Možina in Pirkovič med izbranimi za vodenje predvolilnih tv soočenj

 

Volilna soočenja 2022 na TV Slovenija po taktirki SDS?

 

V četrtek, ob formalnem startu kampanje za parlamentarne volitve 2022, se bodo na TV Slovenija prvič za tokratno izbiro predstavnikov ljudstva pri odločanju o usodi nacije soočili liderji ali zastopniki političnih strank, ki bodo 24. aprila tekmovale za vstop v…«Hram demokracije«. Ob 17h do 18.20 bodo svoje povedale izven parlamentarne stranke, ob 20h do 22h, one, ki so že v Državnem zboru. Berem, da bo do dneva glasovanja  predvajanih skupno 15 volilnih oddaj, oz. 14 soočenj in volilna nedelja in da zaradi njih v tem času ne bo Tednika, Studia City in Tarče. Bo pa Pirkovičeva Arena. O tem še kaj kasneje.

Iz vseh pomembnejših strank slišimo o prelomnih in celo usodnih volitvah, iz SDSa ker bi radi še naprej vladali, da bi svojo politično agendo speljali ko konca, kolikor jih razumemo, z lustracijo vred, iz opozicijskih ker da stanje kliče po uporu  avtokratski praksi vodenja države zadnjih dveh let in k vračanju demokratičnih standardov. Izzivov je več kot preveč: od ruske agresije nad Ukrajino in nevarnosti da neposredno izzove še NATO, do humanitarnih in gospodarsko-socialnih posledic konflikta za vso Evropo, ki se kažejo kot najhujše po 2. svetovni vojni, od še nedokončane zgodbe z neukrotljivim Covidom, bojda že v šestem navalu, do že omenjenih razhajanj v domači politiki. Pa ne pozabimo še na obveznosti, ki jih imamo do narave, okolja in podnebja, oz. do konceptov trajnostnega življenja, ne glede na to, da je Putinov morilski pohod po vsej verjetnosti pomoril tudi upanja, ki jih je svet polagal v uresničljivost dogovorov iz Kjota, Pariza in Glasgowa.

Torej kar nekaj vročih in dejansko usodnih tematik  pri katerih se bodo kresala mnenja na predvolilnih soočenjih in kot še nikoli prej, prav zavoljo te vročice, bi slednja morala biti zaupana visoko profesionalnim in nepristranskim izpraševalcem, oziroma voditeljem oddaj, ki ne morejo biti drugo kot novinarji s preverjeno verodostojnostjo. Nikoli nisem izvedel, pa tudi spraševal si nisem, kako, kot volilni upravičenci, oz. upravičenke, glasujejo pomembnejša imena naše javne televizije kot so Dejan Ladika, Erika Žnidaršič, Manica Janežič Ambrožič, Igor E. Bergant, Tanja Gobec, Mojca Širok in še koga bi lahko naštel. Katera politična opcija jim je bližje, katera stranka, kateri politik, komu gredo njihove simpatije, s katerimi vrednotami se spogledujejo? Gledal in še vedno gledam na njih kot na politično skorajda neopredeljene, nevtralne, super-partes , pa ven da temu ni tako. Distanco so izkazovali do slehernega sogovornika enako, dokumentirani, kritični, radovedni, poizvedovalni, včasih tečni s svojimi vprašanji. In pričakoval sem ta imena tudi na tokratnih soočenjih. Slišim pa, da bodo povsem druga razen že zverzirane Rosvite Pesek,  in, recimo, spodobni noviteti, Jelene Aščič in Andreje Gregorič. Dobri viri mi povedo, da bosta liderje ali druge zastopnike strank spraševala in izzivala še Jože Možina in Igor Pirkovič, vsem znana po tem, da ne le v prostem času, navijata za Janeza Janšo in SDS ter s tem krogom ljudi tudi aktivno in javno sodelujeta. Razume se čemu so bile namenjene najnovejše kadrovske postavitve generalnega direktorja RTVSLO, g. Whatmougha, in z močnimi SDSovskimi primesmi resetiranega Programskega sveta. A naj omenjeni gospodje ne povedo, da bodo soočenja vodena korektno, pošteno in predvsem nepristransko. Vse prej kot to!  Nad vsemi bi omenil g. Pirkoviča, ki že dalj časa določa kaj je prav in kaj ni na tretjem, parlamentarnem programu, po novem tudi v nedeljski Areni na drugem, kjer že vodi slabo prikrito predvolilno agitacijo skladno s svojimi prepričanji. Postal je vodilni televizijski izpraševalec, praviloma prijazen in tudi sugestiven do vabljenih gostov iz vrst oblasti, skorajda inkvizitorski do njenih kritikov. Nič čudnega če novinarji na RTV ga nočejo na čelu Multimedijskega centra,  kot tudi ne z desno politiko že leta kompromitirano Rebernikovo za odgovorno urednico informativnega programa na televiziji. Gre za ljudi ki mečejo slabo luč na glavno medijsko ustanovo v državi, ji rušijo verodostojnost in jo postavljajo vse bolj ob bok SDSovim trobilom a la Nova24TV in že leto dni tudi Planet TV.

Zavedajoči se vsega tega ter dejstva, da bodo kritiki Janeza Janše in vlade, štartali na volilnih soočenjih v podrejenem položaju, se sprašujem, ali se bodo slednji sploh prikazali? Domnevam da, ker formalnih protestov iz njihovih vrst zoper tak izbor izpraševalcev ni slišati. Naj vsaj volivke in volivci razumejo kaj je Janševi oblasti uspelo storiti iz vse doslej visoko cenjene javne RTVSLO.

Najprej premirje v Ukrajini, nato nova varnostna arhitektura Evrope

 

POGUMNEŽI

 

SDSovcem in njim bližnjim treba priznati pogum…  Urbanija, ki tvita upanje, »da Pirkoviču ne grozijo s smrtjo in metanjem v jame«, sam Pirkovič, »da se tudi to sliši in da se naj ve, če se uresniči«, Rebernikova molči a enako kot Pirkovič imenovanje sprejema, kljub zavrnilnemu mnenju zaposlenih, ki sta jih poklicana voditi, vzornik imenovanih pa gre v Kijev sredi vojne, oz. Putinove agresije skupaj z višegrajskima kolegoma, bodrit ukrajinskega predsednika Zelenskega pri njegovem odporu ruskim agresorjem in mu obljubit članstvo domovine v Evropsko unijo… ko bo, če bo.

Združujem v tem svojem razmisleku dve nadvse aktualni temi, ki četudi ne nujno povezani, imajo nek skupni imenovalec, prav za prav dva: pogum teh ljudi - koliko premorejo še pameti, razuma, spodobnosti in empatije morda kdaj drugič?! -  da take klamfe trosijo, da sprejemajo položaje, ki jim ne bodo kos, ker če nimaš kolektiva s ali za seboj, svojih nalog ne moreš dobro opraviti, in da se gredo poti, ki so na območjih oboroženih spopadov vendarle tvegane. Drugi skupni imenovalec pa, zasesti mesta in početi stvari, ki bodo še kako prišle prav, ko bo napočil čas za formalno nagovarjanje volivk in volivcev pred državnozborskimi volitvami 24. aprila. Za Janšev izlet z vlakom si bom dovoli kar oceno, da je šlo za nespodobno izkoriščanje ukrajinske drame in trpljenja tamkajšnjih ljudi za predvolilno promocijo sebe in svoje stranke.

Ukrajinski predsednik je bil tega obiska seveda vesel – kdo ne bi bil, ko te sredi bomb in raket, ki ti uničujejo državo, obiščejo trije premieri in ti v imenu demokratične Evrope, čeprav brez formalnega mandata, povedo, da si heroj, da te vsa celina in veči del sveta občudujejo kot Davida proti Goliji ter branitelja civilizacije in evropskih vrednot in obljubijo da si bodo prizadevali, da se skupnost in narod, ki ju vodiš pridružita čim prej veliki in razviti evropski družini – toda ali so ti »Sveti trije Kralji« Zelenskemu olajšali muke, so mu kaj koristnega svetovali, kako naj se sporazume s Putinom najprej o prekinitvi ognja, nato še o daljšem miru? Dvomim. Prej, kolikor je bilo razumeti, so ga spodbujali k nadaljevanju odpora, oz. boja, pa so mu še obljubili nove pošiljke orožja.

Spominjam se evropske trojke iz časa našega osamosvajanja, ki jo je vodil italijanski zunanji minister Gianni De Michelis. Prišla je v Ljubljano, ko nas je JLA že napadala, a nihče ni poročal, da bi nas bodrila k vztrajanju pri obrambi zoper agresijo, in nato je šla še v Beograd, da bi tudi zvezno vlado nagovorila k čimprejšnjim mirovnim pogajanjem. Janša pravi, da je bil tokratni obisk v Kijev dogovorjen in usklajen s predsednikom Evropskega sveta Charles Michelom in predsednico Evropske komisije, Ursulo Von del Leyen. Ni razloga, da mu ne bi verjeli, toda razlika med vlogo EUja pred 31 leti in danes je očitna, kar po mojem ni dobro. Bilo bi kaj s tega obiska, ko bi se današnja trojka najavila še v Moskvo!

Ukrajina potrebuje čim prej prekinitev sovražnosti, varne humanitarne koridorje, nato resna pogajanja o svojem statusu in o ostalih ruskih zahtevah. Potrebuje, prej kot orožje, nasvete kako do tega pridet. Res da Putin, potisnjen v kot zavoljo izolacije s strani večjega dela svetovne skupnosti, sankciji EU in ZDA, obsodbe generalne skupščine OZN in nazadnje še izključitve Rusije iz Sveta Evrope, na zahodu ne zaupa več nikomur, grozi mu celo, ko ne bo več varno obdan s Kremeljskim obzidjem, Hag in si ga zasluži, a treba vendarle poiskati in najti, po večkratni uporabi palice, tudi nekaj korenčkov. Imenitno bi bilo ko bi mu ga prinesel kar v Moskvo papež Frančišek, ob obisku recimo patriarhu Kirilu. Potrebujemo najprej premirje – je v eni od najboljših TV analiz nastalih razmer dejal naš nekdanji predsednik Republike, in vrhunski diplomat, dr. Danilo Turk – nato širša mednarodna pogajanja o novi varnostni arhitekturi v Evropi, ki bo morala biti vzdržna. Obstoječa, tudi zavoljo ameriške politike širitve Nata, očitno ni! Konceptualno se to da narediti – je še dejal Turk in nakazal na trajno nevtralnost nekaterih držav - vprašanje je le, ali obstaja politična volja in politično ravnotežje, ki mora nositi tako arhitekturo. Odgovor je v rokah in predvsem glavah tako Putina kot voditeljev zahodnega sveta.

 

 

 

 

Treba se je oglašati!

 

Ker Putin ne sliši, pišem njegovemu Veleposlaniku

 

G.Veleposlanik Ruske federacije, Timur Rafailovič Ejvazov,

 Moji morda nadležni a pravočasni maili so vas opozarjali, da vaša država je hodila po napačni poti, da so bile odločitve vašega predsednika nevarne, da se je utegnilo zgoditi kar se je in da bomo zaradi tega na koncu plačali vsi, Ukrajinci, Rusi, Evropejci in ves svet, če ne drugega, tudi če se v tem trenutku, vojna konča, se dogovorite za trajni mir in vaše tanke potegnete nazaj domov ter prekličete povečano jedrsko pripravljenost,  zaradi skupnega poraza v boju proti podnebnim spremembam. Cilji in obveznosti dogovorjeni v Parizu in Glasgowu so le še na papirju! V najboljšem primeru ste prisilili Zahod z vašimi nekdanji simpatizerji, v novo, dolgotrajno hladno vojno, sebe pa potisnili v relativno osamo. Ali se boste zadovoljili s sodelovanjem s Kitajsko in severno Korejo? Morda še s Kubo, Venezuelo, Iranom in Srbijo, v svetu, ki bo gledal na vašega predsednika kot na novodobnega Hitlerja in na Rusijo kot na najnevarnejšega sovražnika? In zadali ste zelo hud udarec, upam, da ne usodnega, mirovnikom po celem svetu, zlasti zagovornikom prepovedi jedrskega orožja, pri nas doma tudi nasprotnikom našega članstva v zvezi NATO ter njene nadaljnje širitve.

Sprašujem se in vas sprašujem, seveda brez upanja na odgovor, ali se še normalni, prisebni, odgovorni ljudje vaše velike nacije, domovine Tolstoja, Puškina, Dostojevskega, Čehova, Prokofjeva, Čajkovskega, Šostakoviča, Stravinskega, Brjullova, Kandinskyega, Saharova, Solženicina...in še in še jih lahko naštejemo,  pa odmislimo svetovno spoštovane politike, zavedajo kaj je vaš sedanji predsednik storil? Kaj je zagrešil. Kakšno sramoto vam je zakuhal? In veliko Rusijo onečastil z neizbrisljivim madežem?

Vaš narod je utrpel tretjino vseh mrtvih v drugi svetovni vojni, branili ste se kot levi pred agresijo Tretjega Rajha, jo ustavili, potisnili nazaj in končno osvobodili vsa ozemlja do Berlina, s čimer ste dali ogromen prispevek zmagi zaveznikov nad nacifašizmom, sedaj pa ste sami postali agresorji in žugate celo z jedrskim orožjem. Ali so pregorele vse možganske varovalke? Je morda kriv Covid? No, vem, da niste preprosti državljanke in državljani, ali uslužbenci in diplomati krivi, tudi ne nižji čini vojske, toda kot ljudje bi se morali Putinu upreti, odstopati ad funkciji, obsojati njegova početja, se iti državljansko nepokorščino, pa četudi za ceno pregona, zapora in Sibirije. Kje so danes Leninove množice ki so pregnale carja? Kje so Rusi s srcem, razumom in vestjo? Kot da so se vsi poskrili, razen izjem, ki gredo na ulice v preskromnem številu, da bi protest zalegel, oziroma da ga organi pregona ne bi mogli zatreti. Naj se ponovim: kje so danes Leninove množice? Žalostno bo, da če bo Vladimirja Putina uspel kdo nagovoriti, da naj neha, bodo to oligarhi. Narod, delavci, kmetje, intelektualci so z rusko revolucijo spodnesli monarhijo. Zbudi se Rusija! Ker tvegamo vsi, vi in ostali svet, da ne bo več bujenja!

Javite to vašim v Moskvo. Sem le en sam, nepomemben glas, ki pa odraža, to sami veste, misli in skrbi najmanj 95% Evropejcem in 70% državljank in državljanov ostalega sveta.

Zbudi se Rusija, dokler še lahko!

 

 Aurelio Juri

 

Koper, 1.3.2022

 

 

Putinova nevarna patologija

 

Gremo h koncu?

 

Že skoraj teden dni in že predolgo, najbolj črni in grozeči oblaki, kakršne smo nazadnje gledali v 90tih letih na Balkanu, prikrivajo Ukrajino. Spodaj bliska in grmi povsod. Smrtonosna nevihta noče in noče pojenjat. Pa vsi čakamo, najbolj seveda trpeči, prestrašeni in ogroženi prebivalci Kijeva, Mariupola, Harkova, Odese in drugih krajev, kjer dežujejo ruski streli, a tudi oddaljena zgrožena javnost širom Evrope in sveta, pa verjamem, da nič manj velika večina v sami Rusiji, da se kumulonimbusi razblinijo in znova posije sonce, četudi nikoli več z iskrenim nasmeškom.  Molimo, da se Putin zave' posledic odločitev, ki jih je sprejel, zločina, ki ga je zagrešil, posilstva, ki si ga je privoščil nad mednarodnim pravom in zdravim razumom ter zaukaže konec te norije in morije. Zelenski pristaja na to kar je zahteval še par tednov nazaj, na nevtralnost Ukrajine, odpoveduje se namreč članstvu v Natu, za svojo državo prosi le  varnostna zagotovila, tako kot jih je sam Putin iskal za Rusijo pri ZDA in severnoatlantskemu zavezništvu. Invazija se torej lahko ustavi in okupatorji vrnejo domov. A se to še ne dogaja?! Zasleduje še kaj, gospodar Kremlja?! Pripojitev Ukrajine Rusiji, razen samooklicanih neodvisnih republik v Donbasu? Dvomim. Njeno zasužnjevanje z zamenjavo demokratično izvoljenega vodstva s sebi zvesto marionetno oblast, pa zagotovo, v upanju seveda, da bodo Ukrajinci s časoma na vse to pozabili, ali se privadili brez dolgotrajnih zamer. Ali ima v mislih morda še kaj, ki sega dlje od napadene države? Ne daj, Bože! A propo, kaj ko bi se Fračišek podal v Kijev in Moskvo?

Priznam, da si nisem nikoli mislil, da bomo tudi povojne generacije trepetale, kot so one naših staršev in dedkov, ko so prvič slišale firerja nagovoriti nemško nacijo in žugati svetu. Resda, bilo je hudo in zagonetno doživljat tudi (k sreči le 10 dnevno) vojno doma – omenil sem Balkan pred 30 leti - ter spremljati in trpeti za usode sorodnikov, znancev ter prijateljev ob veliko bolj krvavi drami v južni soseščini, a vedeli smo, da se bodo sovražnosti vendarle slej ko prej končale in ostale znotraj meja razpadle skupne države.

Tokrat te vere ni, ker se je šel novodobni ruski car nečesa, kar ni povsem razumeti, še manj predvideti, kdaj in kje se bo ustavilo. Ne vem, če tudi sam ve kaj počne?! Ker izjave in drugi signali, ki jih daje so dokaj konfuzni in po svojem blazni. Za sankcije, ki jih ZDA in Evropska unija sprožajo, da bi ga spametovali, se ne zmeni. Obratno, vrača s kontra-sankcijami. Ne pomagajo tudi ne domači mirovniški protesti ter zahteve, da naj preneha z agresijo in dvigne roke z Ukrajine. Odgovarja s pregonom demonstrantov. Tudi izolacija, osamitev Rusije na vseh področjih, ki se postopoma uvaja, mu ne pride do živega. V nedeljo je celo izdal svojim jedrskim silam ukaz o povečanju pripravljenosti?! To kar si je dal v glavo, očitno, hoče speljati do konca, naj stane kolikor stane. Kje pa je ta konec še ne vemo. Dajmo verjeti, ali vsaj upati, da ga bo kdo od bolj prisebnih svetovalcev posvaril, da so mu tanki že prispeli do meje s Poljsko in da jih kaže ustaviti, ker prestop črte pomeni skorajda zanesljivo korak na pot brez povratka, ali če že z zelo težkim, zanj osebno, za Rusijo, za ves svet!

Končam naj z razmislekom, ki zadeva mojo osebno prepričanje, da nosi pri vsem tem svoj del odgovornosti tudi zahod, bolj konkretno ZDA in NATO, če ne drugo – pa odmislim Kubo '62 ter zagotovila Gorbačovu ob razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta – zaradi tega, ker so sporočanja s Kremlja ostajala redno preslišana, ker jih nihče ni resno jemal in ni videl, da so se nimbusi kopičili.  Pri tem se, kot še vedno zagovornik našega odhoda iz Zveze NATO,  sprašujem koliko izmed somišljenikov je te dni spremenilo mnenje? Češ, ta pripadnost nas vendarle ščiti pred silaki in blazneži ala Putin, vsaj dokler ne obrnejo zakodiran ključ in pritisnejo na rdeči gumb. Res je, toda prav NATO s svojo širitvijo na vzhod, oziroma s približevanjem ruskim mejam in z ignoriranjem ruskih opozoril ter zahtev po varnostnih jamstvih, je sprožiteljica Putinove patologije, če si dovolim tale izraz. Kako naj torej? Moje zadnje upanje, da pristanek Zelenskega na nevtralnost svoje države Putina vendarle prepriča k preklicu tankov in k novi priložnosti diplomaciji, ob polnem in ne samo njegovem zavedanju, da sveta kakršnega smo poznali še teden dni nazaj, ni več. Bojim se, da je izgubljen tudi skupen boj proti podnebnim spremembam!

 

 

 

Kdo koga zavaja?

 

BO ALI NE BO? KOMU VERJETI?

 

Generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa, bi kazalo pozvati, če bi bile vse strani v dobri veri, da svetovna organizacija napoti misijo opazovalcev na ukrajinsko-rusko mejo in preveri ali držijo izjave Kremlja o začetku umika v minulih mesecih tam nakopičenih sil, ker da Rusija nima nikakršnega namena napasti sosedo, ali trditve ZDA in zveze NATO da temu ni tako, oziroma, da jih še povečuje in da Putin samo še išče izgovor za vdor na ukrajinsko ozemlje. Po petkovi napovedi ameriškega predsednika Bidna, bi se naj napad zgodil v »nekaj dneh«. Ne vem, ko bo tale zapis objavljen, ali se je prerokba uresničila, ker »nekaj dni« bo že mimo.  

Drži pa zagotovo, da je na terenu vse bolj napeto, da ukrajinske sile in proruski separatisti v Donbasu se tu pa tam obstreljujejo, da so slednji razglasili splošno mobilizacijo, da padajo tudi žrtve, da se civilisti iz te fronte umikajo, tako kot Zahod umika svoje ljudi iz Ukrajine. Vojna psihoza vse bolj vre in kaže da ji je uspelo posrkati vase samega ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki je še teden dni nazaj prosil Zahod, konkretno ameriško administracijo in vrh NATA, naj nehata napovedovati skorajšnjo rusko agresijo, ker da to škoduje najbolj Ukrajini sami, še posebej njenemu gospodarstvu, v petek pa je šel v München na tradicionalno varnostno konferenco prosit za pomoč. Če upravičeno oziroma utemeljeno ali ne, širša javnost še ne ve, ker vsaka stran vztraja pri prvotnih izjavah.

Naši politiki, od Janše do Pahorja, od Logarja do Tonina, ter vsi etablirani mediji težijo, kdo bolj, kdo manj eksplicitno, k veri v to kar povedo v Washingtonu in Bruslju. Ja, saj, če ne zaupamo zaveznikom komu naj? A pozabljamo na to, da so nam prijatelji tudi Rusi, da se skupaj družimo ob Ruski Kapelici na Vršiču, od spomeniku padlim ruskim vojakom v ljubljanskih Žalah, ob neštetih gospodarskih izmenjavah in poslih ter kulturnih dogodkih. Pozabljamo pa predvsem, ali tudi ne, toda raje na eno oko ali obe, zamižimo, na zgodovino in dinamiko odnosov med ZDA in predhodnico Rusije, Sovjetsko zvezo, oziroma med NATOm in Varšavskim paktom skozi vse obdobje tako imenovane hladne vojne. Prikličimo k spominu tiste čase in morali bomo podvomiti tudi na »poštenost« namer, oziroma na »dobroto« zahoda, ZDA in primis, na to da so vedno in za vse krivi Rusi.

Kuba, aprila 1961- 1500 kubanski emigrantov, oboroženih in izurjenih s strani CIE ter izkrcani iz ameriških vojaških ladji v Prašičji zaliv, da bi strmoglavili vlado Fidel Castra, naletijo na nepričakovano oster odpor in so v treh dneh poraženi, ubiti ali prijeti. Nihče ni nikoli odgovarjal. Molk tudi v OZN.

Kuba, oktobra 1962 – Ameriški predsednik Kennedy zagrozi Sovjetski zvezi jedrsko vojno če ne umakne iz Kube 5 raket, ki jih je bila tam namestila in ne prekliče dodatne napotitve tega orožja – znana je ladijska blokada pred Kubo. Sovjetski lider Hruščev pristane in dobi v zameno zagotovilo da ZDA Kube ne bodo napadle ter umik raketnih postojank blizu sovjetske meje v Turčiji. Takrat je bil poglavitni argument ZDA, da »nobena država ne sme dovoliti tovrstnih postavitev bližje od 90 km od svojega ozemlja«. Tako Kennedy. In na to se je dobro spomniti, ko govorimo o NATOvih postavitvah v Baltskih državah tik ob meji z Rusijo.

Čile, september 1973 – CIA poskrbi za krvavi vojaški državni udar proti zakonito in legitimno izvoljeni socialistični vladi Salvadora Allendeja, za umor slednjega in za nastavitev fašističnega režima Augusta Pinocheta. Tudi tokrat nobenega resnega glasu iz Steklene Palače.

Irak, marec 2003 – ZDA po volji predsednika Busha lažejo svetu, da iraški režim Sadama Husseina, poseduje orožje za množično uničevanje in to kljub nasprotnim trditvam inšpektorjev OZN, ki so tam bili in ničesar našli, in ob močni podpori Združenega Kraljestva ter odobravanju še mnogih drugih zaveznic – tudi mi smo na to umazano igro pristali, ker smo pač silili v NATO – napadejo Irak in strmoglavijo režim, mimo odobritve Varnostnega sveta OZN.

In smo že pri današnjih dneh, ko izvemo, da je NATO že 2018 okrepila svojo tako imenovano »prednjo prisotnost« (NATO enhanced Forward Presence) na vzhodu, to je v Estonijo, Latvijo, Litvo in Poljsko,  z več nacionalnimi (britanskimi, kanadskimi, nemškimi in ameriškimi) silami štirih bojnih skupin ob meji z Rusijo, veliko bližje od Kennedyjevih 90 km.

Imejmo vse to na umu, ko obsojamo za nastanek trenutne krize, samo Kremelj in prosto po Toninu navdušeno poveličujemo doseženo enotnost zahodnih zaveznikov. Nismo nič manj krivi in odgovorni!

GLAS LJUDSTVA nam pomaga izbrati

 

HVALA GLASU LJUDSTVA

 

Najprej za idejo, ki vsem, tudi ministru za notranje zadeve Hojsu, ter svetovalcu predsednika Republike, dr. Petriču, pove, da se je dobro leto dni, ob petkih, kolesarilo ne le zato, da bi se negodovalo proti vladi Janeza Janše, ampak tudi da bi se zbistrile, zbrale ter uskladile misli o tem kaj početi, ko se bo zavoljo poteka časa, ki ga še ima, le-ta poslovila, in bomo volivke in volivci pozvani k utelešenju novega mandata. Še enkrat zaupati odhajajočim, ali poiskati alternativo? To bo vprašanje na glasovnici. Hvala tudi, ker me je gibanje vzelo medse – si štejem v čast, da sem nekje med 1800 aktivnih posameznikov, ki so prispevali k oblikovanju 138 zahtev – in tretjič, hvala nosilcem iniciative, da so omenjene zahteve ponudili vsem političnim strankam, ki gredo na volitve, ter v ponedeljek javno predstavili odzive. Na podlagi le teh bi naj do marca pripravili neko spletno orodje, pravijo mu Volitvomat, ki bi volilnim upravičencem in upravičenkam aprila olajšalo izbiro. Strankam, ki so se javne predstavitve udeležile a tudi odsotnim – koalicijskih ni bilo, kar pove veliko o tem, kar si mislijo o civilni družbi, toda očitek leti tudi na trenutno prvo na anketah, na Golobovo Gibanje Svoboda – so tako rekoč ponudili platformo predvolilnega soočenja in po svojem tudi ogledalo lastnih političnih ponudb. In glede na opredelitve do posamičnih zahtev, moja izbira se je že močno skrčila.

Naj pojasnim. Pred nami, prebivalci planeta Zemlja, sta še dva huda globalna izziva, če odmislimo Covidno pandemijo, ki se kaže kot če ne še povsem obvladovano, vsaj v fazi umirjanja, ter večna problema neenakosti in revščine, ki ju ne bomo nikoli izkoreninili. Gre za podnebne spremembe, dinamika katerih, žal, zaenkrat še prehiteva hitrost ukrepanja za njihovo zajezitev, in pa nova varnostna arhitektura sveta, še posebej Evrope, do katere se bodo morali svetovni voditelji, zlasti jedrskih sil, s pomočjo najbolj žlahtne diplomacije, dokopati, če naj človeštvo preživi vsaj dokler mu bo podnebje to omogočilo. Ukrajinska kriza je razgalila vso nezanesljivost, vnetljivost ter neperspektivnost obstoječih razmer med Zahodom in Vzhodom, konkretno med NATOm z ZDA na čelu in Rusijo. Izkazovanje mišic enih in drugih ne vodi nikamor, razen k stopnjevanju napetosti, v nadaljevanju morda k spopadu sankciji in povračilnih ukrepov, nato še k neposredni uporabi orožja, ki se lahko sprevrže tudi v pot brez povratka. In ker sodim, da je odgovornost za nastalo stanje težko pripisati samo »grdemu in zlobnemu ruskemu medvedu« ne pa tudi politiki ZDA in NATA do njega in še marsikoga, se še enkrat sprašujem kaj Slovenija počne v tej druščini, zakaj ne razmisli o tem, da bi iz nje odšla in si nadela status nevtralnosti, kot nekatere druge članice Evropske Unije. Pridobila bi na prepoznavnosti, ugledu in diplomatski moči. Gre torej za to, da po 19 letih članstva, po tem kar je NATO v tem času pokazala, z afganistanskim polomom vred, kaže povprašati narod, kaj si o tem še misli. Če naj ostanemo v tej navezi se moramo držati tudi danih zagotovil o povečanju obrambnega proračuna na 2% BDPja. Iz tega naslova se je ena od strank, ki niso pristopile k zahtevi za referendum, pa jo namenoma ne imenujem, izkazala za nekoliko nekonsistentno, ko je vendarle podprla omejitev investiciji v vojaško opremo. Oboje skupaj ne gre.

Kakorkoli že, po najnovejših meritvah javnega mnenja, je podpora članstvu v NATO iz 66% v času referenduma 2002 padla pod 60%. Da, še vedno je velika, a ne nepremagljiva. Dobra, artikulirana in argumentirana kampanja s pomočjo stroke predane miru, evropskih mirovnikov, nevladnih organizaciji, bi lahko prevesila tehnico na drugo stran. Nenazadnje, je tudi 40% volilnega telesa dober bazen za stranke, ki nasprotujejo temu članstvu in si želijo vsaj to, da še enkrat preverimo, kaj si ljudstvo misli. Ponovim naj misel, ki sem jo že ubesedil v enem od mojih prejšnjih komentarjev na to temo. Če se spopad velikih začne in sprevrže v jedrski, končamo tako in tako vsi, veliko prej kot zaradi uničevanja podnebja, a Avstrijec, Finec, Šved ali Švicar ki bo slučajno preživel, bo lahko rekel, pri tem nisem imel nič. Kaj pa mi?

 

 

Kam pluje RTVSLO?

A VAM MOŽINOV NI BIL DOVOLJ?

Odprto pismo Jadranki Rebernik, Valentinu Arehu in Igorju Pirkoviču

 

Sedaj, v soboto 5.februarja, še Pirkovičev Utrip! Za v anale! A kot sramota za RTV, sramota za vas, ki jo vodite in ji usmerjate fokus in  vsebino!!! Resni javni mediji so in morajo biti kritični do oblasti, do onega, ki ima moč in nam določa usodo, ne do opozicije in javnosti, ki sta lahko tudi grdi, nesramni, nerazumevajoči, sovražno nastrojeni  in ekskluzivni, a nič drugega ne zmoreta kot samo to, da gledata kaj oblast počne in z edinim orodjem, ki ga imata, to je svoboda govora, ji povesta kaj si o njej in o njenem obnašanju mislita. Usode nam zagotovo ne krojita!

Pričakovali smo, uporabniki osrednjega javnega medijskega servisa, da bodo novi vodilni in odgovorni ljudje, ki si jih je zahotela oblast, oziroma vlada, na čelu  zavoda, pričeli stvari, kadrovsko in programsko, spreminjati po njenih okusih in željah, a da se to počne tako robato, ihtavo in od lune vidno, da se RTV hiti pretvoriti v propagandni ustroj, oziroma trobilo SDSa, še preden napoči čas za predvolilna soočenja, mislim, da je prognoziral malokdo.

Gospa in gospoda, ne ugovarjam temu, da imate pravico do politične in ideološke izbire, da čutite in sprejemate opcijo, ki jo družbenemu življenju in razvoju pri nas ponuja premier, da zanjo navijate in da bi storili vse za to, da obstane in ostane na vodilnem mestu, toda te simpatije in prepričanja izkazujte izven delovnega časa, kot aktivisti, podporniki, ne pa tako, da zato, da jih implementirate in prevedete v dejanja zlorabljate položaj, ki vam je bil zaupan, ter mediji, ki ga plačujemo vsi. RTVSLO je javna ustanova, ne državna in še manj partijska!!! Ali vsaj bila je, do vašega prihoda na oblast, in morala bi tako ostati. Tudi sam sem se ukvarjal z novinarstvom, poklicno, polnih 20 let, na javnem radiju in javni televiziji Koper-Capodistria, kot reporter, urednik in voditelj informativnih oddaj in si zato dovolim oceno, da ste vsi trije padli na izpitu profesionalnosti in novinarske poklicne etike!

Sicer še preden bi nove metle na RTVju začele pometati in lomastiti po javnem servisu, kar se dogaja v zadnjem semestru, je bilo opaziti, da je Janšev duh že krojil del informativnega programa, da ga je že bilo čutiti po zavodovih kuloarjih. S prihodom g. Pirkoviča na tretji, to je parlamentarni program, kot vodilni spraševalec političnih akterjev. Človek, ki bi moral biti par exellence nepristranski, objektiven, visoko profesionalen, se je izkazal kot popolno nasprotje temu. Pozorno sem spremljal pogovore, oz. intervjuje, ki jih je vodil v studiu ter goste, ki jih je vabil. Koalicijski so bili in so še vedno deležni hudo bolj prijaznega spraševanja, tudi s sugestivnimi vprašanji in soglašanji, kot opozicijski in tudi med slednje je praviloma izbiral retorično manj vešče. Redko kdaj špice, frontmane. Takrat pa zoprna, kvazi inkvizitorska vprašanja. Je občutek varljiv, napačen? Samo moj? Dvomim.

In se že sprašujem kakšno vlogo bo prevzela in kako jo bo odigrala RTV, ko formalno napoči čas predvolilne kampanje? Oz. kdo bo prevzel organizacijo in vodenje predvolilnih soočenj?

Še enkrat, gospa in gospoda, vedite, da če vam SDSov narod ploska, pa z njim še ona mala manjšina podpornikov ostalih koalicijskih strank, ter služabnikov, ki se razglašajo za "konstruktivno opozicijo", se vsa ostala javnost, za katero ne dvomim, da tvori ogromno večino, zgraža!