una Burj Dubai a Capodistria?

Varuhi kulturne dediščine… kje ste?

http://www.regionalobala.si/novica/v-kopru-razgrnili-vseh-sest-projektov-za-novo-stolpnico

V Pokrajinskem muzeju v Kopru je šest arhitekturnih birojev včeraj predstavilo svoje idejne rešitve za nek maga stolp po vzoru dubajskih, ki si ga je domači župan omislil na območju med Ferrarsko cesto in Škocjanskim zatokom in ki bi naj Kopru upihnil podobo prihodnosti. Bral in slišal sem o tem, videl da je bil v občinskem proračunu tudi predviden denar za to nalogo, a si ne bi nikoli mislil, da bi ta norost dobila obrise potencialne stvarnosti.

Pustimo to koliko bi realizacija tega projekta stala in ali bi se investitorji našli, oziroma ali je ekonomsko upravičena in obče smiselna. Kar mene zgrozi je molk varuhov kulturne in krajinske dediščine in tudi pri drugih bolj nedolžnih in celo potrebnih rečeh, kot denimo, vetrne elektrarne, vedno zelo prizadevne in bojevite civilne družbe.

Naj spomnim na zgodbo Toncityja, ki je klavrno utonila v mlaki, ki je več kot desetletje »krasila« prostor pred koprskim sodiščem. Tam bi naj nastal že davnega 1995 leta nek poslovni center, oziroma sedež vrste azijskih družb, ki so videvale v Kopru odskočno desko za prodiranje na srednje evropske trge. Toncity je bila družba, ki bi naj to stavbo zgradila. Želja je bila po dveh povezanih stolpičih, v višini petih nadstropji, ki bi komajda presegla višino obstoječe sodne palače. A ni šlo. Zataknilo se je najprej prav pri piranskem Zavodu za varovanje naravne in kulturne dediščine, ki je zahtevalo, za izdajo soglasja, znižanje gabaritov za eno nadstropje. To pa je jemalo preveč prostora, ki so ga bili najavljeni investitorji načrtovali. Pogajanja so bila dolga in težka in počasi je štartno navdušenje Azijcev pošlo in projekt je šel po gobe.

Lahko bi naštel še vrsto drugih omejitev, ki nam jih je omenjen zavod postavljal ob posegih v mesto, - bil sem takrat župan - od tlakovanja ulic in trgov do obnove stavb. Danes kot da je oblasti dovoljeno vse. Po presoji in opozorilu te ustanove, palme na Pristaniški in Cankarjevi ulici bi naj nikoli bile posajene, pa so tam že deset let. Obveljala je odločitev župana in le narava in čas sta poskrbela za to, da se sedaj sadijo temu prostoru bolj primerna drevesa. Da ne govorimo o tiskanem betonu, ki je bil v mojem času strogo prepovedan.

No, recimo, da se s časom tudi miselni gabariti stroke spreminjajo, posodabljajo, postajajo bolj prožni, fleksibilni, prilagodljivi, zlasti če odvisni od financ občinskih blagajn, toda nekje mora biti meja!!! In Popovičev stolp mora biti ta meja! 
Poglejte razstavljene slike in makete in vprašajte se, še posebej varuhi kulturne in krajinske dediščine, ali smo še pri zdravi pameti? Arhitektom, tudi z največjim slovesom, ne gre zameriti ničesar… So tam, da rišejo, da si drznejo vse kar fantazija premore. So umetniki. Ko pa to preide v županovo napoved razpisa mednarodnega natečaja, bi bo v predvidenih nagradah tudi precej stal, je skrajni čas, da se stroka pristojna za te reči oglasi in pove ali bo tak poseg med starim, zgodovinsko pomembnim mestom in naravnim rezervatom dovoljen?

In če že, bo dovoljeno vse kar si bo človekov um omislil?