mercoledì 7 ottobre 2026

Za vse je kriv Putin!

 

»Rusi prihajajo, Rusi prihajajo«…

Pred petdesetimi leti nas je ta ameriška satirična komedija nasmejala, danes pa nas s tem klicem evropski establishment straši, da bi lažje požirali preusmeritev milijard in milijard evrov našega denarja, ki naj bi šel k storitvam življenja in duhovne ter družbene rasti, k industriji sovraštva in smrti. Enako tudi v našem domačem minimundusu. Vsakič ko vodilni mediji, beri TV Slovenija, POPtv pa še kjer, tematizirajo vojno v Ukrajini ter domnevne osvajalne načrte Ruske federacije in za strokovne razlage vabijo nekoga izmed poznavalcev tamkajšnjih razmer, mi je že vnaprej jasno kaj bom slišal. »Rusija ogroža Evropo«, »Pričakujmo njen napad enkrat do 2029 leta«, »Če agresije na Ukrajino ne ustavimo – zadnja cvetka nemškega kanclerja Merza - se bo ruski vojni stroj slej ko prej obrnil proti Nemčiji in preostalim članicam zveze NATO«. Bolj redko kak glas dvoma v tovrstne analize in napovedi, kot nekdanji predsednik Republike, Danilo Turk, ki vztrajno poziva k drugačnemu pristopu do te vojne in do Rusije: »S sankcijami in njenim demoniziranjem ne bo šlo«. Večinoma videvano mojstre ala Branko Soban, Boštjan Udovič, Jelena Juvan, Klemen Grošelj, Dani Mancevič… Pred dobrim tednom v Odmevih še gospo Katjo Geršak, direktorico Centra za evropsko prihodnost ter Inštituta za obrambo, varnost in odpornost Trivelis. Tudi ona s povsem isto naracijo. A gre več ali manj pri vseh, kolikor spremljam še italijanske in druge medije onstran domačih meja, za prenesena mnenja, oz. teze, analize in ugibanja tujih, zahodnih analitikov. Niti enkrat da bi nam kdo pojasnil kako se omenjene zlovešče napovedi  ujemajo s trditvami, da je Rusija, poenostavljeno rečeno, tik pred kolapsom, ker močno zdelana zavoljo sankciji in okrepljene ter opogumljene Ukrajine, ki z droni vse globlje udarja po ruskem ozemlju, zlasti po energetski infrastrukturi, krepi svoje položaje na fronti in naj bi si v Donbasu celo povrnila nekaj okupiranega ozemlja?

Sam si ne upam ocenjevati kreposti, zdelanosti, oz. vzdržljivosti Ruske federacije, a dejstvo je, da vojna že traja več kot štiri leta in pol in da agresorka je še daleč od tega kar si je bila zadala, ko je pričela s tako imenovano »specialno operacijo«. Primožu Rogliču bi pripisali zadihanost. Kar me sili k vprašanju, kako naj bi ruski vojni stroj, če si sposodim Merza, planil po članicah Severno-atlantskega zavezništva, ki tvorijo silo, ki je stokrat močnejša od shirane a kljub temu še žilave Ukrajine? Pa še podvprašanje: s kakšnim namenom, oz. s kakšnimi cilji bi naj Rusija skočila v to zanjo gotovo pogubno, suicidalno avanturo? Polastila naj bi se česa? Evropskega ozemlja? Kot najbolj prostrana država na svetu ga ima že na pretek. Evropskih resursov? Tehnoloških, drugih pač nimamo?! Si že pomaga z boljšimi, kitajskimi. Evropskih vrednot? No, to ne bi bilo slabo, glede na to, da jih doma še ne premore. Šalo na stran, zgodovina nam govori vse nekaj drugega o »imperialnih« vzgibih in posegih Rusov, oz. njihovih oblastnikov.

V zadnjih stotih letih dlje od mejašev svojih vojska niso nikoli napotili, izjema Sirija 2015, a še tam na izrecno prošnjo režima Bashar al-Assada. Njihove lovke, še kot steber Sovjetske zveze, so posegle po sosednji Poljski ’39, skoraj istočasno po Finski, leto kasneje bo treh Baltikih državah (Estoniji, Latviji in Litvi), ’56 po Madžarski, ’68 po Čehoslovaški, ’79 po Afganistanu, in po razpadu ZSSR, ’92 po Transnistriji v Moldaviji, dvakrat, ’94 in ’99, po Čečeniji, '2008 po Gruziji, ter 2014 in 2022 po Ukrajini. Kaj nam to pove, da so se v Moskvi odločali prestopiti mejo in poseči po tujem ozemlju ko je šlo za pomoč satelitskim režimom ter ruskim separatistov v soseščini ali za, ocenjeno kot grozečo, preprečitev približevanja dejanskega ali potencialnega sovražnika, kot v primeru načrtovane včlanitve Ukrajine v Natu.

Bi znali o tem kaj povedati in vprašati povabljene goste v Odmevih, Globusu, Mednarodnih obzorjih in še v kaki drugi oddaji o ukrajinskem konfliktu in njegovih posledicah, oz. o grožnjah zlobnega »Ruskega medveda« na »miroljubno«, ter »nikomur žalhotečo Evropo« - kot bi dejal Ivan Cankar?

Nekaj pa drži o nevarnosti kateri smo vse bolj izpostavljeni zavoljo početja Rusije v Ukrajini in njenih domnevnih, ker nikoli materialno dokazanih, provokacijah (sabotaže, tavajoči brezpilotniki, kibernetski vdori in druge oblike tako imenovanega hibridnega vojskovanja) na Evropo. To, da če jo bomo z vsemi našimi političnimi, diplomatskimi, ekonomskimi, finančnimi in predvsem vojaškimi pritiski utegnili potisniti v kot, utegne ona odgovoriti z vsem kar hrani v svojih arzenalih. Takrat tudi 800 milijard evrov dodatne oborožitve naših držav ne bo kaj pomagalo.

 

 

Nessun commento:

Posta un commento