Approvata a Lubiana la legge ferma-profughi

Contributo per Caosmanagement.it di gennaio 2017

LA SLOVENIA PRONTA A VIOLARE IL DIRITTO INTERNAZIONALE?

Chi l’avrebbe mai detto?!  La prima della classe fra gli accolti nell’Unione Europea nel 2004 e indubbiamente fra gli stati nati dalla dissoluzione della Jugoslavia,  la repubblica dal più alto tasso di sviluppo economico e di standard democratici al momento dell’ingresso nella comunità e la più osservante finora delle sue regole e delibere,  da più di due anni per altro governata da una coalizione di centro-sinistra - attenzione! - non di destra, annuncia guerra senza quartiere all’immigrazione clandestina e chiusura delle frontiere a nuovi flussi di profughi, in transito verso nord o richiedenti l’asilo in Slovenia, nel momento in cui non si sentisse più in grado di gestirne il passaggio e l’accoglienza, ovvero fossero in troppi a voler o dover restare da noi per eventuali stop da parte austriaca e tedesca.

Il provvedimento non poteva non sollevare, fin da subito, ma con vigore particolare dopo l’approvazione in sede di governo, perplessità e sdegno fra le organizzazioni non governative e umanitarie, e non di meno, fra gli esperti di diritto costituzionale e internazionale che lo vedono in netta collisione tanto con la Costituzione nazionale quanto con le convenzioni internazionali poste a difesa dei diritti di chi emigra in cerca di nuove patrie.

Dall’estero rilevanti le prese si posizione del segretario generale del Consiglio d’Europa Thorbjorn Jagland,  e di Amnesty International, entrambi di preoccupazione e monito. James Hathaway,  americano, autorità mondiale nel campo del diritto delle migrazioni, docente all’Università’ del Michigan, definisce l’agire sloveno qualcosa di “disgustoso da condannare senza riserve”. Dal canto suo, il commissario del Consiglio d’Europa per i diritti umani, Nils Muižieks ha invitato, con una missiva al presidente della Camera di stato Milan Brglez, i parlamentari sloveni a votare contro. Il ministro agli interni, signora Vesna Gyorkos Žnidar, si e’ imbestialita: “Inammissibile questa pressione sul nostro parlamento!”.

Dalla Commissione e dal Parlamento europei ancora nessuna voce autorevole, ma il commissario alle migrazioni, Dimitris Avramopoulos, dovrà pur dir qualcosa, ora che la decisione slovena e’ presa. Si, la nuova legge e’ passata anche alla Camera di stato con 47 voti a favore e 18 contro, in virtù di un occasionale fidanzamento fra il primo partito della maggioranza, quello del Centro moderno, e l’opposizione di destra.

Vero è che Bruxelles non può nascondere per lo meno l’imbarazzo se non la vergogna per come ha gestito lo scorso anno e lo sta gestendo tuttora, il dramma dei profughi prevalentemente dalla Siria e dalle altre realtà di guerra e miseria del Medio Oriente e dell’Africa, ammassati sulle coste europee (Grecia e Italia), oppure a milioni ancora nelle tendopoli in Turchia. Intenzionati costoro, nella stragrande maggioranza, a cogliere la prima opportunità di viaggio verso le più ambite destinazioni europee, Germania in primis, da raggiungere anche a piedi, se necessario, e scavalcando qualsiasi recitazione, spinata o meno, tenti loro di fermarli.

La politica delle quote di ricollocamento fra i paesi membri ha fatto flop dopo il NO di Ungheria e degli altri tre di Višegrad, - Polonia, Cechia e Slovacchia -  l’Austria preannuncia un ridimensionamento dei “posti di asilo” pronta a concedere, tagli di disponibilità, rispetto a quanto professava solo un anno fa, anche dalla cancelliere tedesca Angela Merkel . L’unica cosa ancora in piedi, ma non si sa’ fino a quando considerati gli strali antieuropei che Erdogan lancia ogni tanto da Ancara, soprattutto dopo le critiche nei suoi confronti per la politica repressiva e lesiva dei diritti umani scatenata all’indomani del fallito colpo di stato, l’accordo con La Turchia, costato per altro non pochi miliardi di euro, di mantenere e assistere sul territorio turco i rifugiati dalle vicine zone di guerra.

Insomma, ognuno fa come meglio crede e così, anche il governo sloveno spiega il varo della contestata legge. “Sono convinto – dichiara il premier Miro Cerar – che ne’ il diritto internazionale, ne’ la costituzione possano costringerci all’impossibile, ovvero che nessuna convenzione internazionale o costituzione si possano interpretare così, da minacciare i diritti umani e la sicurezza, tanto dei cittadini sloveni quanto dei migranti. Senza questa precauzione rischieremmo il collasso”. Ricorda che lo scorso anno, seguendo la rotta balcanica, sono transitati per la Slovenia oltre mezzo milione di profughi che le autorità ufficiali e le organizzazioni umanitarie hanno dovuto identificare, controllare, registrare, assistere e accompagnare nella stragrande maggioranza al confine austriaco o dar loro, per alcune centinaia di casi, asilo.

“Non vogliamo ripetere questa difficile esperienza – si giustifica Cerar – soprattutto rischiare di finire come sacco di ammasso di tutta quella gente, qualora la Turchia riaprisse i confini e si ripristinasse la rotta balcanica, che l’Austria si rifiutasse di accogliere. Vogliamo esser in grado di dire NO anche noi e poterla rispedire indietro”. Spiega poi che il provvedimento non è così disumano come si vuol far credere, che non dispone divieti per minorenni non accompagnati, anziani, ammalati e provenienti dai territori di tortura e che sarà attivato soltanto in casi estremi e con il SI del parlamento.

Gli replicano, i contestatori, che collide comunque con tutta una serie di articoli e paragrafi delle preposte convenzioni internazionali, tipo il diritto al ricorso, al trattamento individuale, o il divieto di deportazione collettiva. Non meno pericoloso poi il rischio dell’effetto domino. Respinta in tronco dal premier la disponibilità del Consiglio d’Europa a seguire con i propri esperti l’iter del disegno legge e ritoccarlo nei punti problematici:

“No, grazie! – risponde Cerar, che e’ per altro dottore di diritto costituzionale, non insegnante di economia domestica - Vedremo da soli di non violare ne’  la costituzione, ne’ le convenzioni internazionali.”

Gli unici due nomi importanti della maggioranza che hanno cercato in qualche modo di fermare o per lo meno rallentare l’approvazione del provvedimento per dibatterlo meglio, il ministro alla giustizia, Goran Klemenčič, l’unico a non aver dato il proprio SI al governo, e il già citato presidente del Parlamento, Brglez, che si era impegnato a emendarlo prima di metterlo ai voti. Numero 2 del Partito del centro moderno, al fianco di Miro Cerar, Brglez ha spiegato il suo NO:”Gli emendamenti che avrebbero dato al provvedimento consistenza costituzionale non sono passati, altrettanto dicasi rispetto agli impegni internazionali da noi sottoscritti, e a violare la Costituzione, le convenzioni internazionali, i diritti umani, non ci sto proprio!”

Dal canto suo, il presidente della Repubblica, Borut Pahor, che per renderla operativa, la legge dovrà firmarla, ahimè, le si è posto a difesa indipendentemente dal testo finale. “Comprendo gli appunti provenienti da Strasburgo, ma anche loro devono capire la nostra posizione e le nostre preoccupazioni.”Eh sì, quest’anno si ricandida alla prima poltrona dello stato e sa’ bene come la pensa il popolo. Il fermo-profughi è sostenuto dai tre quarti dell’opinione pubblica. Che sia, come scrive uno degli editorialisti del quotidiano a maggior tiratura, il Delo, buon conoscitore delle vicende medio orientali, Boštjan Videmšek, una “legge della paranoia e del razzismo”, pare non far star male nessuno dei suoi sostenitori. Neanche tra i cattolici rappresentati in parlamento da Nuova Slovenia, che pur sentono il papa e i suoi richiami ad accogliere i migranti e profughi come fratelli.

Insomma, salvo Brglez e altri tre colleghi, il gruppo parlamentare del Centro moderno e la destra nazionalista e xenofoba hanno fatto combine e varato la vergognosa legge. A darle contro o a non pronunciarsi il resto della maggioranza, ovvero i socialdemocratici e il partito dei pensionati, l’opposizione di sinistra e alcuni parlamentari indipendenti.

Miserabile a momenti la discussione in aula. Da soffrire a sentire alcuni interventi. Che un fascista vada a dichiarare: “Se devo scegliere fra i diritti umani di un mio connazionale e quelli di un profugo, allora scelgo i primi!” mi risuona normale, ma che una tale semplicismo lo si senta dagli scanni del centro-sinistra fa rabbrividire.

Ecco, non resta che sperare ora, come ultimo baluardo contro questa vergogna umana e politica, nella Corte costituzionale al cui giudizio il tutore nazionale dei diritti umani, signora Vlasta Nussdorfer, ha già annunciato di voler ricorrere.

E siamo così i primi a varare in Europa un provvedimento di questo tipo. Faremo indubbiamente scuola. E che scuola!

“Stiamo lanciando un importante segnale all’intera Europa – si è vantato Marko Ferluga, uno dei miei due concittadini a Lubiana, fra i fedelissimi di Cerar. Ed effettivamente, avere il coraggio di violare consapevolmente una o più convenzioni internazionali, dopo esser stati ammoniti a non farlo, non è cosa da poco.

Ma attenti – Marko e soci – chi non rispetta il diritto internazionale non può pretendere che lo facciano gli altri. E’ questione di qualche mese la sentenza del Tribunale arbitrale dell’Aia sul percorso definitivo della frontiera sloveno-croata in terra e mare. La Croazia, pur firmataria dell’accordo di merito, che le concedeva l’ingresso nell’Unione europea, divenuta membro a pieno titolo, ha fatto marcia indietro sconfessando l’arbitrato e annunciando di non sentirsi vincolata alle sue decisioni. La Slovenia e la Commissione europea, che questa via di soluzione della pluriennale vertenza frontaliera fra i due paesi l’ha sponsorizzata, insistono perché la sentenza che sarà emessa, sia rispettata.

E difatti, per quanto faccia ancora la schizzinosa, Zagabria prima o poi dovrà prenderne atto. Sarà il confine riconosciuto dall’UE e dalla comunità internazionale, sempreché’ noi non si dia l’esempio di come ci si possa comportare anche diversamente e rimanere illesi.

Donald Trump je na oblasti!

TOMORROW BELONGS TO ME…

https://www.youtube.com/watch?v=29Mg6Gfh9Co

Cabaret, filmska uspešnica iz leta 1972, režiserja Boba Fossa, v  glavnih vlogah Liza Minelli, Michael York in Joel Grey. Veličanstvena glasbena drama z dvanajstimi nepozabnimi motivi Johna Kanderja, Fred Ebba in Ralpha Burnsa, o času vzpona nacizma v Nemčiji. Kdo je ni videl? Onemu, ki je ni, jo toplo priporočam, zlasti ko ves svet spremlja rošado v Beli Hiši, oziroma inavguracijo in pričetek dela 45.tega ameriškega predsednika Donalda Trumpa in se sprašuje koliko bo od izrečenih napovedi v volilni kampanji, glede politike, ki jo namerava voditi, nepremičninski mogotec  in politični bruc, dejansko uresničil. Napovedal je, kot vemo, vsaj delni odpoklic Obamove zdravstvene reforme, toda to zadeva le Američane, ampak tudi gradnjo zidu na meji z Mehiko, kar že zagreni odnose z ameriško-latinskim svetom, podporo Netanyahovemu režimu pri širitvi judovskih naselji na palestinskem ozemlju, kljub nasprotnim resolucijam Združenih Narodov, ter umik ZDA od vrste mednarodnih sporazumov, celo od težko doseženega Pariškega o podnebnih spremembah  ter onega petih stalnih članic Varnostnega sveta OZN z Iranom o nadzoru iranskega miroljubnega jedrskega programa in odpravi sankciji zoper to državo. Slednja sta, skupaj z zavestnim zaostrovanjem palestinskega vprašanja, – si upam trditi -  bistvena in v mnogo čem usodna za prihodnost  sveta.  Najavil je tudi izboljšanje odnosov z Rusijo, kar ocenjujem za edino vsaj navidezno obetavno napoved, a ji verjamem le toliko kolikor gre verjeti v to da boš v pokru, v tisti določeni igri, prejel jollyja ali v iskrenost izpovedane ljubezni sredi  koitusa. Z namero povrniti ZDA nekdanjo slavo tudi z novim ciklusom jedrskega oboroževanja, menim da feeling s Putinom ne bo dolgo trajal.

Kakorkoli že, mi je Trumpova zaprisega priklicala v spomin prej omenjeni film in še posebej eno izmed pesmi, ki ti kocine dvigne pokonci bodisi ker je lepa, epska in motivacijska, bodisi ker nadvse zlovešča: Tomorrow belongs to me – jutri pripada meni. Blond mladenič, Arijc kolikor lahko, v uniformi hitlerjugenda, na neki vaški veselici v okolici Berlina, na začetku 30 let prejšnjega stoletja, prične peti in vaščani mu prisluhnejo, nato drug za drugim vstanejo, se kot on postavijo mirno, mladi, stari, ženske in, vzhičeno, zapojejo zraven. Pesem poveličuje seveda čas ki prihaja in ki ga pooseblja Adolf Hitler. Vsi, ali skoraj, v transu pred opevano srečo, ki jo bo nemškemu narodu furer prinesel, razen enega starčka, ki se improviziranemu vaškemu zboru ne pridruži in nejeverno pomigne z glavo, sluteč  kaj bo temu sledilo.

No, in Trump je na petkovi  inavguraciji Američanom sporočil isto: prihodnost pripada vam! Rekel je sicer: »Oblast prenašam v roke ljudi«, a pomena se povsem ujemata. Demagogija mu gre tako lahkotno iz ust kot žalivke na račun žensk, Mehičanov in drugih zanj manjvrednih bitji, ki smo jih slišali tokom volilne kampanje. Drama je, da mu privrženci verjamejo in so verjetno tudi njim kocine poskočile, ko jim je spregovoril.

Sam sem se, ko sem to gledal in slišal, počutil kot omenjeni zaskrbljeni starček  s Cabaretove veselice. A tudi veselica kot taka se mi je nekako prenesla v današnji čas. V Sevnico, promocijsko, za turistični boom, ker je od tam doma nova ameriška first lady, Melanija Trump, in ker se je z izvolitvijo njenega moža na najmočnejšem prestolu sveta,  mestece samo znašlo na zemljevidu sveta. Naj mi ne zamerijo, Sevničani,  če gledam nekoliko postrani to silno veseljačenje, a ne morem ne, da bi se še naprej bal tega kar svetu in tudi nam v Evropi in Sloveniji prinaša Trumpovo predsednikovanje prvi svetovni velesili.

Morda pretiravam in Melanija ne bo nikoli druga Eva Braun, ker Donald vendarle ni Adolf, ker bi ga, ob morebitnih skušnjavah po vzorcih vladanja nemškega totalitarca, mehanizmi razvite demokracije, kakršna je ameriška, pravočasno ustavili, oziroma onemogočili in, ne nazadnje, ker potrebuje sodelovanje sveta za uresničitev obljub o večjem blagostanju in večji varnosti za vse svoje sodržavljanke in sodržavljane.

Toda, za enkrat, resnih opozoril s strani evropskih eminenc, da naj se ne dotakne Pariškega dogovora o podnebju ter sporazuma z Iranom in naj spoštuje resolucije OZNa v zvezi z vprašanjem Palestine ter naj ohrani politiko jedrskega razoroževanja, sicer bo severno-atlantsko partnerstvo ogroženo, ni slišati. In tudi pri nas doma raje žuramo, izdelujemo spominke z motivi Melanije in Donalda, računamo na boljši turistični izplen v sezoni, ki prihaja in upamo da so bili Trumpovi predvolilni nastopi le sočna retorika brez konkretnih posledic na stabilnost in varnost sveta. Kaj pa dan, ko bo razglasil odstop ZDA od Pariza in nov zagon tudi najbolj umazane ameriške industrije? Bomo še pledirali po njegovem obisku k nam, ali vsaj njegove gospe?

Novemu zakonu o tujcih odločen NE!

PA JO IMAMO, NAŠO ….MARION ANNE PERRINE

Blont, možata, samozavestna, odločna, redko kdaj nasmejana, nekoliko skrivnostna in redkobesedna, službeno raje v hlačah kot v krilu. V vlogi ministrice za notranje zadeve, ki je prva odgovorna za red, mir in varnost države, je prepričala vlado, da potrebujemo zakon, ki bo, sicer kot skrajni ukrep, omogočil zaprtje meja pred migranti in begunci, ki prihajajo k nam, da bi šli dlje, v druge evropske dežele ali, tu pa tam kdo, pri nas tudi ostal.

In razen ministra za pravosodje, Gorana Klemenčiča, ki je tako kot večina nevladnih organizaciji podvomil v ustavnost predlaganega ukrepa, oziroma v njegovo skladnost z mednarodnimi konvencijami ki vprašanja migraciji in azila urejajo, je ostali ministrski zbor zakon podprl. Da, žal, tudi najbolj »levi« del koalicije – Socialni demokrati.

Pohiteli smo, da nas morebitni nov val beguncev ne bi presenetil, kot nas je lani, in prehiteli baje vse ostale članice Evropske unije, celo Madžarsko in druge migrantom manj naklonjene.

No, zakon še ni stvarnost, ker zato, da to postane, ga mora požegnati še Državni zbor, kar bi se naj zgodilo konec meseca, in ga nato razglasiti še predsednik Republike, a spisan je in podpisan, s pooblastilom vlade, s strani premiera Mira Cerarja, ki je očitno verjel ministrici in ostalim avtorjem, da ima v sebi vsa potrebna varovala za mirno soočanje tako z Ustavnim sodiščem, kot z varuhi mednarodne zakonodaje. Kaj pa s krščanskim in obče civilizacijskim naukom, da vsakomur, ki vidno potrebuje pomoč, mu jo ne moreš, oziroma ne smeš odreči? Nauk, ki ga ne le papež Frančišek zagovarja in pridiga, tudi politika, ki nosi v sebi vrednote sočutja, solidarnosti, humanosti, človečnosti do vsakogar ne glede na njegovo poreklo, barvo kože, kulturo, na njegov spol, oziroma politično ali versko prepričanje. Del te politike, v našem parlamentu, je zagotovo Združena levica, ki je jasno napovedala boj zoper uveljavitev tega ukrepa, in morali bi biti še Socialni demokrati, zato upanje, da bodo vsaj še poslanke in poslanci te koalicijske stranke glasovali proti zakonu.

Prebral sem nek spoveden naslov v enem od naših pisanih medijev: »Zadnja varovalka za begunce sta predsednik parlamenta Milan Brglez in varuhinja Vlasta Nussdorfer«. Sam dodajam, da bi morali biti še prej vsi izvoljeni predstavniki ljudstva, pripadniki in pripadnice strank, ki jim je mar za usodo revežev vseh generaciji, spolov in veroizpovedi, ki iščejo pomoč in trkajo ter bodo še trkali na naša vrata.

Poziv leti tudi na DeSUS in SMC, v levi-sredini, ter na Novo Slovenijo, na desnem političnem bregu. In zakaj na Novo Slovenijo? Ker se ima vendarle za najbolj krščansko stranko in bi torej morala slediti besedam papeža. Dragi Vrtovec in Novakova, vprašajta se, ali bi bil Frančišek zadovoljen s to novelo, ki se vama zdi celo preblaga?!

No, če se vrnem k Dr. Brglezu. Naj bi skušal popraviti predlog zakona z vrsto amandmajev v prid bolj zanesljivi zakonitosti in ustavnosti, a poznavalci pravijo, da mu ne bo uspelo, ker sam koncept zakona ne dopušča izboljšave v smislu večje humanosti in skladnosti z mednarodnimi konvencijami. Varuhinja človekovih pravic pa bi naj zakon, ko bo, če bo enkrat sprejet, poslala v presojo Ustavnemu sodišču.

Ja, in tretje varovalo pred mednarodno blamažo, je pol še odločitev predsednika Republike, ki se je že zavzel za odstranitev vseh vrst ograje na meji s Hrvaško – bravo Borut!!! – in pred dnevi sopodpisal, s skupino zame sicer dvomljivih evro zagovornikov, tako imenovano »Ljubljansko pobudo za novo ustavo EU in zavarovanje evropske ideje« Naj pojasnim, zakaj gospodom Jambreku, Ruplu, Hribarju, Grafenauerju, Petriču in Avblju pretirano ne verjamem, zato ker so idejno zelo blizu Janševim Slovenskim demokratom, ki evropsko idejo podpirajo le do mere, ko se sama vase zapre in pred svetom, ki potrebuje njeno pomoč, dvigne neprebojni zid.

Torej, dragi predsednik Republike. Če bo zakon, ki ga Boštjan Videmšek pravilno naslavlja »novela o paranoji in rasizmu«, sprejet in pripravljen na uveljavitev, kljub vsem pripombam in pozivom, da je v totalnem nasprotju, če ne z drugim, s podobo Slovenije, kot lepe, prijazne, gostoljubne in velikosrčne dežele, predana miru, dobremu sosedstvu, sožitju in mednarodnemu sodelovanju, ga, lepo prosim, zavrni! Imaš vso moralno in politično avtoriteto, da to storiš. Danes in ne jutri z razmislekom, da bi ta zakon lahko ukinili. Hvala in srečno 2017.

Še o 2 tiru. Odziv na odziv

Ali smo čisto nori? – odgovor

https://www.dnevnik.si/1042755491/mnenja/odprta-stran/ali-smo-cisto-nori

Igorju Kaduncu iz Ljubljane se zahvaljujem za odziv na moj zapis o pristnosti civilnega nadzora nad realizacijo 2. Tira od Kopra do Divače in to kljub temu, da me umešča med ortodoksne zagovornike tega projekta, ki jih ne zanima ali je ekonomsko upravičen ali ne, ampak samo da se ga končno izpelje, ker da je že neke vrte dogma. No, naj gospodu povem, da je očitno spregledal nekaj mojih prejšnjih razmišljanj o tem in zlasti podporo, ki sem jo dajal in jo še, izgradnji železniške povezave med Koprom in Trstom, ne da bi zaradi nje nujno žrtvovali 2. Tir. Trdim namreč da potrebujemo obe progi, ker bi tudi Italijani ob morebitnem izrednem dogodku na njihovi Pontebbani bili primorani zaprositi za naše zmogljivosti. Sicer povezava s Trstom, ki bi stala po nekaterih izračunih »le« od 60 do 90 milijonov evrov in bi zagotovo dobila evropska sredstva, ne le zaradi veliko krajšega časa realizacije in zagotovitve dodatnih kapacitet Luki Koper v obdobju, ki ga bomo potrebovali za izgradnjo 2. Tira, ampak tudi za potniški promet med slovensko Obalo in prestolnico zamejstva. Je nepojmljivo, da med Koprom in Trstom, z dnevno delovno in siceršnjo migracijo med mestoma, v letu 2016 še ni tirne povezave! Za to se je svoj čas zavzemal ne le nekdanji tržaški župan Riccardo Illy , ampak tudi sedanji koprski Boris Popovič, ki ga sicer pretirano ne cenim, a sem ga pri takem prizadevanju podpiral, pa mi je žal, da se je sčasoma nekoliko spozabil nanj in ne nadaljeval tozadevnega dialoga z Illyjevimi nasledniki.

A priznati si moramo, več ali manj vsi, da se boriti proti dogmam je izredno težko in ko že vsi skandirajo en isti slogan:  »2. Tir, 2. Tir in samo 2. Tir!!!« celo za ceno glave ministra Gašperšiča, ko je vanj podvomil ne da bi to storil prepričljivo in z nakazanimi alternativami, pristanemo še mi v ta zbor ali umolknemo, tako kot koprski župan. Boste pa, upam, tudi vi priznali, spoštovani g. Kadunc, da so šla vsa razmišljanja, izračunavanja, dogovarjanja, zaobljube in procedure okoli 2. Tira že tako daleč, da že zavoljo verodostojnosti avtorjev, poti nazaj ni več. Le paziti bo treba, da se ne ponovi TEŠ 6, oziroma da vse kar bo napisano in podpisano bo, kot prvo pilo vode, kot drugo izpeljano transparentno, z dogovorjeno dinamiko in brez kakršnekoli dodatne vejice in pike!

W civilni nadzor nad 2.tirom

NAD 2 TIROM NADZOR CIVILNE INICIATIVE

Super! Cenim vsakogar, ki si vzame čas ali ga celo žrtvuje, da bi s svojim znanjem in vplivom, s svojimi sposobnostmi in močmi pomagal družbi da raste in se izboljša, ne da bi od tega pričakoval kakršnekoli osebne koristi.

Slišal sem v petkovih Odmevih g. Stanka Štrajna, že člana prve uprave Družbe za avtoceste, zagotovo torej poznavalca prometne politike pri nas in širše, kako je kot predstavnik novoustanovljenega Sveta za civilni nadzor nad realizacijo desetletja klicanega 2. Železniškega tira med Koprom in Divačo, javnost seznanil z ocenami te civilne iniciative o domnevni prenapihnjenosti s strani Ministrstva za infrastrukturo izračunane vrednosti projekta. Spomnimo, da po mnenju ministra Gašperšiča in sodelavcev bi investicija presegala milijardo evrov. Veliko preveč – pravijo Štrajn & company, ki ugovarjajo zlasti vrednotenju tunelov, ki bi naj bili najmanj še enkrat dražji od tunelov, ki so bili izkopani na enakem terenu in na podobni trasi za potrebe avtoceste. Kako je lahko tunel za železnico, veliko manjšega volumna od avtocestnega, dražji?

Sam se na te reči ne spoznam najbolje, a vem da so bili izkopi za prehod tirov vselej enostavnejši in cenejši, ker veliko manjši, ne glede na predvidene hitrosti vlakovnih kompoziciji, tako da me opozorila civilnih nadzornikov prepričajo, toda bega me to, da med kritiki vladnega pristopa k projektu 2. Tira najdem »civilne strokovnjake«, ki so imeli svoj čas že roke nad tem in celo moč, da bi ga pognali z mrtve točke, če že ne kar realizirali vsaj v začetni fazi.

Ekonomist dr. Jože P.Damijan je bil minister za razvoj v prvi Janševi vladi, tam 2006 leta, znan predvsem po hitrem odstopu… Le tri mesece je bil zdržal. A z njegove strani nisem takrat slišal niti ene same spodbudne ali pametne o 2. Tiru, kako se ga lotit, s kakšno organizacijo, s kakšno dinamiko in načinom financiranja. Pa o tej povezavi se je govorilo in pisalo že dobrih 15 let.

Še bolj pa mi dvome v iskrenost prizadevanj in v utemeljenost podanih kritik vzbuja moj bivši strankarski kolega, sicer priznani strokovnjak za pomorsko pravo ter osnovni avtor Pomorskega zakonika, dr. Marko Pavliha, ki je bil z Antonom Ropom na čelu vlade, 2004 leta, celo minister pristojen za promet, torej prvi poklican da bi splavil projekt 2. Tira. Res da je bil v funkciji ministra le 8 mesecev, a dovolj časa, da bi v njegovem resorju postoril vse to, kar se sedaj očita da ni postorjeno ali je postorjeno slabo Cerarjevi vladi.

No, v tej civilni iniciativi najdemo še bivšega ministra za gospodarstvo v Demosovi vladi, dr. Jožeta Mencingerja, in pa Emila Milana Pintarja, ki je bil le premier v senčni vladi ZLSDja, dolga, dolga leta nazaj, ko so bile v vladnih agendah povsem druge prioritete, tako da ne gre njima obešat kaj velike odgovornosti zaradi nerealiziranega v zvezi s predmetnim projektom.

A ne glede na vse povedano, naj sedanji pristojni minister resno prisluhne opozorilom teh gospodov, zlasti ker niso edina in se delno prikrivajo s tistimi s strani odgovornih v Luki Koper in Slovenskih železnicah.

Ne vem ali dr. Pavlihi verjeti, ko pravi, da je Podjetje 2TDK, ki ga je vlada ustanovila, deklarirano z namenom, da bi pognal in vodil projekt 2. Tira, v resnici le »zavesa, za katero bi, skrito pred javnostjo, prodali Luko Koper in Tovorni promet Slovenskih Železnic tujemu kapitalu, oziroma da gre za sumljive posle, kateri namen je zlasti astronomski zaslužek posameznikov«… - obtožba je kar huda in terja takojšen odziv vlade – in ne vem ali verjeti Štrajnu in Mencingerju, da je tir možno zgraditi brez javno-zasebnega partnerstva in tujih vložkov, oziroma le z lastnimi, domačimi viri iz proračuna, evropskih sredstev in posojili, ne da bi prizadejali vzdržnost javne blagajne,  soglašam pa vsekakor s pozivom Emila Milana Pintarja, da se naj stori vse, da se z 2. Tirom ne ponovi situacija v zvezi z gradnjo TEŠa 6!

Ministru Gašperšiču treba vsekakor priznati, da kljub štartnemu javno izpričanemu dvomu o smiselnosti 2. Tira in vrste nerodnih izjav v zvezi z njim, je vendarle prvi minister, ki je resneje zagrizel v to kislo jabolko in postoril nekaj korakov s katerih ni več poti nazaj.

2 Tiru srečno!

Trump? Che Dio ce la mandi buona!

PO  11.SEPTEMBRU, 9.NOVEMBER!

Da, ne sodim med državljane Republike Slovenije, ki se navdušujejo nad predsedniško zmago Donalda Trumpa, ker da si upa povedati vse, četudi onstran mej dobrega okusa, ker da je človek za nove čase in ker ima povrh  še Slovenko za ženo.  Na Kongresnem trgu, če bo, ko bo prišel na obisk v Ljubljano, naj bi ga pričakalo več kot 3 tisoč oboževalcev – berem v Slovenskih Novicah. Napovedujem še veliko več, ker mnoge bo zanimal tudi kot cirkuški fenomen. Priznati mu je treba, da ima karizmo, da zna nagovoriti množice zlasti nezadovoljneže z obstoječimi političnimi elitami in sanjače v boljšo prihodnost zgrajeno z obljubami o vse mogočem in še uspešne parodije na njegov račun si ne moreš izmisliti, ker je sam sebi najboljša parodija.  

Že videno, mar ne? Nepopisne množice, ki so v Berlinu poslušale in s stegnjeno roko salutirale Adolfa, ali v Rimu Benita. Obljubljala sta jim vse kar so si želele in nikoli dosegle. Pa vemo kako se je končalo!

Ko bi bil v New Yorku ali kje drugje v ZDA kot ameriški državljan bi korakal z demonstranti, ki skandirajo: Trump ni moj predsednik! Ker pa sem doma v Sloveniji lahko povem le, da se tega kar se je zgodilo z njegovo izvolitvijo resno bojim. Da se razumemo, ne zase…. - bližam se 70tim – za prihodnost svojih vnukov.

Česar me je bilo doslej strah so bile le podnebne spremembe, ki se nam bodo, navkljub vsem mednarodnim dogovorom o zmanjševanju toplogrednih plinov, od Kyota do Pariškega sporazuma, prej ko slej maščevale. Toda gre za strah na zelo dolgi rok, ker bodo neznosne in vse težje obvladljive posledice prizadejale kakovost bivanja šele pravnukov ali njihovih otrok.

Odslej, zlasti ker se bodo učinki zgodili veliko prej, v naslednjih 4 letih predsedniškega mandata, se bojim še bolj nove smeri ameriške politike. Pa ni Trump kot tak zame največji problem, veliko hujši je ta, da ima za seboj volilno telo, ki nima več spodobnosti, občutka o tem kar je prav in kar ni, spoštovanja sočloveka in vrednot ter načel kultiviranega, vzajemno spoštljivega sobivanja v prostoru in času, ki se je, v trenutku oddaje glasu, povsem spozabilo na pomen morale in etike. In to je narod, ki bo vladal svetu do 2020 ali celo dlje, če bo le ta obstal?!

Ne nameravam se spuščati v globljo analizo pričakovanih ali samo potencialnih scenarijev izvolitve Donalda Trumpa v Belo Hišo in zmage »njegovih« republikancev v obeh domovih ameriškega parlamenta.

Slednji mu kot stranka niso kaj prida pomagali pri zmagi, ki si jo je dobesedno prigaral sam s svojo Melanio in s svojim štabom, a ob dejstvu, da je vendarle postal predsednik, njih navkljub, se mu bodo sedaj disciplinirano postavili ob bok. Z njihovo podporo bo Trump postal skorajda vsemogočen.

No, kot sem dejal, v globljo analizo ne bom šel, tudi ker nimam dovolj znanja zanjo, a kot bivši politik, ki je tesneje spremljal mednarodno politiko, bom ugotovil samo to: da je Trump v volilni kampanji obljubljal korenite spremembe ameriške zunanje politike in odstop od mnogih sporazumov, ki jih je dosegla Obamova administracija. Mnogi od teh pomenijo mir, kolikor se ga še da menedžirati, ter sodelovanje v svetu, ne nazadnje, s Pariškim dogovorom, pri upočasnitvi razvojne dinamike k podnebni apokalipsi.

Če bo Melanin soprog od teh odstopil, se dovolj dobro zavedamo kaj bo to pomenilo?Kaj tudi sicer, če bo posiljeval svet z nacionalnimi in drugimi parcialnimi interesi le ZDA?!

In to so bile njegove obljube, poleg mnogih drugih, seveda. Bivši kolega poslanec iz vrst SDSa, Jožef Jerovšek, je zapisal v odzivu na moj twitt da nekako paničarim, po nepotrebnem, ker da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Morda ima prav, a obljube volivkam in volivcem so bile dane in je bil predvsem zaradi njih obljubodajalec izvoljen. A ne bodo prav SDSovci vložili ustavno obtožbo na račun premiera Mira Cerarja, ker da se po njihovem doslej ni držal danih obljub?

In kaj če se bo Trump, pod pritiskom medijev, borz, civilne družbe, filmskih, glasbenih in športnih zvezd, stroke, poslovnih partnerjev in drugih mednarodnih odločevalcev, streznil, si premislil, morda priznal, da se je bil prenaglil v izjavah i stališčih, se celo komu opravičil? Dočakala ga bo usoda vseh ostalih, ki se obljub niso držali. Volivci, ki so ga ustrelili v Belo hišo mu tega ne bodo odpustili.

Tako da res nič dobrega ne za same ZDA, ne za ostali svet, ne vidim od zmage Donalda Trumpa, situacija kateri se dobro prileže naslov neke znane italijanske erotične komedije iz začetka 80tih let: »Se tutto va bene siamo rovinati!«, v prevodu, »če gre vse prav, smo sesuti!« Samo Bog nas lahko še reši, če ni še on prešel k Trumpovim volivcem?!

Znova poziv dr. Marušiču k odstopu

Aurelio Juri

Nekdanji župan MO Koper, med pobudniki in ustanovitelji Univerze na Primorskem

POZIV REKTORJU UNIVERZE NA PRIMORSKEM,

DR. DRAGANU MARUŠIČU

Spoštovani dr. Marušič,

Dragi Dragan,

Že od začetka tvojega vodenja UP spremljam  odločitve, ki jih sprejemaš in kolikor se že trudim, da bi jih razumel , mi ne uspeva. Morda tudi zato, ker jih sam ne znaš komunicirati javnosti. Obratno, vse bolj se zgražam nad tem kar počenjaš in ti tokrat to sporočam neposredno, še zlasti kot politik, ki je svoj čas vodil občino in mesto Koper ter si prizadeval da bi le ta postalo tretje univerzitetno središče v Sloveniji.

Bil sem zraven dr. Čokovi, dr. Jakominu ter takratnim eminencam tukajšnjega gospodarstva, Koreliču, Kosmini, Čoku in drugih, brez katerih se te projekt ne bi rodil, še spočet ne bi bil, in se v Državnem zboru odločno bojeval z ministrom Gabrom,  sicer političnemu zavezniku, ki pa naši univerzi ni bil naklonjen, ko je zavlačeval z oblikovanjem ter kasneje tudi s sprejetjem zakona, ki jo je formalno ustanavljal.

To kar se danes, še posebej pod tvojim vodenjem, na tej ustanovi dogaja je daleč od takratnih pričakovanj in želja po valilnici novega intelektualnega bazena ter prostoru strpnega, kultiviranega, odprtega izmenjavanja mnenj, izkušenj in znanj, v katerem avtoritarni vzorci obnašanja nimajo mesta.

Po mnogih tvojih spornih potezah do vrste sodelavk in sodelavcev ter drugih zaposlenih in do Znanstvenega raziskovalnega središča kot takega ter drugih članic univerze, je tokratna odpoved delovnega razmerja dvanajstim priznanim docentom višek vsega, klofuta sami funkciji, ki jo zasedaš in poslanstvu, ki ti je bilo zaupano.

Brez pretirane zamere, a te znova pozivam, da sam razmisliš o umiku, o odstopu, ki utegne postati edina tvoja poteza z večinskim akademskim in javnim konsenzom.

Vse dobro.