijah nagovoril župan. Ob njem, nemo poslušal predstavnik Ministrstva za notranje zadeve, ki je verjetno dokončno doumel, tako od besed Popoviča, kot od odzivov dvorane, da je postal načrt odprtja integracijske hiše sredi vasi, za kakih 50 azilantov, misija nemogoče in se danes verjetno že ukvarja s tem kako razdreti pogodbo o najemu za ta namen predvidenega hostela. Pa ne samo krajani Škofiji, tudi iz drugih krajev občine so prišli, ustrahovalno so prihrumeli motoristi in niso manjkali znanci iz Milj in Trsta, vsi skorajda v en glas: »Beguncev nočemo!« In pa jeza ne le na državo, ampak tudi na tisto manjšino, na uboge in pogumne posameznike, ki so želeli izpovedat nasprotno mnenje, naklonjeno sprejemu. Še stavka jim žvižgi ter kričanje niso dopustili končat.

In prvi občan? »V sosednjih Miljah se ponoči ljudje po ulicah ne morejo sprehajat. S temi ljudmi imajo velike, velike težave in si tega, mi, enostavno ne želimo!« Toda, končno, žarek dobrote: »Ne bežimo od te odgovornosti in smo jih pripravljeni sprejeti, a tako, da bodo razpršeni po vseh 22 krajevnih skupnosti.«

No, na Škofijah, kjer sami pravijo, da niso nestrpni, so pripravljeni sprejeti eno družino. Eno. Nič več! Iz Rakitovca sporočajo da še toliko ne. "Nikogar nočemo!"

Bravo, moj dragi župan. Sporočil si in to večkrat poudaril, da smo občina miru, sožitja, strpnosti, multikulturnosti, a tudi da bi se radi ponoči po mestnih in vaških ulicah sprehajali, ne da bi nas nekdo motil ter celo ogrožal in da so ti nekdo, begunci. Bojmo se jih!

No, zbor krajanov se je končal tako kot se je začel, - prihajali so s plapolajočimi zastavami in transparenti, odhajali z njimi pod pazduho - le nekoliko bolj pomirjeni so bili minule dni razbesneli duhovi potem, ko jim je poglavar stopil v bran, jih zaščitil pred napovedanim prihodom »horde« nezaželenih.

»Rešitev bomo poiskali in z njo seznanili javnost čez kakih deset dni« - je bilo zaključno sporočilo župana in državnega sekretarja na notranjem ministrstvu.

In predsednik Krajevne skupnosti, ki je bil sklical zbor: »Jasno je, da so naši ljudje voljni sprejeti eno samo družino, a moramo vedet koliko članov šteje, od kod prihaja, kdaj bo prispela in kam bo nameščena«.

Znova pogledam v koprski grb in kot da bi se na sončnih očeh že nabirale solze.

SV prešibka?

SMO OB RESNEJŠI KRIZI ALI VOJNI BREZ PRAVE OBRAMBE?

Ko slišim predsednika Republike, v vlogi vrhovnega poveljnika Slovenske vojske, pripovedovati naciji, da bi bili ob resnejši krizi ali vojni v težavah, ker da vojska ni dovolj opremljena, izurjena in motivirana, oziroma da - citiram – »ostaja na najnižji ravni sposobnosti delovanja«, da bi nas učinkovito branila, mi misli romajo 26 let nazaj, ko smo imeli ob agresiji Jugoslovanske armade le policijo in teritorialno obrambo in obe krepko slabše oboroženi kot nasprotnik, pa vendarle sta nudili odpor, ki je bil potreben, da bi s pomočjo še politike in diplomacije uresničili zastavljen cilj – umik zvezne vojske iz ozemlja republike in polna uveljavitev plebiscitarne volje naroda po suvereni, samostojni in neodvisni državi.

Torej, že smo bili v hujši krizi in vojni, in zmogli vseeno.

Verjamem, da je SV danes, kot vrsto let že in še dolgo bo, podhranjena, da je zanjo premalo denarja, da so vojaki s plačo, ki jo prejemajo in je na pragu minimalne, demotivirani, da je njihova oprema iztrošena in zastarela pa tudi nevarna, enako oborožitev, da je tudi samih vojakov morda premalo, a dajati ocene o njihovi sposobnosti, da obranijo državo je vselej hoja po terenu relativnosti. Bi bilo kaj dosti bolje, če bi dajali še enkrat ali dvakrat več za vojsko, če bi nas hotela zasesti in podjarmiti Rusija ali ZDA? Dvomim.

Če pa bi hoteli k nam sosedje, recimo Hrvaška, ki ne bi bila zadovoljna z arbitražno sodbo o meji in bi se odločila uveljavit svojo zamisel z uporabo sile, dvom se mi razblini. Taki nameri bi vendarle bili kos, če smo že zmogli prisiliti k umiku peto najmočnejšo vojsko v takratni Evropi?! Ali ne? No, če nas tak scenariji prestraši, češ da tudi tu ne bi bili zmožni pravega odpora, pa je ocena vrhovnega poveljnika morda prava. A se postavi vprašanje, čemu smo rinili v poklicno vojsko namesto da bi obdržali, to kar smo že imeli in se je izkazalo za učinkovito – simbiozo med Teritorialno obrambo, Policijo in narodom?

Res je, da je bilo teritorialcev veliko več, kot je danes vojakov, a bili so komajda opremljeni, pretežno lažje oboroženi, in niso bili profesionalni usposobljeni. Čemu torej sprememba z ustrojem, ki vendarle ogromno stane, pa četudi podhranjen? In od kod denar, dragi Borut, da ga bomo ustrezno nahranili? Da bomo izboljšali plače in privabili več mladih v ta poklic, da jim bomo zagotovili najsodobnejšo opremo in boljšo oborožitev, da se bo ocena o sposobnosti delovanja dvignila na želeno raven? Ne nazadnje da bo Donald Trump zadovoljen z 2% slovenskega BDPja za obrambo?

Pa ne bodo morda takrat veljali novi parametri ocenjevanja naše obrambne sposobnosti in boš pozival vlado, da se naj dvigne proračun s te postavke za dodaten odstotek? Tudi drugi krepijo svoje vojaške moči in temu oboroževalnemu teku ni videti konca, a še vedno, tudi če bomo postali kot Izrael, ki troši za vojsko baje skoraj 10% nacionalnega produkta, bomo še vedno lahka tarča velesil, v kolikor bi se kateri od njih zdeli zanimivi. S tem hočem reči, da preden podajamo take ali drugačne ocene o zdravju in moči naše vojske, morali bi identificirat in vrednotit enega ali več potencialnih agresorjev, da bi do njega ali njih kalibrirali tovrstno ocenjevanje.

Kaj menite obramboslovci? Se hudo motim? Pa lep dan

Še o protiazilantnemu uporu na Škofijah

SMO KOPRČANI  RES PADLI NA IZPITU STRPNOSTI?

Potem ko je Evropska komisija spisala in objavila 5 scenarijev poti EU v prihodnost in začela povpraševat države članice, od vlad in parlamentov do strokovne in obče javnosti, kako na te scenarije gledajo, o tem sem bil tudi sam vprašan. Za nek širši prispevek Primorskih Novic. In povedal sem svoje, kar je moč prebrati tudi na mojem blogu: aureliojuri.blogspot.com

A medtem ko sem zbiral ideje in jih preko tipkovnice prenašal na računalnik, se je na Škofijah odvijal revolt zoper namero Ministrstva za notranje zadeve RS da v tamkajšnjem hostelu namesti center za integracijo azilantov, kot sta ona že delujoča v Mariboru in Ljubljani. Naj spomnim, da ob odprtju le-teh ni bilo nobenega posebnega upora bližnjih stanovalcev.

Pri nas pa se je zgodila ulica! In predstavniki Krajevne skupnosti so hiteli pojasnjevat, da je do tega prišlo, ker nihče ni bil pravočasno obveščen. »Če bi vedeli bi se tudi na to pripravili nekoliko drugače, zagotovo bolj kooperativno« – so poudarili. Kdo je torej zakrivil ta informacijski šum, ki naj bi sprožil protest? Krivec je hitro razkrit. Državni sekretar na notranjem ministrstvu, Boštjan Šefic je izjavil, da je bil s to namero župan MO Koper, Boris Popovič, uradno seznanjen prvič že lani februarja, drugič novembra, a da se ne prvič, ne drugič ni odzval. Zdaj zvemo, da tako kot ni vrnil klica ministrstvu, tudi Krajevne skupnosti Škofije ni seznanil in iz tega naslova določeno presenečenje, ne pa ogorčenje in zavračanje integracijskega doma, je razumljivo.

Toda je res, da o tem na Škofijah ni vedel nihče? Verjamem, da ne predsednik, ne njegovi sodelavke ter sodelavci v KS, za katere je javno znano, da jih župan nima pretirano rad, ne pa tudi člani in podporniki županove stranke Koper je naš z gospo Vežnaver na čelu, kolikor je dano vedeti, ki so zakurili ta revolt z ustanovitvijo temu namenjene civilne iniciative. Težko bi me prepričali, da so bili tudi oni odrezani od tega vedenja. Torej, vedeli so in če se danes gredo upornike je cilj jasen: zanetili so pri sokrajanih strah do prihoda drugačnih, česar v prislovično strpni, humani, odprti, solidarni Istri ne bi nikoli pričakoval, in prisilili vodstvo KS, da se temu valu ksenofobije pridruži in tako izgubi obraz, to pomeni verodostojnost, ker gre za ljudi, ki vendarle verjamejo v vrednote in prakse človekoljubnega sveta, vsaj tako so se doslej opredeljevali, ali pa naj odstopi… vodstvo namreč.

Oboje koristi županu, ki se še ni oglasil. To pa ne pomeni, da se bo lahko še dolgo skrival. Slej ko prej bo tako svoji domači, lokalni kot širši slovenski javnosti ter vladi, oziroma Ministrstvu za notranje zadeve, moral pojasniti čemu tako nesodelovanje in celo oteževanje dela, ki ga mora država s soglasjem lokalnega okolja ali brez, vendarle opraviti?

A zato da odstrani njemu nevšečno ekipo in vodenje KS preda svojim, je žrtvoval ugled občine, kot ene do ljudi, katerekoli barve in provenience, najbolj prijaznih. Postavil je MO Koper na seznam prebežnikom in azilantom najbolj sovražnih prostorov. Sramota! Hvala Bogu, da imamo na Obali še piranskega župana Petra Bossmana, ki je šel v Bruselj pričevat v korist migrantom, ki želijo k nam, in pa ankaranskega kolego Gregorja Strmčnika, ki je na Debelem Rtiču že lani februarja izrekel dobrodošlico kar lepemu številu migrantov. Ne nazadnje Izola, ki ni ugovarjala določitvi 50 mest za te ljudi v Cetorah.

Po osamosvojitveni vojni pred 26 leti, ko se je že streljalo in umiralo na Hrvaškem in v Bosni-Hercegovini, je Občina Koper sprejela in poskrbela za več kot tri tisoč prebežnikov iz tamkajšnjih vojnih območji. Ni bilo pri tem niti enega samega nasprotovanja ali odpora s strani Koprčank in Koprčanov, vsaj ne vrednega medijske pozornosti. Kako smo se v tem času spremenili, da nas danes že napoved o prihodu 50 novih prišlekov prestraši!