Trump in Netanyahu zagospodarila Zahodu

 

ZDA in Izrael potiskata svet v kaos, mi krivimo Iran?!

"Iranska brezbrižnost do držav, ki nikoli niso bile vpletene v ta spor, ne vpliva samo na obrestne mere hipotekarnih kreditov in na cene bencina ter na življenjske stroške v Združenem kraljestvu in mnogo drugih državah po svetu, ampak vpliva na našo svetovno gospodarsko varnost," je dejala britanska zunanja ministrica,  Yvette Cooper, na nedavnem video-srečanju predstavnikov več kot 40 držav o usodi Hormuške ožine. Bila je pobudnica le tega. Kako licemerje! Kako zavržno zvenijo te besede ob dejstvu, da vojne, ki je privedla do otežkočene in hudo tvegane plovbe preko omenjene ožine ni sprožil Iran, ampak sta to storili zahodni zaveznici, ZDA in Izrael. Kako si je mogoče pred tem še vedno zatiskati oči. Očita se Iranu brezbrižnost do držav, ki da nikoli niso bile vpletene v ta spor. Referira seveda na nas Evropejce in na Azijce, ki takoj po Iranu, kot žrtev agresije, ki že plačuje visok krvni davek in mu vse manj uravnovešen Trump grozi s »pokončanjem v eni sami noči« - a smo vse bližje jedrskemu udaru? -  najbolj trpimo posledice te vojne na naše energetske, finančne, gospodarske, socialne in tudi varnostne bilance. Toda da se nismo vpletli v ta spor ne drži. Vpletli smo se v trenutku, ko te agresije nismo obsodili ali jo celo nekateri odobravali, ko smo se nanjo odzvali. Ravnali smo diametralno nasprotno od ruske na Ukrajino, čeprav je slo za povsem enako kršitev mednarodnega in humanitarnega prava ter Ustanovne listine OZN. Takrat so nam besede obsodbe, izključevanja in kaznovanja agresorja tekle kot po maslu.

Na tej video-povezavi je bila tudi naša zunanja ministrica Tanja Fajon. Med previdnejšimi glede pripravljenosti prispevati k zagotavljanju varnosti v zoženi ožini – domnevamo lahko da samo z napotitvijo za to usposobljenih pomorskih sil, ki bi postale seveda dodatne tarče iranskega gneva in odpora?! - je po sestanku dejala,  da so se kolegice in kolegi strinjali okoli nujnosti usklajene diplomacije. Seveda, po diplomatskih poteh, hvala Bogu! Toda problema nihče ni naslovil tako, kot bi preprost državljan, bodisi evropske bodisi azijske celine, ki najbolj čuti posledice te drame, pričakoval, in sicer, kot je pri nas doma povsem jasno spregovorila koalicijska Levica: »Naj ZDA in Izrael prenehata z vojno, ki sta jo začela, pa bo morska pot ponovno odprta, kot je bila pred napadom.«. Sherlock Holmes bi pri tem dejal: »Elementary, my dear Watson«.

Morala bi se postaviti na tem stališču tudi naša ministrica, zlasti potem, ki je že bila ob napadu 18. marca, kritična do ZDA in Izraela – nerazumno, žal, še bolj do Irana, ker je vračal udarce in je zavoljo tega poklicala na zagovor njegovo veleposlanico, ne pa pandana agresorjev – a vendar, vztrajati bi morala pri tem, da bi vsi udeleženke in udeleženci video-srečanja v en glas zahtevali, ali vsaj pozvali, moledovali, ponižno prosili Trumpa in Netanyahuja, da naj končata z agresijo! Zaenkrat edino Španija, preko svojega premiera Pedra Sancheza, je v tem smislu pokazala da ima jajca!

Če bi sam bil na mestu Fajonove, bi ob spoznanju, da mi je posel ušel iz rok, da sem z njim iztiril iz načelnosti in doslednosti, kar je zakričalo zlasti ob začetku izraelskega pobijanja Palestincev v Gazi, zavoljo bodisi lastne nepazljivosti, bodisi pritiskov iz vrha, odstopil s položaja. Toda recimo, da ima ministrica tršo kožo in da je nekoliko zadihala ter se okrepčala z relativno uspešnim predsedovanjem RS Varnostnemu svetu Združenih narodov, a zadnji vzdihljaji Golobovega mandata so jo znova postavili pred hudimi preizkušnjami, pred katerimi bi moja malenkost zagotovo dvignila roke. Sporočil bi predsedniku vlade: »Tokrat pa se res ne grem več!«. Omenil sem že nespodobno povabilo na zagovor Iranske ambasadorke, še huje pa je bil vladni, oz. Svobodin NE ministričinemu predlogu da bi se Slovenija pridružila tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu zaradi genocida nad Palestinci, kar se je obljubljalo že skoraj pol leta prej,  ter nenazadnje besedne akrobacije na omenjeni video-povezavi glede usode Hormuške ožine in znova nekoherentno pristajanje na kazalec, ki ga je britanska kolegica usmerila na Iran, da bi se le izognili mrkemu pogledu in divjaških groženj ameriškega despota, prvega krivca za ves ta kaos, na naš račun.  Skušal bi si vsaj delno povrniti obraz, oz. oditi z dvignjeno glavo.

 

les jeux sont faits ... JJ se vrača!

 

»Nam funkcije ne pomenijo nič!«

… izjavi tip, ki je pravkar zgrabil najvišjo, ki je bila še na voljo in mu je bila ponujena. Bil je postal 16. predsednik Državnega zbora. Zoran Stevanovič, nekdanji disciplinsko problematični policist, nekajkrat v navzkrižju tudi z zakonom, parlamentarni novinec, predsednik najmanjše stranke, ki je prešla prag parlamenta - Resnica. Izvolitev je osupla večji del javnosti, tudi tiste, ki  je s svojimi glasovi v nedeljo 22. marca omogočila, da bi se zgodila, ker v diametralnem nasprotju z referencami in standardi, ki so od osamosvojitve dalje veljali in se zahtevali za mesto prvega med enakimi - poslank in poslancev, in drugega po položaju v državi, takoj za predsednikom, oz. predsednico Republike. Bil je zadel. Stevanovič, življenjski loto.

Da je za to funkcijo kandidiral, sam pravi, da so mu idejo dali mediji, a jasno je, da brez dogovorjenega prišepetavanja z desnih klopi tega koraka ne bi storil.  Bili so na voljo glasovi celotne desne polovice in več Državnega zbora – SDS, NSi/SLS/Fokus, Demokrati in seveda Resnica = 48. In vse je tudi prejel. Predsednik deklarirano suverenistične, antievropske in antisistemske stranke, ki ji »funkcije ne pomenijo nič« je tako zasedel najvišjo za katero lahko pretendira parlamentarec. Toliko o verodostojnosti tega gospoda in njegove stranke ter o državotvornosti onih, ki so ga izvolili, ker imajo toliko politične in parlamentarne kilometrine za seboj, da vedo, da izbira ni primerna, da je tokratna selekcija dosegla dno.

A kaj hočemo, to je pač politika, redkokdaj čista, načelna, plemenita in poštena. Je pa izvolitev prvega med enakimi pomenila da je bil novoizvoljeni Državni zbor konstituiran in da so stekli roki, da oblikovanje večine, ki bo imenovala vlado. Glede na rezultat pri izvolitvi predsednika je postalo več ali manj vsem jasno, da za njim že stoji tudi nova izvršna oblast, ki bo že četrtič v rokah Janeza Janše. Eni pravijo, da temu še ni tako, da je še vse odprto, da ima še kako karto za igrat tudi relativna zmagovalka volitev, Golobova Svoboda, sam pa v to dvomim in vidim cel trojček odhajajoče koalicije - ob Svobodi še SD in Levica/Vesna – tokrat v opoziciji.

Sam Stevanovič je sicer že pred samo volilno kampanjo izjavljal in to izjavo tudi notarsko zapisal, da v vlado, ki bi jo vodil prvak SDSa ne bo nikoli vstopil ker do njega in do vseh proticepilcev v času Covida sovražna in represivna – gospod je takrat vodil proteste proti obveznemu cepljenju – a časi se spreminjajo in opazno močan stisk roke med Janšo in Stevanovičem po izvolitvi slednjega je bil več kot poveden o njunem novem odnosu. Je pa res, da Resnici ni niti treba vstopiti v vlado, ki bo tudi brez nje ohranila večino napram opozicije, za 3 do 5 glasov, in da ko bo potrebovala 46tega, ve se od kod ga bo prejela.

Stevanovič ni slučajno izjavil, da bo njegova stranka »konstruktivna« kar tudi pomeni kooperativna opozicija.

Kakorkoli že so volitve  mimo, je  kar je, smo kar smo. Volivke in volivci imajo vedno prav, tudi ko se zmotijo ali so ogoljufani. Po volitvah nimaš več kaj, razen tega da če so ti pomagale do oblasti nazdraviš in se veseliš, če so te porazile pa lahko objokuješ, spoznaš komu so maske padle in se pripraviš na novo vlogo, na vlogo nadzornika oblasti, ki ji mora gledati pod prste, jo opozarjati ko po svoji presoji ravna slabo, če celo nezakonito jo tudi ovaditi in o vsem tem sproti seznanjati ljudstvo, ki jo je izvolilo.

A dolžan si storiti še nekaj, če si poraženec, če si oblast izgubil, oz. ljudje so jo predali nekomu drugemu, opravit globoko samorefleksijo in poiskat razloge, pa si priznat napake, ki so privedle do spremembe. In pri tem ima dr. Robert Golob kar nekaj masla na glavi. Škoda papirja, da bi našteli vse njegove večje in tudi drobne poteze, ki so pretehtale uspehe ter mu zbile 11 poslanskih mandatov pa nekaj tudi koalicijskima partnerjema. Sam bi opozoril, ker o njej največ pisarim, na neprincipielno zunanjo politiko, tako kot jo je že vodila prejšnja, Janševa vlada. Edini ohrabrujoč moment, priznanje Palestine in obsodba genocida v Gazi, a tudi tu zgodbe si Golob ni upal zaključiti s pridružitvijo k tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu. Povsem znova nenačelni, nekoherentni, zlasti v primerjavi z odzivom na rusko agresijo na Ukrajino, ob ameriško-izraelski agresiji na Iran, ob ofenzivi Izraela v Libanonu in ob drugih kršitvah mednarodnega prava in ustanovne listine OZN, ki si jih je privoščil in jih še napoveduje gospod, ki je svetu sporočil, da mu meje odločanja in ravnanja postavlja le lastna morala, Donald Trump. No, ne trdim, da je Golobova koalicija padla zaradi zunanje politike, daleč od tega, a iz naslova motiviranosti kritikov, predvsem mirovnikov, da bi se volitev udeležili v čim večjem številu in, četudi z zavihanim nosom, storili vse, da bi ne šlo še na slabše, da se ne bi znova znašli v objemu desnice, konkretno SDSa in Janeza Janše, je zmanjkalo odhajajočemu levosredinskem trojčku kar nekaj pomembnih glasov. Že tisoč, pa sem prepričan da je manjko večji, bi lahko spremenilo razmerja.

 

Aleš Musar k Melaniji Trump?!

 

Po kaj je šel predsedničin soprog v brlog svetovne pošasti?

 

Alina Maratovna Kabaeva. Kdo že je? Putinova Melanija, sicer na Zahodu manj popularna, 13 let mlajša in kot nekdanja ritmična gimnastičarka z vrsto svetovnih odličji, drobcena, po meri moža. Sposojam si njeno ime, da naslovim vprašanje naši predsednici Republike, Nataši Pirc Musar, ali bi se odzvala povabilu, ki bi ga ta gospa naslovila njenemu soprogu Alešu, za udeležbo na nekem mednarodnem forumu prvih dam in prvih gospodov, v Kremlju, posvečenemu dobrobiti otrok skozi odraščanja in vseh izzivov, ki jih le to prinaša. Česa takega se je lotila Trumpova gospa in zbrala okoli sebe minule dni v Beli Hiši udeležence, pretežno nežnejšega spola, iz 45 držav in 28 tehnoloških organizaciji. Ime pobude: Konferenca globalne koalicije za dobrobit otrok skozi promocijo izobraževanja, inovacij in tehnologije. In seveda zraven smo videli tudi Aleša Musarja.

Oni, ki me berejo, vedo da sem po svoje »nataknjen« na principielnost, doslednost, koherentnost, enake standarde še posebej pri upravljanju z zunanjo politiko in odzivanju na najbolj zahtevne mednarodne izzive in na početja njihovih protagonistov. Zato gornje nekoliko provokativno vprašanje, na katero dvomim, da bi mi predsednica odgovorila pritrdilno. Putina in vse kar predstavlja gledamo že peto leto kot pošastnega sovraga, Trumpa pa zgolj kot čudaškega zaveznika, kljub temu da je zakrivil, odkar se je vrnil v Belo Hišo, z okrepljenim oboroževanjem Izraela in siceršnjim podpiranjem Netanyahuja pri izvajanju genocida nad Palestinci, pet krat več civilnih žrtev in deset krat več pokončanih otrok, kot je moč pripisati ruskemu predsedniku v štirih letih vojne na račun civilistov v Ukrajini.

Toda, četudi bi bil odgovor pritrdilen, bi se morali vprašati ali se je primerno udeleževati srečanj s humanitarnim, vzgojnim, naprednim pridihom, zlasti ko gre za usodo otrok, pri nekomu, bodisi Putinu, bodisi Trumpu, ki mu njihovo življenje, kje šele počutje, zdravje, vzgoja, sanje in spodobno odraščanje… pomeni »zero!«, in ki jih konkretno Trump zlorablja da bi še enkrat več dokazal, da za tovrstne obravnave pristojna svetovna organizacija, to je UNICEF, ni kos svojemu poslanstvu, tako kot to počne z Board of Peace na račun celotne OZN. A naši predsednici in sicer celotni slovenski diplomaciji še ni kapnilo, da je vse to – nedavno se je ponorčeval z Varnostnim svetom, ko je soprogi prepustil  predsedovanje njegove prve seje – del načrta nadomeščanja Organizacije združenih narodov z alternativnimi ali vzporednimi vzvodi vladanja svetu v lastni režiji?!

Aleš Musar, verjamem da povsem iskreno, a naivno: »Se naredi neke vrste forum na katerem bi lahko debatirali in razreševali vprašanje etike in tveganj, ki se pojavljajo pri tej uvedbi (p.p. uvedbi Umetne inteligence) v izobraževanje. Hkrati tudi da bi orodja UI bila na razpolago vsem otrokom«.

Ja, g. Musar, plemenite misli in namere, toda otroci na katere se znašajo Izrael in ZDA, v Gazi, Vzhodnem bregu, Libanonu, Iranu, Trump še na Kubi, nimajo na razpolago niti pravice do doma, do vode in kruha, do zdravja, do svetlobe in gretja, do preživetja. Samo še sreča jim je na voljo, a še ta kot zadetek na loteriji.

A se niste vprašali: »Kaj počnem v domu sostorilca genocida, ki ga je moja gospa tako odločno obsodila v Evropskem parlamentu, in v družbi soproge samega izvajalca tega zločina?«

Ni slučaj, da iz Španije, za katero vemo kaj si misli o Trumpu in kaj mu je premier Pedro Sanchez povedal, ko je napadal Iran – Španija je tudi, za razliko od nas, sopodpisnica tožbe Južne Afrike proti genocidnemu Izraelu na ICJ - nobena prva dama, ne kraljica Letizia, ne premierjeva Begona Gomez, ni šla k Melaniji. Temu se reče načelnost!

 

 

Da sem bil žalosten, sem rekel premalo...

 

Zgrožen sem!

… Ko ob bujenju ugotovim, da ni bila mora kar sem izvedel dan prej, ampak realnost in da praktično živim v banani republiki. Najboljše kar je v soočanju s  številnimi hudimi mednarodnimi izzivi časa zmogla domača zunanja politika v iztekajočem se mandatu in to je, da se je vsaj besedno postavila po robu Izraelu ob masakru, ki ga izvaja nad civilisti v Palestini, v sostorilstvu z Združenimi državami Amerike in dobrim delom Evrope, je včeraj izpuhtelo v odločitvi Vlade, da od besed ne preide k dejanju. Zavrnila je namreč predlog Ministrstva za zunanje in evropske zadeve, da se tudi Slovenija pridruži skupini 15 držav, pri podpori tožbi Južne Afrike zoper Izrael zaradi genocida, na Meddržavnem sodišču v Haagu, korak, ki bi pomenil sklepno dejanje pri opredeljevanju do omenjenega zločinskega početja Izraela in zaveznic.

Z vladnim umikom od te namere, ki se je napovedovala in skorajda obljubljala dobro leto dni, so maske padle. Izve se da je predlog prejel podporo le manjših koalicijskih strank - SD in levice - kar pomeni, da so ga zavrnili ministri in ministrice Svobode, domnevam s predsednikom vred, in da so takemu razpletu botrovali močni zunanji pritiski. Tako predlagateljica sklepa, ministrica Fajonova, ki po seji vlade ni mogla skriti razočaranja. Enako predsednica Republike, Nataša Pirc Musar.  »Izkazane nenačelnosti ni mogoče z ničimer opravičiti!« - je bil njen odziv. Nevladne organizacije, ki so bile lani zbrale 5 tisoč podpisov v podporo pridružitvi k tožbi na ICJ, govorijo o »sramoti«.

In ko padajo maske onih, ki si jih pred 4 leti volil, ko izveš, da je oblast, ki si ji bil zaupal podlegla tuji volji, ki je daleč od pravil, ki regulirajo svet in od vrednot, ki jim slediš od vekomaj, pade tudi vera v to da živiš v državi, ki se razglaša za napredno, neodvisno in suvereno.

»Edino Sanchez ima j**** ( beri: … pogum)«, je Jan Klokočovnik iz Primorskih novic pred dnevi naslovil svojo kolumno o odzivih Evrope do združenega napada Izraela in ZDA na Iran. Gre za to - povem za tiste, ki te reči ne spremljajo z dovoljšno pozornostjo -, da je španski premier edini evropski lider, ki je Donaldu Trumpu rekel NE! Omenjeno agresijo je odločno in nedvoumno obsodil, ker neizpodbitna kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN, in ni dovolil uporabe ameriških oporišč na španskem ozemlju pri njenem izvajanju. Nakopal si je seveda bes in grožnje nesojenega Nobelovca za mir ter sankcije na račun dveh svojih ministrov s strani izraelskega vrha, a koraka nazaj ni storil, obratno, v sredo je dokončno potegnil veleposlanika iz Tel Aviva in znižal diplomatske odnose na raven odpravnika poslov. Dokazal je, da kar govori tudi stori, in da je Španija pri odločanju o teh rečeh povsem samostojna in suverena!

Vsaka čast njegovemu pogumu! Tudi zato, ker doma s skrajno desnim Voxom mu ne bo lahko in tvega dokajšnjo osamitev med evropskimi kolegicami in kolegi, ki jim je načelnost, glej ga zlomka, »španska vas«.

In ko vidim med njimi tudi Roberta Goloba,  me zajameta občutka sramu in žalosti.  Bila sta skupaj, kazalo je da enako odločna, ko sta njuni državi, družno še z Irsko in Malto, predlani priznali Palestino. Tokrat obratno. Pustil je Sancheza samega, sicer v družbi treh drugih, očitno bolj samo zaverovanih članic EU - Irske, Belgije in Nizozemske, plus Islandije, pri južnoafriški tožbi, in enako tudi pri načelnem odzivanju na ameriško-izraelsko agresijo na Iran.

Pri tem predsednika vlade sprašujem, ali se trudi, da bi ga volivke in volivci v nedeljo 22. marca odrešili vladanja? Da bi dosedanje podpornike potisnil k razmisleku, ali naj sploh gredo volit? Ker, verjemite mi, da je razočaranje nad medlim in nedorečenim odzivom do ameriškega-izraelskega posega na Iran, z vsemi posledicami, energetskimi, ekonomskimi, geopolitičnimi in drugimi, ki jih že čuti sleherni naš državljan, in še posebej nad zavržno odločitvijo okrog južnoafriške obtožbe zoper Izrael, ki dobesedno izdaja palestinsko stvar, ogromno!

Toda, brez skrbi, preplašen ptiček miru, šel bom na volišče in volil tako, da jastrebi in drugi mrhovinarji ostanejo še naprej visoko na nebu, ker od njih je pričakovati samo še huje, upoštevaje prijateljstvo, ki veže njihovega vodilnega z vodilnim pri izraelskih morilcih. Glede same banane republike, čeprav osramočeni, zgroženi in žalostni, bomo preživeli. Neizmerna je človekova prilagodljivost. Navsezadnje je s svojimi gorami, planjavami, gozdovi, jezeri, rekami, jamami, malce morja, in potrpežljivimi ljudmi še kar luštna in gostoljubna.

Še 11 dni do volitev!

 

Žalosten sem…

»Edino Sanchez ima j**** ( beri: … pogum)«, poveden naslov kolumne Jana Klokočovnika iz Primorskih novic o odzivih Evrope do združenega napada Izraela in ZDA na Iran. Gre za to - povem za tiste, ki te reči ne spremljajo z dovoljšno pozornostjo -, da je španski premier edini evropski lider, ki se je postavil po robu Donaldu Trumpu. Omenjeno agresijo je odločno in nedvoumno obsodil, ker neizpodbitna kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN, in ni dovolil uporabe ameriških oporišč na španskem ozemlju pri njenem izvajanju. Nakopal si je seveda bes in grožnje nesojenega Nobelovca za mir ter sankcije na račun dveh njegovih ministrov s strani izraelskega vrha, a koraka nazaj ni storil, obratno, v sredo je dokončno potegnil veleposlanika iz Tel Aviva in znižal diplomatske odnose na raven odpravnika poslov. Vsaka mu čast! Tudi zato, ker doma s skrajno desnim Voxom mu ne bo lahko in tvega dokajšnjo osamitev med evropskimi kolegicami in kolegi, ki jim je načelnost, glej ga zlomka, »španska vas«.

In zakaj sem pri tem žalosten? Pa še sram me je! Ker ga je tudi naš premier, za razliko od predlani skupaj dogovorjenega koraka k priznanju Palestine, tokrat pustil samega in ker ni niti pol teh j**** še pokazal dober teden pred potekom mandata. Pokazal pa je španskemu kolegu hrbet še pri zadnji odločitvi  v zvezi z njunim odnosom do Palestine, ki jo je bilo potrebno sprejeti do 12. marca, in sicer pri pridružitvi k tožbi Južne Afrike proti Izraelu na Meddržavnem sodišču zavoljo genocida v Gazi, ki jo je bila ministrica Fajonova obljubljana že leto dni nazaj.

Žalosten sem tudi, ker še vedno nihče iz Ministrstva za zunanje in evropske zadeve ni poklical na zagovor veleposlanice ZDA in izraelskega kolego, predstavnika držav agresork na Iran, niti potem ko se je izvedelo za masaker 167 deklic v dekliški šoli v Minabu, na jugu države, da ne govorimo a sami nezakoniti agresiji, ki se z nezmanjšano močjo nadaljuje, ter o tem, da pa je bila zaradi povračilnih, obrambnih napadov na agresorska oporišča v Izraelu in okoliških arabskih državah - narobe svet! - zaslišana in okregana iranska veleposlanica. Ne pozabimo, da je po 51. členu Ustanovne listine OZN, odziv na agresijo, tudi z represalijo na račun agresorja, dovoljen in da s tega vidika Iran ne krši mednarodnega prava! Dodatno k temu pa smo podprli resolucijo, ki jo je kak dan nazaj sprejel Varnostni svet s katero poziva Iran k prenehanju napadov na bližnjih držav Zaliva, ne pa tudi ZDA in Izrael h končanju agresije nanj! Spet narobe svet!

In še enkrat žalosten, ker ni odziva s strani nikogar iz državnega vrha, na poziv k doslednosti, načelnosti in prenehanju s prakso dvojne morale in dvojnih meril, nenazadnje h končanju mandata z dostojanstvom, ki smo ga predsednici Republike, predsedniku Vlade, ministroma za zunanje in evropske zadeve ter za obrambo in predsednici Državnega zbora, naslovili dober teden nazaj petdeseterica podpisnic in podpisnikov iz vrst intelektualne sfere in bolj znane zainteresirane javnosti. Kot da je imena kot so Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Jože Pirjevec, Bogomir Kovač, Uroš Lipušček, Igor Ž. Žagar, Nataša Sukič, Boris Žnidarič, Božidar Flajšman, Danijel Rebolj, Violeta Tomič, Pero Lovšin in še in še, povozil čas, kot da gre sicer za spoštovanja vredne intelektualce, celo akademike, ki pa o zunanji politiki nimajo pojma.  

Nenazadnje sem vse prej kot radosten, ko me vse to potiska k volitvam čez dve nedelji s cmokom v grlu in nahrbtnim bremenom neuslišanih vprašanj, pozivov, nasvetov, sugestiji, predlogov, razmišljanj, upanj in razočaranj, od začetka ruske »posebne operacije« 24. februarja 2022, z vmesnim genocidom v Gazi, dalje. »Kaka posebna operacija«?! - me bo kdo oštel in me podučil, da so Rusi zakrivili nad Ukrajino pravcato agresijo - Seveda, a bodimo koherentni… Tudi Trump in Netanyahu sta njun ubijalski pohod na Iran tako naslovila, pri čemer nismo imeli težav ga kot takega tudi akceptirati.

In še vedno vse tiho, tudi pri medijih, o neverjetni izjavi generalnega sekretarja Nata, Marka Rutteja, o tem da zavezništvo ne služi samo kolektivni varnosti članic, kakopak "pred Rusijo in terorizmom," ampak tudi "projiciranju moči ZDA na svetovnem prizorišču", pri čemer nas brezsramno poziva k aktivni podpori ameriško-izraelski kampanji v Iranu.

Toda, brez skrbi, preplašen ptiček miru, šel bom na volišče in volil tako, da jastrebi in drugi mrhovinarji ostanejo še naprej visoko na nebu.

 

Evropa si je sama kriva, če vera vanjo upada

 

V TRSTU OBSERVATORIJI ZA JUGOVZHODNO EVROPO

 

Po Inštitutu Trivelis v Ljubljani, nas bo razsvetljeval o tem koliko škode se trudijo prizadejati  Evropi in njenim vrednotam Rusija in Kitajska z vplivanjem na javno mnenje naših ljudi v ožji in širši okolici,  še Observatorij za Jugovzhodno Evropo, ki bo domoval v Trstu. Pravijo mu, promotorji Fundacije »Luigi Einaudi«, projekt, ki si želi pospešiti vključevanje držav zahodnega Balkana v Evropsko Unijo in okrepiti evropsko prisotnost v regiji, kjer da se vse izrazitejše krepi geopolitični vpliv »osi avtoritarnih imperijev«, kot je generalni sekretar omenjene fundacije Andrea Cangini poimenoval Rusko federacijo, Ljudsko republiko Kitajske in dodal še Iran. In ta vpliv bi naj povzročal upad vere narodov, ki so še v čakalnici za EU (Bošnjaki, Srbi, Črnogorci, Makedonci in Albanci) v smiselnost in koristnost tega vključevanja.

Berem, da je podporo pobudi podala tudi slovenska senatorka Tatjana Rojc, kar me neprijetno preseneča. Kot pripadnica Demokratske stranke in zamejka, bi od nje pričakoval malce bolj prefinjen in razdelan občutek do razlogov naraščajoče balkanske skepse do Evrope.

Težko je seveda zanikati, da omenjena, recimo ji kar »os zla«, da bodo Cangini in njegovi radostni, vpliva na naš način življenja in mišljenja, vendar tudi gospodje ne morejo tega storiti pri tem, da smo še bolj dovzetni do narativa Zahoda, zlasti Združenih držav Amerike, vse pogosteje zavajajoč in nepošten, o tem, kako naj potekajo geopolitične dinamike, tako v svetu kot v Evropi. Vanj smo indoktrinirani že od rojstva. Če se v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Črni Gori, Makedoniji in Albaniji ne zazna več onega pričakovanja do EU iz 10 do 5 let nazaj, ne gre kriviti Moskvo in Peking, ali celo Teheran. Smo mi, Evropejci, že člani EU in Nata, tisti, ki ne privlačimo več, ki navdajamo vse manj simpatije in verodostojnosti, ob voditeljih, ki smo si jih izbrali zlasti v zadnjem desetletju.

Kako ljubiti Evropo, ki v svojih močnih krogih podpira pokol 67.000 Palestincev, med njimi 20.000 otrok, v Gazi, ki obsoja in kaznuje Putina za napad na Ukrajino, ne pa tudi Netanjahuja in Trumpa, kriva povsem enakega zločina proti Iranu? Še huje, jima obljublja celo podporo in obsoja Iran, ker udarja po sosedih, ki gostijo ameriška oporišča od koder napadi prihajajo.

Kako, ko molče ali celo s slabo prikrito naklonjenostjo spremlja to kar počne Trumpova administracija z Venezuelo in Kubo, kako slednjo energetsko davi, pa  piratska dejanja US Force v mednarodnih vodah Atlantika, in komajda kaj pove ko Trump zagrozi eni od njenih ustanoviteljic, Španiji, prekinitev trgovinskega sodelovanja ker si je drznila obsoditi njegovo agresijo na Iran in mu v tem kontekstu preprečiti uporabo oporišč na svojem ozemlju?

Kako ji lahko verjamemo, ko mahamo z zeleno zastavo, a molčimo, ko Trump napove, da se Združene države, odgovorne za drugo največjo proizvodnjo CO2 na svetu, umikajo iz Pariškega podnebnega sporazuma, ki ga označuje za goljufivega in oviro gospodarskemu napredku ter oživi uporabo fosilnih goriv? Brez ZDA je boj proti podnebnemu zlomu vnaprej izgubljen in zaton človeška ne tako daleč!

Kako,  ko ne reče besede ob očitnem norčevanju »Boga na zemlji« z vlogo OZN s svojim Board of Peace in soprogo Melanijo, ki jo napoti v Stekleno palačo predsedovati Varnostnemu svetu na temo »otroci v vojni«, dva dni po tem, ko je v Teheranu napadel dekliško šolo in ubil 150 učenk.

Kako jo lahko objamemo, ko napove 800 milijard evrov izdatkov v naslednjih petih letih za dodatno oboroževanje, usmerjeno proti domnevni ruski grožnji  namesto da bi si z Rusko federacijo, večni sosedi, prizadevala za ponovno vzpostavitev relativno normalnih odnosov in dobrega sosedstva, pa tudi intenzivnega sodelovanja, kot je bilo pred 24. februarjem 2022. Tudi Kitajska je videna in označena kot sovražnik, pred katerim naj se pazimo.

In nenazadnje, kako se lahko vidiš v njej, govorim o EU, kot enakopraven državljan, ko gledaš, kako diskriminatorno, celo rasistično, ravna do razseljenih oseb, beguncev in migrantov, ko sprejema skoraj vse in primerno, če prihajajo iz Ukrajine, poskuša jih sprejeti čim manj, če iz tretjega sveta, h kateremu v nekem smislu pripadaš tudi ti.

Z vsem povedanim, Rusija, Kitajska in Iran nimajo nič!  Naj tržaška Opazovalnica kar opazuje vse do Grčije in Turčije, a naj od časa do časa pogleda tudi proti severozahodu, proti Bruslju, Berlinu, Parizu in Londonu, predvsem pa čez Atlantik, da pride do treznih zaključkov.

 

Zahvala Rutteju

 

Bravo Rutte, razgalil si v nulo vlogo Nata

 

»NATO je tu, da nas kolektivno ščiti pred vsakim nasprotnikom, najsi bo to Rusija ali kdorkoli drug, ali terorizem. Hkrati pa je tudi platforma, prek katere Združene države Amerike projicirajo svojo moč na svetovnem prizorišču, saj celotna operacija, celotna kampanja v Iranu, potrebuje pozitivno sodelovanje zaveznikov iz Nata, ki to tudi počnejo, pri čemer izkoriščajo ključne prednosti, ki jih imamo tu v Evropi. Zato je dejstvo, da Združene države, Evropa in Kanada držimo skupaj, ključnega pomena za uspeh ameriško-izraelske kampanje.«

Tako ena zadnjih izjav generalnega sekretarja zavezništva Marka Rutteja, ob vojni, ki sta jo ZDA in Izrael, ali obratno, kakorkoli že, sprožila proti Iranu.

Domače državno vodstvo, od predsednice Republike do premiera, od zunanje ministrice do obrambnega kolego, nenazadnje do predsednice Državnega zbora sprašujem, ali se s to izjavo strinjate? Iz dosedanjih odzivov na ameriško-izraelski napad na Iran si upam reči da ne. Resda ste obsodili, po mojem neprimerno, ker mu niste priznali pravice do obrambe, tudi povratne napade Irana na bližnje zalivske države, od koder iz tamkajšnji ameriških oporišč prihajajo napadi nanj, pa vendar je bila obsodba na račun ZDA in Izraela, vsaj iz ust predsednice Nataše Pirc Musar jasna, odločna in nedvoumna.

Zato od vas, spoštovani varuhi naše usode in našega dostojanstva, kot državljan Republike Slovenije, zaprisežen miru, sobivanju in sodelovanju med narodi, izključni vlogi OZN pri razreševanju mednarodnih sporov - pa verjamem, da pri tem nisem sam - pričakujem ustrezno javno distanciranje od povedanega s strani gospoda Rutteja in celo poziv, k njegovemu odstopu, ali pa priznanje da postaja naše članstvo v Natu vse bolj vprašljivo, ker že vrsta ujetništva interesov in spornih ter nevarnih početji Združenih držav Amerike in zaveznic, prva med vsemi, Izrael, pri redefiniciji geopolitične in geostrateške ureditve sveta. Zaploskal bi, ko bi zlasti kandidatke in kandidate stranke Svoboda in SDC ki se potegujejo za vstop v parlament, - od SDSa, NSija in Demokratov česa takega ne pričakujem -  slišal, da je vendarle napočil čas, da vprašamo ljudi, ali še vztrajat v tem članstvu, ali raje oditi iz njega in si nadeti plašč nevtralnosti, da ne bomo več soodgovarjali za zločine in druge pretrese administracije Donalda Trumpa, ter lahko o naši prihodnosti odločali znova povsem suvereno, tako kot ob osamosvojitvi 1991 leta.

Sicer bi se gospodu Rutteju zahvalil, ker je, morda tudi naivno, razgalil vlogo Nata, kot »platformo ZDA - njegove besede - pri projiciranju njihove moči na svetovnem prizorišču«, kar sem tudi sam trdil 2003, preden bi se na referendumu odločali o vstopu v to druščino. Dejal sem, da se ta zveza, citiram iz stališča, ki sem ga shranil: »Čedalje bolj vsiljuje kot neke vrste svetovni policaj, obenem tudi tožnik in sodnik v mednarodnih odnosih, v korist uveljavljanju strateških in siceršnjih interesov Združenih držav Amerike«. In dodal: »Ne bo več delovala samo defenzivno znotraj lastnega prostora, temveč tudi izven, torej ofenzivno!«. K temu odkrito poziva sedaj Rutte, v popolni sintoniji s Trumpom in Netanyahujem, ob agresiji na Iran. Naj ponovim njegove besede: »Da Združene države, Evropa in Kanada držimo skupaj, je ključnega pomena za uspeh ameriško-izraelske kampanje v Iranu!«.

In v uspeh slednje vse bolj očitno prisegata tudi predsednica Evropske komisije Ursula Von Der Leyen, ter visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kallas. "Ne bi smeli točiti solz za iranskim režimom, ki je povzročil smrt in zatiranje lastnega ljudstva", je na ponedeljkovem srečanju veleposlanikov 27terice v Bruslju dejala Leynova, za katero ne vem, da bi kako solzo točila za 67 tisoč v Gazi pobitih Palestincev, ter morilca – Izrael, za to obsodila, usoda ameriških vojakov v Zalivu pa je zaskrbela Kallasovo, češ da »Iran v boju proti ameriško-izraelski operaciji, pri določanju ameriških tarč, uživa obveščevalno podporo Rusije«.

Bo slovenska javnost o vsem tem kaj slišala iz Erjavčeve, Gregorčičeve ali Šubičeve? Ali iz predvolilnih soočenj, ki še ostajajo do 22. marca?