V Kopru
bosta Aleš in Nik zaplesala še enkrat…
Včeraj so bile dovoljene sanje, danes je nov dan… Vem,
da ne bo hud, naš prvi in nepozaben predsednik, če ga parafraziram. In o
čigavih sanjah govorim? Jah, o onih 614 kandidatk in kandidatov za župane,
političnih strank in državljanskih list, ki so jih podpirale ter
volivk/volivcev, ki so jim na nedeljskih lokalnih volitvah namenili glas,
upajoči na uspeh. 524-tim, so se le te razblinile, 90-tim ostajajo, vse do
finale 29. novembra.
Recimo, da sem med razočaranimi sanjači tudi sam,
četudi pričakovano, toda ne toliko zaradi izločitve imena, ki sem ga bil
izbral, kolikor zaradi zmage v Kopru dveh tekmecev, ki v toku volilne kampanje,
oz. na javnih soočenjih njunih viziji razvoja mesta in občine, nista ene rekla
o tem, kar so jima, pa obenem tudi občinski in Luški oblasti ter vsem
Koprčankam in Koprčanom, kak teden prej sporočili domači pristaniški delavci,
in to je, poleg seveda skrbi za usodo svojih delovnih mest, zavoljo pospešene avtomatizacije
delovnih procesov, da se naj preko našega pristanišča ne vodi politika vojn in
pobijanja s sodelovanjem pri pretovarjanju in skladiščenju orožja in
gostovanjem tujih vojaških ladji.
No, odmislimo za trenutek moralno-etični vidik tega
poziva, ki so ga omenjeni delavci delili skupaj z nekaj sto tisoč kolegov v 22
državah po vsem svetu, najbolj množično v Sredozemlju, v okviru mednarodnega
dneva ukrepanja proti militarizaciji, trgovanju z orožjem in uporabi
transportnih poti za oskrbo oboroženih spopadov, in naslovimo izključno
vprašanje varnosti Kopra in njegovih prebivalk/prebivalcev ob gostovanju Luke
če militarizirane in namenjene tudi streženju ekonomije smrti.
Sedanji župan in njegov izzivalec, sin prejšnjega, bi
morala vedeti, da bi v primeru oboroženega spopada, Luka Koper postala
legitimna vojaška tarča, kar priznava samo Ministrstvo za obrambo. Skupaj s
slovenskim prometnim križem tvori namreč, po načrtih zveze NATO, pomemben južni
logistični koridor, preko katerega se izvajajo premiki zavezniških enot, opreme
in vozil v sklopu rednih rotacij ter vojaških vaj. In če je pristanišče tarča,
je tudi samo mesto, ker sobivata roko v roki, skorajda objeta. Kasiram lahko
odgovor, da smo se pač odločili za članstvo v Severnoatlantsko zavezništvo in
se pravil, ki jih le ta določa moramo držati. A prav v tem je izziv za občinsko
oblast, da stori vse, da se te tarče znebi, ali vsaj skrči in bolje zavaruje
življenja in premoženje svojih ljudi, nenazadnje lahko z odlokom, ki bi
zapovedoval vsaj maksimalno transparentnost, oz. preglednost pretovorov. Mi
danes ne vemo kaj se vse nahaja v zabojnikih, morda tudi jedrsko, kemijsko in
biološko orožje, ki ob morebitni nesreči lahko uide izpod nadzora. A župan
sploh pozna protokole varnostnega ukrepanja? Dvomim. Priznam, da jih jaz, ko
sem bil na čelu občine, nisem, smo se pa zato s posebno izjavo 1990 opredelili
za demilitariziran status Kopra.
Na predvolilnih izmenjavah o vsem tem sem slišal le
kandidata Levice. Vsi ostali, kot da se nas to ne tiče, ali bolje rečeno, kot
da je samoumevno, da se vojna in incident ne moreta zgoditi.
Udeležil se bom tudi drugega kroga, ne vem pa še komu
bom oddal glas. Če se tekmeca znova pokažeta v slabši ozaveščenosti o povedanem
kot luški žerjavisti, nikomur. V skrinjo bom spustil prazno glasovnico. Če pa
bo kdo od njiju spregovoril tako kot omenjeni delavci, si bo moje zaupanje in
upanje zaslužil. Morda bo moja presoja šla tudi skozi opredelitve do
interventnega zakona o katerem se bomo odločali na referendumu 6. decembra in
do zamisli o referendumu v Krajevni skupnosti Žusterna, ki zajema tudi območje
Markovca, o razvpitem in noro dragem razglednem stolpu, ki ima prav v
populaciji kateri naj bi služil veliko nasprotnikov in to z resno utemeljenimi
argumenti. Spoštovana kandidata, na potezi sta sedaj vidva!