Pravega novinarstva le še za vzorec...

 

Ali pristno, suvereno in nepristransko novinarstvo še obstaja?

Ko se bližaš osemdesetim in ti je garancija že zdavnaj potekla ter so mimo tudi časi, ko si sodeloval pri družbenem odločanju in družbeni odgovornosti, če te ni onesposobila demenca ali kaka druga hujša bolezen, greš dalje tako da ubereš dve možni poti, ono kjer se z dvignjenimi rokami predaš toku in si rečeš: »Svoje sem oddelal, kolikor lahko, zdaj so na vrsti drugi, mlajši, upajmo da sposobnejši«, ali težavnejšo, po kateri z edino močjo, ki ti je še ostala, z močjo besede, boj, ki si ga vodil v aktivni delovni dobi nadaljuješ, v okoliščinah seveda ki so ti dane. Čemu ta uvod? Zato da priznam, da če in ko uberemo drugo pot in vidimo da stvari v družbi vlečejo v napačno smer, večinoma postanemo tečni. Če bom tak tudi tokrat se vnaprej opravičujem, a drugače ne gre.

Redno spremljam tv Odmeve in to aktivno, pozorno, kritično, če hočemo tudi picajzlasto - bil sem sam 19 let novinar - in nisem mogel mimo tega da bi priostril ušesa ob intervjuju Petre Marc s poveljnikom Natovih sil v Evropi, ameriškim generalom Alexusom Grynkewichem, ki je po zadnjem vrhu zavezništva v Ankari prišel k nam, kolikor se je dalo razumeti, podpreti smer nove vlade k povečevanju obrambnih izdatkov in saniranju zamud, ki naj bi jih pridelala - kot nas je nedavno okregal generalni sekretar Nata Rutte - prejšnja, Golobova ekipa.

In ko sem sledil intervjuju, vprašanjem, ki jih je zastavljala Marčeva ter odgovorom, ki jih je prejemala, sem se spomnil nedavne kolumne Marca Travaglie, enega najbolj znanih italijanskih kritičnih novinarjev, odgovorni urednik neodvisnega dnevnika »Il Fatto Quotidiano«, ko je zapisal, da »Če bi novinarstvo še obstajalo, bi evropski tisk voditeljem Nata zastavil eno samo vprašanje: razložite nam, zakaj bi Evropa morala v orožje vložiti še več sto milijard in ga s tem odvzeti socialni državi?« … Če bi torej novinarstvo - ciljal je Travaglio na ono pravo, profesionalno, poglobljeno, nepristransko, neodvisno, raziskovalno, kritično – obstajalo?! Ali so vprašanja in odzivi na odgovore s strani Petre Marc odgovarjali tem postulatom? Upam si trditi, da ne! Daleč od tega. Pa naj mi mlada novinarka na zameri preveč. Zanimalo jo je usoda naše zamudne srednje bataljonske bojne skupine, nič pa o tem, kaj si general misli o napadu ZDA in Izraela nad Iranom, ali ga nič ne moti, da je bil kršil, povsem enako kot ruski na Ukrajino 2022,  mednarodno pravo in Ustanovno listino OZN? V zvezi s tem in zlasti s situacijo v Hormuški ožini ga je vprašala le kaj bo zavezništvo storilo za zagotavljanje varnosti v regiji in se zadovoljila z izjavo, da »Iran jedrskega orožja ne sme imeti«, ker da bi bila ogrožena vsa Evropa. Ga pa sme imeti Izrael?… ki da z njim ne ogroža nikogar? Tega nisem slišal. In ko je v zvezi z vojno v Ukrajini, general objokoval »strašanski obseg smrti in uničenja«, ki jih je bila prizadejala Rusija ukrajinskemu narodu - »Matere brez sinov, žene brez mož, otroci brez očetov«…- bi pričakoval vsaj podvprašanje o obsegu smrti in uničenja v Gazi, Libanonu, Iranu, o tem, da presega, kar zadeva število civilnih žrtev za vsaj 5 krat onega v Ukrajini in 10 krat glede ubitih otrok, pri čemer bi morala spomniti še na vlogo Izraela in podpornih Združenih držav, konkretno predsednika Trumpa, pri tem masakru. Nič od tega. Kdaj drugič? Dvomim.

Redki so ostali na RTV novinarji, komentatorji, voditelji in voditeljice oddaj, ki še grizejo, vrtajo, kopljejo, se ne dajo, kolikor jim odmerjen čas omogoča. Večinoma so samo poročevalci. Kar zvedo sporočijo, da bi izvedeli kaj več se pretirano ne trudijo. Da bi se, recimo, vprašali in vprašali pristojne tako pri nas kot v Bruslju, s kakšnim obrazom, s kakšnimi občutki vztrajajo pri sankcioniranju in drugih oblikah kaznovanja ter zavračanja Rusije, ko do Izraela ne premorejo niti zamrznitve pridružitvenega sporazuma, pa ga celo oborožujejo in mu sicer stojijo ob strani, je že znanstvena fantastika. Ob praznovanju Dneva Bastilje, francoskega nacionalnega praznika, je odhajajoči Macron prostodušno ustrelil, na račun Rusije, »Evropa se bo za vsako ceno borila za mir, svobodo in vladavino prava, po potrebi tudi s krvjo!«. Se je kdo vprašal kaj taka eskapada pomeni? Ali res naši poročevalci verjamejo Rutteju, Macronu, Starnerju, Merzu, Leynovi, Kallasovi in verjetno tudi našemu premierju, da ima Moskva, ki se že 5 let trudi zasesti  Donbas, po verjetni ali morebitni zmagi nad Ukrajino, namen napasti še Zahod, zvezo Nato, Evropo? Na osnovi česa? Verodostojnosti teh dam in gospodov? Ali je Macron morda mislil, da bomo Evropejci boj za mir, svobodo in vladavino prava, s »koalicijo voljnih« v bran Ukrajine proti ruskim balističnim izstrelkom in z morebitnim zaprtjem zračnega prostora nad njo,  prenesli kar v Ukrajino in v samo Rusijo? V razmislek, dragi mladi kolegi.

 

Ujetniki Nata - 2

 

Pojdimo ven s te nore druščine – 2. del

Utegne se zgoditi, če bo Stevanovič res predlagal in Bog dal, da bo država novembra, ob izvedbi lokalnih volitev, vprašala ljudi ali bi po 23 letih članstva, izkušenj, spoznanj ter … nakazil orožarskim proizvajalcem in trgovcem, še vztrajali v Natu? Možnosti za kaj takega so sicer skorajda nične, potem, ko je edino Levica-Vesna, poleg, domnevam, predlagateljeve Resni.ce, najavila podporo razpisu takega referenduma - sramujem se mojih bivših tovarišic in tovarišev v SDju, da o Golobu in njegovi Svobodi niti ne govorim - toda če bo o tem pogosteje in širše tekla beseda bo tudi senzibilizacija in mobilizacija obče javnosti naraščala, kar bo krepilo pritisk na odločevalce. Ne dvomim v prizadevanja v to smer mirovnikov in drugih nevladnikov.

Prejšnjič sem navedel razloge mojega nasprotovanja temu članstvu že od takrat, ko smo se zanj odločali in ki se je s časom, z vsemi vojnami in drugimi geopolitičnimi pretresi zadnjih let, pri katerih je Severnoatlantsko zavezništvo aktivno sodelovalo vse prej kot pomirjevalec, le še dodatno utrdilo. Naj še enkrat povem, da konflikte Nato ne miri, ampak jih išče, neti in spodbuja! Ob vojni v Ukrajini, ki jo je mimogrede s svojimi ambicijami širitve do same ruske meje sprovociral, tako, da je mu je uspelo okužiti tudi Evropsko unijo.

No, tokrat o tem kako sem videl njegov nedavni vrhu v Ankari, seveda po onem kar so nam povedali in prikazali mediji, in ki enkrat več kaže, kako je to nevarna kolikor že tudi razmajana druščina. Triumfalno je generalni sekretar zavezništva Rutte razglasil polni uspeh srečanja, ki da je znova in močno strnilo vrste zaveznic. A res? Morda ob poziranju pred fotografi?! Sam sem videl zbrane bolj kisle obraze. Edini razposajen generalni sekretar Rutte, ki se je kot dvorni norček trudil nasmejati Trumpa s kazanjem belih copat s katerimi je bil na fototermin prikorakal albanski premier Rama, »daddy«, ki se je za to komaj menil in Rama, ki je Rutteja grdo pogledal. Ne pozabimo da ima doma tako imenovano flamingo revolucijo, na stotisoče protestnikov na ulicah Tirane. Videl sem nemškega kanclerja Merza, ki se dela kot da je pri njemu doma, kjer se mu sesuva najbolj avtomobilska industrija, vse v najboljšem redu, pa italijansko premierko Melonijevo, ki več ne ve ali se še naprej prilizovat ameriškemu samodržcu, ga prosjačit za kak skupni selfi, ali mu zameriti, ker jo stran odriva in to javno, in videl sem pri ostalih en kup nelagodja, nasmehom navkljub, ob obelodanjenju nejevoljnega Trumpa, da mu bodo zavezniki odslej pomagali pri napadih na Iran. K temu jih ves čas kliče tudi norčavi Rutte… »Če daddy tako hoče, tako mora biti!«. Pa sem pomislil, ali to drži? No, te agresije Nato res ni obsodil, tako kot je storil, po že kronični uporabi dvojnih meril, z povsem enako nezakonito rusko na Ukrajino, a tudi ne vidim Sancheza ali Melonijevo odslej dovoliti Američanom uporabo njihovih oporišč v Španiji in Italiji, za vnovična bombardiranja Irana?! In  mi? Bomo dali na voljo, za tovrstne prelete, naš zračni prostor in se Irancem zapisali kot posredno sodelujoče v konfliktu na strani agresorja? No ja, od vlade ki jo imamo me to ne bi presenetilo. Zvestobo, ki jo izkazujemo Natu in ZDA je neomajna in brezpogojna. Zunanji minister Kajzer: »Članstvo v Natu je za Slovenijo ključno!«

Sicer, tudi tokratni vrh zavezništva, kolikor je ameriški predsednik imel glavo  predvsem pri Iranu in Hormuški ožini, poleg Grenlandije, ki se mu kot črv zariva v možgane in ne razume, zakaj mu je Danska ne da, je uvidel v Rusijo svojega večno grozečega sovražnika. Rutte: »Tudi po koncu vojne v Ukrajini bo Rusija še naprej predstavljala dolgoročno grožnjo evroatlantski varnosti«. Da mu kaj drugega povedo generali, recimo vrhovni poveljnik sil Nata v Evropi, ameriški general Grynkewich: »Zelo pozorno sem spremljal obveščevalne podatke. Rusija ne išče konflikta. Razume koncept 'obrambnega zavezništva' in se zaveda, da imamo vrsto asimetričnih prednosti.«, Trumpovega sinka ne zamaje. In seveda, ob taki »grožnji« nov dogovor o povečevanju vojaške pomoči Ukrajini - nas bo stal, po obljubi premiera, 50 milijonov dolarjev - in resen poziv članicam, k izpolnjevanju zavez iz prejšnjega vrha v Haagu o dvigu iz 2% na, od Trumpa zahtevanih, 5% BDP, obrambnih izdatkov. Mi še letos dodatnih 300 milijonov evrov, ki bodo odtrgani socialni državi in infrastrukturi.

Dame in gospodje, dragi narod, če je naše članstvo v tej druščini ključno, kot trdi minister Kajzer, kako to, da lepo, varno in srečno živijo in shajajo brez njega Švica, Avstrija, Irska, Malta in Ciper, če omenim poleg Švice le članice EU?

 

Ujetniki Nata...

 

Pojdimo ven s te nore druščine!

»Zakaj nasprotujem Natu in še posebej temu, da stopimo zraven? Zato ker našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližnjih vojn, ki jih nameravajo sprožiti ZDA, danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom, nas bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden, Sadam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike s katerimi bi se naj v NATO družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike.« Tako sem pisal in govoril 2003 pred referendumom o vstopu RS v Evropsko unijo in v Severnoatlantsko zavezništvo, vstop ki se je nato vendarle zgodil. V obeh primerih. Mala tolažba, le razlika v odstotkih - za v EU 89,64, za v Nato 66,8.

Kaj bi dejal danes, ko bi nam bilo dovoljeno, da se po 23 letih od takrat izjasnimo znova? Super ideja Zorana Stevanoviča, da bi novembra z lokalnimi volitvami razpisali tudi referendum o tem, če bi jo podal resen, verodostojen predsednik parlamenta. Sicer bomo videli, kako bo z njo?! No, dejal bi, da sem 2003 videl prav! Da še vedno in še bolj danes našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližnjih vojn, od ukrajinske do onih v Libanonu in Iranu, do genocida v Gazi, nas bistveno in vse bolj ogrožajo podnebne spremembe, kot razni Putini, Ayatolahi, Hamasovci in njim podobni, ob tem, da z vrnitvijo Donalda Trumpa na čelu Združenih držav Amerike, je morda boj za upočasnitev omenjenih sprememb in omilitev intenzitete njihovih pojavov dokončno izgubljen. Umik ZDA iz Pariškega podnebnega sporazuma - s 15% deležem pri globalnih emisijah ogljikovega dioksida so druge najhujše obremenjevalke podnebja - in njihovo vračanje k fosilnim gorivom, ter ukaz ameriškega samodržca zaveznicam in ostalim vazalnim državam k podvajanju proizvodnje ali nakupa orožja, kar pomeni nov zagon težke in do podnebja najbolj ubijalske industrije, sfižita vse napore, ki jih v ta boj vlaga ostali svet. Ne vem, če se tega dovolj zavedamo. »Oh, tale pisec pa res pretirava«, bodo rekli mnogi, toda ledeniki se rapidno topijo, gladine morja se dvigujejo, vročinski valovi se množijo in temperaturni rekordi vrstijo, vreme se vede vse bolj nasilno in razdiralno. A kljub temu naši odločevalci, tako doma kot širše v Evropi, vztrajajo na poti h katastrofi. Problem je, da s seboj vlečejo vse nas in da jim večina nas žal sledi, da jim verjame, ko nas farbajo z naracijo  da se s povečevanjem obrambnih izdatkov ščitimo pred največjo grozečo pošastjo z Vzhoda – Rusko federacijo. In že vidim Putina, kako samo čaka, potem ko je izgubil  nekaj sto tisoč vojakov, morda milijon, na frontah v Ukrajini, da bi ga - odmislimo jedrske potenciale - neizmerno močnejši Nato izzval k napadu. Lepo prosim, gospodje Rutte, Merz, Starner, Macron in ostali. Da, tudi naš Janša?!

No, nov korak v smer brezna so ga ti velemojstri geopolitike, pod taktirko Donalda Trumpa, postorili pred dnevi na vrhu Nata v Ankari. In to z novimi neskončnimi milijardami davkoplačevalskega denarja, da bi se vsaj delno odkupili cesarju Bele Hiše, besnemu na svoje tlačane, ker mu ne pomagajo pri agresiji na Iran, - ne pozabimo, nezakonita enako kot ruska na Ukrajino! - ter nadaljevali prelivanje krvi in razdejanja v tej državi. Mi bomo pri tem zraven, kot je napovedal premier, z dodatnimi 43 milijoni evrov.

Ko pogledam obrambe proračune nevtralcev v odnosu do lastnih bruto družbenih proizvodov - Švice (od 0,72% do 1,3%), Avstrije (od 0,6% do 0,8%) ter Irske (0,22%), mi je jasno zakaj javne storitve pri njih finančno niso podhranjene in pomislim, kako bi nam bilo lepo, ko bi zbrali pogum, ponos in razum, da bi Trumpu, Rutteju & company, v stilu Jurija Zrneca in Tadeja Toša, rekli »Gremo mi po svoje!« Zato kake posebne prijaznosti od podnebja ne pričakujmo - v brezno človeške nespameti bomo končali tako in tako vsi - , a bi vsaj občutek krivde bil manjši.

Beseda-dve o Janševem Dnevu Državnosti

 Dan Državnosti – 2

 Čestital sem Vojnoviću za opis dileme, ki je tlela vanj na večer 24.junija, ko sta se po naključju na slovenski javni televiziji predvajala istočasno dva zanj pa verjamem da še za mnoge druge gledalke in gledalce, pomembna eventa: iz Trga Republike v Ljubljani osrednjo proslavo Dneva Državnosti in to ob 35. rojstnem dnevu države, ter iz Seattla v ZDA, odločilno tekmo Bosne in Hercegovine v boju za napredovanje v šestnajstino finala na svetovnem nogometnem prvenstvu. Dilema med klenim slovenskim domoljubom - kot piše Vojnovič - in gorečim navijačem bosanske nogometne reprezentance. Sam, priznam, nisem vedi kako hud ljubitelj nogometa, bolj košarke in odbojke, ne bom pa zamudil finalnih bojev prvenstva, zato me dilema ni prejela in sem se z lahkoto, z domoljubnostjo v srcu in z radovednostjo v glavi, posvetil ljubljanski uprizoritvi, še posebej, ker se je napovedovala kot povsem drugačna od vseh dosedanjih in prvič z dvema slavnostnima govorcema. Pa res je bilo tako. Po dolgih letih drugačna a… daleč od mojih okusov in sentimentov.

Poslušal sem govora, najprej predsednice Republike Nataše Pirc Musar, s pozivom k strpnosti in spravi, ki naj postane naša »nova osamosvojitev«, ter z opozorilom na nevarnosti podrejanja medijev in napovedanih ukrepov proti nevladnim organizacijam, kar je izzvalo buren odziv dobrega dela občinstva - poziv k strpnosti se ni bil prejel -, nato predsednika vlade, Janeza Janše, ki mu je bila rdeča nit osamosvojitev, kot skupno lastnino - je dejal - vseh Slovencev, ki bi naj presegla posamezne stranke. Je pa pozabil na velik del naših sodržavljank in sodržavljanov Ne-Slovencev, ki so prispevali k osamosvojitvenemu plebiscitu in kasneje tudi k obrambi osamosvojitve v desetdnevni vojni. Leto kasneje bi jih njegova, Demosova vlada, » v zahvalo«, kar 25.671 izbrisala iz registra stalnega prebivalstva! Na to dejanje se civilizirana Evropa zgraža še danes.

Sledil je kulturno-umetniški program s povsem domoljubno noto: recitali velikanov slovenske literature, od katerih se marsikateri, ala Cankar in Kosovel, vedoč za oblast ki nam vodi državo, obrača v grobu, pa pevski zbori, folklorne skupine, nepogrešljive harmonike, polke in valčki, sodobne, konceptualne umetnosti niti za vzorec, v kreaciji Igorja Pirkoviča in režiji Romana Končarja, ki sta slavili identiteto, kulturno dediščino in enotnost naroda iz obdobja plebiscita. Tudi tu nič o Ne-Slovencih, ki so doprinesli k tej enotnosti.

In ko sem k vsemu temu dodal aktualnosti po nastopu mandata nove vlade, ali po prvih korakih njenega oblikovanja, od paketnega zakona »za razvoj« - sindikati in civilna družba mu pravijo »za razkroj« - Slovenije, do odvzema, po 24 letih veljavnosti, volilne pravice na lokalnih volitvah prebivalcem iz tretjih držav, od novele zakona o parlamentarni preiskavi, ki jemlje preiskovancem pravico do pravočasnega pravnega varstva, do 180% obrata zunanje politike v odnosu do Palestine in Izraela (»zamrznitev« priznanja Palestine in novo prijateljevanje z izvajalci genocida v Gazi, ki se najbolj kaže z napovedjo o preselitvi veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, celo v nasprotju z dogovorjeno politiko o tem znotraj Evropske unije), nenazadnje do še dražje zvestobe Natu (hitrejše in obilneje oboroževanje) in ameriške administracije, pa vsak čas bo tu še popolna zapora meje za migrante iz svetovnega juga, sem si rekel in tvital na Xu: »UBOGA SLOVENIJA!«. Tu dodajam, kak si nizko padla!.. Da je mnogim njenim »polnokrvnim« državljankam in državljanom sram zanjo. Ali bo ta sentiment minil, ko bomo slišali peti in obenem še sami popevali ali prepevali še dodano drugo kitico Prešernove Zdravljice, ki časti od 35 let stare laične Slovenije pozabljenega Boga,  bo pokazal čas. Ankete sicer ne kažejo dobro tej vladi in strankam, ki jo podpirajo, kar me malce opogumlja, vročini navkljub.

Bili smo... Bomo še?

 

Koprska SD v zagonu ali dokončnem zatonu?

We Were Soldiers – Bili Smo Vojaki, je naslov ameriškega vojnega filma iz leta 2002, v koprodukciji in režiji Randalla Wallacea in z Melom Gibsonom v glavni vlogi. In v Kopru - naj mi bo dovoljena parafraza -  Bili Smo Socialni Demokrati, otročki pred-osamosvojitvene Zveze Komunistov, ta »hude«, »nedemokratične«, ki smo bili dali skozi vse faze iluminističnega  zorenja, preko ZKS-Stranke demokratične prenove, Združene liste socialnih demokratov, do končnih Socialnih demokratih. Bil sem 37 let med protagonisti in so-kreatorji te stranke, en mandat celo njen podpredsednik, od 1973 vse do 2010, ko sem odšel zavoljo neozdravljivih razhajanj s takratnim predsednikom Borutom Pahorjem verovan v idejo »Tretje poti«, po vzoru britanskega laburista Tonyja Blaira, ki pa je stranko, po mojem dojemanju, vodila stran od osnovnih in tradicionalnih levih vrednot socialne demokracije in jo vse bolj umeščala v neko amorfno sredino.

Da, bili smo v Kopru Socialni Demokrati. Dolga leta, vse do zmage lokalne liste »Koper je naš« 2002 in pričetka 16 letne ere Borisa Popoviča na čelu občine, najmočnejša politična formacija. Od 1990, ko je še živela predhodnica Državnega zbora, Republiška skupščina, pa vse do 2012, je stranka imela v parlamentu Koprčana. Dvakrat celo v Evropskem parlamentu. Nato zaton, iz katerega se ni pobrala niti ko je Popoviča nasledil sedanji župan Aleš Bržan, tudi on s svojo po sebi imenovano lokalno listo. In danes imajo SDjevci v 33 članskem občinskem svetu eno samo svetnico.

A zgodilo se je nekaj, kar je stranko v Kopru potegnilo iz naftaline, jo znova obudilo in spravilo na časopisnih straneh. Vdihnile so ji življenje sveže, mlade sile, z izvolitvijo novega lokalnega vodstva in z obljubami po njenem novem cvetenju. Toda… Ko sem prebral o tem zagonu sem tudi o določeni nejevolji, da ne rečem razočaranju in jezi, pri »starem«, preverjenem članstvu in o odhodu iz stranke, po 30 letih, enega od bolj znanih in izobraženih imen, že evro-poslanke Mojce Kleva Kekuš, zgrožena nad operacijo, ki se je bila zgodila na volilnem zboru. In prebral sem tudi o imenih novega vodstva. Poleg kakega dvomljivega slovesa ter uvoženega iz drugih koncev Obale in drugih strank, med ostalimi znani bivši nogometaš, ki je bil prvotno v povsem nasprotnem (Popovičem) političnem taboru, tudi nekaj meni in večini bolj zvestega lokalnega članstva povsem nepoznanih. Od kod so se bili pobrali? – so se spraševali staroselci. Pa vendar so »prišleki« preglasovali zatečeno članstvo in prevzeli vajeti stranke.

Da ne bom do njih krivičen, morda se med njimi še skriva vzhajajoča politična zvezda z močnim umskim in kreativnim potencialom, in jih res vodijo pri tem prevzemu najboljši nameni, pri čemer naj spomnim na pregovor, da je z njimi tlakovana tudi pot v pekel, se pa sprašujem, ali večina od njih sploh pozna vrednote in osnovne stebre socialne demokracije? Če bi že samega novega predsednika lokalnega odbora stranke, meni povsem neznanega Stojana Prinčiča, vprašal o tem, kaj bi mi povedal o zgodovini stranke, o njenih ustanoviteljih in motivatorjih, pa o načelih solidarnosti, pravičnosti in enakosti? O podpori ranljivim skupinam, zmanjševanju neenakosti ter zagotavljanju dostojnega dela in socialne varnosti? O miru in dialogu? O zavezanosti k mednarodnemu pravu, diplomaciji ter ohranjanju dialoga kot temeljne politične vrednote? O aktivni vlogi države pri nudenju čim boljših storitev v javnem zdravstvu, izobraževanju in pri reševanju stanovanjske problematike kot temeljne človekove pravice? O podnebju in trajnostnem razvoju? O  pravicah delavstva? O tovarištvu? O odnosu do antifašizma in  NOB? Nenazadnje o političnem manifestu stranke ter o početju sedanje, četrte Janševe vlade? O paketnem zakonu za »boljšo« Slovenijo, o novelah zakonov o parlamentarni preiskavi in lokalnih volitvah? O vojni v Ukrajini, oboroževanju Evrope, o ameriško-izraelski agresiji na Iran in o Palestini?

Tudi po izstopu iz SDja 2010 sem na vseh volitvah, državnih in občinskih, vse do predzadnjih, glasoval za kandidate ali kandidatke moje nekdanje stranke. Recimo, da po ključu najmanjšega zla. Saj vemo kako je s »prvo ljubeznijo«?! Je nikoli ne pozabiš. A toliko se je bila pogršala, da sem naposled prešel k Levici, danes Levici-Vesni, pri kateri vse kaže da tudi ostajam. Me tovrstni revival eksperimenti vse prej kot prepričajo.

Prihodnost ob morju...

 

KAKŠEN (NAJ…) BO KOPER ČEZ 25 LET?

Predvsem zavoljo pristanišča se naše največje obmorsko mesto kita z nazivom »slovensko okno v svet«. Že dolga desetletja. Sicer tudi zgodovinsko, turistično, univerzitetno, z ogromnim podeželskim zaledjem, kjer cveti kmetijstvo, najbolj oljkarstvo in vinogradništvo. Po državnem pomenu najmanj na tretjem mestu, za prestolnico in Mariborom. In kako kaže razvoj Kopra v naslednjih 25 letih? O tem so se in smo se spraševali minuli teden na posvetu, ki ga je organizirala Mestna občina Koper v sodelovanju z Univerzo na Primorskem, Znanstveno-raziskovalnem središčem, Luko, Primorsko gospodarsko zbornico in drugimi pomembnimi ustanovami. Odgovor? Razvojni model štirih stebrov, pravi stroka: poleg logistike še modra in srebrna ekonomija ter trajnostna kmetijstvo in turizem.

Kot nekdanji soodgovoren za dobrobit Koprčank in Koprčanov bi tovrstno smer ocenil za pravo in pohvalil pobudnike ter organizatorje omizja. Pa vendar mi je ob Občinarjih, gospodarstvenikih, finančnikih in znanstvenikih, ki so razčlenjevali in utemeljevali opisano vizijo, nekaj manjkalo. Pogrešal sem glas prebivalcev in zaposlenih. Rad bi slišal vsaj predstavnika mestne krajevne skupnosti, pa kakega iz perifernih, iz najbolj oddaljenega podeželja. Ob hvalnicah enega od delodajalcev temu kar gospodarstvu prinaša napovedana politika nove vlade, bi sodil odziv sindikatov, upokojencev, širše civilne družbe, ki v početju te oblasti vidijo tudi  zniževanje demokratičnih standardov ter družbeno in civilizacijsko nazadovanje. Vezano na naš prostor, konkreten in odmeven primer: o načrtovanem dvigalu iz Žusterne na Markovec, kaj bi nam povedala civilna iniciativa Stop Stolpu, v imenu morda večine prebivalcev, ki naj bi jo, po mnenju župana, izjemno draga investicija z domnevno izboljšano mobilnostjo osrečila?! Ni bilo časa, ker publiki je bilo dovoljeno le kaj vprašati, da bi pozval vrh občine k razpisu referenduma v najbolj zainteresirani ali prizadeti krajevni skupnosti, markovški, pri čemer, v kolikor bi bil poseg zavrnjen, bi prihranjena sredstva namenili, recimo, subvencijam pri gradnji liftov na Markovcu, pa ne samo tam, v stavbah tudi nižjih od petega ali četrtega nadstropja. V Mariboru so že pri tretjem. Dejstvo je da se populacija stara in da mnogim po stopnicah že do prvega štuka je težko.

Povedal bi kaj o obvarovanju in celo vračanju mestu kulturne identitete, ki se ob vsakem novem mandatu vse bolj ugaša. Hvala skupnosti Italijanov ter kulturnim ustanovam in društvom, da je je še kaj.

Spregovoril bi o družbeni klimi v našem prostoru iz katere ni čutiti prevelike skrbi za sočloveka izven lastne skupnosti. Vojne že divjajo vsepovsod, v zraku je celo grožnja jedrske, a na mirovniških shodih se nas v Kopru zbere par desetin romantikov. Bilo nas je vsaj 700 do 800, kolikor pomnim, v času vietnamske vojne, nekaj tisoč kilometrov dlje od onih, ki nas obkrožajo in ogrožajo. Lani so se pristaniški delavci Genove uprli pretovarjanju ladje z orožjem in drugo vojaško opremo za Izrael in uspeli so. Ladja je morala pluti drugam. Bi česa takega pričakovali pri nas? In nedavno nazaj, sredi maja so sindikati teh zaposlenih iz Francije, Grčije, Nizozemske, Turčije, Maroka in Italije, iz srečanja v Carigradu, pozvali kolege širom Evrope in Sredozemlja k tovrstnim bojkotom v vseh primerih povezanimi z vojnami kjerkoli in izpovedali jasen, nedvoumen NE pretvarjanju pristanišč, pomorskih poti, železnic, skladišč in celotne transportne verige v vojaško in vojno infrastrukturo. Tvegali so in tvegajo represalije lastnikov pristanišč, uprav, oblasti, ki jim je vsak pretovor, vsako skladiščenje, vsak transport blaga, tudi onega, ki je v Gazi pobil 22 tisoč otrok, le posel in dobiček. Zakaj naših predstavnikov ni bilo zraven?

Skratka, pozval bi k temu da bi se Koper do 2050 vrnil k poslanstvu, ki nam ga izpoveduje starodavni napis na čelni steni občinske sejne dvorane v Pretorski palači: »Pax in hac civitate et in omnibus habitantibus in a«. Prav priložnosti, ki nam jih ponujajo pristanišče ter prizadevanja za večjo vpetost Kopra v svet tudi iz naslova raziskovanja in znanosti, nas ob primernem načrtovanju razvoja vodijo k prostoru širšega duhovnega ustvarjanja ter srečevanja in povezovanja ljudi z vseh koncev sveta v duhu medsebojnega razumevanja in spoštovanja, solidarnosti in miru.

Edina kontinuiteta te vlade je ona o zlobnem razmišljanju in ravnanju

 

S palestinsko zastavo nova vlada umaknila tudi kontinuiteto v zunanji politiki

Minuli ponedeljek je v organizaciji EMUNI, naše domače evromediteranske univerze, Pretorska palača v Kopru gostila Mednarodno konferenco na temo »Geopolitike transporta«... o prihodnosti Sredozemlja kot del globalnih transportnih poti in še posebej o konkurenčnosti severnojadranskih pristanišč do severnoevropskih, v času geopolitičnih pretresov in drugih sprememb sveta. Udeležence iz več  držav je med drugimi pozdravil, po video-povezavi, novi domači minister za zunanje in evropske, Tone Kajzer. Oddal je priznanje univerzi za vlogo zavoljo katere je bila pred 18 let ustanovljena – vrednotenje in sodelovanje mnogoterih kultur in ver v korist miru, varnosti in družbenega napredka tega prostora - ter  poudaril potrebo Slovenije po strateški, kredibilni in premišljeno pragmatični - kot jo je imenoval - zunanji politiki, ob povezovanju različnih akterjev, predvidevanjih sprememb ter učinkovitem zastopanju nacionalnih interesov v vse bolj zapletenem geopolitičnem okolju.

Dovolil sem si mail pohvale za izrečeno, a obenem ministra predočil z nečem, ki desetletja kvari podobo Sredozemlja kot zibelko mirnega sobivanja in interakcije različnih civilizaciji. Odmislim za trenutek boleče migracije in kažem na dramo enega izmed narodov, ki jih moči Mediteran, na krvavo dramo Palestincev, zlasti v luči najave nove, njegove vlade, o povratku k prijateljevanju z Izraelom, ki ga je bila Golobova prekinila zaradi genocida nad tem ljudstvom v Gazi in njihovega etničnega čiščenja tudi na Zahodnem bregu. Znosno sobivanje in minimum sodelovanja v nekem prostoru predpostavlja ne le angažma pri izboljšanju razmer na področju transporta, logistike, gospodarskega povezovanja, temveč tudi pri varovanju in uveljavljanju mednarodnega in humanitarnega prava ter spoštovanju človekovih pravic. Spomnil sem ga na 70 tisoč in več - bojda še 8 tisoč pod ruševinami - pokončanih civilistov v razdejani enklavi v zadnjih 4 letih, na 22 tisoč v belih rjuhah povitih trupelc, na 18 tisoč njihovih mam, ki so z njimi odšle, na 2 tisoč pobitih med novinarji, zdravstvenim osebjem in humanitarci, na pregon in izgon Palestincev iz Zahodnega brega, na krvavo okupacijo dela Libanona in na občasne še bolj krvave agresije, zadnje v duetu z ZDA, na Iran, vse to v eklatantnem nasprotju z mednarodnim in humanitarnim pravom ter v posmeh vseh resoluciji Varnostnega sveta in Generalne skupščine ter same Ustanovne listine Združenih Narodov. Za veliko manj škode na človeka smo z Evropo skorajda že v vojni z Rusijo, kako naj dojamemo napoved o vnovičnem prijateljevanju z Izraelom? Da, odgovor, ki nam ga servirajo iz novega oblastnega tabora, poznamo: za toliko krvi, smrti in stradanja med Palestinci so si krivi sami, ker sledijo teroristom, od Hamasa, do Hezbolaha, do Hutijev, do Irana, ki vse te »podizvajalce« - kot jim pravijo - financira in oborožuje v večnem prizadevanju, da uniči Izrael.

A četudi tako tolmačenje in pripovedovanje te drame, sprejmemo, ni moč uiti kolosalnemu nesorazmerju početja Izraela v primerjavi z grehi sovražnikov ter kričeči nedoslednosti v odnosu do ruske agresije na Ukrajino.

Ob prevzemu poslov od predhodnice Tanje Fajon je minister Kajzer poudaril pomen KONTINUITETE v zunanji politiki. Izjava je izzvenela kot šala, ker se je pri edinem pomembnejšem koraku bivše vlade na tem področju, to je priznanje Palestine in prepoznanje genocida nad njenim ljudstvom, posledično ohladitev odnosov z Izraelom z nekaj malimi sankcijami, načelo kontinuitete dobesedno sesulo. Simbolno z umikom palestinske zastave iz Gregorčičeve. Bili smo za dobri dve leti na pravi strani zgodovine, čez noč smo se znova znašli na njeni nasprotni, temni strani. Poveden je odklon večine sveta do nemške kandidature za Varnostni svet OZN. Prav prijateljevanje Berlina z Izraelom in negiranje zločinov Netanjahujevega režima, sta nemške želje in prizadevanja za to članstvo pokopala.