Za vse je kriv Putin!

 

»Rusi prihajajo, Rusi prihajajo«…

Pred petdesetimi leti nas je ta ameriška satirična komedija nasmejala, danes pa nas s tem klicem evropski establishment straši, da bi lažje požirali preusmeritev milijard in milijard evrov našega denarja, ki naj bi šel k storitvam življenja in duhovne ter družbene rasti, k industriji sovraštva in smrti. Enako tudi v našem domačem minimundusu. Vsakič ko vodilni mediji, beri TV Slovenija, POPtv pa še kjer, tematizirajo vojno v Ukrajini ter domnevne osvajalne načrte Ruske federacije in za strokovne razlage vabijo nekoga izmed poznavalcev tamkajšnjih razmer, mi je že vnaprej jasno kaj bom slišal. »Rusija ogroža Evropo«, »Pričakujmo njen napad enkrat do 2029 leta«, »Če agresije na Ukrajino ne ustavimo – zadnja cvetka nemškega kanclerja Merza - se bo ruski vojni stroj slej ko prej obrnil proti Nemčiji in preostalim članicam zveze NATO«. Bolj redko kak glas dvoma v tovrstne analize in napovedi, kot nekdanji predsednik Republike, Danilo Turk, ki vztrajno poziva k drugačnemu pristopu do te vojne in do Rusije: »S sankcijami in njenim demoniziranjem ne bo šlo«. Večinoma videvano mojstre ala Branko Soban, Boštjan Udovič, Jelena Juvan, Klemen Grošelj, Dani Mancevič… Pred dobrim tednom v Odmevih še gospo Katjo Geršak, direktorico Centra za evropsko prihodnost ter Inštituta za obrambo, varnost in odpornost Trivelis. Tudi ona s povsem isto naracijo. A gre več ali manj pri vseh, kolikor spremljam še italijanske in druge medije onstran domačih meja, za prenesena mnenja, oz. teze, analize in ugibanja tujih, zahodnih analitikov. Niti enkrat da bi nam kdo pojasnil kako se omenjene zlovešče napovedi  ujemajo s trditvami, da je Rusija, poenostavljeno rečeno, tik pred kolapsom, ker močno zdelana zavoljo sankciji in okrepljene ter opogumljene Ukrajine, ki z droni vse globlje udarja po ruskem ozemlju, zlasti po energetski infrastrukturi, krepi svoje položaje na fronti in naj bi si v Donbasu celo povrnila nekaj okupiranega ozemlja?

Sam si ne upam ocenjevati kreposti, zdelanosti, oz. vzdržljivosti Ruske federacije, a dejstvo je, da vojna že traja več kot štiri leta in pol in da agresorka je še daleč od tega kar si je bila zadala, ko je pričela s tako imenovano »specialno operacijo«. Primožu Rogliču bi pripisali zadihanost. Kar me sili k vprašanju, kako naj bi ruski vojni stroj, če si sposodim Merza, planil po članicah Severno-atlantskega zavezništva, ki tvorijo silo, ki je stokrat močnejša od shirane a kljub temu še žilave Ukrajine? Pa še podvprašanje: s kakšnim namenom, oz. s kakšnimi cilji bi naj Rusija skočila v to zanjo gotovo pogubno, suicidalno avanturo? Polastila naj bi se česa? Evropskega ozemlja? Kot najbolj prostrana država na svetu ga ima že na pretek. Evropskih resursov? Tehnoloških, drugih pač nimamo?! Si že pomaga z boljšimi, kitajskimi. Evropskih vrednot? No, to ne bi bilo slabo, glede na to, da jih doma še ne premore. Šalo na stran, zgodovina nam govori vse nekaj drugega o »imperialnih« vzgibih in posegih Rusov, oz. njihovih oblastnikov.

V zadnjih stotih letih dlje od mejašev svojih vojska niso nikoli napotili, izjema Sirija 2015, a še tam na izrecno prošnjo režima Bashar al-Assada. Njihove lovke, še kot steber Sovjetske zveze, so posegle po sosednji Poljski ’39, skoraj istočasno po Finski, leto kasneje bo treh Baltikih državah (Estoniji, Latviji in Litvi), ’56 po Madžarski, ’68 po Čehoslovaški, ’79 po Afganistanu, in po razpadu ZSSR, ’92 po Transnistriji v Moldaviji, dvakrat, ’94 in ’99, po Čečeniji, '2008 po Gruziji, ter 2014 in 2022 po Ukrajini. Kaj nam to pove, da so se v Moskvi odločali prestopiti mejo in poseči po tujem ozemlju ko je šlo za pomoč satelitskim režimom ter ruskim separatistov v soseščini ali za, ocenjeno kot grozečo, preprečitev približevanja dejanskega ali potencialnega sovražnika, kot v primeru načrtovane včlanitve Ukrajine v Natu.

Bi znali o tem kaj povedati in vprašati povabljene goste v Odmevih, Globusu, Mednarodnih obzorjih in še v kaki drugi oddaji o ukrajinskem konfliktu in njegovih posledicah, oz. o grožnjah zlobnega »Ruskega medveda« na »miroljubno«, ter »nikomur žalhotečo Evropo« - kot bi dejal Ivan Cankar?

Nekaj pa drži o nevarnosti kateri smo vse bolj izpostavljeni zavoljo početja Rusije v Ukrajini in njenih domnevnih, ker nikoli materialno dokazanih, provokacijah (sabotaže, tavajoči brezpilotniki, kibernetski vdori in druge oblike tako imenovanega hibridnega vojskovanja) na Evropo. To, da če jo bomo z vsemi našimi političnimi, diplomatskimi, ekonomskimi, finančnimi in predvsem vojaškimi pritiski utegnili potisniti v kot, utegne ona odgovoriti z vsem kar hrani v svojih arzenalih. Takrat tudi 800 milijard evrov dodatne oborožitve naših držav ne bo kaj pomagalo.

 

 

Zakaj se naftni derivati dražijo?

 

Energetska draginja in minister Kajzer…

Čemu tak naslov? Kaj imata skupnega naraščanje cen pogonskih goriv in naš zunanji minister? Veliko, če ne vse, kar velja več ali manj za vse njegove kolegice/kolege po Evropi in Natu, ter seveda še bolj za njihove delodajalce, oz. predsednike vlad, ki so glavni odločevalci pri kreiranju razmer kjer poganjajo korenine vse ekonomske, družbene, okolijske in varnostne krize. Pa ne izvzemam iz te odgovornosti odločevalce iz nasprotnih bregov. Hranijo se vzajemno s politikami, ki so gotovo zgrešene in škodljive, Če - in smo pri prvem od neskončnih Če-jev! - svoje narode in človeštvo v celoti potiskajo v vse večjo negotovost in brezperspektivnost, da ne rečem k zatonu. No, privoščim si domačega ministra, ker je korektno, da najprej pometemo pred lastnim pragom, a predvsem, ker je klasičen primer nosilca zgrešene in škodljive zunanje politike - primer: udarja z vso sovražno ostrino po ruskih kršitvah mednarodnega prava, enakovredne ali še hujše Izraelske in ameriške pa bi prijateljsko reševal z dialogom in tiho diplomacijo?! Enako njegov šef, ki Generalni skupščini OZN pridiga o doslednosti, o nujnosti enakih standardov, o zavrženosti da »stalna članica VS s pravico veta (Rusija kakopak) napade kako drugo državo«, a ene ni rekel o napadih ZDA na Iran, na Venezuelo in še kje.

Dizel, bencin in kurilno olje se nam torej dražijo s čimer narašča tudi življenjska stiska vsakogar, ki ne sodi k elitam (95% svetovne populacije). Pa si povejmo zakaj je temu tako?! Politiki in osrednji mediji ponavljajo že iztrošeno frazo: »Zaradi globalnih razmer«. Moj odgovor je drugačen: zato, ker te razmere nam jih ne vsiljuje Bog, ampak jih ustvarja človek, konkretno odločevalci, od Trumpa do Putina, od Rutteja do Leynove, vse do naših doma, da jih ne naštevam. Tudi Če vsem tem gospodom in damam verjamemo, da nam hočejo samo dobro, priznajmo si, da so na fizikalni zakon o vzajemnem učinku, v metaforičnem smislu, o vzrokih in posledicah, pozabili. Pa ja, zaboga, Če ostajam pri Rusiji in Ukrajini, bi morali vedeti, z vsemi svetovalci, strategi in analitiki, ki jih imajo ob sebi, kaj bo sledilo kaznovalnim ukrepom proti Rusom in oboroževanju Ukrajincev?!

No, da ne gremo k Adamu in Evi in njuni prepovedani jabolki , oz. k večni dilemi o kuri in jajcu, ustavimo se v čas, ki se ga odrasli še pomnimo. In si dovolim naslednjo razlago tega kdo je bil prvi, ki je zasadil lopato pri zorenju sedanjih razmer?! Pa začnimo s Čeji. Če bi se Nato držal zagotovil danih sovjetskemu voditelju Gorbačovu februarja 1990 - več kot jasen takratni ameriški zunanji minister James Baker: »not one inch eastward« (niti ped proti vzhodu), kar je kasneje potrdil še zahodnonemški kancler, Helmut Kohl - in zlasti ne silil k Ukrajini, kolikor si že ona to želela, in Če ne bi nova Kijevska oblast 2014, avtohtonim Rusom v Donbasu (40% celotne populacije) oklestila jezikovne in druge pravice, ali, Če stopimo bližje, v letnico 2022, ko je bila ruska agresija na Ukrajino že začela, Če bi marca Volodimir Zelenski podpisal s strani pogajalcev v Carigradu že sklenjen mirovni dogovor, bi danes imeli mir, Ukrajino še vedno znotraj mednarodno priznanih meja, na tisoče rešenih življenj, velikega vzhodnega soseda še vedno za znosnega partnerja in bi od njega še naprej kupovali cenene energente.

Drugi razlog njihovega draženja je skupna agresija ZDA in Izraela na Iran, nič manj nezakonita kot ruska na Ukrajino. Če je ne bi agresorja izvedla, Hormuška ožina se ne bi dodatno ožila in celo zaprla, kar pomeni da bi tankerji plovili še naprej nemoteno. Pa še Hutijevci ne bi ostrili razmer v Bab el Mandebu. In Če bi bili v Evropi analitično vešči in dosledni ter bi iz tega naslova vsaj okregali ZDA in seveda kaznovali Izrael še zaradi genocida v Gazi in nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu, bi se lahko pohvalili z večjo kredibilnostjo pri prispevanju k bolj zgledni in pravični podobi sveta.

Res pa je tudi, da Če narodi ne bi volili in zaupali takim odločevalcem, se vse to ne bi zgodilo. Ergo, krivi smo mi, volivke in volivci! Izbrali smo slabo, Če nam cene življenja gredo gor. Pa tako, le mimogrede: draginja je bagatelna posledica odločitev naših izbrancev. Vse bližje smo jedrski in podnebni apokalipsi, Če - in ta je moj zadnji -  takim politikam ne bomo enkrat končno in predvsem pravočasno rekli, dovolj!

 

Bipolarne motnje tudi v Bruslju

 

Molk kot dodana vrednost…

Dozdeva se mi pomen TIHE diplomacije, s katero veselo maha, ne vem pa koliko prepričano, aktualni minister za zunanje in evropske zadeve, Tone Kajzer. Karkoli počnejo izraelski prijatelji - v Gazi, tudi v času premirja, par pobojev tu, par tam, izjave o koristnosti pokončanja 20 do 30 Palestincev na dan, napadi judovskih kolonov pod zaščito vojske na Palestince v »Judeji in Samariji«, kot Netanyahujev režim imenuje mednarodno poimenovan Zahodni breg, česar naš premier očitno več ne sprejema glede na to, da tudi sam govori o Judeji in Samariji, pa morilski upadi v Libanonu in še kaj… - mi ostanimo TIHO, ker je to »dodana vrednost«. A vas ni sram, bi dejal Jaša Jenull.

No, dodane vrednosti ne bi doprinesla - pravi minister -  skupna obsodba Evropske Unije izraelskega nadaljevanja nezakonitega naseljevanja Zahodnega brega, z izganjanjem staroselcev, ki bi jo nedavno sprejeli na Evropskem svetu, če je Slovenije ne bi blokirala. Naš prvi veto na prvi malce bolj kritični odziv EU, po skoraj štirih letih, na zločinska početja Izraela nad Palestinskim ljudstvom in mednarodnim pravom. Res smo se proslavili. Toliko, da predsednik omenjenega sveta, Antonio Costa, je kar potrepljal Janeza Janšo, ko je pred dnevni prispel na Brdu pri Kranju, da bi se posvetovala o naslednjem sedemletnem proračunu unije. Močan stisk roke in velik, zadovoljen nasmeh, ki ni izdal niti drobca obžalovanja za spodletelo skupno kritiko, pa si mislim, da je Costi, mimogrede socialistu, in njegovim, ki so bili pripravili izjavo, kar prijalo, da je niso speljali do konca. Tako da pridemo do ugotovitve, da v Bruslju nimajo ene čiste o tem kako se postaviti do kršiteljev vrednot in načel, na katerih pravimo Evropejci, da temelji naša skupna družina. Islandci so morda to zaznali - da bi se nam pridružili so rekli »ne, hvala«.

Ko je februarja 2022 Rusija napadla Ukrajino, pa odmislimo razloge za to, je EU agresijo takoj obsodila in pričela Ruse sankcionirati na vse možne načine ter oboroževati Ukrajince, da samo še gradnja evropskega zidu po vzoru kitajskega, z dodano visokonapetostno elektrifikacijo, na razmejitveni črti manjka, morda zato ker v Bruslju še ne vedo kje ga točno locirati, oz. kako z Ukrajino, kolikor si jo že želijo k sebi. Ko je leto in pol kasneje Izrael pričel z genocidnim pohodom na Gazo - 75 tisoč pobitih civilistov, od teh 20 tisoč otrok, kar pomeni 5 krat več kot gre civilnih žrtev pripisati Putinu v Ukrajini, glede otrok pa kar 10 krat več - je EU obsodila samo teroristični napad Hamasa na jugu Izraela, ki je bil z 1200 žrtvami sprovociral odziv Izraela, s slednjim pa solidarizirala in ga celo podpirala. Šele pri nasilju na Zahodnem bregu si je tokrat drznila nekaj reči, a še pri tem, zaradi našega veta, je umolknila ter pustila na cedilu tistih par članic, kot Španija, Irska, Malta in Ciper - do prihoda nove oblasti smo bili tudi mi zraven - ki so se bile postavile na stran Palestincev in mednarodnega prava.

Nenazadnje, da v Bruslju vlada zmeda glede načelnosti v odnosu do »malopridnih režimov«, govori tudi odpoved evropske komisarke za širitev unije, naše Marte Kos, obiska v Beogradu,  zaradi, kot je pojasnila, »poveličevanja vojnega zločinca Ratka Mladiča«, na komemoracijah ob njegovi smrti. Pa se gre vprašati: Srbi naj si ne bi zaslužili članstva v EU ker slavijo nekoga, ki ga za razliko od ostalega sveta imajo za heroja - obsojen je bil 2017, zaradi poboja v Srebrenici 8372 Bošnjakov leta 1995, na dosmrtni zapor na Mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY) in ves čas do smrti tam tudi bil zaprt - Izraelci pa še vedno uživajo beneficije pridružitvenega sporazuma z unijo četudi z režimom, ki je pokončal  od 2023 dalje devet krat več civilistov med Palestinci in  dva njegova vodilna z Netanyahujem na čelu, bremeni zaporni nalog s strani Mednarodnega kazenskega sodišča zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti na območju Gaze. Povrh vsega, medtem ko Kosova ne gre v Srbijo, ker častijo Mladiča, in pokaže neko načelnost, kolega Costa pride v Slovenijo in navdušeno treplja po rami nekoga ki časti prvega izraelskega zločinca in ki je preprečil, da bi vsaj enkrat Evropejci slednjega potegnili za uho. Kako to? Mislim da Islandcem, ki nočejo k nam, ne gre ničesar zameriti.

Perpetuacija pokvarjenosti aktualne oblasti

 

Jugoslavije ni več. Gre za…. Izrael

»Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo« - sporoča premier predsednici, jezni zaradi slovenskega onemogočanja skupne obsodbe Evropske unije širjenja nezakonitih judovskih naselbin na Zahodnem bregu. Zasluži si odziv v enakem slogu: »Slovenije ni več, gre za Izrael«, g. Janša! In to dobro veste. Ali prijatelju Natanyahuju poravnavate dolgove v zvezi z Črno kocko in morda še čem, ali ste tudi sam prepričan, da s Palestino ravna prav, da je bilo pokončanje 75 tisoč civilistov, od teh 22 tisoč otrok, v Gazi, le kolateralna škoda, ali kot se temu reče, »nujno zlo«, ki jo gre pripisati Hamasu, to veste samo vi.

Sicer je omenjena blokada skupnega odzivanja EU na zadnje zločine Izraela proti Palestincem, zadnja v seriji odločitev vaše vlade in koalicije, s priskledniki vred, ki normalnemu, zdravemu razumu jemljejo sapo: posvetovalni referendum o zakonu, ki ste ga že sprejeli in ki samo še čaka na presojo Ustavnega sodišča, ukinitev lani ustanovljene Akademije znanosti za trajnostni razvoj - kot zanikovalcu človekove odgovornost pri podnebnih spremembah tudi trajnostni razvoj vam pomeni bolj malo - in pa odločitev ministra za šolstvo Boruta Rončeviča, da na prvi dan šole prvošolci, ob slovenski zastavici, ki je bodo seveda veseli, prejmejo še izvod Ustave. Otroci, ki še brati ne znajo, naj bi se podučili o »ustavnih vrednotah, državljanski odgovornosti, aktivnem državljanstvu in o sodelovanju v demokratični družbi«?! Ko sem o tem slišal in prebral nisem vedel ali se zjokat, ker tonemo vse globlje, ali smejati, ker smo že pri smešnicah. Če že potrebujemo več znanja o Ustavi, naj minister raje poskrbi za primeren osvežilni tečaj svojim kolegicam in kolegom tako na vladi kot v Državnem zboru, z vami vred, ki kažete pri tem velike vrzeli. No, tolaži vsaj to, da temeljne listine države minister ni nadomestil s Svetim pismom ali Evangelijem.

Toda še o nečem bi vas, g. premier, in z vami, če kaj pomeni, zunanjega ministra, Toneta Kajzerja, pobaral, o odnosu do vojne v Ukrajini, ki s prihodom med odločevalci Zorana Stevanoviča, ni več jasen in razumljiv. Po eni strani prisegate na Ukrajino in na njeno zmago v spopadu z Rusijo ter ji zato obljubljate vso možno podporo in pomoč ter se z Moskvo ne pogovarjate, tako kot ostale članice Nata in Evropske unije, kar le podaljšuje in ekshalira vojno ter kopiči njene posledice, po drugi strani pa prvi mož Državnega zbora in po položaju druga najvišja funkcija v državi, ter vaš najtesnejši zaveznik, Zoran Stevanovič, se z Moskvo pogovarja, konkretno s ruskim kolegom, predsednikom Dume, Vjačeslavom Volodinom, in čaka na njegovo povabilo da odleti k njemu na obisk. Dvomim, da mu bo prenesel ter zagovarjal stališče vlade, oziroma zabičal ali ga vsaj ponižno prosil da Rusija z agresijo preneha ter se v celoti umakne iz Ukrajine?!

Naj pri tem povem, da bom to pot, če se bo zgodila in se primerno zaključila, pozdravil, ker bo končno, po pol petem letu, znova oživela prepotreben dialog z ruskimi oblastmi, ker da, kot pravi profesor mednarodnega prava, Danilo Turk in nekdanji predsednik republike, »samo s sankcijami in demoniziranjem Rusije, ne gremo nikamor«.

Torej bravo, sicer katastrofalnemu predsedniku parlamenta, najslabšemu doslej v zgodovini osamosvojene republike, če uresniči svojo napoved in se v Moskvi vede bolj spodobno kot se doma.

Čudi pa ob tem vaš molk, toliko bolj ko vaši bojevniki v Državnem zboru namigujejo in celo obtožujejo predsednico Republike vohunjenja v korist Rusije, samo zato ker prijateljuje z nekdanjo kolegico pri kegljanju, Slovenko ruske narodnosti in z dvojnim potnim listom, Viktorijo Krivolucko, nekoč v razmerju s vodjo slovenskih obveščevalcev v času Demosove vlade, v kateri ste bil tudi vi, g. Janša, Romanom Jegličem. To prijateljstvo naj bi bilo sporno in sumljivo, oz. varnostno tvegano, pogovori Stevanoviča kar z ruskim vrhom pa ne. Kako naj temu porečemo? Drugega odgovora kot to, da ste kot oblast zašli, glede te vojne, v bipolarno motnjo, ne najdem. Pa lep dan.

 

Temeljne krščanske vrednote

 

Ko nekdanji komunist hoče postati bolj Papež od Papeža…

Janez Janša ob Marijinem vnebovzetju: »Krščanske vrednote so naš civilizacijski temelj«. A res, g. premier? Od kdaj? Ves čas, odkar pomnim, sem civilizacijske temelje pripisoval ustavnim vrednotam in zapovedim. Naj bi po novem  Evangeliju? Kako in kaj pa neverujoči? Ali pa verujoči drugih ver? 41. člen Ustave namreč pravi, da je izpovedovanje vere in drugih opredelitev svobodno, kar varuje tako kristjana kot muslimana, ateista, agnostika in vse druge ter da statusa državne ideologije ne daje nobeni veri. Toda, glede na to, da močno podpiran veliko reči, ki jih ob mašah in pridigah izpoveduje poglavar Rimskokatoliške cerkve, papež Leon 14. zlasti ob tem kako se giblje svet in enako velja za njegovega predhodnika Frančiška, sem si pogledal kaj nam povedo krščanske vrednote, oz. nauki Jezusa Kristusa in Svetega pisma, med katerimi izstopajo: ljubezen do bližnjega, odpuščanje, usmiljenje, ponižnost, resnicoljubnost in skrb za šibke. Te vrline usmerjajo vernike v njihovih medsebojnih odnosih in vsakdanjem življenju. Pa pojdimo po vrsti in se vprašajmo, posebej vi, g. Janša, ali se jih res držimo?  

LJUBEZEN DO BLIŽNJEGA - najvišje načelo, ki zajema brezpogojno ljubezen do Boga in sočutje do vsakega človeka. Vi zagotovo sočustvujete s prijateljem Benjaminom Netanjahujem in s svojci izraelskih žrtev terorističnega napada Hamasa 7. oktobra 2023, domnevam da tudi z nasilnimi judovskimi koloni na Zahodnem bregu in pa z izraelskimi vojaki kjerkoli že počnejo kar počnejo, ni videti pa nikakršnega sočustvovanja s Palestinci, ki so zavoljo teh gospodov, v zadnjih treh letih, niti ne, pokopali že več kot 73 tisoč svojih bližnjih, od teh kar 22 tisoč otrok, ali pa Libanoncev in Iračanov, ki so tudi na tisoče zapustili svet, zaradi iste roke in seveda prijateljske, ameriške.

ODPUŠČANJE - prizadevanje za spravo in opuščanje zamere ter jeze, po zgledu Jezusa Kristusa. Vaš odnos do političnih oponentov, nevladnikov, sindikatov, kulturnikov in ostalih intelektualcev, ki ne mislijo kot vi in vam javno ugovarjajo, odraža to Kristusovo zapoved?

USMILJENJE IN DOBRODELNOST - aktivna pomoč ubogim, lačnim in trpečim ter deljenje dobrih del z drugimi. Enako vprašanje kot prej, zlasti, ko favorizirate predvsem lastnike kapitala, torej premožnejši sloj prebivalstva, na račun delojemalcev, oz. zaposlenih s čimer poglabljate socialno razslojevanje?

PONIŽNOST IN SKROMNOST - zavedanje lastnih omejitev pred Bogom in nesebično služenje soljudem brez napuha. No, tu se lahko samo kislo nasmejem. Pri vas in vašemu početju ne vidim nikakršne omejitve, ne pred Bogom, še manj pred Ustavo, da ne govoriva o nesebičnem služenju soljudem brez napuha.

RESNICOLJUBNOST IN POŠTENOST - življenje v resnici, pravičnosti in spoštovanju moralnih načel. Že samo nastajanje vaše sedanje vlade je izigravanje in negiranje teh načel. 

Nazadnje še

MIR IN MIROLJUBNOST – gradnja medsebojnega sožitja in nenasilnega reševanja sporov. Ali služenje  interesom orožarjev, netilcev vojn kot sta se izkazala Donald Trump in Mark Rutte, z njimi še večina zahodnih voditeljev, tako v zelo aktivnem, celo bojevitem odnosu do vojne v Ukrajini na strani Ukrajincev, kot v povsem pasivnem in celo prizanesljivem do spopadov in pokolov na Bližnjem Vzhodu, v tem primeru na strani agresorjev (Izraelcev in Američanov), priča o gradnji medsebojnega sožitja in nenasilnega reševanja sporov? Nisem vas slišal, da bi kogarkoli pozivali k opustitvi uporabe in dobav orožja Ukrajincem ter k bolj odločnim diplomatskim prizadevanjem, reciva k dialogu tudi z Rusijo, ali k mediaciji med Izraelci in Palestinci pri uresničevanju resoluciji OZN o rešitvi dveh držav in to še pred genocidom – ups, da ne prizadenem ministra Kajzerja – pokolom… v Gazi. 

Ste slišali papeža med zadnjim, nedeljskim »Angelusom« ob Marijinem vnebovzetju? Pozval je k prenehanju nasilja nad palestinskim civilnim prebivalstvom na Zahodnem bregu in pozval mednarodno skupnost, naj si prizadeva za rešitev dveh držav na Bližnjem vzhodu ter obsodil nevzdržne neenakosti, diskriminacijo in ovire, ki teptajo človekovo dostojanstvo. Opažate kako razliko v retoriki? Ali je Robert Francis Prevost oni, ki nima pojma o krščanskih vrednotah in mednarodni politiki?

 

Malce a podnebju...

https://www.dnevnik.si/mnenja/odprta-stran/janseva-racunica-2818468/ 

Janševa računica – 2

Naj mi kompanjoni ne zamerijo, če una tantum stopim v bran Janeza Janše in mu priznam pravico do spreminjanja mnenja kadarkoli si to zahoče. Če s tem zakocka kredibilnost je stvar volivk in volivcev. Bil je mlad, nadobuden, veren KOMUNIST, doktrino ZK srkal in jo dograjeval v Kumrovški partijski šoli, nato je odrasel in spoznal, da je bilo to kar so ga učili v Kumrovcu zmotno, napačno, družbeno škodljivo ter z leti postal vodilni in najbolj zagrizen ANTIKOMUNIST v Sloveniji. Enako v svojem odnosu do podnebja in njegovih mutaciji, a tokrat že kot povsem dozorel moški in v bistvenem krajšem času. Pred skoraj 20 leti bi ga lahko umeščali med evropske zelene vizionarje. Podnebne spremembe je opisoval kot enega največjih izzivov človeštva , opozarjal, da bo ne-ukrepanje dražje od pravočasnega ukrepanja in prav pod njegovim vodstvom, v času prvega slovenskega predsedovanja Sveta Evropske unije (2008), je povezava sprejela svoj prvi podnebno-energetski sveženj. Danes pravi, da je prepričanje o človekovem vplivu na podnebje izraz arogance, da spremembe determinirajo Sonce in naravni procesi ter da evropski zeleni prehod predvsem škoduje gospodarstvu. O trajnostnem razvoju, zmanjševanju emisij, podnebni odgovornosti ne govori več. Kaj se je zgodilo, da je povsem obrnil ploščo, tako pri partiji, kot pri podnebju in še čem, se ne sprašujem, ker se pač vsakomur lahko zgodi, da spremeni mnenje. Sam sem mu nekoč zaupal, z njim solidariziral, podpiral proteste ob njegovi prvi aretaciji 1988 leta (afera JBTZ), nič več ko je 2014 šel sedet na Dob zaradi zadeve Patria in danes me čudi, da ob vseh sumih in dokazih njegovih nečednostih, zadnja po vrsti zadeva Black Cube, ni več preganjan.

A naj se vrnem k podnebju in predsedniku vlade dopustim, da s svojim pogledom povozi in odvrže vse kar pravi znanost - znanstveni konsenz o vplivu človeka na segrevanje ozračja je danes močnejši in še bolj utemeljen ter empirično dokazan, kot je bil leta 2008! - in ga vprašam, ali meni da je ta »naravni« ali, če hočemo »od Sonca in Boga dan« proces spreminjanja podnebja, reverzibilen?... da gre zaupati naravnim in božjim zakonitostim, da bodo poskrbele za to, da bo človeštvo vse to preneslo, se prilagodilo in zagnalo nov cikel kolikor toliko znosnega domovanja na planetu Zemlja? No, sam v to ne verjamem in vztrajam pri tem kar ponavljam že vsaj 25 let, da brez pravočasne sanacije našega vedenja, korakamo k breznu, k usodnemu podnebnemu zlomu in h koncu človeštva. Da se, žal, ne motim pričajo vremenske razmere, ki se iz leta v leto vrstijo vse bolj katastrofalno, temperaturni rekordi, na kopnem in v morjih, taljenje ledenikov vsepovsod, vse daljša sušna obdobja, požari apokaliptičnih razsežnosti, nižanje gladine rek ter višanje gladine morja. Lahko se tolažimo z upanjem, da je to kar doživljamo letos enkratno, prehodno, le posledica »super El Niña« nad Tihem oceanu in da bo že naslednje leto bolje. Tudi sam gojim tako upanje a le zaradi pregovora, da »upanje umre zadnje«. Trezni razmislek mi pa ga potiska k tlom.

V nekaj pa res verjamem, v to, da si z lastnimi močmi in denarjem, ki nam je na voljo, lahko podaljšamo preživetje - pa odmislimo za trenutek naše in vseevropsko drvenje k vojni z Rusijo -, tako da pomagamo predvsem kmetijstvu, ki nas v bistvu hrani. Brez vode ni življenja, niti za to panogo, brez namakanja se rastline sušijo in odmirajo, zagotovo ne rojevajo, in brez rastlin, ki so tudi krma, preživeti ne zmorejo niti živali, ki nam dajejo meso. Ne odkrivam tople vode, le rezoniram po tisti »kmečki pameti«, ki je Janezu Janši tako všeč. Zato poziv predsedniku vlade, da vsaj razmisli, kaj vlada lahko stori, da kmetom omogoči, če že ne letos, ker je itak prepozno, vsaj naslednje leto in dalje, dovoljšne količine vode za namakanje polj in napajanje živine, nenazadnje za gašenje požarov. Prejmemo je ogromno. Ob jesenskih obilnejših padavinah nas celo poplavlja, a nato je največ odteče v morje. Naj pomisli, koliko primernih  zbiralnikov vode bi lahko država sfinancirala s skoraj 300 milijoni evrov, ki jih bo samo letos namenila temu, da bosta Donald Trump in Mark Rutte radostna. Pa tokrat res ne gre za večno dilemo »maslo ali topovi«, gre za ključni in usodni vir življenja! Za vodo gre! In naj razmisli tudi, kar velja enako za vse zagovornike podvojitve Krške nuklearke, ali je projekt še smiseln, ko že za obstoječo centralo, Sava ne daje več dovolj hladilne vode. Vse dobro, g. predsednik.

NPM na križu!

 

 Jambrekova ustavna obtožba že kosi

Ali jo piše, ali je ne, kar se je javnost spraševala minule dni, je vsak dan manj pomembno. Ker ne glede na njen obstoj ali njeno rojevanje se je že prijela. Predvsem medijsko. Predsednica je že na križu. Ni dneva, ni poročil, ni TV Dnevnikov ali Odmevov, ko ne bi slišali ali je o vseh okoliščinah njenega nedavnega incidenta narod dovolj obveščen. Ali je Nataša Pirc Musar storila vse, da bi do potankosti izvedeli kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo, zakaj je imela ob sebi prijateljici, eno celo ruske narodnosti s potnim listom tudi svoje rodne grude, ki da je nam sovražna, varnostno nevarna, s katero se več ne pogovarjamo, ker je zlobna do Ukrajine, do nas Evropejcev in do svetovnega miru. Da bi kdo predsednico vprašal, kako je s ključnico? Kako se počuti? Kdaj bo znova na Prešernovi in v polni kondiciji, ker da jo pogrešamo… le za vzorec. Sočustvovanja nič! In mene spet grabita žalost in sram, pri čemer v vsem tem teatru vidim eno samo veliko grožnjo, ko se v predoru Kastelec ne bi končalo kot se je… le z relativno lažjimi poškodbami, to je, da bi začasno in vedi koliko dolgo, vsekakor do izvolitve nove predsednice ali predsednika, vodenje države prevzel Zoran Stevanovič. To pa bi res bila nacionalna katastrofa, hujša - naj mi bo dovoljeno - od vseh povodenj, plazov, podorov, suš in požarov skupaj. Edino kar mu osebno štejem v dobro je želen dialog z Rusijo.

O vsem tem in o Jambrekovi domnevni ustavni obtožbi sem pokramljal s prijateljem iz Trsta, mirovniškem sobojevniku že 30 let, ki je rad na tekočem s političnim cirkusiranjem pri nas vis-a-vis onega še bolj živahnega pri njih doma. »A sem prav razumel? Vašo predsednico bi naj doletel impeachment, ker je imela v avtu rusko prijateljico?« - me je vprašal. »Da, prav si razumel«. »Ma va?!« (Daj no?!), in planil je v smeh. »Prekašate tudi nas«, je še zamomljal in se naprej smejal. Skušal sem se delati resnega, kar ni bilo lahko, in nadaljeval: »Ne smej se, Sandro, stvar je huda, lahko gre za rusko vohunko, ki vse kar se dogaja od Goričkega do Pirana in izve od predsednice, prenaša Putinu, ob tem, ne pozabi, da je Rusija, kot nas opominja Jambrek, huda kršiteljica mednarodnega prava«. No, še meni so zavore popustile in nasmejala sva se skupaj, kolikor žalostno je vse to bilo. »Česa tako bizarnega še v Italiji nismo doživeli« - je pristavil prijatelj. Pa še o Putinovem zločinu proti mednarodnemu pravu, ko se je spravil na Ukrajino. »Priznajva, Sandro, da se Putinu res fučka za mednarodno pravo, ne tako kot dobričinama Trumpu in Natanyahuju, ki se za svoji državi sklicujeta le na pravico do samoobrambe, četudi preventivne. To da jima drugi pripisujejo vsaj enake, če ne hujše, kršitve kot Putinu, ni njun problem. Problem so ostali, ki o mednarodnem pravu nimajo pojma«. Sarkazma je bilo na pretek, pa sva počasi odnehala. Le še nekaj besed o tradicionalni skromni slovesnosti v Svetoivanskem parku v Trstu ob pred leti posajeni potomki preživelega kakija iz Nagasakija, v počastitev spomina na žrtve jedrskih bomb nad Japonsko 6. in 9. avgusta 1945 – nad Hirošimo in Nagasakijem, in sva se pozdravila.

A z mislimi sem se vrnil k Jambreku in se spomnil dolgoletne bitke, ki smo jo na občini Koper bili z Ustavnim sodiščem v devetdesetih letih da bi preprečili njeno cefranje na več malih skupnostih in to v eklatantnem nasprotju (8 proti 2 na kar treh referendumih) z voljo njenih prebivalcev. O tem kar je gnalo sodnike k takemu boju bi izvedel na nekem sprejemu od soproge takratnega predsednika sodišča, Lovra Šturma: »Poglejte, g. Juri, Berlusconi zahteva revizijo Osimskih sporazumov, kot pogoj za italijansko podporo našemu približevanju Evropski uniji. Tako da obstaja realna nevarnost, da si Italija prilasti ves del Istre, kjer živijo Italijani. Zato če mestno občino razdelimo na več manjših, bodo vsaj tiste kjer Italijanov ni obranile slovenstvo v tem prostoru«. Citiram seveda po spominu. Razmišljanje, ki me je pustilo brez besed. Preveč je bilo bolno, da bi ga jemal resno. A da ni bilo iz trte izvito mi je pritrdil sam Jambrek v svojem ločenem mnenju v eni od zadnjih odločb. Zapisal je, da »V luči prizadevanj nove italijanske vlade po reviziji Osimskih sporazumov mora slovenska država posvečati posebno skrb občinam slovenske Istre«.

In si danes rečem, ob zamisli ustavne obtožbe proti predsednici Republike in ob njenem medijskemu križanju, da ti mora seči pokvarjenost v srž duše, da vidiš  okoli sebe same pretnje, od Italijanov do Rusov in še koga, ter da moraš imeti Beckettovo ali Ionescovo domišljijo, da tako ravnaš.