VIZIJA
SLOVENIJE 2050…
Oziroma
kako Slovenke in Slovenci želimo živeti leta 2050. No, spoštovana Vlada, ne le
Slovenke in Slovenci, tudi vsi ostali državljanke in državljani ter prebivalke
in prebivalci te naše lepe dežele bi radi bili deležni – če se le da -
uresničevanja istih želja.
In
katere so le te? Kot pravi ministrica Alenka Smerkolj, zadolžena za razvoj in
evropsko kohezijsko politiko, da postanemo družba aktivnih državljanov, ki naj
kritično in tvorno sodelujejo v vseh družbenih procesih, da skozi družbene,
tehnološke in institucionalne inovacije razvijemo model, ki bo aktivno ponujal
odgovore na globalne izzive, da
uveljavimo zaupanja vredne institucije, odprte in odgovorne do državljanov,
vsem enako dostopne in transparentne ter optimalno učinkovite pri svojem
delovanju. Prav kakovostne javne storitve ter sodobna prometna in
komunikacijska infrastruktura – poudarja ministrica - bodo omogočale aktivnejše
sodelovanje pri odločanju ljudi v vseh procesih in ne-nazadnje tudi pri hitrem
in uspešnem reševanju sporov. Super!
To
je Vizija. Kaj pa stvarnost 2016?...Pa pustimo, za enkrat, pričo o
nezaposlenih, revnih, tajkunih in gospodarskem kriminalu.
»Migranti
v Stožice!« - kričijo »zelo aktivni« državljani iz Kidričevega, ki nočejo da država
vzpostavi v njihovem kraju, v prostorih zapuščene vojašnice, nastanitveni
center za begunce, ki bi na poti v Nemčijo ali iz Nemčije nazaj obtičali pri
nas. Kapaciteta cca 4000 ljudi. »Smo premajhni za tako maso ljudi« - pojasnjuje
župan. »Gre za problematične ljudi, ki jih Nemci vračajo. – dodajajo
protestniki - Vrnimo jih tja od koder so prišli, ali pa jih vzemite v
Ljubljano, k Strojanovim (znana romska družina) in bližje parlamentu«.
Z
lahkoto seveda porečemo, da gre za odziv strahu, nestrpnosti in nesodelovanja
pri upravljanju z begunsko krizo, le manjše skupine Slovencev, ker se jih je
protestnem shodu zbralo le kakih 200, a prepričan sem, da bi enako ravnali v
večini slovenskih krajev, ki bi na novo izvedeli, da so izbrani za to nalogo.
Tudi,
ko bi v Bruslju našli formulo za skupno reševanje tega izziva, brez dvoma
največjega v zgodovini Evropske unije, ki jo utegne tudi sesuti, in bi se
dogovorili za razporeditev bremena sprejema, namestitve in oskrbe več sto
tisočih migrantov po državah članicah, od Grčije do Švedske, od Bolgarije da
Velike Britanije, po načelu sorazmernosti, tudi ko bi pri tem sodelovale celo članice,
ki teh ljudi nočejo (Madžarska, Poljska, Slovaška, Češka itd…), bi vsaj deset
tisoč pribežnikov morali sprejeti tudi pri nas.
Kaj
šele, ko smo neizogibni in ključni člen »balkanske poti«, ko smo z Grčijo edina
vstopna država v Schengenski prostor in vsi ki hočejo v osrednjo Evropo in
prihajajo s Turčije nimajo druge poti, kot preko Slovenije?!
Nastanitvene
zmogljivosti preprosto moramo vzpostaviti, oziroma usposobiti, s privolitvijo
ali brez lokalnih okolji, in najbolj logično je, da se to opravi tam kjer že
stoji za to uporabna infrastruktura, ob aktiviranju seveda vseh varovalnih
mehanizmov, ki so za to potrebi, da bi taka namestitev ne povzročala skrbi
tamkajšnjim prebivalcem.
No,
a to ni bistveno. Problem je, da se migrantov vse bolj bojimo, jih sovražimo in
zavračamo, da solidarnost in humanost izumirata, da se na mesto njih krepi
fašizem, da se večina z ograjevanjem meje tudi z rezilno žico strinja,
prepričana, da bo tok beguncev zadržala in ga usmerila drugam, pa četudi v
morje? Da je to civilizacijska sramota nikomur ni mar, razen tistim, ki jim je
žica zarezala v življenje, posel, odnose s sosedi ter tistim intelektualcem, ki
ohranjajo neko dostojanstvo in znajo gledati dlje. Zato, mimo grede, pobudnikom
referenduma proti ogradam, opustite to zamisel, oziroma, kot bi dejal Dante:
»opustite vsak up, vi ki vstopate!«, ker bo morebitno tako izrekanje le še bolj
legitimiralo in okrepilo zagovornike ograjevanja. Kljub zadnji anketi Dela, po
kateri bi naj bilo nasprotnikov ograje več kot podpornikom, tvegam napoved, da
bi se izreklo za njeno odstranitev ne več kot 20% ljudi. Dovolj je le ena
zgodba po vzorcu Kolnske, ali kak drug incident, ki bi ga zakrivil migrant, (pa
česa takega ni težko niti zrežirati…) ali pa, zavoljo poostrenega nadzora
avstrijskih mejnih organov, kopičenje prebežnikov v na našem ozemlju, pa bi se tehtnica
povsem obrnila.
To
je stvarnost aktivnega državljanstva danes in tehnološke ter institucionalne
inovacije ki naj ponudijo odgovore na globalne izzive…Česa bi se naj še izmislili,
ko smo že rezilne kolute, pardon…. tehnične ovire!
Se
pa strinjam s pobudo predsednika vlade, dr. Cerarja, nemški kanclerki Merklovi,
da se naj okrepi evropski nadzor na vstopni točki med Grčijo in Makedonijo, pri
čemer bo treba obema državama krepko pomagati, predvsem materialno in
kadrovsko. Ali še bolj uporabna zamisel Slavoja Žižka: Nastanitveni centri na
varnih ozemljih v državah od koder ljudje bežijo, kjer naj se vsi prosilci za
azil v EU ustrezno procesirajo in nato pospremijo do želenih ali drugih možnih
destinacijah. A tudi v tem primeru, se oskrbovalnim in prenočitvenim punktom
pri nas ne bi mogli izogniti.
Sicer
kako je še daleč Vizija Slovenije 2050. Zdi se mi da je vsako leto dlje!
Nessun commento:
Posta un commento