»Rusi
prihajajo, Rusi prihajajo«…
Pred petdesetimi leti nas je ta ameriška satirična
komedija nasmejala, danes pa nas s tem klicem evropski establishment straši, da
bi lažje požirali preusmeritev milijard in milijard evrov našega denarja, ki
naj bi šel k storitvam življenja in duhovne ter družbene rasti, k industriji
sovraštva in smrti. Enako tudi v našem domačem minimundusu. Vsakič ko vodilni
mediji, beri TV Slovenija, POPtv pa še kjer, tematizirajo vojno v Ukrajini ter domnevne
osvajalne načrte Ruske federacije in za strokovne razlage vabijo nekoga izmed poznavalcev
tamkajšnjih razmer, mi je že vnaprej jasno kaj bom slišal. »Rusija ogroža
Evropo«, »Pričakujmo njen napad enkrat do 2029 leta«, »Če
agresije na Ukrajino ne ustavimo – zadnja cvetka nemškega kanclerja Merza -
se bo ruski vojni stroj slej ko prej obrnil proti Nemčiji in preostalim
članicam zveze NATO«. Bolj redko kak glas dvoma v tovrstne analize in napovedi,
kot nekdanji predsednik Republike, Danilo Turk, ki vztrajno poziva k drugačnemu
pristopu do te vojne in do Rusije: »S sankcijami in njenim demoniziranjem ne
bo šlo«. Večinoma videvano mojstre ala Branko Soban, Boštjan Udovič, Jelena
Juvan, Klemen Grošelj, Dani Mancevič… Pred dobrim tednom v Odmevih še gospo
Katjo Geršak, direktorico Centra za evropsko prihodnost ter Inštituta za
obrambo, varnost in odpornost Trivelis. Tudi ona s povsem isto naracijo. A gre
več ali manj pri vseh, kolikor spremljam še italijanske in druge medije onstran
domačih meja, za prenesena mnenja, oz. teze, analize in ugibanja tujih,
zahodnih analitikov. Niti enkrat da bi nam kdo pojasnil kako se omenjene zlovešče
napovedi ujemajo s trditvami, da je
Rusija, poenostavljeno rečeno, tik pred kolapsom, ker močno zdelana zavoljo
sankciji in okrepljene ter opogumljene Ukrajine, ki z droni vse globlje udarja
po ruskem ozemlju, zlasti po energetski infrastrukturi, krepi svoje položaje na
fronti in naj bi si v Donbasu celo povrnila nekaj okupiranega ozemlja?
Sam si ne upam ocenjevati kreposti, zdelanosti, oz.
vzdržljivosti Ruske federacije, a dejstvo je, da vojna že traja več kot štiri
leta in pol in da agresorka je še daleč od tega kar si je bila zadala, ko je
pričela s tako imenovano »specialno operacijo«. Primožu Rogliču bi pripisali
zadihanost. Kar me sili k vprašanju, kako naj bi ruski vojni stroj, če si
sposodim Merza, planil po članicah Severno-atlantskega zavezništva, ki tvorijo
silo, ki je stokrat močnejša od shirane a kljub temu še žilave Ukrajine? Pa še
podvprašanje: s kakšnim namenom, oz. s kakšnimi cilji bi naj Rusija skočila v
to zanjo gotovo pogubno, suicidalno avanturo? Polastila naj bi se česa?
Evropskega ozemlja? Kot najbolj prostrana država na svetu ga ima že na pretek.
Evropskih resursov? Tehnoloških, drugih pač nimamo?! Si že pomaga z boljšimi,
kitajskimi. Evropskih vrednot? No, to ne bi bilo slabo, glede na to, da jih
doma še ne premore. Šalo na stran, zgodovina nam govori vse nekaj drugega o »imperialnih«
vzgibih in posegih Rusov, oz. njihovih oblastnikov.
V zadnjih stotih letih dlje od mejašev svojih vojska niso
nikoli napotili, izjema Sirija 2015, a še tam na izrecno prošnjo režima Bashar
al-Assada. Njihove lovke, še kot steber Sovjetske zveze, so posegle po sosednji
Poljski ’39, skoraj istočasno po Finski, leto kasneje bo treh Baltikih državah (Estoniji,
Latviji in Litvi), ’56 po Madžarski, ’68 po Čehoslovaški, ’79 po Afganistanu, in
po razpadu ZSSR, ’92 po Transnistriji v Moldaviji, dvakrat, ’94 in ’99, po
Čečeniji, '2008 po Gruziji, ter 2014 in 2022 po Ukrajini. Kaj nam to pove, da
so se v Moskvi odločali prestopiti mejo in poseči po tujem ozemlju ko je šlo za
pomoč satelitskim režimom ter ruskim separatistov v soseščini ali za, ocenjeno
kot grozečo, preprečitev približevanja dejanskega ali potencialnega sovražnika,
kot v primeru načrtovane včlanitve Ukrajine v Natu.
Bi znali o tem kaj povedati in vprašati povabljene
goste v Odmevih, Globusu, Mednarodnih obzorjih in še v kaki drugi oddaji o
ukrajinskem konfliktu in njegovih posledicah, oz. o grožnjah zlobnega »Ruskega
medveda« na »miroljubno«, ter »nikomur žalhotečo Evropo« - kot bi dejal Ivan
Cankar?
Nekaj pa drži o nevarnosti kateri smo vse bolj
izpostavljeni zavoljo početja Rusije v Ukrajini in njenih domnevnih, ker nikoli
materialno dokazanih, provokacijah (sabotaže, tavajoči brezpilotniki,
kibernetski vdori in druge oblike tako imenovanega hibridnega vojskovanja) na
Evropo. To, da če jo bomo z vsemi našimi političnimi, diplomatskimi,
ekonomskimi, finančnimi in predvsem vojaškimi pritiski utegnili potisniti v
kot, utegne ona odgovoriti z vsem kar hrani v svojih arzenalih. Takrat tudi 800
milijard evrov dodatne oborožitve naših držav ne bo kaj pomagalo.
Nessun commento:
Posta un commento