Komu zvoni? - 2
Prepričan sem bil da je Matjaž Gruden, kolumnist Večera, sicer uslužbenec Sveta Evrope, bolj pri stvari, ko je govora o vojni v Ukrajini in njenih protagonistih, a me današnja kolumna »Komu zvoni« preseneča in razočara. Zakaj? Ker za pravnika, novinarja in diplomata, ki se že skoraj vso kariero potepa po zunanjepolitičnih odrih, bi pričakoval nekaj več bistroumnosti in analitične sposobnosti pri tako artikulirali in zgodovinsko pogojeni temi. Tokrat se znaša nad sociologinjo Spomenko Hribar, zaradi njene izjave, da »Rusija nikoli nikogar ni napadla«, a preko nje tudi na vse mirovnike, ki nasprotujemo nadaljnjim brezsmiselnim dobavam orožja Ukrajini, sodelovanju Slovenije pri tej vojni in politiki Bruslja (Nato in EU) o trošenju 800 milijard evrov za dodatno in pospešeno oboroževanje Evrope ob pričakovanju umika ameriškega zaščitnega ščita. O tem povejmo takoj, da četudi bo ščit ostal, kot je minule dni zagotovil državni sekretar v Trumpovi administraciji Rubio, češ, da se ZDA zavezništva ne zapuščajo, bodo morale njegove članice vseeno povečati obrambne proračune iz sedanjih dogovorjenih 2% BDP na 5%, tako kot zahteva inovativni in burkaški ameriški predsednik, kar več ali manj sovpada s Leynovim planom ReArm Europe.
No, moral bi Gruden vedeti, da ko govori o ruskem imperializmu, je le ta v primerjavi z ameriškem malenkosten in ne sega dlje od območji in držav, ki obdajajo Rusko federacijo, medtem ko so ZDA s privolitvijo dotičnih vlad ali na silo vse povsod po svetu (Imajo namreč 544 baz v 43 državah in še 195 na prekomorskih teritoriji pod ameriško jurisdikcijo, Rusi pa le 14 in razen ene, v Siriji, vse ostale na prostoru nekdanje Sovjetske zveze).
Moral bi Gruden tudi poznati zgodovino ameriško-ruske konfrontacije tekom hladne vojne, še posebej »Kubansko krizo«, ki je svetovni javnosti dala vedeti, da pravila mednarodnega prava in ustanovne Listine OZN veljajo le do trenutka, ko se ena od dveh jedrskih velesil ne počuti ogrožena od druge, nato neformalna a vendarle dokazana zagotavljanja Washingtona Moskvi, da se Nato, po razpustu Varšavskega pakta in Sovjetske zveze ne bo širil preko meja ponovno združene Nemčije, oziroma se bližal ruskemu ozemlju, in iz vsega tega razumeti, zlasti, ko je Severnoatlantsko zavezniško skoraj v celoti obdalo zahodno mejo Ruske federacije – z Finsko, Litvo in Latvijo se ji je celo dotaknilo – zakaj se je z načrtovanim članstvom še Ukrajine v zahodnem paktu Rusija začutila ogrožena.
Če temu dodamo še neuresničen dogovor iz Minska 2015 o uzakonitvi posebnega, avtonomnega statusa regiji Donetsk in Lugansk, s skoraj polovično populacijo Rusov, so razlogi Putinovega besa na mizi.
Osebno sem agresijo 24. februarja 2022 obsodil, ker nesorazmerna z neizpolnjenimi zagotovili, a sem jo razumel. V enem od predhodnih komentarjev, potem ko sta bila takratna ameriški predsednik Biden in sekretar Nata Stoltenberg, grobo zavrnila Putinovo zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusijo in po implementaciji minskega sporazuma, sem s strahom napovedoval izbruh nasilja, a si želel, da bi se motil.
Prepričan sem da vse to Matjaž Gruden ve, da ve tudi, da je za Evropo sramotno, da je iniciativo za končanje vojne prevzel Donald Trump, a si kot uslužbenec evropske birokracije ne upa niti razmišljat drugače kot njegovi nadrejeni, formalno nič vezani z Ursulo von der Leyen, a več ali manj vsi v njeni miselni sferi. S tega zornega kota ga razumem, ne pa da se trudi soliti pamet tudi priznanim imenom doma, ki razmišljajo drugače, ala omenjena Hribarjeva, pa Milan Kučan, Danilo Turk in druge.
In nazadnje ve tudi, da brez dodatnega oboroževanja, Evropa, brez ZDA, prekaša po vojaški moči Rusijo vsaj za enkrat in da gre pri Leynovem načrtu 800 milijard evrov le za priložnost do mastnih dobičkov s strani vodilnih evropskih politikov in njihovih sponzorjev, ob poslu stoletja za vrh EU.
Nessun commento:
Posta un commento