Uboga Evropa...

 

Evropa v vse hujšem kognitivnem stanju

Mark Rutte in Kaja Kallas sta po umskem potencialu, ki ga izkazujeta vsakič, ko spregovorita, sinteza intelektualne in vrednostne ravni aktualnih vodilnih mož in dam Zveze Nato in Evropske Unije, ki se skupaj z ameriškim predsednikom Trumpom, potem ko se kaj dobijo ali slišijo, vsakič veselijo domnevnega napredovanja poti k mirovnim pogovorom z Rusijo, a ko jih slednja opomni, da od svojim osnovnih dveh pogojev ne odstopa - nadzor Donbasa in neodvisnost Ukrajine - znova hladen tuš. »Rusija je ona, ki noče miru!«. Da bi pomislili, da se računi ne delajo brez krčmarja, niti slučajno. In ukrajinski v.d. predsednik Zelenski, ki jih poziva k še dodatnim pritiskom nanjo, da bi jo prisilili k popuščanjem, kot da bi se znašel sredi vojne včeraj in se še ne zavedal, da tovrstni pristopi učinkujejo v tem primeru povsem obratno. Pa se vprašam, kdaj bo enkrat vsa ta gospoda zagledala luč Betlehema?

A posvetimo se prvima dvema »skavtoma«.

O visoki predstavnici EU za zunanjo in varnostno politiko. Nedavno je, brez kančka premisleka ali zadržka, izustila naslednje: »Za mir v Ukrajini, ki naj bo pravičen in trajen, mora Rusija, ne Ukrajina oklestiti tako vojsko kot vojaške izdatke!«. Nasmejala me je in sem ji pisal, da je bila pri tovrstnem pričakovanju preskromna, češ »morala bi zahtevati od Kremlja najmanj še opustitev jedrskega orožja, do zadnje konice, ter samopredajo Vladimirja Putina Haaškemu tribunalu in to še z enosmerno, nepovratno vozovnico, ki bi jo plačal iz lastnega žepa.« Minuli ponedeljek pa še ena cvetka iz njenih ust: »Če ruskemu predsedniku uspe zavzeti ukrajinski Donbas (neukrajinskega ne poznam?!) bo zavzel celotno Ukrajino.« Me srbi, da bi ji nova poslal pisemce in jo podučil, da bi do take zasedbe, glede na čas, ki ga je Putin potreboval za okupacijo Donbasa, lahko prišlo po vojni, ki bi, ob predpostavki, da se zahodna vojaška in finančna pomoč Ukrajini nadaljuje kot doslej - pravkar smo ji dodelili "posojilo" 90 milijard evrov, ki bodo kmalu končali v staro železo, ruševine, kri in solze, ter nekaj tudi v žepih ali na računih bolj iznajdljivih Ukrajincev - ter da Zelenskemu ne zmanjka vojakov,  trajala še dobrih 20 let, no, morda 10, če bi ameriški predsednik Trump v celoti umaknil ZDA iz te zgodbe in prepustil vso breme pomoči Ukrajincem Evropi.

Po čem pa slavi generalni sekretar Nata? Po svoje tudi on po povsem nekompetentnem ali manipulativnem branju kristalne krogle. »Obstaja možnost da bi Rusija v naslednjih 5 letih napadla Nato« - je dejal nedavno. Napad torej ne le na Evropo, na zavezništvo v celoti, z ZDA vred! In mu pri tej zlovešči napovedi sledijo še nekateri evropski premieri, obrambni ministri ter generali. Je pa le 2 meseca nazaj trdil, da »Je Nato tako močna, da je Rusija ne more napasti!«

Toda odmislimo bizarnost tovrstnih izjav in se vprašajmo kaj nam pravzaprav sporočajo. Drugega odgovora ne najdem kot da omenjeni figuri ne računata na sklenitev miru, oz. na uspeh prizadevanj Donalda Trumpa, ki naj bi šla preveč na roko ruskim pričakovanjem in zahtevam. Pa slednji, v lasten zagovor: »Ne bo več umiranja, osvajalna ofenziva se bo ustavila pa še prispevali bodo Rusi k obnovi Ukrajine! Če gre vojna naprej bo jutri še slabše!«  In mi je težko se z njim ne strinjati.

Me pa pri vsem tem skrbi molk naših domačih vladarjev, od predsednice Republike in premierja, do pristojnih ministrov. Da bi enega slišali pripomniti: »Dragi ljudje, Rutteja, Kallasovo in ostale bolj temperamente evropske voditelje kdaj pa kdaj zanese. Mi nevarnosti, da bi nas Rusi jutri napadli ne vidimo!«…  Bilo bi lepo in pomirjujoče namreč izvedeti, da želimo prej verjeti v uspeh Trumpovih prizadevanj, oz. v sklenitev dogovora o končanju vojne in o čimprejšnji sanaciji odnosov z Rusko federacijo, da nam je sicer žal za Ukrajino, ki izgublja del svojega ozemlja, a da je to cena velikih napak, ki smo jih storili vsi, od Zelenskega do nas Evropejcev, ob pristopu do tega konflikta dalje. A kar slišimo je: »Slovenija ostaja neomajna v stališču, da z orožjem in s silo ni mogoče spreminjati mednarodno priznanih meja!«. Že ničkolikokrat slišana lajna, tokrat Fajonova, ki nas popelje nazaj na začetek kmalu štiriletne drame. Stališče pravilno, načelno, sveto, a tokrat v korist miru povsem neuporabno in ko tega ne spoznamo nam to pove, da tudi naši še danes niso razumeli zakaj je Putin vojno sploh začel.