Pred 60 leti bi globalno segrevanje lahko ustavili

 

Vedeli so za škodo in zavajali, da je ni – 2

 

»V korporacijah, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi, že 60 let vedo, kakšen učinek imajo na podnebje« - nas Borut Tavčar seznanja v zadnji sobotni ediciji Dela, 21.januarja 2023. Iz članka izvemo tudi, da ExxonMobil še zdaleč ni bil edini med družbami s fosilnimi gorivi, ki so interno vedele, da bo raba teh goriv še pred 2050 imela »dramatične okoljske učinke«. Frapantno! Poiščem še potrditev tega članka v italijanskih medijih in do potankosti povedo isto. Znova, frapantno! Tvitam nek prvi odziv: »Temu lahko pravimo ZLOČIN PROTI ČLOVEŠTVU, kakršnega zgodovina ne pomni!!! Obsodili so vsa živa bitja na planetu na izumrtje! Ker če bi se Kjoto, Pariz, Glasgow in Sharm El Sheikh zgodili pred 60 leti, bi Planet imel pred seboj še kako daljšo prihodnost!

Bilo je zame razkritje brez primere, ki je napovedovalo, da bodo začele »padati glave«. Hitler je bil zakrivil 60 milijonov mrtvih, Stalin bojda še veliko več, blizu 100 milijonov. Gospodje, ki so 60 let tajili kar so bili njihovi znanstveniki napovedali ter kasneje, ko so akademiki in vladni strokovnjaki podobne ugotovitve začeli predstavljati javnosti, ogromno investirali v to, da bi slednje zrelativizirali, marginalizirali, vanje zasejali dvom, so vso človeštvo, 8 milijard in do 2050 morda že 10 milijard  duš, obsodili na brez potomstvo, oz. izumrtje! Pa prištejmo zraven še vse žrtve doslej vremenskih in drugih ekscesov zavoljo mutirajoče se ga podnebja.

Pričakoval sem HALOOO kakršnega ne pomnimo, s strni OZNa, od koder se sicer generalni sekretar Antonio Guterres oglaša in to s pravimi svarili in poudarki, a ostaja neuslišan, sam, pa strani svetovnih voditeljev, vlad, zunanjih in okoljskih ministrov, nevladnih organizaciji, toda članki o tem razkritju so romali mimo, časniki v peči ali zabojnike za papir, in življenje je šlo naprej, kot da se nič takega ni zgodilo. Pri nas, v Evropi, je ostala še vedno prva skrb, kako pomagati Ukrajini poraziti Putinove čete in jih odgnati iz že okupiranih območji, kar bi se naj zgodilo, od trenutka, ko bodo branitelji prejeli nemške tanke Leopard in ameriške Abrams, v relativnem kratkem času - jamčita ukrajinski predsednik Zelenski in sekretar zveze Nato, Stoltenberg. Druga skrb, kako obvladovati draginjo in potencialni družbeni nemir ter omejiti gospodarsko škodo, ki je nastala, kot pravijo, zaradi ruske agresije na Ukrajino, jaz dodajam, da tudi zaradi neustreznega odziva nanjo. Okoljsko-podnebna agenda ostaja sicer med prioritetami, a bolj za lepo videt, kot resna namera se s tem izzivom spopasti.

Če bi slednja obstajala, bi evropske vlade znotraj Nata in EU storile vse, da se vojna konča, (Vojne in vojna industrija sta največji sovražnici podnebja!) kar se z nenehnim oboroževanjem Ukrajine ne more, ker – naj ponovim že desetič – več orožja braniteljem pomeni več aktiviranih uničevalnih moči s strani agresorja. Naj bi Poljska, Nemčija in ZDA v naslednjih tednih dostavile 300 do 500 prej omenjenih najsodobnejših tankov, s katerimi bi naj Ukrajinci na bojiščih končno prevladali. Rusija jih lahko pošlje še tisoč 300 od svojih najmočnejših, kot so T-90. Pa ji v skladiščih ostaja še 12 tisoč starejših. In ne pozabimo na zadnjo izjavo Dimitrija Medvedjeva, bivšega predsednika in premiera ter aktualnega namestnika predsednika Varnostnega sveta Ruske federacije, da morebitni poraz Rusije v konvencionalni vojni privede lahko do jedrske. Toliko o vojni, ki je nočemo končati in o njenih posledicah na podnebje.

Toda to, da se na razkritja medijev glede že 60letnega molka ExxonaMobila in drugih naftnih korporaciji o učinkih uporabe fosilnih goriv na podnebje, ne odreagira kot si tako »opuščanje dolžnega ravnanja«, da ga znova ne naslovim z »zločinom proti človeštvu in naravi«, zasluži, je nadvse škandalozno, če že ne kar sostorilstvo! Tiho vlade, parlamenti, mednarodne povezave in organizacije, vsi glavo v pesek, ali kot tri opice, ki ne vidijo, ne slišijo, ne govorijo in gremo dalje, vse hitreje h koncu homo sapiensa in ostalih doslej znanih oblik življenja na planetu Zemlja.

 

2003 nisem glasoval za to!

 

EU in Nato krepita strateško partnerstvo

Kraj: Bruselj, prizorišče: sedež Zveze Nato, protagonisti: generalni sekretar zveze, Jens Stoltenberg, predsednik Evropskega sveta, Charles Michel in predsednica Evropske komisije, Ursula von der Leyen, predmet: podpis skupne izjave o krepitvi strateškega partnerstva, tokrat – predhodili sta jo deklaraciji 2016 in 2018 – na področjih kibernetske varnosti, vesolja, odpornosti in podnebnih sprememb.

Ni nepomembno, ko se take reči dogajajo, kje se dogajajo ter kdo igra osrednjo vlogo, recimo ji gostitelja, in kdo postransko, gosta. Že slika tiskovne konference po tem dogodku in vrstni red govornikov, pove kdo je bil glavni: kot pri športnikih, ki prejmejo priznanja: na sredi, prvi – Stoltenberg, na njegovi desni, drugi – Michel, na levi, tretji – Leynova. Le pri nastopih je prišlo do rahle disonance: prvi je spregovoril seveda prvi uradnik Nata, druga šefica EK in na koncu predsednik ES.

Ko se je tale trio pojavil na televiziji, v torek 10. januarja, in smo izvedeli, kaj se je bilo zgodilo, sem se vprašal ali sem 2003 glasoval prav, ko sem obkrožil ZA pristop Slovenije k Evropski Uniji ne pa tudi k Severno-Atlantskemu zavezništvu. Da se razumemo, nobenega obžalovanja glede Nata, obratno. Še bolj sem prepričan danes da sem se odločil prav. Ne pa več toliko, kot takrat, glede EU, če se  danes simbolno in tudi vsebinsko vse bolj zliva v vojaško-politično povezavo, ki sem jo takrat zavrnil in za katero je vsakomur s kančkom razuma jasno, da njeno politiko in njena početja vodijo strateški in drugi interesi Združenih držav Amerike in orožarskih kartelov. Ustanovljena 4.aprila 1949 leta kot obrambni pakt držav članic z namenom kolektivne samoobrambe, vemo kaj je z leti Nato postala: skupaj z vodilno zahodno velesilo ZDA, izvoznica neposrednih ali posrednih vojaških posegov širom sveta, ki s samoobrambo članic nimajo ničesar. Irak, Afganistan, Libija, Sirija in, da smo najbolj aktualni, Ukrajina. Slednja se je zgodila in se dogaja predvsem zaradi nje, točneje njenega širjenja na prostor, kamor se ne bi smela, ko je nasprotna vojaško-politična povezava – Varšavski pakt, razpadla in z njo njena vodilna velesila, Sovjetska zveza. Če bi se držala takratnih meja in dogovorov, oz. se ne bi vztrajno približevala ruskemu ozemlju, se Putin februarja ne bi odločil kot se je. Pa jo je bil, ja, pravočasno opozoril, da bi vsaj napovedanemu včlanjevanju Ukrajine rekla NE, s čimer bi v dobrem delu zadostila njegovim zahtevam po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo.

»Imamo politiko odprtih vrat in vsaka neodvisna in suverena država ima pravico se sama odločiti s kom se politično, vojaško in drugače povezati, zato, dragi Vladimir, si tvoje zahteve nekam vtakni!« - je vsebinsko izzvenel odgovor Stoltenberga in, onstran Atlantika, ameriškega predsednika Bidna. Dodajmo še, da se je bila Ukrajina požvižgala na sporazuma Minsk 2014 in 2015 o statusu njenega vzhodnega dela, oz. o avtonomiji pretežno rusko govorečih okrožji Donetsk in Luhansk, in vladarju Kremlja je počil prvi film. Čemu smo priče od 24. februarja dalje ni potrebno posebej opisat. Bog ne daj, da mu poči še drugi!

Kaj imata skupnega EU in Nato, da se čutita poklicani sklepati dogovore o krepitvi strateškega partnerstva? Sedež – Bruselj, pretežni del skupnih članic, recimo tudi osnovne civilizacijske vrednote, kot so demokracija, svoboda, človekove pravice in državljanske svoboščine, toda poslanstvi sta različni: Nato naj bi zagotavljal – kot sem že dejal - samoobrambo svojih članic, a vemo da počne veliko več od tega, Evropska unija pa enotni notranji trg, oz. prost pretok ljudi, dobrin, storitev in kapitala, ter skupni pravni red, to je uveljavljanje zakonov pravosodja in notranjih zadev, skupno sklepanje trgovinskih sporazumov, skupno kmetijsko in ribolovno politiko ter regionalni razvoj. Poleg tega Nato je formalno vezan in dejansko podrejen, si tega priznamo ali ne, Združenim državam Amerike, EU ne, četudi sprejema in se klanja njihovim interesom, pa jim ne ugovarja tudi ko prestopijo meje spodobnega in prej naštetih, pogojno rečeno, skupnih vrednot.

Nenazadnje, me je kot Evropejca, pa verjamem da nas je na milijone ki gledamo na Nato z istimi očmi, kdo vprašal ali pristajam na še tesnejše sodelovanje s to druščino? Pa bom še vlado vprašal, ali sta Michel in Leynova prejela ali vsaj zaprosila za njeno soglasje k temu dogovoru? Hvala za pričakovani molk…kot vsakič.

 

Enotni pri obsodbi, neenotni pri tem kako vojno končati

 

»PRI OBSODBI RUSKE AGRESIJE NA UKRAJINO SMO Z OPOZICIJO NA ISTI STRANI« - SVETA PREPROŠČINA

 

Prestopili smo leto, si voščili vse naj naj, si zaželeli predvsem zdravja in miru. Najboljšim željam naši vladi, parlamentu, vsakomur ki nam na kakršenkoli način kroji usodo, sodržavljankam in sodržavljanom ter vsem ostalim, ki stalno ali začasno prebivajo v naši prelepi domovini, se pridružujem tudi sam. Enako voščim sosedom, vodilnim v Bruslju, vsem Evropejkam in Evropejcem, Zemljankam in Zemljanom, najbolj onim, ki trpijo… zaradi vojn, izgube najdražjih, lakote, vsesplošnega pomanjkanja, brezperspektivnosti! Naj vsi vsaj za trenutek zadihajo s polnimi pljuči vso srečo in dobroto, ki ju premorejo!

Če se vrnem k naši oblasti in vsakomur, ki nam kroji usodo, želel bi si, da ko pristopa k drugemu najhujšemu izzivu današnjega časa, k vojni v Ukrajini – pri prvemu, globalnemu segrevanju, bojim se da je boj že izgubljen, pa itak bolj malo lahko stori – podrobneje prebere zgodovino okoliščin in dejanj, ki so do nje privedli ali vsaj prisluhne onim, ki o tem več vedo, oz. se trudijo detektirati ga z vpogledom 360 stopinj.

Prednovoletni intervju zunanje ministrice Tanje Fajon v enem izmed domačih vodilnih časnikov me v tem smislu, v delu ki se dotika te drame, razočara in žalosti. Pa ja, si mislim, da je prebrala ali slišala Lipuščka, Devetaka, Beblerja, Ferfilo, Turka, Mastnaka, Hribarjevo, pa ne samo Gabrijelčiča, Sobana, Logarja in Volka?! Da ne govorim o tujih virih. Koga sploh ima v strateškem svetu, ki ji svetuje tako kot ji?

Glavno sporočilo intervjuja, da smo »pri obsodbi ruske agresije na Ukrajino z opozicijo na isti strani«.   Ja no, kako odkritje?! Ni ga človeka pri nas, po mojem, mislim na človeka z zdravo pametjo, ki te zločinske nespodobnosti ne bi obsojal. Tudi najbolj strogi kritiki odnosa vlade in ministrstva do te krize obsojamo to kar je Putin zaukazal in počne! Težava ni v tem, da ne bi bilo enotnosti pri obsodbi, razlikujemo se pa pri ocenah kaj storiti, da se s to vojno, s tem pobijanjem in uničevanjem čimprej odneha in pa tudi, kar ni nepomembno, pri razumevanju geneze te tragedije.

Da, agresija je nesprejemljiva, krši vse mednarodne obveze, posega v ozemeljsko celovitost države in Slovenija – pravi ministrica – ne bo nikoli privolila v to, da nekdo s silo ter orožjem zavzame tuje ozemlje. Tako je prav, a se tega vsakič ne držimo. Privolili smo in celo podpirali ameriško-britansko agresijo na Irak 2003, ki je kršila vse mednarodne obveze, posegla v ozemeljsko celovitost države in to celo z pred očmi sveta razkritimi lažmi.

Rekla boš, Tanja, takrat Slovenije nismo vodili mi, bili so drugi časi, a sprejela si z vsemi častmi, celo povabila, Tonyja Blaira na zadnji Blejski strateški forum, vedoč da je bil, skupaj s takratnim predsednikom ZDA, Georgom Bushem mlajšim, sokreator one vojne. Kaj porečeš o Afganistanu, pa, če smo bolj aktualni in zremo k napovedim starega-novega premiera, Netanyahuja, o Izraelu, ki s soglasjem, glasnim ali tihim, ZDA in tudi Evrope, že celo večnost s silo vojaške premoči zaseda in naseljuje palestinska ozemlja, pa s to državo imamo dokaj normalne, celo prijateljske odnose?!

A najbolj nepoučeno, če mi je dovoljeno, »prosto po Stoltenbergu«, izzveni odgovor na vprašanje ali Zahod nosi krivdo za to vojno? »Če bi gledali zgodovino, se je začelo leta 2014 z nezakonito priključitvijo Krima, morda še prej. Takrat se Zahod verjetno ni odzval tako, kot bi se moral, zgodba je šla naprej.« - konec citata. A je to nekaj kar prepriča, kar pije vodo, kot temu pravimo? Da, Tanja, poglejmo zgodovino, toda še bolj nazaj, ko si je Nato začela prisvajati ozemlja, ki jih je do razpada pokrival Varšavski pakt in se tako vse bolj bližala naslednici Sovjetske zveze, Ruski federaciji, ki je v tem približevanju uvidela grožnjo lastni varnosti. Rekla boš, da je bila to posledica suverenih odločitev posamičnih držav vzhodnega avtoritarnega zavezništva, da preidejo k demokratičnemu zahodnemu. Drži, a so se s tem rušila ravnovesja moči - dogovorjena varnostna arhitektura Evrope! - ki so veljala med najmočnejšima jedrskima blokoma od konca druge svetovne vojne pa vse do padca Berlinskega zidu. In celo sami vodilni ameriški strategi ter diplomati so opozarjali, da je bila širitev zavezništva Natova največja strateška napaka, ker je silila k vojni z Rusijo. Pa tudi če ne sežemo toliko nazaj. Pred letom dni je Putin, preden bi se podal na ta krvavi pohod, zahteval od Zahoda varnostna jamstva za Rusijo in implementacijo minskih sporazumov za Donbas. A se ti zdi prav, Tanja, da smo mu tudi mi, preko ust generalnega sekretarja Nata, zabrusili odločen »ni govora!«? Da, krivi smo tudi mi, kot del Zahoda, da se v Ukrajini umira in da zaradi posledic te vojne in našega neprimernega odzivanja nanjo, trpimo tudi ostali Evropejci.

O Ukrajini en sam zvon, ena sama plat

 

Bo kak etabliran medij kdaj podvomil v eno samo “resnico”? 

 

Na nedeljskem portalu Multimedijskega centra RTVSLO, božičev komentar Mihe Lamprehta z Radia Slovenije ob novi obmesečnici, že deseti, vojne v Ukrajini in, glej ga zlomka, znova ista naracija o tej drami in o odgovornostih zanjo, ki jo slišimo iz osrednjih medijev,  da ne govorimo o političnih vrhovih, vsega Zahoda že od njenega začetka. 

“Tragedija ukrajinskega ljudstva, ki je nedopustna žrtev ruskega imperialnega refleksa, – pravi Lampreht – se nadaljuje.” Ni dvoma, tragedija je in se nadaljuje, toda kaj če je bil ob ukazu o začetku “Specialne operacije” Putinov refleks bolj preprost? Varnostni? Samozaščitniški? Samoobrambni? A to da praktično od razpada Sovjetske zveze in Varšavskega pakta se Zveza Nato vse bolj krepi in bliža ruskim mejam in Rusko Federacijo obkroža, ne igra vloge? Če smo že, Evropejci, imeli razumevanje za občutek ogroženosti, ki so ga izkazovale Združene države Amerike, ko se je ‘62 leta, z dovažanjem jedrskih izstrelkov na Kubo, Sovjetska zveza bližala ameriškemu ozemlju, zakaj ne bi z enakimi vatli gledali danes na genezo ukrajinske krize, ko sta vlogi obrnjeni, oz. ko je Rusija tista ki vidi ameriške rakete vse bližje svojim mejam? A zato, ker so ZDA svetilnik srečne prihodnosti sveta, Ruska Federacija pa sila zla, ki ga hoče uničiti, ko ga že ne more zasužnjiti? 

Res je. Bila je surovo in zločinsko napadena neodvisna in suverena članica Združenih narodov in za to početje Putin nima in ne more imeti opravičila. Prva žrtev je ukrajinski narod, druga ruski, ki z večinsko podporo svojemu predsedniku si tega zgodovinskega madeža še desetletja ne bo mogel sneti, tretja smo ostali evropski narodi, ki plačujemo ceno pomoči ukrajinskemu a tudi napačnega pristopa naših državnikov do tega konflikta. Imeli so ves potreben čas, da bi uvideli kaj se je tvegalo z zavrnitvijo Putinove zahteve po varnostnih jamstvih za njegovo državo in z Natovo politiko odprtih vrat in tudi čas, ki ga sicer še imajo, a ga je vse manj, da bi razumeli da zoperstavljanje sosedi, ki bo večno soseda in bo treba z njo znati sobivati in ki mimogrede razpolaga z največjim jedrskim arzenalom na planetu, s politiko sankciji, izolacije in oboroževanja njene žrtve, ne vodi h končanju vojne in obče krize, ampak obratno. 

In ker sem prej omenil enake vatle s katerimi bi morali zlasti mi Evropejci, kot plemeniti interpreti vrednot pravičnosti, soditi mednarodna konfliktna dogajanja in odgovorne zanje, ne pomnim, da bi obsojali, tako kot to počnemo sedaj z Rusijo, enako surovo in zločinsko ameriško agresijo na neodvisni in suvereni Irak, enakopravni član OZN, 2003. Še huje, pri njej smo neposredno ali posredno tudi sodelovali. Mi doma z Vilensko izjavo, ki je poseg ZDA proti režimu Sadama Husseina podpirala in to kljub vedenju, da je bil neopravičen ker utemeljen z lažmi in zavajanji ter, tako kot ruski v Ukrajini, v nasprotju z mednarodnim pravom in z Ustanovno listino Združenih Narodov. 

Pa še nekaj bi preko Mihe Lamprehta vprašal evropske državnike: 

Evropski Parlament je podelil letošnjo nagrado Saharov za svobodo misli ukrajinskemu ljudstvu, zaradi poguma in odporniškega duha ob ruski agresiji. Ker EP in vsa EU posvečata posebno skrb tudi pravicam narodnih skupnostih, menite da gre nagrada tudi ruskogovorečim Ukrajinskim državljanom v Donetsku in Lugansku, ki pa ruski poseg večinoma podpirajo in se za svoje pravice in narodni obstoj skupaj z ruskimi silami celo bojujejo? Pa jih ni malo - od 35 do 40%. tamkajšnjega prebivalstva.  

Za primerjavo z nami, oz. z našima avtohtonima manjšinama, ki nas je – sam pripadam italijanski - za niti odstotek celotne slovenske populacije. Imamo ustrezno urejen status, in to že od ustave SFRJ 1974 leta, a bile so skušnjave znotraj Demosa,  ko smo 92 leta snovali novo Ustavo, da bi te pravice ukinili ali vsaj zmanjšali. Kakšen menite da bi bil v tistem primeru odziv? Nas manjšincev in tudi matičnih narodov? No, vojne ne bi bilo, a tudi prijateljstva in dobrega sosedstva ne. 

Pa če se vrnem k avtohtonim Rusom v Ukrajini, ko bo vojne konec in se bodo, če bo ta konec po željah EU in Nata, znašli na strani poražencev, kako bo EU skrbela za njihovo usodo in narodnostne pravice, ki jim Kijev ni nikoli priznal, še manj uzakonil? 

 

 

  

Slovenije še vedno ni v TPNW

 

Bomo končno pristopili k prepovedi jedrskega orožja? 

 

“Jedrsko orožje predstavlja eno od glavnih groženj mednarodnemu miru, civilnemu prebivalstvu in človeštvu nasploh. Gre za najnevarnejšo vrsto orožja, daleč hujšo od ostalih za množično uničevanje, katerega uporaba vodi do katastrofalnih humanitarnih posledic. Grožnja jedrskega orožja ostaja realna, kot je razvidno iz besednega dvoboja med voditeljema Združenih držav in Severne Koreje, napetosti med Rusijo in Natom ter merjenjem moči med Indijo in Pakistanom.” 

Tako se začenja Poziv, ki smo ga oktobra 2017 – takrat vojne v Ukrajini še ni bilo, sicer bi z njo tudi začeli -  skupaj z nedavno izvoljeno ustavno sodnico, dr. Nežo Kogovšek Šalamun, takrat še direktorico Mirovnega Inštituta, ter mag. Miroslavom Gregoričem, med vidnejšimi in mednarodnimi priznanimi strokovnjaki za jedrsko varnost, že član delegacije OZN, ki je razkrila, kako so ZDA lagale, ko so pred napadom na Irak trdile, da je tamkajšnji režim Sadama Huseina razpolagal z orožjem za množično uničevanje, spisali ter naslovili Vladi, da bi tudi Slovenija vendarle pristopila k Pogodbi Združenih narodov o prepovedi jedrskega orožja (TPNW).  

Kot nekdanja pobudnica, skupaj s Švedsko in skupino drugih manjših držav, še pred Drnovškovo ero, ideje Sveta brez jedrskega orožja, se nam je zdelo nepojmljivo, da ko je omenjena pogodba na predlog gibanja ICAN (International Campaign to Abolish Nuclear Weapons) nastajala, naše države ni bilo zraven in ko je prišlo do glasovanja, 7. julija 2017, je celo abstinirala. Naj spomnim, da je dokument prejel 122 glasov od 193 članic svetovne organizacije in da si je ICAN prav zavoljo te pobude prislužilo takratno Nobelovo nagrado za mir.  

Zato naš poziv, ki je v parih tedni zbral nekaj več od 1300 podpisov, a vlade kljub temu ni prepričal. Tedanji premier Miro Cerar je kot odziv nanj dejal, da dokler jedrsko orožje ima tudi Severna Koreja je težko pozivati druge, da se mu odpovedo. Naj ponovim, 2/3 svetovne organizacije ni imelo tega pomisleka. Pa tudi sicer je bil Cerarjev argument za lase privlečen. Da bi bil vsaj odkrit in povedal, da smo bili pač kot pripadniki zveze Nato sprejeli tudi njeno jedrsko doktrino in da bi kakršno koli problematiziranje le te ujezilo ostale članice, zlasti ZDA. Drži, da nobena od jedrskih sil in z njimi institucionalno povezanih držav, ki mi jih ni težko nasloviti kot “vazalske”, ni bila pristala na prepoved uporabe jedrskega orožja, kljub temu za pristopna pogodba k zavezništvu z ničemer, z nikakršnim določilom, nasprotovanja jedrskemu orožju ne prepoveduje. 

Toda to je že zgodovina. Od takrat so nastali novi momenti: Putinova agresija na Ukrajino, aktiviranje ne samo ruskih jedrskih silosih - ZDA dovažajo v Evropo nove tovrstne konice, med katerimi tudi najbolj sofisticirane doslej, vodikove B61-12 -, pridružitev Slovenije k Stockholmski pobudi za jedrsko razoroževanje - gre za pobudo nastalo 2019 z namenom spodbujanja uspešnega rezultata 10. Pregledne konference Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT) - in pa, nenazadnje, dejstvo, da med podpisniki poziva iz 2017 k pristopu tudi k TPNW, je sedanji član vlade in minister za obrambo Marjan Šarec, ter da je soavtor iste spodbude, mag. Gregorič, med poslanci Državnega zbora iz vrst najmočnejše koalicijske stranke - Gibanja Svobode. 

Oba vabim, celo naprošam, če se že premierju zdi za malo temu prisluhniti, da postorita vse kar je potrebno, da gre omenjeni Poziv na Vlado, da ga seveda  obravnavata pristojna parlamentarna odbora - za zunanjo politiko in za obrambo - in da se končno, po petih letih, tudi Slovenija povsem koherentno in ne s figo v žepu, zapiše med podpornicami Pogodbe OZN o prepovedi jedrskega orožja! 

Vstopimo v novo leto vsaj enkrat na mednarodni sceni z dvignjeno glavo!   

Ukrajinci potrebujejo elektriko

 

“Generatorji upanja”...? 

 

Predsednica Evropskega parlamenta, ga. Roberta Metsola, nas seznanja (Dnevnik, 9.12.2022) , da se je parlament povezal z mrežo Eurocities, ki zajema več kot 200 največjih mest v Evropi, da bi  nabrali in Ukrajincem podarili električne generatorje, transformatorje ter rezervne dele za popravilo elektroenergetskih omrežji, ter jim tako pomagali prebroditi bližajočo se zimo, ki pri njih ni nikoli mila in nedolžna. Pri vseh članicah EU so državne rezerve – pravi Metsola – več ali manj pošle, mesta pa tovrstne zmogljivosti imajo še. 

Vemo kaj počne Rusija, da bi ukrotila Ukrajino. Po vrsti neuspehov na bojiščih, se že nekaj časa znaša nad strateško civilno infrastrukturo, s čimer - kot opozarjajo v Združenih narodih - ogroža preživetje kar nekaj milijonov ljudi. Elektrike ne dobiva že skoraj polovica države. Enako je s tekočo pitno vodo in Ukrajini grozi ena največjih humanitarnih katastrof v zgodovini človeštva.  

A česa takega, kolikor že nehumanega in zločinskega, je bilo pričakovati, ko je Zelenski, opogumljen z dobavami najsodobnejšega ameriškega in evropskega orožja, vzhičeno razglašal prve večje zmage ukrajinskih sil in delne umike agresorja iz okupiranih predelov Donbasa. In še dobro – priznajmo si - da si Putin  ni privoščil uporabe jedrskega izstrelka, kar pa se še vedno lahko zgodi. Zagotavlja sicer, da tega ne bo storil vse dotlej, dokler Rusija ne bo napadena, a vemo koliko velja njegova beseda. Enako je miril, ko se je 120 tisoč ruskih vojakov urilo ob meji kak mesec pred agresijo. Vsi scenariji so torej še vedno možni, dokler ne bo dogovora o koncu sovražnosti. 

A vrnimo se k “generatorjem upanja”, kot so to akcijo v Evropskem parlamentu poimenovali. Plemenito, ga. Metsola, - sam pozivam tudi občine na mojem koncu, v Istri, Koper, Izolo, Piran in Ankaran, da se pobudi pridružijo in poskrbijo za nakup vsaj desetine strojev - toda pozabili ste, da sta največji “generator upanja” volja in pripravljenost na pogajanja o miru in pokončanju te drame, ki ubija in uničuje Ukrajino ter straši in siromaši Evropo. Pri tem pa ste nedavno zakorakali v nasprotno smer: sprejeli ste resolucijo, pa dvomim, da ste imela vi kakršnekoli pomisleke, ki razglaša Rusko federacijo za podpornico mednarodnega terorizma, ki da ga tudi sama izvaja. Morda je res temu tako, a nikoli niste česa takega razglašali na račun Združenih držav Amerike, ki imajo tovrstnih ali podobnih grehov (Vietnam, Irak, Afganistan, Sirija, Libija, Jemen, Kuba, Venezuela etc etc...) do vrha glave. Sicer je največja težava s resolucijo proti Rusiji to, da krepko zoži manevrski prostor za pogajanja v trenutku, ko bi bistroumij v Bruslju in v ostalih prestolnicah EU spoznali, da brez iskanja dogovora s Putinom ne bo šlo, da vojne in vseh z njo povezanih negotovosti in tveganj ne bo konec. Kot nekdo, ki ves čas zagovarja drugačen pristop Evrope do omenjene drame in do agresorja, zlasti potem ko dosedanji je učinkoval le toliko, da je veliko škode prizadejal, bolj kot ruskemu, evropskemu gospodarstvu, naj pohvalim naše štiri evroposlance iz socialdemokratskega in demoliberalnega bloka, Brgleza, Nemca, Jovevo in Grošlja, ker niso prispevali glasu k sporni resoluciji. In Brglez je tudi pojasnil zakaj: “Otežkočena bo pot k pogajanjem!” 

Pa na koncu, glede slednjih, potem ko sta obe strani, ukrajinsko-Zahodna in ruska, načeloma nanje pristali, a vsaka postavila pogoje, ki se vzajemno izključujejo, sugestija naši diplomaciji: daj nekaj od sebe! Predlagaj en sam, za obe strani veliko bolj sprejemljiv skupen pogoj – prekinitev spopadov za mesec dni, ali vsaj med božično-novoletnimi prazniki, ter takoj za pogajalsko mizo v Ankari (še bolje pri nas na Brdu?!) Blinken in Lavrov. Morala bi stopiti zraven - bo kdo rekel - še ukrajinski minister Kuleba in zunanje politični predstavnik EUja, Borrell, a bi lahko taki neuravnoteženosti Ruska stran nasprotovala in pa itak je vsakomur jasno, da je obči dogovor dosegljiv le na relaciji Moskva-Washington. Razmislita, spoštovana Golob in Fajonova, vsaj preden bosta znova soglašala z naslednjo pošiljko 18 milijard evrov Kijevu. Že prav da se Ukrajincem pomaga pri rekonstrukciji razdejane države, a le ko bo vojne konec. V soboto sprejeto nakazilo je Sizifov trud - denar bo pogorel v plamenih spopadov, pa niti en mali vrtec ne bo obnovljen. 

Pa lepe praznike voščim.