EU vse bolj skisana...

 

Zahod in načelnost…

Sta pojma združljiva? Tu pa tam, kdaj pa kdaj, včasih, izjemoma, po vremenu, po trenutnem razpoloženju onega ali onih, ki naj bi na načelnosti gradili pravila sobivanja deklarirano najbolj naprednega in civiliziranega dela sveta. Bila je minule dni priložnost, da bi v Bruslju na vrhu zunanjih ministrov, Evropska unija končno pokazala načelnost, doslednost, koherentnost in pravičnost ob pozivu treh njenih članic: Španije, Irske in Slovenije – Robertu Golobu in Tanji Fajon sem poslal čestitko -  da bi zavoljo kriminalnega početja Izraela s Palestinci v Gazi in na Zahodnem bregu (genocid, nasilni izgoni in ekspropriacije, diskriminatorna uvedba smrtne kazni izključno za pripadnike tega naroda itd) vsaj začasno prekinila pridružitveni sporazum z njim, ki mimogrede v 2. členu vzajemno sodelovanje jasno pogojuje s spoštovanjem človekovih pravic. Kako bogokletno utegnejo zveniti v ušesih Netanyahuja in njegovih ministrov te tri besede, če v povezavi s Palestinci?!

To dobro vedo Nemci, zavoljo podobnega pojmovanja človekovih pravic v nekem drugem času predvsem na račun Židov, ki so, Nemci,  sedanjemu Izraelu iz naslova zgodovinskega dolga takoj priskočili na pomoč ter še z nekaterimi drugimi članicami unije preprečili, da bi se okrog pobude Španije, Irske in naše države, zbralo soglasje.

Do Rusije, ki je Ukrajini prizadejala, po številu žrtev in obsegu razdejanji in to v letu in pol več, 5 do 7 krat manj škode kot je to storil, s sponzorstvom ZDA, v Gazi, na Zahodnem bregu ter zadnje mesece še v Libanonu Izrael, se kaznovalni ukrepi nadaljujejo, medtem ko izraelski režim ostaja nedotaknjen, razen kake malenkosti, oz. bolj simbolne sankcije posamičnih držav kot tudi naša. Ko sem pisal Golobu in Fajonovi, sem znova predlagal, da če je temu tako, če se EU ne more odzvati do mednarodnih izzivov podobnih karakteristik z enakimi vatli, naj Slovenija, skupaj s Španijo, Irsko, morda še Slovaško, Češko in še s kom, ali tudi sama, zavrne podporo nadaljnjim sankcijam proti Ruski federaciji. Vladavina prava, mednarodno, humanitarno in pomorsko pravo, določila Ustanovne listine OZN ter na splošno utečena pravila in uzance v mednarodnih odnosih… ali veljajo za vse, ali za nikogar! In sam trdim še enkrat več, da če si Izrael in tudi ZDA – glej početja Trumpove administracije do Irana, še prej do Venezuele in Kube, s sodobnim piratstvom v Karibskem morju in apetitih do Grenlandije in Kanade, nenazadnje z izstopom iz Pariškega podnebnega dogovora in iz agenciji ter drugih struktur same Organizacije združenih narodov v škodo celotnemu svetu – ne zaslužita prezir, si ga še manj Rusija!

Mali preskok, a še vedno na temo načelnosti Zahoda.

Minuli torek je bil na čelu Slovenskega Olimpijskega komiteja znova, drugič, soglasno potrjen Franjo Bobinac. Zaslužil si je seveda tudi on čestitko, ko sem mu položil na srce skrb za poštenost olimpizma še na svetovni ravni, da bi ob prvi priliki storil to kar je poskušala v Bruslju, pa ji ni ratalo, Tanja Fajon. Pozval sem ga namreč k prizadevanjem v odnosu do drugih nacionalnih olimpijskih komitejev in do svetovnega - do MOKa, da bi, recimo temu, »rehabilitirali« in to enakopravno, v olimpijska in ostala športna dogajanja izključene ruske športnike. Še enkrat, če vsakič ponosno in pod svojimi zastavami definiralo Izraelci in Američani, enako pravico gre priznati Rusom in Belorusom, edinima narodoma, ki je bilo ob ruski agresiji na Ukrajino to veselje odvzeto. Šele takrat bo imel Bobinac pravi meter za uveljavitev sanje o Sloveniji kot najbolj športna nacija na svetu.

Tudi novinci imajo kdaj prav!

 

Stevanovič v Moskvo?!… Dajmo mu blagoslov.

Ministre odhajajoče vlade Roberta Goloba, od premiera samega do ministrice za zunanje in evropske zadeve Tanje Fajon, ministra za obrambo Boruta Sajovica,  ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek in ostalih… pozivam, da preden prepustijo svoje stole, mize in fikuse naslednikom, storijo končno eno pametno v zvezi z vojno v Ukrajini, priznajo da ima novoizvoljeni predsednik Državnega zbora, Zoran Stevanovič, prav, ko napove pot v Moskvo in obisk Dume… Če?! Da, če od nje ne bo odstopil, če se ne bo premislil, kot je že kreativno prodajal svojim volivkam in volivcem in sicer javnosti ostale dane obljube?! No, da ga nimam za verodostojnega in primernega za položaj do katerega se je dokopal, sem pojasnil v mojem prejšnjem pismu, pozdravljam pa odnos, ki ga ves čas goji in izkazuje do ukrajinske vojne in Nata in pri tem ga bom še dodatno spodbujal. Sklada se s pogledi velike večine mirovnic in mirovnikov, ki bi radi, da se spopadi končajo, sklene mir in se odnosi z Rusko federacijo vrnejo čimprej v neko znosno sosedstvo. Vrnejo naj se v EU tudi ceneni ruski energenti, še kako potrebni ob tem, kar ZDA počnejo z Iranom, ki tamkajšnje nevarno draži. Glede Nata, pa naj se vsaj preveri razpoloženje ljudi do slovenskega članstva vanj. Osebno sem mu nasprotoval že v času referenduma leta 2003, ko smo se zanj odločali. Po 23 letih so se zadeve v zvezi z vlogo in početjem tega zavezništva, nenazadnje višina »članarine«, toliko spremenile, da bi kazalo znova vprašati narod, ali se vanj še čuti varnega in se mu zdi cena te varnosti primerna, ali prej morda obratno? Ne pozabimo, da je bila širitev Nata proti ruskim mejam (priprave na sprejem Ukrajine) glavna iskra, ki je zanetila konflikt.

Zanimivo, da ob Stevanovičevi najavi poti v rusko prestolnico, prvak SDSa in najbolj verjetni vnovični mandatar Janez Janša ni rekel ničesar. Res je, da ko je prišlo do ruske agresije 24.2.2022, je bil prvi »Evropejec«, ki je šel s parimi kolegi v Kijev, obljubljat Ukrajincem evropsko pomoč in da je bila takrat Slovenija prva, ki je napadeni državi dostavila orožje (tanke), a današnji molk lahko izpričuje spoznanje, da z dosedanjim pristopom EU in Nata do te vojne rezultatov ni, ker se le ta nadaljuje in ruske sile, potem ko so zasedle že več od petine ukrajinskega ozemlja še napredujejo, in da bi zatorej ne bilo slabo če bi se poiskale alternativne poti h končanju te drame. Prijatelj Orbana in zaprisežen fan Donalda Trumpa, ki sta oba dokaj blizu Putinu, je tudi okoliščina, ki je ne gre zanemariti.

Zato še enkrat, spoštovani Golob, Fajon, Sajovic, Bratuškova in ostali… vzemite za dobro to, kar namerava storiti novopečeni predsednik parlamenta s to svojo željo po obisku Moskve in nehajte vztrajati z bunkerjem do Rusije, ki so nam ga vsilili in nam ga še vedno vsiljujejo Leynova, Kallasova, Rutte, Merz, Macron, Tusk in še drugi vojni hujskači.

Gospod Golob, vi se pogosto hvalite z načelnostjo in doslednostjo svoje vlade do mednarodnih izzivov. No, zdaj ko je madžarski avtokrat padel in ni več zadržkov za nadaljevanje s sankcioniranjem Ruske federacije, bo sprožen že 20. tovrstni paket, medtem ko do še hujše in nekaj krat bolj krvave drame, ki se že tri leta odvija na Bližnjem vzhodu, od genocida Palestincev v Gazi, do ekspropriaciji njihovega imetja na Zahodnem bregu, zadnje mesece še ameriško-izraelska agresija na Iran in izraelski vdor v Libanon, podobnega odziva Evropske unije in Nata niti približno ni. Ene same sankcije proti agresorjem ni bilo sprožene. Če bi res bili koherentni, bi rekli Bruslju: »Zdaj pa dovolj. Če si Netanyahu in Trump ne zaslužita sankciji, si jih Putin še manj!«

Na koncu pa še svarilo. Si predstavljate, koalicijski dame in gospodje na poti v opozicijo, da to česar v celem mandatu v zvezi z Ukrajino niste storili vi, stori nova vlada, da se Janša upre Leynovi in Rutteju ter zajaha tudi sam dialog s Putinom ter se pridruži Trumpu pri pogajanjih o miru? In da mu mirovniki, že zavoljo načelnosti, zaploskamo?

 

 

Trump in Netanyahu zagospodarila Zahodu

 

ZDA in Izrael potiskata svet v kaos, mi krivimo Iran?!

"Iranska brezbrižnost do držav, ki nikoli niso bile vpletene v ta spor, ne vpliva samo na obrestne mere hipotekarnih kreditov in na cene bencina ter na življenjske stroške v Združenem kraljestvu in mnogo drugih državah po svetu, ampak vpliva na našo svetovno gospodarsko varnost," je dejala britanska zunanja ministrica,  Yvette Cooper, na nedavnem video-srečanju predstavnikov več kot 40 držav o usodi Hormuške ožine. Bila je pobudnica le tega. Kako licemerje! Kako zavržno zvenijo te besede ob dejstvu, da vojne, ki je privedla do otežkočene in hudo tvegane plovbe preko omenjene ožine ni sprožil Iran, ampak sta to storili zahodni zaveznici, ZDA in Izrael. Kako si je mogoče pred tem še vedno zatiskati oči. Očita se Iranu brezbrižnost do držav, ki da nikoli niso bile vpletene v ta spor. Referira seveda na nas Evropejce in na Azijce, ki takoj po Iranu, kot žrtev agresije, ki že plačuje visok krvni davek in mu vse manj uravnovešen Trump grozi s »pokončanjem v eni sami noči« - a smo vse bližje jedrskemu udaru? -  najbolj trpimo posledice te vojne na naše energetske, finančne, gospodarske, socialne in tudi varnostne bilance. Toda da se nismo vpletli v ta spor ne drži. Vpletli smo se v trenutku, ko te agresije nismo obsodili ali jo celo nekateri odobravali, ko smo se nanjo odzvali. Ravnali smo diametralno nasprotno od ruske na Ukrajino, čeprav je slo za povsem enako kršitev mednarodnega in humanitarnega prava ter Ustanovne listine OZN. Takrat so nam besede obsodbe, izključevanja in kaznovanja agresorja tekle kot po maslu.

Na tej video-povezavi je bila tudi naša zunanja ministrica Tanja Fajon. Med previdnejšimi glede pripravljenosti prispevati k zagotavljanju varnosti v zoženi ožini – domnevamo lahko da samo z napotitvijo za to usposobljenih pomorskih sil, ki bi postale seveda dodatne tarče iranskega gneva in odpora?! - je po sestanku dejala,  da so se kolegice in kolegi strinjali okoli nujnosti usklajene diplomacije. Seveda, po diplomatskih poteh, hvala Bogu! Toda problema nihče ni naslovil tako, kot bi preprost državljan, bodisi evropske bodisi azijske celine, ki najbolj čuti posledice te drame, pričakoval, in sicer, kot je pri nas doma povsem jasno spregovorila koalicijska Levica: »Naj ZDA in Izrael prenehata z vojno, ki sta jo začela, pa bo morska pot ponovno odprta, kot je bila pred napadom.«. Sherlock Holmes bi pri tem dejal: »Elementary, my dear Watson«.

Morala bi se postaviti na tem stališču tudi naša ministrica, zlasti potem, ki je že bila ob napadu 18. marca, kritična do ZDA in Izraela – nerazumno, žal, še bolj do Irana, ker je vračal udarce in je zavoljo tega poklicala na zagovor njegovo veleposlanico, ne pa pandana agresorjev – a vendar, vztrajati bi morala pri tem, da bi vsi udeleženke in udeleženci video-srečanja v en glas zahtevali, ali vsaj pozvali, moledovali, ponižno prosili Trumpa in Netanyahuja, da naj končata z agresijo! Zaenkrat edino Španija, preko svojega premiera Pedra Sancheza, je v tem smislu pokazala da ima jajca!

Če bi sam bil na mestu Fajonove, bi ob spoznanju, da mi je posel ušel iz rok, da sem z njim iztiril iz načelnosti in doslednosti, kar je zakričalo zlasti ob začetku izraelskega pobijanja Palestincev v Gazi, zavoljo bodisi lastne nepazljivosti, bodisi pritiskov iz vrha, odstopil s položaja. Toda recimo, da ima ministrica tršo kožo in da je nekoliko zadihala ter se okrepčala z relativno uspešnim predsedovanjem RS Varnostnemu svetu Združenih narodov, a zadnji vzdihljaji Golobovega mandata so jo znova postavili pred hudimi preizkušnjami, pred katerimi bi moja malenkost zagotovo dvignila roke. Sporočil bi predsedniku vlade: »Tokrat pa se res ne grem več!«. Omenil sem že nespodobno povabilo na zagovor Iranske ambasadorke, še huje pa je bil vladni, oz. Svobodin NE ministričinemu predlogu da bi se Slovenija pridružila tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu zaradi genocida nad Palestinci, kar se je obljubljalo že skoraj pol leta prej,  ter nenazadnje besedne akrobacije na omenjeni video-povezavi glede usode Hormuške ožine in znova nekoherentno pristajanje na kazalec, ki ga je britanska kolegica usmerila na Iran, da bi se le izognili mrkemu pogledu in divjaških groženj ameriškega despota, prvega krivca za ves ta kaos, na naš račun.  Skušal bi si vsaj delno povrniti obraz, oz. oditi z dvignjeno glavo.

 

les jeux sont faits ... JJ se vrača!

 

»Nam funkcije ne pomenijo nič!«

… izjavi tip, ki je pravkar zgrabil najvišjo, ki je bila še na voljo in mu je bila ponujena. Bil je postal 16. predsednik Državnega zbora. Zoran Stevanovič, nekdanji disciplinsko problematični policist, nekajkrat v navzkrižju tudi z zakonom, parlamentarni novinec, predsednik najmanjše stranke, ki je prešla prag parlamenta - Resnica. Izvolitev je osupla večji del javnosti, tudi tiste, ki  je s svojimi glasovi v nedeljo 22. marca omogočila, da bi se zgodila, ker v diametralnem nasprotju z referencami in standardi, ki so od osamosvojitve dalje veljali in se zahtevali za mesto prvega med enakimi - poslank in poslancev, in drugega po položaju v državi, takoj za predsednikom, oz. predsednico Republike. Bil je zadel, Stevanovič, življenjski loto.

Da je za to funkcijo kandidiral, sam pravi, da so mu idejo dali mediji, a jasno je, da brez dogovorjenega prišepetavanja z desnih klopi tega koraka ne bi storil.  Bili so na voljo glasovi celotne desne polovice in več Državnega zbora – SDS, NSi/SLS/Fokus, Demokrati in seveda Resnica = 48. In vse je tudi prejel. Predsednik deklarirano suverenistične, antievropske in antisistemske stranke, ki ji »funkcije ne pomenijo nič« je tako zasedel najvišjo za katero lahko pretendira parlamentarec. Toliko o verodostojnosti tega gospoda in njegove stranke ter o državotvornosti onih, ki so ga izvolili, ker imajo toliko politične in parlamentarne kilometrine za seboj, da vedo, da izbira ni primerna, da je tokratna selekcija dosegla dno.

A kaj hočemo, to je pač politika, redkokdaj čista, načelna, plemenita in poštena, vsakič zagotovo umetnost možnega. Je pa izvolitev prvega med enakimi pomenila da je bil novoizvoljeni Državni zbor konstituiran in da so stekli roki, za oblikovanje večine, ki bo imenovala vlado. Glede na rezultat pri izvolitvi predsednika je postalo več ali manj vsem jasno, da za njim že stoji tudi nova izvršna oblast, ki bo že četrtič v rokah Janeza Janše. Eni pravijo, da temu še ni tako, da je še vse odprto, da ima še kako karto za igrat tudi relativna zmagovalka volitev, Golobova Svoboda, sam pa v to dvomim in vidim cel trojček odhajajoče koalicije - ob Svobodi še SD in Levica/Vesna – tokrat v opoziciji.

Sam Stevanovič je sicer že pred samo volilno kampanjo izjavljal in to izjavo tudi notarsko overil, da v vlado, ki bi jo vodil prvak SDSa ne bo nikoli vstopil ker do njega in do vseh proticepilcev v času Covida sovražna in represivna – gospod je takrat vodil proteste proti obveznemu cepljenju – a časi se spreminjajo in opazno močan stisk roke med Janšo in Stevanovičem po izvolitvi slednjega je bil več kot poveden o njunem novem odnosu. Je pa res, da Resnici ni niti treba vstopiti v vlado, ki bo tudi brez nje ohranila večino napram opozicije, za 3 do 5 glasov, in da ko bo potrebovala 46tega, ve se od kod ga bo prejela.

Stevanovič ni slučajno izjavil, najprej da bo njegova stranka »konstruktivna« kar tudi pomeni kooperativna opozicija, v nadaljevanju pa celo zatrdil, da overjena izjava ne velja več. Pa se predstavlja kot paladin integritete in boja proti korupciji?!

Kakorkoli že so volitve  mimo, je  kar je, smo kar smo. Volivke in volivci imajo vedno prav, tudi ko se zmotijo ali so ogoljufani. Po volitvah nimaš več kaj, razen tega da če so ti pomagale do oblasti nazdraviš in se veseliš, če so te porazile pa lahko objokuješ, spoznaš komu so maske padle in se pripraviš na novo vlogo, na vlogo nadzornika oblasti, ki ji mora gledati pod prste, jo opozarjati ko po svoji presoji ravna slabo, če celo nezakonito jo tudi ovaditi in o vsem tem sproti seznanjati ljudstvo, ki jo je izvolilo.

A dolžan si storiti še nekaj, če si poraženec, opraviti globoko samorefleksijo in poiskat razloge, pa si priznati napake, ki so privedle do spremembe. In pri tem ima dr. Robert Golob kar nekaj masla na glavi. Škoda papirja, da bi našteli vse njegove večje in tudi drobne poteze, ki so pretehtale uspehe ter mu zbile 11 poslanskih mandatov pa nekaj tudi koalicijskima partnerjema. Sam bi opozoril, ker o njej največ pisarim, na neprincipielno, oportunistično in celo podrepniško zunanjo politiko. Še pri edinem obetajočem momentu, pri priznanju Palestine in obsodbi genocida v Gazi, si te zgodbe Golob ni upal pospremiti do konca. Pridružitev k tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu je zavrnil.

No, ne trdim, da je njegova koalicija padla zaradi zunanje politike, daleč od tega, a iz naslova motiviranosti kritikov, predvsem mirovnikov, da bi se volitev udeležili v čim večjem številu in, četudi z zavihanim nosom, storili vse, da bi ne šlo še na slabše, da se ne bi znova znašli v objemu desnice, konkretno SDSa in Janeza Janše, je zmanjkalo odhajajočemu levosredinskem trojčku kar nekaj pomembnih glasov. Že tisoč, pa sem prepričan da je manjko večji, bi lahko spremenilo razmerja sil.

 

 

Aleš Musar k Melaniji Trump?!

 

Po kaj je šel predsedničin soprog v brlog svetovne pošasti?

 

Alina Maratovna Kabaeva. Kdo že je? Putinova Melanija, sicer na Zahodu manj popularna, 13 let mlajša in kot nekdanja ritmična gimnastičarka z vrsto svetovnih odličji, drobcena, po meri moža. Sposojam si njeno ime, da naslovim vprašanje naši predsednici Republike, Nataši Pirc Musar, ali bi se odzvala povabilu, ki bi ga ta gospa naslovila njenemu soprogu Alešu, za udeležbo na nekem mednarodnem forumu prvih dam in prvih gospodov, v Kremlju, posvečenemu dobrobiti otrok skozi odraščanja in vseh izzivov, ki jih le to prinaša. Česa takega se je lotila Trumpova gospa in zbrala okoli sebe minule dni v Beli Hiši udeležence, pretežno nežnejšega spola, iz 45 držav in 28 tehnoloških organizaciji. Ime pobude: Konferenca globalne koalicije za dobrobit otrok skozi promocijo izobraževanja, inovacij in tehnologije. In seveda zraven smo videli tudi Aleša Musarja.

Oni, ki me berejo, vedo da sem po svoje »nataknjen« na principielnost, doslednost, koherentnost, enake standarde še posebej pri upravljanju z zunanjo politiko in odzivanju na najbolj zahtevne mednarodne izzive in na početja njihovih protagonistov. Zato gornje nekoliko provokativno vprašanje, na katero dvomim, da bi mi predsednica odgovorila pritrdilno. Putina in vse kar predstavlja gledamo že peto leto kot pošastnega sovraga, Trumpa pa zgolj kot čudaškega zaveznika, kljub temu da je zakrivil, odkar se je vrnil v Belo Hišo, z okrepljenim oboroževanjem Izraela in siceršnjim podpiranjem Netanyahuja pri izvajanju genocida nad Palestinci, pet krat več civilnih žrtev in deset krat več pokončanih otrok, kot je moč pripisati ruskemu predsedniku v štirih letih vojne na račun civilistov v Ukrajini.

Toda, četudi bi bil odgovor pritrdilen, bi se morali vprašati ali se je primerno udeleževati srečanj s humanitarnim, vzgojnim, naprednim pridihom, zlasti ko gre za usodo otrok, pri nekomu, bodisi Putinu, bodisi Trumpu, ki mu njihovo življenje, kje šele počutje, zdravje, vzgoja, sanje in spodobno odraščanje… pomeni »zero!«, in ki jih konkretno Trump zlorablja da bi še enkrat več dokazal, da za tovrstne obravnave pristojna svetovna organizacija, to je UNICEF, ni kos svojemu poslanstvu, tako kot to počne z Board of Peace na račun celotne OZN. A naši predsednici in sicer celotni slovenski diplomaciji še ni kapnilo, da je vse to – nedavno se je ponorčeval z Varnostnim svetom, ko je soprogi prepustil  predsedovanje njegove prve seje – del načrta nadomeščanja Organizacije združenih narodov z alternativnimi ali vzporednimi vzvodi vladanja svetu v lastni režiji?!

Aleš Musar, verjamem da povsem iskreno, a naivno: »Se naredi neke vrste forum na katerem bi lahko debatirali in razreševali vprašanje etike in tveganj, ki se pojavljajo pri tej uvedbi (p.p. uvedbi Umetne inteligence) v izobraževanje. Hkrati tudi da bi orodja UI bila na razpolago vsem otrokom«.

Ja, g. Musar, plemenite misli in namere, toda otroci na katere se znašajo Izrael in ZDA, v Gazi, Vzhodnem bregu, Libanonu, Iranu, Trump še na Kubi, nimajo na razpolago niti pravice do doma, do vode in kruha, do zdravja, do svetlobe in gretja, do preživetja. Samo še sreča jim je na voljo, a še ta kot zadetek na loteriji.

A se niste vprašali: »Kaj počnem v domu sostorilca genocida, ki ga je moja gospa tako odločno obsodila v Evropskem parlamentu, in v družbi soproge samega izvajalca tega zločina?«

Ni slučaj, da iz Španije, za katero vemo kaj si misli o Trumpu in kaj mu je premier Pedro Sanchez povedal, ko je napadal Iran – Španija je tudi, za razliko od nas, sopodpisnica tožbe Južne Afrike proti genocidnemu Izraelu na ICJ - nobena prva dama, ne kraljica Letizia, ne premierjeva Begona Gomez, ni šla k Melaniji. Temu se reče načelnost!

 

 

Da sem bil žalosten, sem rekel premalo...

 

Zgrožen sem!

… Ko ob bujenju ugotovim, da ni bila mora kar sem izvedel dan prej, ampak realnost in da praktično živim v banani republiki. Najboljše kar je v soočanju s  številnimi hudimi mednarodnimi izzivi časa zmogla domača zunanja politika v iztekajočem se mandatu in to je, da se je vsaj besedno postavila po robu Izraelu ob masakru, ki ga izvaja nad civilisti v Palestini, v sostorilstvu z Združenimi državami Amerike in dobrim delom Evrope, je včeraj izpuhtelo v odločitvi Vlade, da od besed ne preide k dejanju. Zavrnila je namreč predlog Ministrstva za zunanje in evropske zadeve, da se tudi Slovenija pridruži skupini 15 držav, pri podpori tožbi Južne Afrike zoper Izrael zaradi genocida, na Meddržavnem sodišču v Haagu, korak, ki bi pomenil sklepno dejanje pri opredeljevanju do omenjenega zločinskega početja Izraela in zaveznic.

Z vladnim umikom od te namere, ki se je napovedovala in skorajda obljubljala dobro leto dni, so maske padle. Izve se da je predlog prejel podporo le manjših koalicijskih strank - SD in levice - kar pomeni, da so ga zavrnili ministri in ministrice Svobode, domnevam s predsednikom vred, in da so takemu razpletu botrovali močni zunanji pritiski. Tako predlagateljica sklepa, ministrica Fajonova, ki po seji vlade ni mogla skriti razočaranja. Enako predsednica Republike, Nataša Pirc Musar.  »Izkazane nenačelnosti ni mogoče z ničimer opravičiti!« - je bil njen odziv. Nevladne organizacije, ki so bile lani zbrale 5 tisoč podpisov v podporo pridružitvi k tožbi na ICJ, govorijo o »sramoti«.

In ko padajo maske onih, ki si jih pred 4 leti volil, ko izveš, da je oblast, ki si ji bil zaupal podlegla tuji volji, ki je daleč od pravil, ki regulirajo svet in od vrednot, ki jim slediš od vekomaj, pade tudi vera v to da živiš v državi, ki se razglaša za napredno, neodvisno in suvereno.

»Edino Sanchez ima j**** ( beri: … pogum)«, je Jan Klokočovnik iz Primorskih novic pred dnevi naslovil svojo kolumno o odzivih Evrope do združenega napada Izraela in ZDA na Iran. Gre za to - povem za tiste, ki te reči ne spremljajo z dovoljšno pozornostjo -, da je španski premier edini evropski lider, ki je Donaldu Trumpu rekel NE! Omenjeno agresijo je odločno in nedvoumno obsodil, ker neizpodbitna kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN, in ni dovolil uporabe ameriških oporišč na španskem ozemlju pri njenem izvajanju. Nakopal si je seveda bes in grožnje nesojenega Nobelovca za mir ter sankcije na račun dveh svojih ministrov s strani izraelskega vrha, a koraka nazaj ni storil, obratno, v sredo je dokončno potegnil veleposlanika iz Tel Aviva in znižal diplomatske odnose na raven odpravnika poslov. Dokazal je, da kar govori tudi stori, in da je Španija pri odločanju o teh rečeh povsem samostojna in suverena!

Vsaka čast njegovemu pogumu! Tudi zato, ker doma s skrajno desnim Voxom mu ne bo lahko in tvega dokajšnjo osamitev med evropskimi kolegicami in kolegi, ki jim je načelnost, glej ga zlomka, »španska vas«.

In ko vidim med njimi tudi Roberta Goloba,  me zajameta občutka sramu in žalosti.  Bila sta skupaj, kazalo je da enako odločna, ko sta njuni državi, družno še z Irsko in Malto, predlani priznali Palestino. Tokrat obratno. Pustil je Sancheza samega, sicer v družbi treh drugih, očitno bolj samo zaverovanih članic EU - Irske, Belgije in Nizozemske, plus Islandije, pri južnoafriški tožbi, in enako tudi pri načelnem odzivanju na ameriško-izraelsko agresijo na Iran.

Pri tem predsednika vlade sprašujem, ali se trudi, da bi ga volivke in volivci v nedeljo 22. marca odrešili vladanja? Da bi dosedanje podpornike potisnil k razmisleku, ali naj sploh gredo volit? Ker, verjemite mi, da je razočaranje nad medlim in nedorečenim odzivom do ameriškega-izraelskega posega na Iran, z vsemi posledicami, energetskimi, ekonomskimi, geopolitičnimi in drugimi, ki jih že čuti sleherni naš državljan, in še posebej nad zavržno odločitvijo okrog južnoafriške obtožbe zoper Izrael, ki dobesedno izdaja palestinsko stvar, ogromno!

Toda, brez skrbi, preplašen ptiček miru, šel bom na volišče in volil tako, da jastrebi in drugi mrhovinarji ostanejo še naprej visoko na nebu, ker od njih je pričakovati samo še huje, upoštevaje prijateljstvo, ki veže njihovega vodilnega z vodilnim pri izraelskih morilcih. Glede same banane republike, čeprav osramočeni, zgroženi in žalostni, bomo preživeli. Neizmerna je človekova prilagodljivost. Navsezadnje je s svojimi gorami, planjavami, gozdovi, jezeri, rekami, jamami, malce morja, in potrpežljivimi ljudmi še kar luštna in gostoljubna.

Še 11 dni do volitev!

 

Žalosten sem…

»Edino Sanchez ima j**** ( beri: … pogum)«, poveden naslov kolumne Jana Klokočovnika iz Primorskih novic o odzivih Evrope do združenega napada Izraela in ZDA na Iran. Gre za to - povem za tiste, ki te reči ne spremljajo z dovoljšno pozornostjo -, da je španski premier edini evropski lider, ki se je postavil po robu Donaldu Trumpu. Omenjeno agresijo je odločno in nedvoumno obsodil, ker neizpodbitna kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN, in ni dovolil uporabe ameriških oporišč na španskem ozemlju pri njenem izvajanju. Nakopal si je seveda bes in grožnje nesojenega Nobelovca za mir ter sankcije na račun dveh njegovih ministrov s strani izraelskega vrha, a koraka nazaj ni storil, obratno, v sredo je dokončno potegnil veleposlanika iz Tel Aviva in znižal diplomatske odnose na raven odpravnika poslov. Vsaka mu čast! Tudi zato, ker doma s skrajno desnim Voxom mu ne bo lahko in tvega dokajšnjo osamitev med evropskimi kolegicami in kolegi, ki jim je načelnost, glej ga zlomka, »španska vas«.

In zakaj sem pri tem žalosten? Pa še sram me je! Ker ga je tudi naš premier, za razliko od predlani skupaj dogovorjenega koraka k priznanju Palestine, tokrat pustil samega in ker ni niti pol teh j**** še pokazal dober teden pred potekom mandata. Pokazal pa je španskemu kolegu hrbet še pri zadnji odločitvi  v zvezi z njunim odnosom do Palestine, ki jo je bilo potrebno sprejeti do 12. marca, in sicer pri pridružitvi k tožbi Južne Afrike proti Izraelu na Meddržavnem sodišču zavoljo genocida v Gazi, ki jo je bila ministrica Fajonova obljubljana že leto dni nazaj.

Žalosten sem tudi, ker še vedno nihče iz Ministrstva za zunanje in evropske zadeve ni poklical na zagovor veleposlanice ZDA in izraelskega kolego, predstavnika držav agresork na Iran, niti potem ko se je izvedelo za masaker 167 deklic v dekliški šoli v Minabu, na jugu države, da ne govorimo a sami nezakoniti agresiji, ki se z nezmanjšano močjo nadaljuje, ter o tem, da pa je bila zaradi povračilnih, obrambnih napadov na agresorska oporišča v Izraelu in okoliških arabskih državah - narobe svet! - zaslišana in okregana iranska veleposlanica. Ne pozabimo, da je po 51. členu Ustanovne listine OZN, odziv na agresijo, tudi z represalijo na račun agresorja, dovoljen in da s tega vidika Iran ne krši mednarodnega prava! Dodatno k temu pa smo podprli resolucijo, ki jo je kak dan nazaj sprejel Varnostni svet s katero poziva Iran k prenehanju napadov na bližnjih držav Zaliva, ne pa tudi ZDA in Izrael h končanju agresije nanj! Spet narobe svet!

In še enkrat žalosten, ker ni odziva s strani nikogar iz državnega vrha, na poziv k doslednosti, načelnosti in prenehanju s prakso dvojne morale in dvojnih meril, nenazadnje h končanju mandata z dostojanstvom, ki smo ga predsednici Republike, predsedniku Vlade, ministroma za zunanje in evropske zadeve ter za obrambo in predsednici Državnega zbora, naslovili dober teden nazaj petdeseterica podpisnic in podpisnikov iz vrst intelektualne sfere in bolj znane zainteresirane javnosti. Kot da je imena kot so Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Jože Pirjevec, Bogomir Kovač, Uroš Lipušček, Igor Ž. Žagar, Nataša Sukič, Boris Žnidarič, Božidar Flajšman, Danijel Rebolj, Violeta Tomič, Pero Lovšin in še in še, povozil čas, kot da gre sicer za spoštovanja vredne intelektualce, celo akademike, ki pa o zunanji politiki nimajo pojma.  

Nenazadnje sem vse prej kot radosten, ko me vse to potiska k volitvam čez dve nedelji s cmokom v grlu in nahrbtnim bremenom neuslišanih vprašanj, pozivov, nasvetov, sugestiji, predlogov, razmišljanj, upanj in razočaranj, od začetka ruske »posebne operacije« 24. februarja 2022, z vmesnim genocidom v Gazi, dalje. »Kaka posebna operacija«?! - me bo kdo oštel in me podučil, da so Rusi zakrivili nad Ukrajino pravcato agresijo - Seveda, a bodimo koherentni… Tudi Trump in Netanyahu sta njun ubijalski pohod na Iran tako naslovila, pri čemer nismo imeli težav ga kot takega tudi akceptirati.

In še vedno vse tiho, tudi pri medijih, o neverjetni izjavi generalnega sekretarja Nata, Marka Rutteja, o tem da zavezništvo ne služi samo kolektivni varnosti članic, kakopak "pred Rusijo in terorizmom," ampak tudi "projiciranju moči ZDA na svetovnem prizorišču", pri čemer nas brezsramno poziva k aktivni podpori ameriško-izraelski kampanji v Iranu.

Toda, brez skrbi, preplašen ptiček miru, šel bom na volišče in volil tako, da jastrebi in drugi mrhovinarji ostanejo še naprej visoko na nebu.