Dr. Ivan Kristan vztraja na nezakonitost občine Ankaran

http://www.dnevnik.si/ljudje/dr-ivan-kristan

ODZIV NA INTERVJU IN PISMO DR. IVANA KRISTANA  V DNEVNIKU  1.7.2014

Spoštovanemu dr. Ivanu Kristanu se bom kar dvakrat zahvalil. Prvič za lepe, prijazne in pohvalne besede na račun mojega županovanja v Kopru, drugič za priložnost, ki mi jo daje, da podrobneje pojasnim svoje stališče do zgodbe z ankaransko občino.

Nisem med zagovorniki razdelitve Mestne občine Koper na več malih občin, kot je svoj čas zahtevalo Ustavno sodišče, in obžalujem, da so se Ankarančani odločili tako kot so se, a nimam pravice, kot je nima nihče, ugovarjati njihovi izbiri, nasprotovati njihovi volji v trenutku, ko jim je bilo s strani zakonodajalca  (Državnega zbora) in ne »posameznih pravnikov«, sporočeno, da je pobuda 600tih njihovih sokrajank in sokrajanov za odcepitev iz MO Koper in ustanovitev svoje lastne občine zadovoljevala osnovne zakonske pogoje za ta korak, ter da so morali svoje dejansko razpoloženje do nje le še preveriti, oziroma ugotoviti na referendumu. Naj dodam, po enakem postopku in v istem času, kot prebivalke in prebivalci druge takrat nastajajoče občine - občine Mirna.

Dr. Kristan se pravilno sklicuje na 139. člen Ustave, po katerem se občina ustanovi z zakonom, pozablja pa na člen, ki je vodil Ustavno sodišče k odločanju o tem, da se je morala občina Ankaran ustanoviti, to je 14., ki govori o enakosti pred zakonom. Če so bili vsi prehodni postopki v obeh primerih (Ankaran in Mirna) vodeni z enakimi vatli, če sta bili obe pobudi priznani za legitimni in zakoniti in če sta oba referenduma pokazala, da sta slednji nedvoumno uživali večinsko podporo prizadetih prebivalcev, Državni zbor ni smel ravnati drugače, kot uzakoniti obe, ali nobene. In tako je z Ankaranom tudi bilo, vse do suspenzivnega veta Državnega sveta po uspešnem lobiranju župana Popoviča. Za občino Mirna se ni nihče brigal. Ob ponovnem glasovanju v Državnem zboru je zmanjkal en glas: 45 za, namesto potrebnih 46.

Res je, zakon ni šel skozi, a ostalo je dejstvo, da je bila volja Ankarančank in Ankarančanov prezreta za razliko od volje sodržavljank in sodržavljanov Mirne.

Nastali sta eklatantna neenakost, oziroma diskriminacija ter nedopustna arbitrarnost. In na to se je Ustavno sodišče odzvalo, najprej z napotilom parlamentu kako naj ravna, nato pa, ko poslankam in poslancem ni bilo mar zanj, z odločbo, ki je občino ustanovilo. A ne dvomim, da dr. Kristan do potankosti pozna in bolj kot jaz razume utemeljitev odločbe.

Priznam, da me je taka poteza, pravno gledano, nekoliko zmedla, da sem jo videl kot svojevrstno anomalijo v sistemu, toda prvi odzivi stroke in celo bivših ustavnih sodnikov, (znova bom izpostavil takratno razlago dr. Janeza Čebulja:«Ustavno sodišče je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za ustanovitev občine Ankaran in ni možnosti, da bi zakonodajalec odločil drugače. Zato je sodišče s tehniko, ki ji v ustavnopravni terminologiji pravimo 'način izvršitve odločitve ustavnega sodišča', določilo ustanovitev občine Ankaran.«) so nam povedali, da je bila korektna in da jo je bilo potrebno spoštovati. In če je dr. Čebulj danes spremenil mnenje, to še ne pomeni, da se je prvič zmotil. Ne nazadnje, da je Ustavno sodišče ravnalo prav menijo drugi enako eminentni ustavni pravniki. Torej, dr. Kristan, ja 139.temu členu, a še prej ja, 14.temu!

Pa argument domnevnega neizpolnjevanja pogojev zaradi italijanske narodne skupnosti?! Lepo vas prosim, dr. Kristan. Tamkajšnji prebivalci njeni pripadniki so pobudi za ustanovitev občine Ankaran pritrdili, jo podprli in demantirali vodstvo skupnosti v Kopru. Seveda, nimajo še lastne organizacije, ker še občine ni, a jo nameravajo ustanoviti, tako kot organizirati izvajanje njihovih posebnih narodnostnih pravic.

Sicer, neverjetno je, kako se je sedaj mobilizirala ustavnopravna stroka, kako so se začele v parlamentu pisati in sprejemati zakrinkane (gre za ubranitev zakonodajne ekskluzivnosti Državnega zbora?!) politične deklaracije v prid ohranitvi celovitosti Mestne občine Koper, ker da je strateško pomembna za Slovenijo, ko pa je bila sedanja teritorialna organiziranost te občine res na prepihu, ko je Ustavno sodišče pritrjevalo pobudi male skupinice ljudi z odvetnikom Danijelom Starmanom na čelu in s ponavljajočimi odločbami vsiljevalo tako občini sami kot Državnemu zboru razdelitev njenega območja na več (ne nujno štirih) mali občin, ker da mesto ni imelo kaj deliti s podeželjem in obratno, so bili vsi, ki se danes oglašajo tiho. Tudi poseben status za Koper je bil predlagan, zavoljo nacionalnega pomena Luke in sicer pomorske usmeritve Slovenije, zavoljo strateške obmejne lege z Italijo in Hrvaško, zavoljo prisotnosti avtohtone italijanske narodne skupnosti, pa spet vsi tiho, nobene podpore tej zamisli.

Da je bila naša odločitev o tem, da nismo šli narazen, pravilna so povedali, poleg vrste zborov krajanov, kar trije referendumi: prvi 1994 leta in to v razmerju 9 proti 1, v sleherni od 23 krajevnih skupnosti, ZA ohranitev MO Koper v obstoječih meja, oziroma točneje za razširitev ozemlja s priključitvijo še treh KS takratne občine Sežana (Podgorje, Zazid in Rakitovec), seveda na njihovo prošnjo, drugi 1997 leta v razmerju 8 proti 2, PROTI ustanovitvi občine Dekani, ki jo je bila predlagala vlada, in tretji, dve leti kasneje, v razmerju 7 proti 3, PROTI oblikovanju samostojne občine Ankaran-Hrvatini. Ob tako jasno izraženi volji si Državni zbor ni upal glasovati drugače kot je, oziroma posvetiti najprej občino v prejšnjih meja in kasneje zavrniti oba predloga za njeno preoblikovanje.

In zmagali smo takratno bitko tudi s pomočjo Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope, ki je poslal k nam kar dve ekspertni skupini, v razmahu pol leta, ki sta se pogovorili z vsemi pristojnimi akterji, od vodstva MO Koper, do vlade, od parlamenta do Ustavnega sodišča, ter končno v poročilu 2001 leta razsodili, da je teritorialna organiziranost občine izpolnjevala vse kriterije Evropske listine o lokalni samoupravi predvsem pa temeljila na osnovnem, to je na večinski volji svojih prebivalcev.

Žal, politika župana Popoviča do Krajevne skupnosti Ankaran v minulih letih je privedla do sprememb v razpoloženju prizadetega okolja, do pobude za odcepitev in do njene realizacije.

Tako kot ljudem občine ne moreš vsiliti, enako, če jo zahtevajo, izpolnjujejo zanjo potrebne zakonske pogoje in so večinsko za, jim jo ne moreš odvzeti, oz je ne priznati! Sedaj so zakonski pogoji poostreni, število prebivalcev, če se ne motim, mora presegati 5000 in torej podobna zgodba se ne more ponoviti, a ključno je, da se že v startu to jasno opredeli, ne da rečeš da in ljudi pošlješ na referendum, pol pa se premisliš in se na njihovo voljo požvižgaš.
Umirimo konje, gospe in gospodje, pustimo Ankarančanom da zadihajo in zaživijo v novi občini, sodelujmo z njo, naj ji MO Koper ponudi skupno administracijo in skupne službe ter s časoma privede, prijazno, tankočutno, tamkajšnje ljudi k spoznanju, da je vendarle bolje pod eno samo, skupno streho. Po enem ali dveh mandatih, kar bi bilo dobro tudi drugje, naj se preveri razpoloženje do ponovnih združitev in zmanjšanja števila občin, oziroma do bolj racionalne in učinkovite ureditve lokalne samouprave.


POST SCRIPTUM

Če mi je dovoljeno, dr. Kristana vprašujem, pa tudi ostale ustavne pravnike, ki so pomagali pri oblikovanju Deklaracije o Ankaranu, ali so prejeli kakršen koli honorar in od koga, da bodo bralke in bralci tudi s tem seznanjeni. Hvala za odgovor.