pojdimo volit!

ČEMU BI BILE VOLITVE 13. JULIJA NELEGITIMNE?

O tem, da bodo nelegitimne, ker se bodo zgodile že v počitniškem času,  pravijo v stranki Solidarnost, ki pa se vendarle vanje podaja skupaj s Socialnimi Demokrati. Na podobnem stališču, seveda, tudi ostali pritožniki, ki jih je včeraj Ustavno sodišče zavrglo in zavrnilo ter tako pritrdilo razpisatelju - predsedniku republike.

Sam menim naslednje: Resda, ob že kronično deficitarni udeležbi ljudi na volitvah in referendumih lahko pričakujemo še en tovrstni polom, toliko bolj v času, ko si je večina naroda že načrtovala počitek, dopustovanje, nekaj tedenski beg od običajev, tegob in ritmov delovnega vsakdana s politiko, ki nas odžira a obenem tudi navdihuje (priznajmo si) vred.

Toda smo, sleherni od nas, del skupnosti, od katere upravičeno zahtevamo, da se vede tako, da bo tudi meni, sleherniku, lepo živeti z njo, za njo in zase, da bom njen zadovoljen in ponosen člen, da bom z njo in v njej lahko uresničeval, v čim večji možni meri, svoja pričakovanja. Med temi je, brez dvoma, tudi to, da mi omogoči čas, ko bom po svoji presoji odmislil vse kar bi rad odmislil in se napojil z novimi idejami, energijami, življenjskimi naboji.

A se včasih ta želen scenariji ne izide in smo sami poklicani, da se novim okoliščinam prilagodimo. Od skupnosti zahtevamo to in ono, da jo usposobimo k temu poslanstvu pa ne gre mimo tega, da smo tudi sami dolžni kaj postoriti zanjo, najbolj, ko se ji zatakne in ohromi.

Zbrana v državo, v republiko, je ta naša skupnost zašla v težave. Ne ob predsednikovem razpisu volitev, temveč veliko prej. Padec gospodarske rasti, dohodka in zaposlenosti, zavoljo domačih napak in mednarodne finančne krize, politična preigravanja, improvizacije in negotovost, slabšanje naše podobe tako doma kot na tujem, rastoče nezaupanje javnosti do akterjev oblasti.

Dejanja in okoliščine so privedla do tega, da nam je sedaj dana nova priložnost, da stanje popravimo ali vsaj napotimo k dobremu serviserju. Da, prepričani smo bili, da smo le tega našli že na prejšnjih volitvah, vsak seveda svojega, a sledilo je razočaranje, kar ni izključeno da se ponovi. Toda priložnost je tu in ni druge poti k temu, da jo izrabiš kot ta, da greš volit, da izbereš človeka in politiko, za katera najbolj verjameš, da sledita tvojemu pogledu in pričakovanju kako k boljšemu jutri.

Zato, kot bomo te dni, z domačega ali hotelskega fotelja gledali brazilski mundial, se organizirajmo tako, da si bomo vzeli čas tudi za kako predvolilno soočenje, če svojih političnih barv in imen nismo še izbrali, in da bomo 13. Julija za en dan prekinili dopust in se prikazali na svojem volišču, ali poslali glas po pošti. Verjamem, da je večina polnoletnih dopustnikov z volilno pravico (in dolžnostjo!) to sposobna storiti, morda tudi zato, da nam ne bo treba prihodnje leto znova skozi ta kalvariji.

Da nas določene teme, ki jih nekateri silijo na referendumih (novela zakona o arhivih itd…) ne zanimajo je povsem normalno in pričakovano ( sam sem sicer oddal glas za uveljavitev zakona!), da smo se tudi volitev evroposlancev lotili malce z levo oziroma bolj »desno« (glede na izid) roko,  ni tako katastrofalno (Bruselj je pač še dokaj oddaljen od našega dojemanja njegovega pomena) , huje pa bo, če bomo podobno pristopili k najbolj pomembni in enostavnejši tovrstni nalogi doma, to je k volitvam za Državni zbor. Koga bomo vanj poslali je odvisno od nas in če glasu ne bomo oddali, se bomo odpovedali tudi pravici do presojanja, kritike in, ob slabih politikah, nerganja, protestiranja in vstajenja.

Pa ne nazadnje, a nima tudi kresanje mnenj in politično-ideoloških pogledov kandidatk in kandidatov, ter voditeljic in voditeljev strank svoj čar?

Kaj bodo povedali pri konkretnih vprašanjih in izzivih moderatorjev stari obrazi, več ali manj, že vemo, kaj pa novi? In tokrat, sem prepričan, ne bodo dovolj odgovori tipa: »si bomo prizadevali za večjo gospodarsko rast, za več delovnih mest, za več sociale, za boljše šolstvo in zdravstvo«. Morali bodo vsebovati veliko več, zlasti kako in do kdaj, do deklamiranih ciljev, če bodo hoteli privabiti glasove in zaupanje volivk in volivcev.

Skratka, ocenjujem, da bodo volitve 13. Julija prelomne, tudi ker take niso bile prejšnje, in zato vredne našega truda in dopustniškega dne. Da bodo tudi v očeh Solidarnosti in ostalih dvomljivcev povsem legitimne, poskrbimo, da nas bo na voliščih čim več. Kaj ko bi vsak pri sebi stavil, da se bo udeležba tokrat povzpela nad polovico volilnega telesa? Jaz bom to storil in nagovoril vse moje najdražje, doma in zunaj, k enakemu premisleku in ravnanju.