Nov spodrsljaj naše diplomacije!

 

RS in EU obsojata ali ne, poveličevanje nacizma in fašizma?

 

Slovenska državnost je utemeljena na zmagi  nad  fašizmom in  nacizmom v drugi svetovni vojni. Brez te zmage danes svoje suverene in neodvisne  države ne bi imeli. Zato izzveni nepojmljivo in do neke mere šokantno, da ko se na najvišjem formalnem forumu sveta - na Generalni skupščini Združenih Narodov, pojavi predlog resolucije, ki obsoja vsakršno »poveličevanje nacizma, neonacizma in drugih praks, ki prispevajo k razpihovanju sodobnih oblik rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in z njimi povezane nestrpnosti«,  ga pri glasovanju Slovenija ne podpre, še huje, glasuje celo proti. Enako vse ostale članice Evropske Unije, ob dejstvu da tudi demokratična Evropa temelji na že omenjeni zmagi.

Zgodilo se je minulega 4. novembra. Prvi odzivi ozaveščene demokratične javnosti, razumljivo v znaku nejevere in zgroženosti. Tudi sam sem tako odreagiral, ko sem za to izvedel. A nek razlog je moral obstajati, da je EU enotno ravnala tako kot je. Da, seveda, šlo je za predlagatelja resolucije – Rusija, in za glavne sopodpisnike - Azerbajdžan, Belorusija, Severna Koreja, Pakistan, Sirija in Sudan, torej za vprašanje kdo komu pridiga?! Gre namreč za režime, ki so tako daleč od demokracije, človekovih pravic, državljanskih svoboščin in strpnosti, kolikor so blizu totalitarnim praksam, ki ne zaostajajo veliko za onimi iz časov Hitlerja in Mussolinija. Pravi paradoks, torej! Poleg tega vemo s čim je Putinov, celo do lastnih ljudi izjemno represiven režim, opravičeval napad na Ukrajino – s potrebo po denacifikaciji sosede, ki se je resda spogledovala s tovrstno ideologijo in celo integrirala v svojo redno vojsko neonacistično paravojaško skupino Azov, a nič drugačnega ni storil Putin s plačanci skupine Wagner.

To kar gre vsekakor zameriti tako naši kot evropski diplomaciji je, da ob vedenju, da bo Rusija znova predlagala v sprejem omenjeno resolucijo, kar počne vsako leto že deset let, jo tokrat ni prehitela s svojo inačico nasprotovanja vsakršni obliki glorifikacije nacizma in neonacizma in tudi izvajanja političnih praks, ki se, četudi iz deklariranega nasprotnega ideološkega kota, poslužujejo, kot sem dejal, istih ali podobnih vzorcev vladanja. Tudi v lastnih vrstah. Poglejmo na primer, zahodno sosedo in novo premierko. Rodila se je, Giorgia Meloni, v neofašističnih ideoloških jasli, postala prvo italijansko politično ime, ker dovolj pametna in prisebna, razumela, da zgodovinskega zla njenih vzornikov iz prejšnjega stoletja ne more opravičevati in še manj podpreti, a ker kri ni voda, se Salvinijeva represivna politika do migrantov vendarle z njeno vlado znova obuja in pričenja izvajati. Kako bo do rasnih, narodnih in drugih manjšin, z našo slovensko vred, bomo še videli. Gospa je šele na začetku svojega mandata.

Zremo lahko tudi na vzhodno sosedo, na Orbanov režim. Pa tudi južno od nas, na širšem zahodnem Balkanu, ali bivši SFRJ, ter pri nas samih, kjer je fašistoidna miselnost še vedno živa in neumorna. Ni članice EU, ki bi bila nanjo imuna.

Ker smo to priložnost zamudili, je Rusija danes tista, ki se lahko kiti s podporo 106 držav njeni obsodbi oživljanju nacizma in fašizma, s čimer si pred tem delom sveta z obraza briše ukrajinski greh, oziroma pridobiva na razumevanju in opravičevanju vojaškega posega na južno sosedo, medtem, ko Zahod, še posebej Evropa, izpadeta kot tista, ki se odpovedujeta zmagi v drugi svetovni vojni in s tem tudi lastnim ustanovnim temeljem. Huda napaka, draga vlada! Celo prejšnja, Janševa, se je bila raje vzdržala.