Trumpov stand up

 

Trump v palači OZN kot Frendo v koruznem polju.

Grozljivka. Govorim o nedavni filmski uspešnici »Clown in a Cornfield«. Minuli torek – pa zapišimo še datum, ker gre za zgodovinski dogodek: 23. september 2025 - nekaj podobnega v Palači združenih narodov v New Yorku. Performance ameriškega predsednika Donalda Trumpa na odru generalne skupščine, 80., pred avditorjem sveta. Navajeni že vsega v turbulentnem in vročem času, ki ga živimo, tudi ekstravagance in nepredvidljivosti nepremičninskega mogotca, ki že kmalu leto dni poveljuje prvi velesili planeta, zbrani državniki in njihovi spremljevalci, vsaj večina od njih, niso mogli skriti začudenosti, celo osuplosti, ter nejevolje nad tem kar so poslušali in slišali iz njegovih ust  v več kot enournem nastopu. Sam ga ocenjujem, kolikor mi je bilo dano videti, slišati in razbrati iz medijev,  za vrhunsko, najboljšo stand up predstavo doslej Melanjinega moža. Ni ga igralca, humorista, satirika, imitatorja, ki bi jo izvedel bolje. Izraelski premier in iztrebljevalec Palestinec Netanyahu ga je nedaleč nazaj predlagal za Nobelovca za mir, jaz bi ga za Oskarja za najboljšo tragikomedijo, povzeto po resničnem dejanju, ki bi ji lahko nadeli naslov »Dan, ko se je stresel svet!«

Stand up torej, le da nastop ni bi namenjen zabavi in smehu, ampak discipliniranju in ustrahovanju tistega dela sveta, ki se mu nekako upira, ki ne sledi Trumpovi viziji prihodnosti. Da, mislil je, Donald, povsem resno, ne zavedajoč se, da se obnaša kot strašljivi Frendo, a tudi če se je, si je mislil in dal vsem vedeti: »Kaj pa mi morete?!« v duhu ene izjave na začetku mandata, ki jo ne bom nikoli pozabil, »Delam lahko kar hočem!«.

Dovolil si je celo okregat svetovno organizacijo, ker da mu ne pomaga reševati svetovnih problemov. »Končal sem sedem vojn v le sedmih mesecih, ne da bi mi nihče iz OZN ponudil pomoč« se je  potožil in obenem pohvalil, pri čemer je med drugim omenil ono med Kosovom in Srbijo, ki je bila formalno rešena že 17 let preden bi prvič prestopil prag Bele Hiše. A očitek Združenim narodom s strani prvega moža velesile, ki se je največkrat v zgodovini organizacije v Varnostnem svetu poslužila veta in mu tako onemogočila ukrepanje, da bi zaščitila svoje ter interese prijateljev, je paradoks par excellence. Česa takega si lahko privošči le Donald Trump. Priznanja Palestine, ki se kar vrstijo, je označil za najlepše darilo Hamasu ter s tem močno oklofutal najbolj zveste zahodne zaveznike: Kanado, Francijo, Združeno Kraljestvo, Avstralijo in druge. Za vojno v Ukrajini, ki naj bi jo rešil v 24 urah, pa je pozval Evropo k okrepitvi sankciji proti Rusiji in k prekinitvi kupovanja ruskih energentov, pri čemer je doživel seveda odobravanje vodilnih v Bruslju, češ »Spet je z nami« - kot se je veselila, poleg ukrajinskega predsednika Zelenskega, visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko, Kaja Kallas.

A je bil zame najbolj zaskrbljujoč in kar strašljiv del govora oni, ki ga je namenil podnebju. Vedeli smo kaj si misli o tem, o prvem izstopu iz Pariškega podnebnega sporazuma že 2020, kateremu se je bila Bidnova administracija takoj vrnila, in o ponovnem izstopu letos, a da bi tako brutalno svoje zanikovanje podnebnih sprememb zabrusil v obraz sveta, ki si vendar prizadeva najti poti k zmanjševanju emisiji, ki segrevajo ozračje, si nisem upal niti pomisliti.

Ne pozabimo, da je prvi dejavnik globalnega segrevanja ogljikov dioksid in da so ZDA, za Kitajsko, ki jih tovrstne emisije proizvaja letno za 11 milijard ton, druge z več kot 5 milijardami. Tretja je Indija, pol manj – 2 milijardi 600 milijonov –, četrta Rusija - milijarda 700 milijonov.

In tu se vprašajmo, ali največja grožnja za človeštvo in Evropo res prihaja iz vzhoda? Iz Rusije in Kitajske? S slednje morda, ker je prva onesnaževalka ozračja, a se njeni izpusti zmanjšujejo. Z EU je znova julija letos obljubila zavezanost Pariškemu sporazumu. Enako zagotavlja Ruska federacija. Trump pa po svoje, v povsem nasprotno smer. Napovedal je polno rehabilitacijo fosilnih goriv in obtožil podnebne znanstvenike »velike prevare neumnih ljudi«. Njihov odziv? »Podnebnim prizadevanjem je zadal smrtni udarec«. Sledi vprašanje: Bo človeštvo dočakalo 2100?

Zakaj ne sledimo razumu?

 

Komu pripisati več modrosti in razuma? Uršuli ali Danilu?

Zanimivo bi bilo pri nas doma vprašati ljudi kaj si o tem mislijo, da bi z odgovorom pomagali vladi in njeni diplomaciji pri nadaljnjem soočanju s politiko, ki jo do aktualnih bližnjih kriz, predvsem do vojne v Ukrajini in genocida v Palestini, zastopata in izvajata s podporo številnih botrov, predsednica Evropske komisije Uršula Von der Leyen ter visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko, Kaja Kallas. Seveda, če bi si premier Robert Golob in ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon pustila pomagati?! Za enkrat tovrstne pripravljenosti ni videti, ker oba zvesto in brez inventivnosti, rekel bi da kar slepo, sledita toku, ki ga določata prej omenjeni dami. Osebno me to preseneča in žalosti, ker četudi ne bi verjeli temu kar sporoča in svetuje, tu pa tam, profesor Danilo Turk, kateremu ni mogoče očitati neizkušenosti in nekompetentnosti pri razumevanju mednarodnih sporov in svetovanju poti k njihovim razrešitvam - , ni bil samo cenjen predsednik Republike in svetovalec generalnega sekretarja OZN Kofija Anana, je tudi predavatelj mednarodnega prava in diplomatskih veščin širom sveta -, bi ju k tovrstnemu razmisleku moralo voditi že stanje kakršno imamo na bojiščih in poti, ki so v obtoku, da bi si znova dokopali miru. Stanje je slabo in vse slabše – prelivanje krvi se nadaljuje vse bolj strašljivo -, poti k miru, ki si jih zastavljata EU in NATO pa so napačne, ker ob vojni v Ukrajini zavračata dialog z nasprotno stranjo, to je z Rusijo, in predvsem ne sprejemata njenih razlag zakaj je do agresije sploh prišlo. Do genocida Izraela nad Palestinci, pa ne izvajata pritiskov, ki jih do Moskve – še nadalje praksa dvojnih standardov! - celo nemo pritrjujeta zločinskemu početju Netanjahujeve vlade.

Pri Ukrajini je Danilo Turk v oddaji Politično nedavno znova opozoril, da s sankcijami in demoniziranjem Rusije pogajanj in rešitve ne bo, kar nam je mnogim mirovnikom jasno že od samega začetka vojne in tu so poleg dr. Turka in našega prvega predsednika Milana Kučana še vrsta znanih in tudi mednarodno uveljavljenih imen akademskega, političnega, diplomatskega, ekonomskega, družbenega in kulturnega sveta – Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Uroš Lipušček, Ivo Vajgl, Rastko Močnik, Igor Z. Žagar, Svetlana Slapšak, Jože P. Damijan, Niko Toš, Dušan Keber, Bogomir Kovač…in še 50 in več bi jih lahko naštel – a pri naši oblasti, kot da so ta mnenja ne-meritorna, ne-relevantna, amaterska, ali zgolj nebodigatreba, oz. motnja v nagovarjanju javnosti.

Rojeva se v Bruslju devetnajsti sveženj sankciji Evropske unije proti Ruski federaciji, po logiki pritiskajmo dalje nanjo, slejkoprej bo omagala in pristala na mir, ki ga pogojujemo mi! Kot da tri leta in pol vojne, na sto tisoče padlih vojakov na obeh straneh, nekaj desetin tisoč ubitih in ranjenih civilistov, razdejanj za 150 do 200 milijard evrov, in neprecenljive gospodarske škode pri nas samih v Evropi, da ne omenimo tveganja, ki jih prinaša eskalacija napetosti z izkazovanjem letalskih moči tudi izven ukrajinskega neba, s piloti Natovih in ruskih lovcev, ki se že skoraj gledajo v oči, prste pa držijo na sprožilcih, gospe in gospodje v Bruslju, Parizu, Londonu, Berlinu, Varšavi in drugje, niso naučili ničesar. Danes je obča situacija bistveno hujša kot je bila na začetku vojne. Se pri tem strinjamo, gospod premier in gospa ministrica? Errare humanum est, sed perseverare diabolicum! Kako to, da se enkrat nista vprašala in še huje, pozvala zaveznice k razmisleku, ali korakamo po pravi poti, ki nas pelje k miru, ali smo jo zgrešili in drvimo v prepad?

Naj bi bil del 19. svežnja sankciji tudi popolna in nepreklicna prepoved uvoza ruskega plina že od 1. januarja 2027, leto prej kot je bilo prvotno načrtovano. In kdo bo pri tem oškodovan? EU je uvažala pred 24.2.2022 letno do 150 milijard kubikov zemeljskega plina (44% celotnega uvoza), trenutno še 55 milijard (13%). Glede na povpraševanje azijskih trgov, bo tudi ta suma, ki jo bomo nehali kupovati mi, prodana Kitajski, Indiji, Pakistanu in Indokini kot bi trznili z očesom. Mi pa bomo primorani uvažati tale energent iz ZDA in arabskih držav 3 do 4 krat dražjega.

Zbudita se, Robert in Tanja! ... Zajemita dih razuma.

 

Rusija bo z vetom rekla NE!

 

A je Evropi kompas povsem odpovedal?

Tako imenovana Koalicija voljnih na čelu s Francijo, Nemčijo in Združenim Kraljestvom ter seveda z Natom in EU, se pripravlja na napotitev svojih vojska v Ukrajino, da bi ji zagotovili varnost, iz kopna, zraka in morja, ko bo, če bo enkrat z Rusijo sklenjen mir. Naj bi pripravljenost k sodelovanju izrazilo doslej 26 držav. Francoski predsednik Macron pričakuje še pozitivni odziv ZDA. Poročajo, naši, domači mediji, da je pri dogovarjanju o tem po video povezavi sodeloval tudi naš premier, iz katerega kabineta prihaja vendarle obvestilo da ZAENKRAT Slovenija napotitve vojakov ne načrtuje. ZAENKRAT?! 

Moskva je že nekaj krat gospodom in damam, ki so si tovrstna varnostna jamstva za Ukrajino zamislili, sporočila, da so zanjo nesprejemljiva, oziroma da napotitev tujih sil v državo s  katero se bojuje ne pride v poštev. Najbolj sveže opozorilo iz samih Putinovih ust, da bodo v Ukrajini tuje sile tarča ruske vojske. Odgovarja mu generalni sekretar Nata Mark Rutte, da o tem edina, ki ima pravico odločati je Ukrajina sama, kot suverena država, ki da na svojem ozemlju povabi lahko kogarkoli. Moj prvi odziv na to izjavo, ki sem ga postal na X-u je bil, če si Rutte misli, da ima prav, zakaj že danes ob ukrajinskih ni Natovih sil? Zelenski je vendarle več krat zaprosil za tovrstno pomoč potem ko je uvidel, da same dobave orožja njegovi vojski niso bile dovolj?

Toda, to kar snujejo te dni v evropskih prestolnicah prestopa akademsko razpravo o tem kdo ima in kdo nima pravice odločati o pogojih za dokončanje vojne v Ukrajini in o varnostnih jamstvih tako zanjo kot tudi za Rusijo. Ne pozabimo, da je bila prav zavrnitev s strani Zahoda Putinove zahteve po teh zagotovilih za Rusko federacijo med glavnimi sprožitelji vojne. To kar beremo o namerah koalicije voljnih nas Evropejce že potiska v moro, ker njihova uresničitev pomeni korakanje k neposrednemu spopadu z Rusijo, čemur smo se do sedaj izogibali. Te skrbi nič ne omilijo izjave Macrona, da sile ne bodo šle na samo fronto. Fronta v Ukrajini je povsod, g. Macron. Pa se sprašujem ali se snovalci te zamisli zavedajo kaj počno'? So pozabili da se je agresija 24.2.2022 zgodila predvsem zato, ker je Ukrajina nameravala vstopili v Nato in Nato ji je odpiral vrata? So preslišali kaj je Putin jasno povedal tudi Trumpu, da bo možno skleniti mir, ko bodo odpravljeni vzroki tega konflikta? Če se je Rusija šla to krvavo avanturo, zanjo žrtvovala na stotine tisoče vojakov, poleg ugleda in marsičesa še, zato, da  zveza Nato ne bi preko ukrajinskega članstva prispela do njenih jugozahodnih meja, po kateri logiki, naj bi v to sedaj privolila?... Trdim, da niti v zameno za formalno ozemeljsko koncesijo Krima in Donbasa. Pod temi pogoji, še zlasti, če bi jim pritrdil ameriški predsednik, ki pa je že pojasnil, da svojih vojakov ne bo napotil v Ukrajino, mirovnih pogovorov ne bo. Kri po tekla dalje, z ukrajinske-rusko pomešana tokrat tudi evropska. 

In berem še, da sta sodelovanju z živo silo tudi Italija in Poljska že rekli NE, pa ne le ZAENKRAT! Pisal sem predsedniku vlade, v vednost predsednici Republike, predsednici parlamenta, zunanji ministrici in ministru za obrambo, in ga pozval k temu, da kolegom v Bruslju in ostalih evropskih prestolnicah odpre oči na neuresničljivost njihovih želja in na to kar utegne zagotovo slediti, če bi nanje vseeno vztrajali. Predvsem pa ga s tem javnim zapisom še enkrat pozivam, da Slovenijo čimprej povsem in brez preklica umakne iz te »koalicije norcev«, ki nam utegne zakuhati globalno vojno, ki ne bo le konvencionalna. Morda, če nas ne bo zraven, se nam posreči, da jo preživimo.

Edina možna rešitev za varnostna jamstva Ukrajini in Rusiji so Modre čelade z mandatom VS, iz članic OZN ki se pri ruskem-ukrajinskem spopadu niso postavile na nobeno stran. Dajmo se že enkrat s tem sprijazniti! Zahod pa naj zbere denar za obnovo Ukrajine. Evropa, to kar bi morala storiti, da bi do vojne ne prišlo ali da bi z njo čimprej končali, je že zdavnaj zamudila!

O 20. BSF

 

Genocid v Palestini 4, vojna v Ukrajini 1…

Na prvi dan novega šolskega leta se je znova diplomatsko obudil Bled, kot že 20 let v tem času in si po mojem zaslužil gornji oceni. Fokusiral naj bi se na stanje v Zahodnem Balkanu in na perspektive pristopanja posamičnih njegovih držav k Evropski Uniji – prva grožnja človeštvu in izziv sveta, oz. podnebne spremembe ga ne zanimajo?! -, a sam začetek sta v uvodnih nagovorih, razpravah in protestih pred konferenčno dvorano letos jubilejnega Blejskega strateškega foruma zaznamovala dogajanja v Palestini in vojna v Ukrajini. Protesti sami so ciljali na neodzivnost Zahoda in še posebej EU ter njenih vodilnih ljudje do genocida v Gazi pri čemer sta najhujše besede soodgovornosti in sostorilstva kasirala visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kallas in posredno tudi  predsednik Evropskega sveta Antonio Costa. Manj naša diplomacija, ki je v zadnjem letu vendarle pokazala nekaj več sočutja, empatije in poguma pri naslavljanju te teme, morda največ med članicami unije. Priznali smo Palestino, genocidu rekli genocid, uvedli nekaj sankciji na račun Izraela ter judovskih priseljencev na Zahodnem bregu, zaveznice večkrat pozvali k enakemu ravnanju, v Varnostnem svetu OZN sprožili vrsto iniciativ za zaustavitev tega masakra. Sam vse to pozdravljam a tako kot protestniki na Bledu trdim da ni dovolj. Pozivi gredo še k pristopu k tožni Južne Afrike na Meddržavnem sodišču proti Izraelu, k zahtevi po preklicu pridružitvenega sporazuma z njim s strani EU, k vetu nad nadaljnjimi sankcijami proti Rusiji vse dotlej dokler se enakovredne ne uvedejo tudi proti Tel Avivu. Rad ponavljam, da če si Netanyahu ne zasluži sankciji si jih ne nihče! Da je Gaza postala simbol našega odnosa do grozodejstev po vsem svetu je priznala v svojem uvodnem govoru na BSF sama predsednica Republike Nataša Pirc Musar: "Če ne moremo poiskati rešitve za Gazo, kakšno legitimnost nam daje spopadanje s kršitvami človekovih pravic kjerkoli drugje?" – je vprašala prisotne.

 Iz vsega tega moja ocena za letošnji BSF glede Palestine relativno pozitivna – » 4« - nezadostna, kot razvidno iz naslova, pa na temo vojne v Ukrajini in načrtovanega nadaljnjega ukrepanja Zahoda na poti iskanja rešitev za njeno končanje. Nedavno je na TV Slovenija, eden naših najbolj modrih in izkušenih diplomatov ter poznavalcem mednarodnih dogajanj, nekdanji predsednik Republike Danilo Turk, znova posvaril domačo in evropsko diplomacijo ter javnost da brez dialoga z Rusijo, samo z demoniziranjem in nenehnimi sankcijami na njen račun, dokopati se miru ne bo možno. Sprašujem se kako to da ta glas, ki ni osamljen – k temu pozivajo znane in cenjene slovenske osebnosti, akademiki,  diplomati, bivši ministri, tudi nekdanji predsednik Kučan, in drugi intelektualci, že od samega začetka vojne -  ne seže v režnje možganov in uma sedanjih vodilnih dam in gospodov?! Ko je napovedovala pripravo in teme letošnjega blejskega snidenja, sem Tanjo Fajon vprašal če je bila povabila tudi ruskega kolego Lavrova, ali vsaj veleposlanika pri nas Eyvazova, da bi slišali tudi ruske teze in pričakovanja v zvezi z Ukrajino, a tokrat – večinoma mi odgovarja – je ostala nema. In ko sem slišal gospo Kallas odgovarjati na vprašanje kaj meni o ostri slovenski retoriki do Izraela – odgovor je bil: »Če hočemo pomagat Palestincem se moramo pogovarjat tudi z Izraelom« - sem znova uvidel dvojne standarde katerim tudi mi ne znamo, nočemo, si ne upamo ubežati, kajti »Če hočemo pomagat Ukrajincem (in miru) bi se morali pogovarjat tudi z Rusijo!«. In iz tega vidika je izpadel panel posvečen vojni v Ukrajini politično in diplomatsko katastrofalno, ena sama enosmerna, enoznačna in sprenevedava razprava v duhu  nadaljnjega izključevanja in demoniziranja Rusije, ki pot do miru v Ukrajini močno razteguje če že ne kar sesuva. Še ena zamujena priložnost naše diplomacije, da bi stopila korak naprej tudi na tej fronti.