Reci Ukrajina in razum odpove

 Bo komu kapnilo? 

 
 

Bo komu v Washingtonu, v Bruslju ali pri nas končno kapnilo, da absolutna zmaga Ukrajine v vojni z Rusijo, kar pomeni absolutni poraz Ruske Federacije, ne pride v poštev, če nočemo pahniti svet v jedrski spopad nepredvidljivih razsežnosti ? Lepo je slišati in brati vesti o pripravljenosti Ukrajine in Zahoda na pogajanja s Putinom in o tem, da je tudi Rusija  ZA, pa se ti takoj prižge lučka upanja na koncu tunela, kot temu pravimo, a se ugasne v trenutku ko bereš dalje in izveš o pogojih enih in drugih za to, da sedejo skupaj. Naveza Ukrajina-ZDA-Nato-EU zahteva umik vseh ruskih sil iz ukrajinskega ozemlja, Kremelj odgovarja "to pa... njet!". In vojna gre dalje. Vstopili smo že v njen deseti mesec. Ponekod se ruski vojaki umikajo in ukrajinski napredujejo, drugod obratno, Rusija raketira in uničuje strateško infrastrukturo, ukrajinskim prebivalcem, ki so ostali doma (8 milijonov jih je odšlo) grozijo tema, mraz in lakota, navkljub obilni humanitarni, finančni in vojaški pomoči Zahoda, v Evropi pa zavoljo predvsem energetske krize, ki je nastala kot posledica bolj kot vojne, slabo premišljenih odzivov Zahoda nanjo (politika vse trše palice do agresorja, brez enega samega korenčka in tudi ne ene same ponudbe face savinga Putinu se ne obrestuje), bredemo v vse globljo ekonomsko, razvojno in družbeno krizo.  Da o posledicah na podnebje niti ne govorimo.  Poudarjam, tonemo v Evropi, ne onstran Atlantika. Naš tamkajšnji zaveznik, ki je nenazadnje diktiral in še diktira naš odnos do rusko-ukrajinskega konflikta, nam pri soočenju s krizo vse prej kot pomaga. S svojim "Inflation Reduction Act", napoveduje fiskalne spodbude in subvencije izključno domačim, torej ameriškim ekološkim podjetjem, (369 milijard dolarjev)  nas pa izčrpava s prodajo energentov in orožja! 

A to ni tako hudo, pravijo v Bruslju. Huje je Ukrajincem in dolžni smo jim pomagati. Bravo, EU! Naprej torej s sankcijami, tokrat še klobuček bomo dali nad ceno ruske nafte, Evropski parlament razglaša Rusijo za podpornico mednarodnega terorizma in podeljuje nagrado "Saharov" za svobodo misli ukrajinskemu ljudstvu, ki da "Na bojiščih brani svobodo, demokracijo, vladavino prava in evropske vrednote".  Verjamem, da zasluženo, a spomnil sem se na rusko govoreče ukrajinske državljane v Donbasu, ki se že  8 let, od padca proruskega predsednika Janukoviča, borijo za manjšinske pravice, ki so jim bile pod novo, Porošenkovo oblastjo ukinjene, odvzete. Gre za krepko manjšino, ki tvori od 35 do 40% prebivalstva okrajev Donetsk in Lugansk, in ki je v vojni z ukrajinskimi silami in neonacisti iz bataljona Azov že ves čas od 2014 leta dalje. Prvotno se je Evropska unija na to odzvala in prispevala k sklenitvi dogovorov iz Minska 2014 in 2015, ki naj bi pokončali državljansko vojno (stala je v 8 letih 15 tisoč življenj!) in uredili poseben status za omenjena okraja, s repristinacijo manjšinskih pravic.  Podpisniki so bili Rusija, Ukrajina, Nemčija in Francija. V 30 dneh naj bi Ukrajinski parlament sprejel zakon o avtonomiji Donetska in Luganska, a tega ni storil, ne v dogovorjenem roku , ne kasneje, in so zato ruski separatisti boj nadaljevali. Zakaj se EU, z garantoma Nemčijo in Francijo, na neizpolnjene obveznosti s strani Kijeva, ni odzvala, mi ni znano, znano pa mi je, da je s tem prispevala k temu čemur smo priča od 24. februarja dalje. Namenoma se tokrat ne spuščam v odgovornosti, ki so poglavitne in gredo Zvezi Nato od trenutka, ko se ja začela širiti na prostor nekdanjega Varšavskega pakta in celo Sovjetske zveze vse bližje ruskim mejam.  

Še zadnje vprašanje vodilnim v Bruslju in pri nas. V Kolikor bi, recimo, RF pristala na umik iz anektiranih provinc, kar pa se mi zdi, po sklepih sprejetih v Dumi, verjetno toliko kolikor kolonizacija Marsa do 2050, kako in  kdo bo povrnil manjšinske pravice tam - pa ne mislim na Mars - živečim Rusom? Jim bo kdo od Zahoda stal ob strani? Zakaj o tem pišem? Sam sem manjšinec in ne vem kaj bi se zgodilo in kako bi odreagiral ko bi po osamosvojitvi,  Demosova oblast - pa ni bilo malo skušnjav v tem smislu - ob snovanju slovenske nove Ustave 1992 leta črtala pravice, ki jih je bila Ustava SFRJ že 1974 leta zagotovila avtohtonima skupnostima Italijanov in Madžarov v R.Sloveniji... ki nas je skupaj, pazi, za pičlih 0,5% celotne populacije.   

V nedeljo 27.11. ZA nov Zakon o RTV!

 

KO NAS VIDA PETROVČIČ SILI K PODPORI NOVEMU ZAKONU O RTV

 

Ponovimo še enkrat to kar itak že vsi vemo. Za vsak slučaj. Pozabljivcev je včasih preveč.

Pred nami je še ena glasovalna nedelja, tokrat referendumska. Na predlog SDSa bomo odločali o uveljavitvi ali zavrnitvi treh zakonov, med katerimi je za mnoge najpomembnejši oni o RTV Slovenija. Spomnimo kako in čemu je nastal: Pobudo je bila dala, tako kot tudi besedilo, iz vrst civilne družbe in stroke, Pravna mreža za varstvo demokracije, da bi se katastrofalno stanje zavoda, odkar ga vodijo ljudje ali simpatizerji Janeza Janše, čimprej saniralo in hišo vrnilo k normali, oz. k prejšnjemu javnemu poslanstvu in dolgoletnemu ugledu. Povzela jo je vlada Roberta Goloba in predala Državnemu zboru, ki je novelo zakona z veliko večino tudi sprejel.

Da bi se njena uveljavitev onemogočila ali vsaj upočasnila, tako da bi obstoječe vodstvo obdržalo čim dlje svoje stole in stranka SDS nadaljevala z misijo podrejanja javnega RTVja svojim interesom, ga pretvorila v svoj glavni propagandni mediji, je Janševa stranka poskrbela za razpis zakonodajnega referenduma in pridobila tako kar nekaj mesecev časa, da bi svojo raboto skušala privesti do konca. S svoje strani pa so se gospodje Gregorčič, Whatmough, Urbanija, Rebernikova in njihovi novinarski nameščenci – pa naj me demantirajo če se motim?! - odločili za serijo pred-referendumskih oddaj, s pretvezo čim bolj celovitega, prozornega in objektivnega seznanjenja javnosti z vsebino omenjenega zakona, ki pa so se od prve do zadnje izkazale kot velika pljuvalnica po njem. Ni se bilo potrebno spraševati, komu bo vodenje teh soočenj zaupano, ker so se takoj prikazali Igor Pirkovič s svojo Areno in pa, televizijska »Prima Donna« momenta, Vida Petrovčič, najprej z serijo oddaj »RTV Slovenija danes in jutri«, nato še, ko je referendumska kampanja štartala tudi formalno, s soočenji prijavljenih v njej, seveda o isti stvari. Med oddajami ni bilo razlik. Pravzaprav druga serija je bila le nadaljevanje prve. In Petrovčičeva ni prepustila enega samega soočenja kaki kolegici ali kolegu iz vrst prepoznavnih in bolj cenjenih imen televizije, da ne bi argumenti ZA zakon slučajno prekosili nasprotne. No, morda se gospa Petrovčič v to zgodbo sama ni vrinila, zagotovo pa sta se tako dogovorili z odgovorno urednico, Jadranko Rebernik. Vsa omenjena imena so javnosti že dolgo in dobro znana po simpatiziranju s političnimi strankami desnega pola, predvsem s SDSom.

In priča smo bili celi vrsti Petrovčičevih šovov proti predmetnemu zakonu. Na vsakem soočenju je bilo vabljenih več njegovih nasprotnikov kot zagovornikov, plus sama voditeljica, ki se je ob vsakem izzivu, ob vsakem vprašanju, trudila pomagati prvim in odmagati drugim, oz. slednje je kolikor se je le dalo, s podvprašanji in polemikami, potiskala v obrambno držo in skušala dokazati njihovo neverodostojnost.

Vrhunec tako abotnega početja je bila minula, četrtkova, domnevam zadnja tovrstna oddaja. Znova štirje nasprotniki zakona in tri zagovornice. Češnjica na torti pa sam uvod, kot iztočnica za izmenjavo mnenj, ki bi sledila – branje, s sočasnimi prosojnicami na ekranu, dolge recenzije zakonske novele, ki jo je bil objavil v Financah pravnik Matej Avbelj in ki sam zakon raztrga, kot protiustavnega. Nekdo bi rekel, ok, gre za priznanega pravnika, ki mu kaže prisluhniti, toda uravnoteženost prikazovanja argumentov, ki ji mora slediti vsak profesionalni novinar, bi terjala enako dolgo branje komentarja kakega pravnega strokovnjaka, zagovornika zakona, recimo demanti Avbeljevih  tez s strani predlagateljev zakona - Pravne mreže za varstvo demokracije, ki jo tvorijo enako priznani pravniki iz vrste pomembni ustanov (Pravni center za varstvo človekovih pravic, Amnesty International Slovenija, Danes je nov dan, Zavod za kulturo raznolikosti Open). Na to je Petrovčičevo tudi opozorila dr. Sandra Bašič Hrvatin, toda brezuspešno. »Povejte vi, v čem se Avbelj moti« - ji je zabrusila nazaj.

In kot da vse to ne bi bilo dovolj, ko se je oddaja bližala koncu, se je voditeljica poslužila še nekaj insertov njenih prejšnjih performansov, seveda samih nasprotnikov, oz. kritikov zakona, da bi slednjega povsem poteptala.

Skratka, tako neprofesionalnega, sramotnega, pristranskega in odkrito navijaškega ter agitatorskega vodenja nekega soočenja različnih pogledov na javni televiziji še nisem doživel. Verjamem, da je to prepoznala tudi večina volivk in volivcev in da bo v nedeljo njihov odgovor jasen. Ob tako prozorni propagandi SDSa zakona preprosto ne moreš zavrniti, četudi se ti ne zdi idealen. Hvala Vida Petrovčič!

 

  

Nov spodrsljaj naše diplomacije!

 

RS in EU obsojata ali ne, poveličevanje nacizma in fašizma?

 

Slovenska državnost je utemeljena na zmagi  nad  fašizmom in  nacizmom v drugi svetovni vojni. Brez te zmage danes svoje suverene in neodvisne  države ne bi imeli. Zato izzveni nepojmljivo in do neke mere šokantno, da ko se na najvišjem formalnem forumu sveta - na Generalni skupščini Združenih Narodov, pojavi predlog resolucije, ki obsoja vsakršno »poveličevanje nacizma, neonacizma in drugih praks, ki prispevajo k razpihovanju sodobnih oblik rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in z njimi povezane nestrpnosti«,  ga pri glasovanju Slovenija ne podpre, še huje, glasuje celo proti. Enako vse ostale članice Evropske Unije, ob dejstvu da tudi demokratična Evropa temelji na že omenjeni zmagi.

Zgodilo se je minulega 4. novembra. Prvi odzivi ozaveščene demokratične javnosti, razumljivo v znaku nejevere in zgroženosti. Tudi sam sem tako odreagiral, ko sem za to izvedel. A nek razlog je moral obstajati, da je EU enotno ravnala tako kot je. Da, seveda, šlo je za predlagatelja resolucije – Rusija, in za glavne sopodpisnike - Azerbajdžan, Belorusija, Severna Koreja, Pakistan, Sirija in Sudan, torej za vprašanje kdo komu pridiga?! Gre namreč za režime, ki so tako daleč od demokracije, človekovih pravic, državljanskih svoboščin in strpnosti, kolikor so blizu totalitarnim praksam, ki ne zaostajajo veliko za onimi iz časov Hitlerja in Mussolinija. Pravi paradoks, torej! Poleg tega vemo s čim je Putinov, celo do lastnih ljudi izjemno represiven režim, opravičeval napad na Ukrajino – s potrebo po denacifikaciji sosede, ki se je resda spogledovala s tovrstno ideologijo in celo integrirala v svojo redno vojsko neonacistično paravojaško skupino Azov, a nič drugačnega ni storil Putin s plačanci skupine Wagner.

To kar gre vsekakor zameriti tako naši kot evropski diplomaciji je, da ob vedenju, da bo Rusija znova predlagala v sprejem omenjeno resolucijo, kar počne vsako leto že deset let, jo tokrat ni prehitela s svojo inačico nasprotovanja vsakršni obliki glorifikacije nacizma in neonacizma in tudi izvajanja političnih praks, ki se, četudi iz deklariranega nasprotnega ideološkega kota, poslužujejo, kot sem dejal, istih ali podobnih vzorcev vladanja. Tudi v lastnih vrstah. Poglejmo na primer, zahodno sosedo in novo premierko. Rodila se je, Giorgia Meloni, v neofašističnih ideoloških jasli, postala prvo italijansko politično ime, ker dovolj pametna in prisebna, razumela, da zgodovinskega zla njenih vzornikov iz prejšnjega stoletja ne more opravičevati in še manj podpreti, a ker kri ni voda, se Salvinijeva represivna politika do migrantov vendarle z njeno vlado znova obuja in pričenja izvajati. Kako bo do rasnih, narodnih in drugih manjšin, z našo slovensko vred, bomo še videli. Gospa je šele na začetku svojega mandata.

Zremo lahko tudi na vzhodno sosedo, na Orbanov režim. Pa tudi južno od nas, na širšem zahodnem Balkanu, ali bivši SFRJ, ter pri nas samih, kjer je fašistoidna miselnost še vedno živa in neumorna. Ni članice EU, ki bi bila nanjo imuna.

Ker smo to priložnost zamudili, je Rusija danes tista, ki se lahko kiti s podporo 106 držav njeni obsodbi oživljanju nacizma in fašizma, s čimer si pred tem delom sveta z obraza briše ukrajinski greh, oziroma pridobiva na razumevanju in opravičevanju vojaškega posega na južno sosedo, medtem, ko Zahod, še posebej Evropa, izpadeta kot tista, ki se odpovedujeta zmagi v drugi svetovni vojni in s tem tudi lastnim ustanovnim temeljem. Huda napaka, draga vlada! Celo prejšnja, Janševa, se je bila raje vzdržala.

 

 

Za vogalom, podnebni pekel!

 

Guterresov »glas vpijočega v puščavi«?

 

"Osebno sem se odločil, da bom na glasovnici zaokrožil besedo PROTI vstopu, včlanjevanju ali kakršnemu koli spečanju s tem zavezništvom in da bom k enakemu ravnanju nagovarjal vsakogar, ki me bo o tem pobaral. Zakaj? – Ker poslušam znanost in spoznavam, da našo varnost, blagostanje in prihodnost, četudi dodam posledice vseh bližnjih vojn, ki jih nameravajo sprožiti ZDA (danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom?!) bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden, Saddam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike s katerimi bi se naj v NATO družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike."   

Tako sem agitiral javnost k glasovanju proti temu, da bi se Slovenija pridružila zvezi NATO, skoraj 20 let nazaj, pred referendumom o tem, ki si se zgodil 23. marca 2003. Stranka, ki sem ji še pripadal, Združena lista Socialnih demokratov, je sicer to članstvo, skupaj z onim v Evropsko Unijo, podpirala, a dopuščala je tudi nasprotna mnenja. Demokratični centralizem, ki je krasil njeno predhodnico – Zvezo komunistov, je bil pač pase'. Če ne bi zmogla te odprtosti, bi jo zapustil že takrat.

Kakorkoli že, smo nasprotniki NATA pri nečem uspeli. Razlika z EU je bila očitna. 89,61% za unijo, le 66,05 za zavezništvo. Bolj slaba tolažba, a vendar podatek, ki nekaj pove.

Argumentov, ki sem jih navajal, v prid temu, da bi zavrnili formalno povezovanje z druščino, ki so ji poveljevale in ji še poveljujejo Združene države Amerike s svojimi strateškimi in drugimi interesi (omenim naj le najbolj razvito orožarsko industrijo), je bilo še za kopico, a izluščil sem onega, ki govori o podnebju, ker se te dni v egiptovskem Sharm El-Sheikhu, na konferenci OZN,  COP27, svet znova spogleduje s tem kar se s podnebjem dogaja.

In dogaja se hudo, ter vse huje. Pred 20 leti nas ni skrbelo, uživali smo še povsem običajna poletja in običajne zime, sezonski cikli so izgledali normalni, ponavljajoči se, morda s kako občasno izjemo. Da se je podnebje spreminjalo predvsem zavoljo rastočih izpustov toplogrednih emisiji, je zaznavala le znanost in nas sproti opominjala, da je bilo nujno pričeti z zmanjševanjem teh izpustov, da bi ohranili proces globalnega segrevanja planeta na dolgoročno obvladljivo raven. Vlade so resda začele zapisovati v svojih programih tudi boj proti podnebnim spremembam, več kot 140 jih je tudi podpisalo Kjotski protokol, prvi pomembni globalni dogovor o tem, a se nikoli niso resno spoprijele s tem bojem. Morale bi drastično poseči z rezi in transformacijami v industrijski proizvodnji, v energetski politiki, v potrošnji in v življenjskih standardih posameznikov in skupnosti, kar bi bilo vse prej kot popularno in bi jim težko zagotavljalo politično preživetje.

In danes, po zamujenih 20 letih, smo tam kjer smo. »Na poti v podnebni pekel, ki jo še pospešujemo!« - svari generalni sekretar OZN Guterres, ki pa, da ga ne bi razumeli povsem katastrofično, še vendar dopušča upanje v kolikor toliko pravočasno sanacijo stanja. »Dve sta smeri – pojasnjuje – v podnebno solidarnost (gre za to, da industrijsko razviti Zahod, kot največji proizvajalec CO2 in glavni krivec podnebnih mutaciji, pristane na to, da odplača svoj dolg zaradi njih najbolj prizadetim delom sveta, v prvi vrsti Afriki), ali v skupinski samomor!«

Sam se bojim, tudi spričo dejstva da na konferenci v egiptovskem letovišču polovico G20, skupine 20 največjih in najhitreje rastočih gospodarstev, zastopajo nižji uradniki in ne voditelji držav, kar veliko pove o skrbi, ki jo slednji posvečajo tematiki, da pred človeštvom ni daljše prihodnosti. Če k temu dodamo vojno v Ukrajini, siceršnji spopad Zahoda z Rusijo, kot posledica energetske krize ki je pri tem nastala, vračanje mnogih držav k fosilnim gorivom, in še vrsto drugih konfliktov širom sveta, napovejmo si še nekaj desetletji obstoja, tam morda do konca stoletja. Do takrat, pravi stroka, bo globalna temperatura narastla za dodatnih 2 in pol stopinj Celzija, kar pa ne pomeni da nam bo le za toliko bolj vroče, ampak tudi da ledenikov ne bo več, niti ledu v Arktiki in Antarktiki, da bodo obalni nižji predeli celin, kjer so še danes mnoge manjše države, pod vodo, da bodo suše vse daljše in da bo pitne vode vse manj, da bo narava gorela in se človek ne bo imel več kam dati.

A bi se Biden in Putin slišala in se dogovorila o skupnem reševanju sveta? In če Biden ne, bi to storila Evropska Unija? Ali bomo še enkrat več ugotovili da so glas razuma poslušali vsi, slišal pa ga ni nihče?

 

ODPRTO PISMO VLADI

PRIČAKUJEMO!

Spoštovani predsednik Vlade R. Slovenije, dr. Robert Golob,

spoštovani ministri in ministrice Vlade R. Slovenije!

 

Volili smo spremembo oblasti, volili smo Vas, ker smo hoteli drugačno politiko vladanja, tudi na področju zunanje politike in zlasti v odnosu do ključnega in morda usodnega izziva človeštva, zagotovo pa Evrope, v letu 2022, to je do vojne v Ukrajini! In do obče krize, ki sta jo povzročila tako zločinska in neopravičljiva Putinova agresija kot neprimerno odzivanje nanjo s strani Zahoda.

Toda, kar vidimo, je popolna kontinuiteta s politiko prejšnje vlade, ki je v imenu enotnosti znotraj Evropske Unije in Nata slepo, nekritično sledila vsemu, kar so odločali njuni vodilni pod vodstvom politike ZDA! Ja, tudi Vaša vlada, spoštovani g. predsednik, ne uvidi, da zgolj vztrajanje pri sankcijah zoper Rusko federacijo, brez premišljene, odločne diplomatsko-politične mirovne pobude, vodi le k podaljševanju in stopnjevanju konflikta ter poglabljanju stisk in negotovosti ljudi tudi v sleherni članici evropske povezave. Zato so vse pogostejši in množičnejši protesti in nemiri širom Evrope zoper lastne oblasti. Tovrstna politika se kot bumerang vrača nazaj.

Na vseh srečanjih EU, po novem tudi Evropske politične skupnosti, pa na vseh marginalnih, kot je naš BSF, ploskamo Zelenskemu, ko se zahvaljuje za pomoč in prosi za dodatno – razumljivo in prav! Toda ko označi ruske turiste za vojne zločince in teroriste, ki da ne smejo v Evropo, ker naj bi ogrožali našo varnost, bi mu morali reči: »Tega pa ne!«  Nasprotno, še posebej v luči dogajanj po Putinovem vpoklicu rezervistov je treba ruske begunce obravnavati z isto odprtostjo kot ukrajinske. Prav tako bi morali reči nedvoumen NE nevarnim pozivom ukrajinskega predsednika k takojšnjemu sprejemu Ukrajine v Nato in k preventivnemu opozorilnemu napadu na Rusijo.

Če bi vlada ob nastopu mandata sporočila vodstvoma EU in Nata, da je bil čas za spremembo politike do Rusije in da se bo sama zavzemala za nov pristop, oziroma za okrepljeno diplomatsko ofenzivo ter za Kremlju in Kijevu sprejemljivo pogajalsko ponudbo, in bi nam morda še kdo sledil med članicami EU, bi se z veliko verjetnostjo izognili vsemu, ali večini tega, kar je doslej osem mesečni konflikt pustil za seboj: na tisoče mrtvih, nepopisno razdejanje, neizmerno človeško trpljenje, ruska aneksija dela Ukrajine.

Ravnanje ruske vojske in tudi Putina osebno je od samega začetka vsega obsojanja vredno, Rusija je z napadom na neodvisno in suvereno državo Ukrajino zagrešila zločin in Putin bo moral za to odgovarjati, če ne drugače, pred zgodovino, a zdaj je potreben razmislek o tem, kako dalje!? Kajti smo že pri grožnjah z atomsko bombo.

Tudi uporaba manjšega, taktičnega jedrskega orožja in le na ukrajinskem ozemlju proti domačim silam, ki napredujejo v Donbasu, bi vodila do Armageddona – kot se je izrazil predsednik ZDA, Joe Biden. To pa pomeni, da smo prišli do trenutka, ko je »vrag odnesel šalo«, ali jo je vsaj začel odnašati. To je igra z atomskim orožjem, igra pogube! Igra »Nepovrata«!

Upamo, spoštovani gospod predsednik vlade, gospodje ministri, gospe ministrice, da tudi sami uvidite, da se stvari nevarno bližajo katastrofi neizmerljivih razsežnosti, da drvimo k jedrskemu spopadu. Iz zgodovine pa vemo, da se vojne vedno končujejo za pogajalsko mizo, zato je pogovore med Rusko federacijo in zavezništvi (EU in Nato) nujno začeti takoj!

V čast nam bo, v čast R. Sloveniji, Vam osebno in vladi, ki jo vodite, če boste prav Vi, oziroma slovenska politika dala konkretno pobudo za prekinitev ognja in za začetek pogajanj o prihodnjem sobivanju in sožitju med EU in Rusijo.

V imenu zaupanja, ki smo Vam ga poverili na volitvah, ter prisege ob nastopu mandata, da boste varovali Ustavo RS, ki v 124. členu izrecno zapoveduje, da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«,

PRIČAKUJEMO!

da  storite vse, da pride do tega dialoga!  Kot prvo pozovite Bruselj, naj vodstvi Nata ali EU pokreneta tovrstni poizkus, oziroma naj napotita ustrezno delegacijo v Moskvo, ki naj preveri pripravljenost ruske strani na pogajanja, o čem in pod kakšnimi pogoji. Še več: naj animira Putina, da prekine vojno in pristopi k pogovorom. Slovenija bo pri tem aktivno sodelovala. Sicer njenega soglasja k novim sankcijam proti Rusiji in k nadaljnjemu oboroževanju Ukrajine ne bo! Kajti čas se izteka in če bodo vse vajeti ušle iz rok, bomo začeli odštevati dneve, morda celo ure preživetja človeštva!

 

S spoštovanjem!

 

 

Spomenka Hribar in Aurelio Juri

Maja Breznik

Bojko Bučar

Andrej Cetinski

Janez Černač

Jožko Čuk

Jože P. Damijan

Silvo Devetak

Bogomil Ferfila

Božidar Flajšman

Mira Hladnik

Miran Hladnik

Polona Jamnik

Maca Jogan

Franco Juri

Edelman Jurinčič

Dušan Keber

Uroš Lipušček

Sonja Lokar

Aleksander Merlo

Vlado Miheljak

Vesna Mikolič

Josip Rastko Močnik

Matjaž Mulej

Mateja Kožuh Novak

Emil Milan Pintar

Dušan Plut

Božo Repe

Rudi Rizman

Iztok Simoniti

Svetlana Slapšak

Božidar Slapšak

Miloš Šonc

Iztok Šori

Renata Šribar

Aleks Štakul

Primož Šterbenc

Darko Štrajn

Peter Tancig

Simona Tancig

Niko Toš

Maurizio Tremul

Marko Uršič

Ivo Vajgl

Mitja Žagar

Viktor Žakelj

 

 

Ljubljana, 18.10.2022

Biden priznal, da se Putin ne šali

 

ODPRTO PISMO NAŠIM ODLOČEVALCEM

 

 

Spoštovani predsednik vlade, Robert Golob,

spoštovana ministrica za zunanje zadeve, Tanja Fajon,

spoštovani  kandidatki in kandidati za predsednika Republike

 

Če ste seznanjeni z zadnjim odzivom ameriškega predsednika, Joea Bidna, na dogajanja okrog vojne v Ukrajini, boste razumeli, da smo prišli do trenutka ko je vrag odnesel šalo, ali v najboljšem primeru, ko jo je začel odnašati. 

Tudi uporaba jedrske bombe drobnega potenciala in le na ukrajinskem ozemlju proti odporniškim silam, ki napredujejo v Donbasu, bi vodila k Armageddonu - kot se je izrazil Biden.

Spoznajte končno, da politika ki jo vodita vodstvi Nata in EU, politika novih in novih sankciji, ki se mimogrede prevajajo v vse večje pomanjkanje energije, prehrane in drugih dobrin, oz. v rastoči draginjo in inflacijo v Evropi, ter nenehnega in vse težjega oboroževanja ukrajinskih sil, vodi vse hitreje k pogubi!!! Na vseh srečanjih EU, od minulega  četrtka tudi Evropske politične skupnosti, pa na bolj marginalnih forumih, kot naš Blejski strateški forum, vsakič znova častite Zelenskega. Že prav, da spregovori in prejme aplavz, ko se zahvali za pomoč, zaprosi za njeno nadaljevanje in pokaže odločenost pri obrambi domovine, a ko označi vse Ruse, tudi turiste za vojne zločince in teroriste, ki da ne smejo v Evropo ker ogrožajo našo varnost, ko poziva k takojšnjemu sprejetju Ukrajine v Nato, ko kliče celo po preventivnem opozorilnem napadu zavezništva na Rusijo, ki naj bi, po njegovem, utihnil Putinovo rožljanje z jedrskim orožjem, bi mu morali reči: "Zdaj pa dovolj! Saj niste toliko butast, da ne veste kam bi nas to privedlo"

Skratka, čaš je, že skrajni, da gredo Ursula Von der Leyen in Charles Michel k Vladimirju Putinu, še prej morda Josep Borrell k Sergeju Lavrovu, in ju vprašajo ali so še na voljo pogajanja ter o čem! Če ne oni, pa Vi, g. premier, in Vi, ga. zunanja ministrica, pri čemer bi dobila celo placet od še aktualnega predsednika republike, Boruta Pahorja, glede na njegovo pohvalo in zahvalo turškemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu za mediacijo med Rusijo in Ukrajino pri sprostitvi žita iz Odesinis silosih. Dva izmed kandidatov za predsednikovo nasledstvo bi že šla, a nista še izvoljena in do nastopa mandata utegne že biti prepozno. Pozovite vsaj Bidna, da naj pokliče Putina. Preko Rdečega telefona sta John Fitgerald Kennedy in Nikita Hruščov tako pred točno 60 leti rešila svet.

Naj dodam, da je preko svojega državnega sekretarja Antonyja Blinkna, Biden izrekel pripravljenost na pogajanja s Putinom in na pisne dogovore, pa ne nujno s takojšnjim umikom ruskih sil iz Ukrajine! Za četrtek je najavil pot v Moskvo italijanski zunanji minister, Luigi Di Maio.

Lepo prosim, pojdita tudi vidva, g. premier in ga. ministrica. Pokažita da je Slovenija z dejanji, ne le z besedami, privržena reševanju sporov s politiko miru in nenasilja.

 

Z upanjem

 

Aurelio Juri, opazovalec, ki že 8 mesecev opozarja, da gremo po poti, ki vodi k onemu na kar končno svari predsednik prve velesile sveta. Poglejmo če je še čas, da uberemo drugo.

 

 

Koper, 9.10.2022