Slovenije še vedno ni v TPNW

 

Bomo končno pristopili k prepovedi jedrskega orožja? 

 

“Jedrsko orožje predstavlja eno od glavnih groženj mednarodnemu miru, civilnemu prebivalstvu in človeštvu nasploh. Gre za najnevarnejšo vrsto orožja, daleč hujšo od ostalih za množično uničevanje, katerega uporaba vodi do katastrofalnih humanitarnih posledic. Grožnja jedrskega orožja ostaja realna, kot je razvidno iz besednega dvoboja med voditeljema Združenih držav in Severne Koreje, napetosti med Rusijo in Natom ter merjenjem moči med Indijo in Pakistanom.” 

Tako se začenja Poziv, ki smo ga oktobra 2017 – takrat vojne v Ukrajini še ni bilo, sicer bi z njo tudi začeli -  skupaj z nedavno izvoljeno ustavno sodnico, dr. Nežo Kogovšek Šalamun, takrat še direktorico Mirovnega Inštituta, ter mag. Miroslavom Gregoričem, med vidnejšimi in mednarodnimi priznanimi strokovnjaki za jedrsko varnost, že član delegacije OZN, ki je razkrila, kako so ZDA lagale, ko so pred napadom na Irak trdile, da je tamkajšnji režim Sadama Huseina razpolagal z orožjem za množično uničevanje, spisali ter naslovili Vladi, da bi tudi Slovenija vendarle pristopila k Pogodbi Združenih narodov o prepovedi jedrskega orožja (TPNW).  

Kot nekdanja pobudnica, skupaj s Švedsko in skupino drugih manjših držav, še pred Drnovškovo ero, ideje Sveta brez jedrskega orožja, se nam je zdelo nepojmljivo, da ko je omenjena pogodba na predlog gibanja ICAN (International Campaign to Abolish Nuclear Weapons) nastajala, naše države ni bilo zraven in ko je prišlo do glasovanja, 7. julija 2017, je celo abstinirala. Naj spomnim, da je dokument prejel 122 glasov od 193 članic svetovne organizacije in da si je ICAN prav zavoljo te pobude prislužilo takratno Nobelovo nagrado za mir.  

Zato naš poziv, ki je v parih tedni zbral nekaj več od 1300 podpisov, a vlade kljub temu ni prepričal. Tedanji premier Miro Cerar je kot odziv nanj dejal, da dokler jedrsko orožje ima tudi Severna Koreja je težko pozivati druge, da se mu odpovedo. Naj ponovim, 2/3 svetovne organizacije ni imelo tega pomisleka. Pa tudi sicer je bil Cerarjev argument za lase privlečen. Da bi bil vsaj odkrit in povedal, da smo bili pač kot pripadniki zveze Nato sprejeli tudi njeno jedrsko doktrino in da bi kakršno koli problematiziranje le te ujezilo ostale članice, zlasti ZDA. Drži, da nobena od jedrskih sil in z njimi institucionalno povezanih držav, ki mi jih ni težko nasloviti kot “vazalske”, ni bila pristala na prepoved uporabe jedrskega orožja, kljub temu za pristopna pogodba k zavezništvu z ničemer, z nikakršnim določilom, nasprotovanja jedrskemu orožju ne prepoveduje. 

Toda to je že zgodovina. Od takrat so nastali novi momenti: Putinova agresija na Ukrajino, aktiviranje ne samo ruskih jedrskih silosih - ZDA dovažajo v Evropo nove tovrstne konice, med katerimi tudi najbolj sofisticirane doslej, vodikove B61-12 -, pridružitev Slovenije k Stockholmski pobudi za jedrsko razoroževanje - gre za pobudo nastalo 2019 z namenom spodbujanja uspešnega rezultata 10. Pregledne konference Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja (NPT) - in pa, nenazadnje, dejstvo, da med podpisniki poziva iz 2017 k pristopu tudi k TPNW, je sedanji član vlade in minister za obrambo Marjan Šarec, ter da je soavtor iste spodbude, mag. Gregorič, med poslanci Državnega zbora iz vrst najmočnejše koalicijske stranke - Gibanja Svobode. 

Oba vabim, celo naprošam, če se že premierju zdi za malo temu prisluhniti, da postorita vse kar je potrebno, da gre omenjeni Poziv na Vlado, da ga seveda  obravnavata pristojna parlamentarna odbora - za zunanjo politiko in za obrambo - in da se končno, po petih letih, tudi Slovenija povsem koherentno in ne s figo v žepu, zapiše med podpornicami Pogodbe OZN o prepovedi jedrskega orožja! 

Vstopimo v novo leto vsaj enkrat na mednarodni sceni z dvignjeno glavo!   

Ukrajinci potrebujejo elektriko

 

“Generatorji upanja”...? 

 

Predsednica Evropskega parlamenta, ga. Roberta Metsola, nas seznanja (Dnevnik, 9.12.2022) , da se je parlament povezal z mrežo Eurocities, ki zajema več kot 200 največjih mest v Evropi, da bi  nabrali in Ukrajincem podarili električne generatorje, transformatorje ter rezervne dele za popravilo elektroenergetskih omrežji, ter jim tako pomagali prebroditi bližajočo se zimo, ki pri njih ni nikoli mila in nedolžna. Pri vseh članicah EU so državne rezerve – pravi Metsola – več ali manj pošle, mesta pa tovrstne zmogljivosti imajo še. 

Vemo kaj počne Rusija, da bi ukrotila Ukrajino. Po vrsti neuspehov na bojiščih, se že nekaj časa znaša nad strateško civilno infrastrukturo, s čimer - kot opozarjajo v Združenih narodih - ogroža preživetje kar nekaj milijonov ljudi. Elektrike ne dobiva že skoraj polovica države. Enako je s tekočo pitno vodo in Ukrajini grozi ena največjih humanitarnih katastrof v zgodovini človeštva.  

A česa takega, kolikor že nehumanega in zločinskega, je bilo pričakovati, ko je Zelenski, opogumljen z dobavami najsodobnejšega ameriškega in evropskega orožja, vzhičeno razglašal prve večje zmage ukrajinskih sil in delne umike agresorja iz okupiranih predelov Donbasa. In še dobro – priznajmo si - da si Putin  ni privoščil uporabe jedrskega izstrelka, kar pa se še vedno lahko zgodi. Zagotavlja sicer, da tega ne bo storil vse dotlej, dokler Rusija ne bo napadena, a vemo koliko velja njegova beseda. Enako je miril, ko se je 120 tisoč ruskih vojakov urilo ob meji kak mesec pred agresijo. Vsi scenariji so torej še vedno možni, dokler ne bo dogovora o koncu sovražnosti. 

A vrnimo se k “generatorjem upanja”, kot so to akcijo v Evropskem parlamentu poimenovali. Plemenito, ga. Metsola, - sam pozivam tudi občine na mojem koncu, v Istri, Koper, Izolo, Piran in Ankaran, da se pobudi pridružijo in poskrbijo za nakup vsaj desetine strojev - toda pozabili ste, da sta največji “generator upanja” volja in pripravljenost na pogajanja o miru in pokončanju te drame, ki ubija in uničuje Ukrajino ter straši in siromaši Evropo. Pri tem pa ste nedavno zakorakali v nasprotno smer: sprejeli ste resolucijo, pa dvomim, da ste imela vi kakršnekoli pomisleke, ki razglaša Rusko federacijo za podpornico mednarodnega terorizma, ki da ga tudi sama izvaja. Morda je res temu tako, a nikoli niste česa takega razglašali na račun Združenih držav Amerike, ki imajo tovrstnih ali podobnih grehov (Vietnam, Irak, Afganistan, Sirija, Libija, Jemen, Kuba, Venezuela etc etc...) do vrha glave. Sicer je največja težava s resolucijo proti Rusiji to, da krepko zoži manevrski prostor za pogajanja v trenutku, ko bi bistroumij v Bruslju in v ostalih prestolnicah EU spoznali, da brez iskanja dogovora s Putinom ne bo šlo, da vojne in vseh z njo povezanih negotovosti in tveganj ne bo konec. Kot nekdo, ki ves čas zagovarja drugačen pristop Evrope do omenjene drame in do agresorja, zlasti potem ko dosedanji je učinkoval le toliko, da je veliko škode prizadejal, bolj kot ruskemu, evropskemu gospodarstvu, naj pohvalim naše štiri evroposlance iz socialdemokratskega in demoliberalnega bloka, Brgleza, Nemca, Jovevo in Grošlja, ker niso prispevali glasu k sporni resoluciji. In Brglez je tudi pojasnil zakaj: “Otežkočena bo pot k pogajanjem!” 

Pa na koncu, glede slednjih, potem ko sta obe strani, ukrajinsko-Zahodna in ruska, načeloma nanje pristali, a vsaka postavila pogoje, ki se vzajemno izključujejo, sugestija naši diplomaciji: daj nekaj od sebe! Predlagaj en sam, za obe strani veliko bolj sprejemljiv skupen pogoj – prekinitev spopadov za mesec dni, ali vsaj med božično-novoletnimi prazniki, ter takoj za pogajalsko mizo v Ankari (še bolje pri nas na Brdu?!) Blinken in Lavrov. Morala bi stopiti zraven - bo kdo rekel - še ukrajinski minister Kuleba in zunanje politični predstavnik EUja, Borrell, a bi lahko taki neuravnoteženosti Ruska stran nasprotovala in pa itak je vsakomur jasno, da je obči dogovor dosegljiv le na relaciji Moskva-Washington. Razmislita, spoštovana Golob in Fajonova, vsaj preden bosta znova soglašala z naslednjo pošiljko 18 milijard evrov Kijevu. Že prav da se Ukrajincem pomaga pri rekonstrukciji razdejane države, a le ko bo vojne konec. V soboto sprejeto nakazilo je Sizifov trud - denar bo pogorel v plamenih spopadov, pa niti en mali vrtec ne bo obnovljen. 

Pa lepe praznike voščim. 

 

 

Reci Ukrajina in razum odpove

 Bo komu kapnilo? 

 
 

Bo komu v Washingtonu, v Bruslju ali pri nas končno kapnilo, da absolutna zmaga Ukrajine v vojni z Rusijo, kar pomeni absolutni poraz Ruske Federacije, ne pride v poštev, če nočemo pahniti svet v jedrski spopad nepredvidljivih razsežnosti ? Lepo je slišati in brati vesti o pripravljenosti Ukrajine in Zahoda na pogajanja s Putinom in o tem, da je tudi Rusija  ZA, pa se ti takoj prižge lučka upanja na koncu tunela, kot temu pravimo, a se ugasne v trenutku ko bereš dalje in izveš o pogojih enih in drugih za to, da sedejo skupaj. Naveza Ukrajina-ZDA-Nato-EU zahteva umik vseh ruskih sil iz ukrajinskega ozemlja, Kremelj odgovarja "to pa... njet!". In vojna gre dalje. Vstopili smo že v njen deseti mesec. Ponekod se ruski vojaki umikajo in ukrajinski napredujejo, drugod obratno, Rusija raketira in uničuje strateško infrastrukturo, ukrajinskim prebivalcem, ki so ostali doma (8 milijonov jih je odšlo) grozijo tema, mraz in lakota, navkljub obilni humanitarni, finančni in vojaški pomoči Zahoda, v Evropi pa zavoljo predvsem energetske krize, ki je nastala kot posledica bolj kot vojne, slabo premišljenih odzivov Zahoda nanjo (politika vse trše palice do agresorja, brez enega samega korenčka in tudi ne ene same ponudbe face savinga Putinu se ne obrestuje), bredemo v vse globljo ekonomsko, razvojno in družbeno krizo.  Da o posledicah na podnebje niti ne govorimo.  Poudarjam, tonemo v Evropi, ne onstran Atlantika. Naš tamkajšnji zaveznik, ki je nenazadnje diktiral in še diktira naš odnos do rusko-ukrajinskega konflikta, nam pri soočenju s krizo vse prej kot pomaga. S svojim "Inflation Reduction Act", napoveduje fiskalne spodbude in subvencije izključno domačim, torej ameriškim ekološkim podjetjem, (369 milijard dolarjev)  nas pa izčrpava s prodajo energentov in orožja! 

A to ni tako hudo, pravijo v Bruslju. Huje je Ukrajincem in dolžni smo jim pomagati. Bravo, EU! Naprej torej s sankcijami, tokrat še klobuček bomo dali nad ceno ruske nafte, Evropski parlament razglaša Rusijo za podpornico mednarodnega terorizma in podeljuje nagrado "Saharov" za svobodo misli ukrajinskemu ljudstvu, ki da "Na bojiščih brani svobodo, demokracijo, vladavino prava in evropske vrednote".  Verjamem, da zasluženo, a spomnil sem se na rusko govoreče ukrajinske državljane v Donbasu, ki se že  8 let, od padca proruskega predsednika Janukoviča, borijo za manjšinske pravice, ki so jim bile pod novo, Porošenkovo oblastjo ukinjene, odvzete. Gre za krepko manjšino, ki tvori od 35 do 40% prebivalstva okrajev Donetsk in Lugansk, in ki je v vojni z ukrajinskimi silami in neonacisti iz bataljona Azov že ves čas od 2014 leta dalje. Prvotno se je Evropska unija na to odzvala in prispevala k sklenitvi dogovorov iz Minska 2014 in 2015, ki naj bi pokončali državljansko vojno (stala je v 8 letih 15 tisoč življenj!) in uredili poseben status za omenjena okraja, s repristinacijo manjšinskih pravic.  Podpisniki so bili Rusija, Ukrajina, Nemčija in Francija. V 30 dneh naj bi Ukrajinski parlament sprejel zakon o avtonomiji Donetska in Luganska, a tega ni storil, ne v dogovorjenem roku , ne kasneje, in so zato ruski separatisti boj nadaljevali. Zakaj se EU, z garantoma Nemčijo in Francijo, na neizpolnjene obveznosti s strani Kijeva, ni odzvala, mi ni znano, znano pa mi je, da je s tem prispevala k temu čemur smo priča od 24. februarja dalje. Namenoma se tokrat ne spuščam v odgovornosti, ki so poglavitne in gredo Zvezi Nato od trenutka, ko se ja začela širiti na prostor nekdanjega Varšavskega pakta in celo Sovjetske zveze vse bližje ruskim mejam.  

Še zadnje vprašanje vodilnim v Bruslju in pri nas. V Kolikor bi, recimo, RF pristala na umik iz anektiranih provinc, kar pa se mi zdi, po sklepih sprejetih v Dumi, verjetno toliko kolikor kolonizacija Marsa do 2050, kako in  kdo bo povrnil manjšinske pravice tam - pa ne mislim na Mars - živečim Rusom? Jim bo kdo od Zahoda stal ob strani? Zakaj o tem pišem? Sam sem manjšinec in ne vem kaj bi se zgodilo in kako bi odreagiral ko bi po osamosvojitvi,  Demosova oblast - pa ni bilo malo skušnjav v tem smislu - ob snovanju slovenske nove Ustave 1992 leta črtala pravice, ki jih je bila Ustava SFRJ že 1974 leta zagotovila avtohtonima skupnostima Italijanov in Madžarov v R.Sloveniji... ki nas je skupaj, pazi, za pičlih 0,5% celotne populacije.   

V nedeljo 27.11. ZA nov Zakon o RTV!

 

KO NAS VIDA PETROVČIČ SILI K PODPORI NOVEMU ZAKONU O RTV

 

Ponovimo še enkrat to kar itak že vsi vemo. Za vsak slučaj. Pozabljivcev je včasih preveč.

Pred nami je še ena glasovalna nedelja, tokrat referendumska. Na predlog SDSa bomo odločali o uveljavitvi ali zavrnitvi treh zakonov, med katerimi je za mnoge najpomembnejši oni o RTV Slovenija. Spomnimo kako in čemu je nastal: Pobudo je bila dala, tako kot tudi besedilo, iz vrst civilne družbe in stroke, Pravna mreža za varstvo demokracije, da bi se katastrofalno stanje zavoda, odkar ga vodijo ljudje ali simpatizerji Janeza Janše, čimprej saniralo in hišo vrnilo k normali, oz. k prejšnjemu javnemu poslanstvu in dolgoletnemu ugledu. Povzela jo je vlada Roberta Goloba in predala Državnemu zboru, ki je novelo zakona z veliko večino tudi sprejel.

Da bi se njena uveljavitev onemogočila ali vsaj upočasnila, tako da bi obstoječe vodstvo obdržalo čim dlje svoje stole in stranka SDS nadaljevala z misijo podrejanja javnega RTVja svojim interesom, ga pretvorila v svoj glavni propagandni mediji, je Janševa stranka poskrbela za razpis zakonodajnega referenduma in pridobila tako kar nekaj mesecev časa, da bi svojo raboto skušala privesti do konca. S svoje strani pa so se gospodje Gregorčič, Whatmough, Urbanija, Rebernikova in njihovi novinarski nameščenci – pa naj me demantirajo če se motim?! - odločili za serijo pred-referendumskih oddaj, s pretvezo čim bolj celovitega, prozornega in objektivnega seznanjenja javnosti z vsebino omenjenega zakona, ki pa so se od prve do zadnje izkazale kot velika pljuvalnica po njem. Ni se bilo potrebno spraševati, komu bo vodenje teh soočenj zaupano, ker so se takoj prikazali Igor Pirkovič s svojo Areno in pa, televizijska »Prima Donna« momenta, Vida Petrovčič, najprej z serijo oddaj »RTV Slovenija danes in jutri«, nato še, ko je referendumska kampanja štartala tudi formalno, s soočenji prijavljenih v njej, seveda o isti stvari. Med oddajami ni bilo razlik. Pravzaprav druga serija je bila le nadaljevanje prve. In Petrovčičeva ni prepustila enega samega soočenja kaki kolegici ali kolegu iz vrst prepoznavnih in bolj cenjenih imen televizije, da ne bi argumenti ZA zakon slučajno prekosili nasprotne. No, morda se gospa Petrovčič v to zgodbo sama ni vrinila, zagotovo pa sta se tako dogovorili z odgovorno urednico, Jadranko Rebernik. Vsa omenjena imena so javnosti že dolgo in dobro znana po simpatiziranju s političnimi strankami desnega pola, predvsem s SDSom.

In priča smo bili celi vrsti Petrovčičevih šovov proti predmetnemu zakonu. Na vsakem soočenju je bilo vabljenih več njegovih nasprotnikov kot zagovornikov, plus sama voditeljica, ki se je ob vsakem izzivu, ob vsakem vprašanju, trudila pomagati prvim in odmagati drugim, oz. slednje je kolikor se je le dalo, s podvprašanji in polemikami, potiskala v obrambno držo in skušala dokazati njihovo neverodostojnost.

Vrhunec tako abotnega početja je bila minula, četrtkova, domnevam zadnja tovrstna oddaja. Znova štirje nasprotniki zakona in tri zagovornice. Češnjica na torti pa sam uvod, kot iztočnica za izmenjavo mnenj, ki bi sledila – branje, s sočasnimi prosojnicami na ekranu, dolge recenzije zakonske novele, ki jo je bil objavil v Financah pravnik Matej Avbelj in ki sam zakon raztrga, kot protiustavnega. Nekdo bi rekel, ok, gre za priznanega pravnika, ki mu kaže prisluhniti, toda uravnoteženost prikazovanja argumentov, ki ji mora slediti vsak profesionalni novinar, bi terjala enako dolgo branje komentarja kakega pravnega strokovnjaka, zagovornika zakona, recimo demanti Avbeljevih  tez s strani predlagateljev zakona - Pravne mreže za varstvo demokracije, ki jo tvorijo enako priznani pravniki iz vrste pomembni ustanov (Pravni center za varstvo človekovih pravic, Amnesty International Slovenija, Danes je nov dan, Zavod za kulturo raznolikosti Open). Na to je Petrovčičevo tudi opozorila dr. Sandra Bašič Hrvatin, toda brezuspešno. »Povejte vi, v čem se Avbelj moti« - ji je zabrusila nazaj.

In kot da vse to ne bi bilo dovolj, ko se je oddaja bližala koncu, se je voditeljica poslužila še nekaj insertov njenih prejšnjih performansov, seveda samih nasprotnikov, oz. kritikov zakona, da bi slednjega povsem poteptala.

Skratka, tako neprofesionalnega, sramotnega, pristranskega in odkrito navijaškega ter agitatorskega vodenja nekega soočenja različnih pogledov na javni televiziji še nisem doživel. Verjamem, da je to prepoznala tudi večina volivk in volivcev in da bo v nedeljo njihov odgovor jasen. Ob tako prozorni propagandi SDSa zakona preprosto ne moreš zavrniti, četudi se ti ne zdi idealen. Hvala Vida Petrovčič!

 

  

Nov spodrsljaj naše diplomacije!

 

RS in EU obsojata ali ne, poveličevanje nacizma in fašizma?

 

Slovenska državnost je utemeljena na zmagi  nad  fašizmom in  nacizmom v drugi svetovni vojni. Brez te zmage danes svoje suverene in neodvisne  države ne bi imeli. Zato izzveni nepojmljivo in do neke mere šokantno, da ko se na najvišjem formalnem forumu sveta - na Generalni skupščini Združenih Narodov, pojavi predlog resolucije, ki obsoja vsakršno »poveličevanje nacizma, neonacizma in drugih praks, ki prispevajo k razpihovanju sodobnih oblik rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in z njimi povezane nestrpnosti«,  ga pri glasovanju Slovenija ne podpre, še huje, glasuje celo proti. Enako vse ostale članice Evropske Unije, ob dejstvu da tudi demokratična Evropa temelji na že omenjeni zmagi.

Zgodilo se je minulega 4. novembra. Prvi odzivi ozaveščene demokratične javnosti, razumljivo v znaku nejevere in zgroženosti. Tudi sam sem tako odreagiral, ko sem za to izvedel. A nek razlog je moral obstajati, da je EU enotno ravnala tako kot je. Da, seveda, šlo je za predlagatelja resolucije – Rusija, in za glavne sopodpisnike - Azerbajdžan, Belorusija, Severna Koreja, Pakistan, Sirija in Sudan, torej za vprašanje kdo komu pridiga?! Gre namreč za režime, ki so tako daleč od demokracije, človekovih pravic, državljanskih svoboščin in strpnosti, kolikor so blizu totalitarnim praksam, ki ne zaostajajo veliko za onimi iz časov Hitlerja in Mussolinija. Pravi paradoks, torej! Poleg tega vemo s čim je Putinov, celo do lastnih ljudi izjemno represiven režim, opravičeval napad na Ukrajino – s potrebo po denacifikaciji sosede, ki se je resda spogledovala s tovrstno ideologijo in celo integrirala v svojo redno vojsko neonacistično paravojaško skupino Azov, a nič drugačnega ni storil Putin s plačanci skupine Wagner.

To kar gre vsekakor zameriti tako naši kot evropski diplomaciji je, da ob vedenju, da bo Rusija znova predlagala v sprejem omenjeno resolucijo, kar počne vsako leto že deset let, jo tokrat ni prehitela s svojo inačico nasprotovanja vsakršni obliki glorifikacije nacizma in neonacizma in tudi izvajanja političnih praks, ki se, četudi iz deklariranega nasprotnega ideološkega kota, poslužujejo, kot sem dejal, istih ali podobnih vzorcev vladanja. Tudi v lastnih vrstah. Poglejmo na primer, zahodno sosedo in novo premierko. Rodila se je, Giorgia Meloni, v neofašističnih ideoloških jasli, postala prvo italijansko politično ime, ker dovolj pametna in prisebna, razumela, da zgodovinskega zla njenih vzornikov iz prejšnjega stoletja ne more opravičevati in še manj podpreti, a ker kri ni voda, se Salvinijeva represivna politika do migrantov vendarle z njeno vlado znova obuja in pričenja izvajati. Kako bo do rasnih, narodnih in drugih manjšin, z našo slovensko vred, bomo še videli. Gospa je šele na začetku svojega mandata.

Zremo lahko tudi na vzhodno sosedo, na Orbanov režim. Pa tudi južno od nas, na širšem zahodnem Balkanu, ali bivši SFRJ, ter pri nas samih, kjer je fašistoidna miselnost še vedno živa in neumorna. Ni članice EU, ki bi bila nanjo imuna.

Ker smo to priložnost zamudili, je Rusija danes tista, ki se lahko kiti s podporo 106 držav njeni obsodbi oživljanju nacizma in fašizma, s čimer si pred tem delom sveta z obraza briše ukrajinski greh, oziroma pridobiva na razumevanju in opravičevanju vojaškega posega na južno sosedo, medtem, ko Zahod, še posebej Evropa, izpadeta kot tista, ki se odpovedujeta zmagi v drugi svetovni vojni in s tem tudi lastnim ustanovnim temeljem. Huda napaka, draga vlada! Celo prejšnja, Janševa, se je bila raje vzdržala.

 

 

Za vogalom, podnebni pekel!

 

Guterresov »glas vpijočega v puščavi«?

 

"Osebno sem se odločil, da bom na glasovnici zaokrožil besedo PROTI vstopu, včlanjevanju ali kakršnemu koli spečanju s tem zavezništvom in da bom k enakemu ravnanju nagovarjal vsakogar, ki me bo o tem pobaral. Zakaj? – Ker poslušam znanost in spoznavam, da našo varnost, blagostanje in prihodnost, četudi dodam posledice vseh bližnjih vojn, ki jih nameravajo sprožiti ZDA (danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom?!) bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden, Saddam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike s katerimi bi se naj v NATO družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike."   

Tako sem agitiral javnost k glasovanju proti temu, da bi se Slovenija pridružila zvezi NATO, skoraj 20 let nazaj, pred referendumom o tem, ki si se zgodil 23. marca 2003. Stranka, ki sem ji še pripadal, Združena lista Socialnih demokratov, je sicer to članstvo, skupaj z onim v Evropsko Unijo, podpirala, a dopuščala je tudi nasprotna mnenja. Demokratični centralizem, ki je krasil njeno predhodnico – Zvezo komunistov, je bil pač pase'. Če ne bi zmogla te odprtosti, bi jo zapustil že takrat.

Kakorkoli že, smo nasprotniki NATA pri nečem uspeli. Razlika z EU je bila očitna. 89,61% za unijo, le 66,05 za zavezništvo. Bolj slaba tolažba, a vendar podatek, ki nekaj pove.

Argumentov, ki sem jih navajal, v prid temu, da bi zavrnili formalno povezovanje z druščino, ki so ji poveljevale in ji še poveljujejo Združene države Amerike s svojimi strateškimi in drugimi interesi (omenim naj le najbolj razvito orožarsko industrijo), je bilo še za kopico, a izluščil sem onega, ki govori o podnebju, ker se te dni v egiptovskem Sharm El-Sheikhu, na konferenci OZN,  COP27, svet znova spogleduje s tem kar se s podnebjem dogaja.

In dogaja se hudo, ter vse huje. Pred 20 leti nas ni skrbelo, uživali smo še povsem običajna poletja in običajne zime, sezonski cikli so izgledali normalni, ponavljajoči se, morda s kako občasno izjemo. Da se je podnebje spreminjalo predvsem zavoljo rastočih izpustov toplogrednih emisiji, je zaznavala le znanost in nas sproti opominjala, da je bilo nujno pričeti z zmanjševanjem teh izpustov, da bi ohranili proces globalnega segrevanja planeta na dolgoročno obvladljivo raven. Vlade so resda začele zapisovati v svojih programih tudi boj proti podnebnim spremembam, več kot 140 jih je tudi podpisalo Kjotski protokol, prvi pomembni globalni dogovor o tem, a se nikoli niso resno spoprijele s tem bojem. Morale bi drastično poseči z rezi in transformacijami v industrijski proizvodnji, v energetski politiki, v potrošnji in v življenjskih standardih posameznikov in skupnosti, kar bi bilo vse prej kot popularno in bi jim težko zagotavljalo politično preživetje.

In danes, po zamujenih 20 letih, smo tam kjer smo. »Na poti v podnebni pekel, ki jo še pospešujemo!« - svari generalni sekretar OZN Guterres, ki pa, da ga ne bi razumeli povsem katastrofično, še vendar dopušča upanje v kolikor toliko pravočasno sanacijo stanja. »Dve sta smeri – pojasnjuje – v podnebno solidarnost (gre za to, da industrijsko razviti Zahod, kot največji proizvajalec CO2 in glavni krivec podnebnih mutaciji, pristane na to, da odplača svoj dolg zaradi njih najbolj prizadetim delom sveta, v prvi vrsti Afriki), ali v skupinski samomor!«

Sam se bojim, tudi spričo dejstva da na konferenci v egiptovskem letovišču polovico G20, skupine 20 največjih in najhitreje rastočih gospodarstev, zastopajo nižji uradniki in ne voditelji držav, kar veliko pove o skrbi, ki jo slednji posvečajo tematiki, da pred človeštvom ni daljše prihodnosti. Če k temu dodamo vojno v Ukrajini, siceršnji spopad Zahoda z Rusijo, kot posledica energetske krize ki je pri tem nastala, vračanje mnogih držav k fosilnim gorivom, in še vrsto drugih konfliktov širom sveta, napovejmo si še nekaj desetletji obstoja, tam morda do konca stoletja. Do takrat, pravi stroka, bo globalna temperatura narastla za dodatnih 2 in pol stopinj Celzija, kar pa ne pomeni da nam bo le za toliko bolj vroče, ampak tudi da ledenikov ne bo več, niti ledu v Arktiki in Antarktiki, da bodo obalni nižji predeli celin, kjer so še danes mnoge manjše države, pod vodo, da bodo suše vse daljše in da bo pitne vode vse manj, da bo narava gorela in se človek ne bo imel več kam dati.

A bi se Biden in Putin slišala in se dogovorila o skupnem reševanju sveta? In če Biden ne, bi to storila Evropska Unija? Ali bomo še enkrat več ugotovili da so glas razuma poslušali vsi, slišal pa ga ni nihče?