Juncker bi najbolj koristil eVROPI če bi se upokojil
priznajmo si,
levi in desni, da je bilo prejšnje vodenje izvršilnega organa Evropske unije, v
mandatu Portugalca Jose Manuela Barrosa, veliko uspešnejše od sedanjega, ko na
čelu Evropske komisije sedi Luksemburžan Jean-Claude Juncker. Resda begunsko-migrantske
krize in Donalda Trumpa še ni bilo, a bili so drugi in za njegov čas nič manj težki
izzivi, kot recimo zavrnitev Evropske ustave s strani Nizozemske in Francije 2005,
ki jo je nadomestila Lizbonska pogodba, ter še hujši, ekonomsko-finančna kriza 2008
ter težave evra.
Ni mu bilo lahko, a je vse to zmogel preveslati
in predati EU v relativno dobri kondiciji 2014 nasledniku, ki je slovel kot ena
najbolj karizmatičnih figur na evropskem parketu, kot vodja vlade (Luksemburga)
z najdaljšim stažem v kateri koli članici EU in v času omenjene krize kot prvi
stalni predsednik Evro-skupine.
Ali se je Jean Claude-Juncker prehitro postaral,
sicer je v letih še polne modrosti (64), ali ne živi zdravega življenja, dejstvo
je, da novi funkciji in novim izzivom ni kos, kot bi od njega pričakovali.
Autoritete ima le še toliko, kolikor mu jo voditelji držav članic Unije
priznajo. In veliko jih ni, ki bi bili do Junckerja tako vljudni. Naši, recimo,
vse do danes, ko so končno na glas povedali, sicer posredno, to kar bi mu
morali že zdavnaj. Predsednik Republike Pahor: »Evropska komisija ni izpolnila pričakovanja, da
bi se postavila na stran evropskega in mednarodnega prava ter tako dala jasen
signal, da je sporazume in odločitve sodišča potrebno spoštovati,«, predsednik
vlade, dr. Cerar: »EK je varuhinja pogodb. V tem primeru je politika
prevladala nad pravom.« in v enakem tonu tudi predsednik Državnega zbora, dr.
Brglez.
In če jih je vse bolj kontroverzni vodja Evropske
komisije slišal, veliko ljubčkanja na naslednjih srečanjih ne bo več. In prav
je tako.
Še nekoliko razumem njegovo vedenje vezano na
politično pripadnost, to, da se kolegom premierjem iz iste ali sorodne
politične opcije noče zameriti, da jim gre kolikor lahko na roko, zato Orban in
ostali EPPjevci počnejo to kar jim najbolj ustreza (sesuvanje načela solidarnosti
pri razporejanju azilantov in prevzemanju bremen migrantske drame je najbolj
evidenten znak tega početja), ne razumem pa, da ne premore neke bolj načelne
drže, ko gre za očitno obrambo vladavine prava, oz. načela spoštovanja
evropskega in mednarodnega prava.
Kako si drzne izjaviti v Evropskem parlamentu,
potem ko je že potekel rok za implementacijo arbitražne razsodbe o meji med
Slovenijo in Hrvaško in je Slovenija svoj del naloge v celoti opravila, »da gre
za dvostranski problem, ki ga je nujno rešiti na dvostranski ravni« ter da »je
Komisija ponudila pomoč a da nobena država še ni posegla po njej«?!
Slovenija je skorajda že moledovala po tej intervenciji,
zaprosila je sedaj Komisijo samo, da prevzame tožbo zoper Hrvaško za kršitev
pravnega reda EU na Evropsko sodišče v Luksemburgu in znova nič. Ne le to,
Juncker je celo napovedal, da pod njegovim vodenjem Komisije ne bo več sprejemanja
novih kandidatk v članstvo EU če ne bodo prej imele jasno in formalno definirane
meje, s čimer je dal gromozanski adut v rokah Hrvaške, ki bo lahko izsiljevala
Srbijo, Bosno-Hercegovino in Črno goro, s katerimi ima vrsto odprtih tovrstnih
vprašanj, z rešitvami, ki bodo njej po
godu. A se pri tem skriva tudi velika nevarnost razplamtevanja novih
nacionalizmov in konfliktov v tem prostoru.
No, slovenska Vlada je primorana sedaj vložiti
sama tožbo na Sodišče EU in zanimivo bo videti, ali lovke EPP politike niso
morda prodrle tudi skozi njegovih vrat. Medtem pa bi veljalo pozvati
evroposlanca iz slovenskih koalicijskih strank, Tanjo Fajon in Ivo Vaigla ter
tudi Igorja Šoltesa, naj javno pobarajo Junckerja glede te njegove nedostojne
in nesprejemljive drže, zlasti ob mnenju pravne službe EK.
Nessun commento:
Posta un commento