Malce a podnebju...

https://www.dnevnik.si/mnenja/odprta-stran/janseva-racunica-2818468/ 

Janševa računica – 2

Naj mi kompanjoni ne zamerijo, če una tantum stopim v bran Janeza Janše in mu priznam pravico do spreminjanja mnenja kadarkoli si to zahoče. Če s tem zakocka kredibilnost je stvar volivk in volivcev. Bil je mlad, nadobuden, veren KOMUNIST, doktrino ZK srkal in jo dograjeval v Kumrovški partijski šoli, nato je odrasel in spoznal, da je bilo to kar so ga učili v Kumrovcu zmotno, napačno, družbeno škodljivo ter z leti postal vodilni in najbolj zagrizen ANTIKOMUNIST v Sloveniji. Enako v svojem odnosu do podnebja in njegovih mutaciji, a tokrat že kot povsem dozorel moški in v bistvenem krajšem času. Pred skoraj 20 leti bi ga lahko umeščali med evropske zelene vizionarje. Podnebne spremembe je opisoval kot enega največjih izzivov človeštva , opozarjal, da bo ne-ukrepanje dražje od pravočasnega ukrepanja in prav pod njegovim vodstvom, v času prvega slovenskega predsedovanja Sveta Evropske unije (2008), je povezava sprejela svoj prvi podnebno-energetski sveženj. Danes pravi, da je prepričanje o človekovem vplivu na podnebje izraz arogance, da spremembe determinirajo Sonce in naravni procesi ter da evropski zeleni prehod predvsem škoduje gospodarstvu. O trajnostnem razvoju, zmanjševanju emisij, podnebni odgovornosti ne govori več. Kaj se je zgodilo, da je povsem obrnil ploščo, tako pri partiji, kot pri podnebju in še čem, se ne sprašujem, ker se pač vsakomur lahko zgodi, da spremeni mnenje. Sam sem mu nekoč zaupal, z njim solidariziral, podpiral proteste ob njegovi prvi aretaciji 1988 leta (afera JBTZ), nič več ko je 2014 šel sedet na Dob zaradi zadeve Patria in danes me čudi, da ob vseh sumih in dokazih njegovih nečednostih, zadnja po vrsti zadeva Black Cube, ni več preganjan.

A naj se vrnem k podnebju in predsedniku vlade dopustim, da s svojim pogledom povozi in odvrže vse kar pravi znanost - znanstveni konsenz o vplivu človeka na segrevanje ozračja je danes močnejši in še bolj utemeljen ter empirično dokazan, kot je bil leta 2008! - in ga vprašam, ali meni da je ta »naravni« ali, če hočemo »od Sonca in Boga dan« proces spreminjanja podnebja, reverzibilen?... da gre zaupati naravnim in božjim zakonitostim, da bodo poskrbele za to, da bo človeštvo vse to preneslo, se prilagodilo in zagnalo nov cikel kolikor toliko znosnega domovanja na planetu Zemlja? No, sam v to ne verjamem in vztrajam pri tem kar ponavljam že vsaj 25 let, da brez pravočasne sanacije našega vedenja, korakamo k breznu, k usodnemu podnebnemu zlomu in h koncu človeštva. Da se, žal, ne motim pričajo vremenske razmere, ki se iz leta v leto vrstijo vse bolj katastrofalno, temperaturni rekordi, na kopnem in v morjih, taljenje ledenikov vsepovsod, vse daljša sušna obdobja, požari apokaliptičnih razsežnosti, nižanje gladine rek ter višanje gladine morja. Lahko se tolažimo z upanjem, da je to kar doživljamo letos enkratno, prehodno, le posledica »super El Niña« nad Tihem oceanu in da bo že naslednje leto bolje. Tudi sam gojim tako upanje a le zaradi pregovora, da »upanje umre zadnje«. Trezni razmislek mi pa ga potiska k tlom.

V nekaj pa res verjamem, v to, da si z lastnimi močmi in denarjem, ki nam je na voljo, lahko podaljšamo preživetje - pa odmislimo za trenutek naše in vseevropsko drvenje k vojni z Rusijo -, tako da pomagamo predvsem kmetijstvu, ki nas v bistvu hrani. Brez vode ni življenja, niti za to panogo, brez namakanja se rastline sušijo in odmirajo, zagotovo ne rojevajo, in brez rastlin, ki so tudi krma, preživeti ne zmorejo niti živali, ki nam dajejo meso. Ne odkrivam tople vode, le rezoniram po tisti »kmečki pameti«, ki je Janezu Janši tako všeč. Zato poziv predsedniku vlade, da vsaj razmisli, kaj vlada lahko stori, da kmetom omogoči, če že ne letos, ker je itak prepozno, vsaj naslednje leto in dalje, dovoljšne količine vode za namakanje polj in napajanje živine, nenazadnje za gašenje požarov. Prejmemo je ogromno. Ob jesenskih obilnejših padavinah nas celo poplavlja, a nato je največ odteče v morje. Naj pomisli, koliko primernih  zbiralnikov vode bi lahko država sfinancirala s skoraj 300 milijoni evrov, ki jih bo samo letos namenila temu, da bosta Donald Trump in Mark Rutte radostna. Pa tokrat res ne gre za večno dilemo »maslo ali topovi«, gre za ključni in usodni vir življenja! Za vodo gre! In naj razmisli tudi, kar velja enako za vse zagovornike podvojitve Krške nuklearke, ali je projekt še smiseln, ko že za obstoječo centralo, Sava ne daje več dovolj hladilne vode. Vse dobro, g. predsednik.

NPM na križu!

 

 Jambrekova ustavna obtožba že kosi

Ali jo piše, ali je ne, kar se je javnost spraševala minule dni, je vsak dan manj pomembno. Ker ne glede na njen obstoj ali njeno rojevanje se je že prijela. Predvsem medijsko. Predsednica je že na križu. Ni dneva, ni poročil, ni TV Dnevnikov ali Odmevov, ko ne bi slišali ali je o vseh okoliščinah njenega nedavnega incidenta narod dovolj obveščen. Ali je Nataša Pirc Musar storila vse, da bi do potankosti izvedeli kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo, zakaj je imela ob sebi prijateljici, eno celo ruske narodnosti s potnim listom tudi svoje rodne grude, ki da je nam sovražna, varnostno nevarna, s katero se več ne pogovarjamo, ker je zlobna do Ukrajine, do nas Evropejcev in do svetovnega miru. Da bi kdo predsednico vprašal, kako je s ključnico? Kako se počuti? Kdaj bo znova na Prešernovi in v polni kondiciji, ker da jo pogrešamo… le za vzorec. Sočustvovanja nič! In mene spet grabita žalost in sram, pri čemer v vsem tem teatru vidim eno samo veliko grožnjo, ko se v predoru Kastelec ne bi končalo kot se je… le z relativno lažjimi poškodbami, to je, da bi začasno in vedi koliko dolgo, vsekakor do izvolitve nove predsednice ali predsednika, vodenje države prevzel Zoran Stevanovič. To pa bi res bila nacionalna katastrofa, hujša - naj mi bo dovoljeno - od vseh povodenj, plazov, podorov, suš in požarov skupaj. Edino kar mu osebno štejem v dobro je želen dialog z Rusijo.

O vsem tem in o Jambrekovi domnevni ustavni obtožbi sem pokramljal s prijateljem iz Trsta, mirovniškem sobojevniku že 30 let, ki je rad na tekočem s političnim cirkusiranjem pri nas vis-a-vis onega še bolj živahnega pri njih doma. »A sem prav razumel? Vašo predsednico bi naj doletel impeachment, ker je imela v avtu rusko prijateljico?« - me je vprašal. »Da, prav si razumel«. »Ma va?!« (Daj no?!), in planil je v smeh. »Prekašate tudi nas«, je še zamomljal in se naprej smejal. Skušal sem se delati resnega, kar ni bilo lahko, in nadaljeval: »Ne smej se, Sandro, stvar je huda, lahko gre za rusko vohunko, ki vse kar se dogaja od Goričkega do Pirana in izve od predsednice, prenaša Putinu, ob tem, ne pozabi, da je Rusija, kot nas opominja Jambrek, huda kršiteljica mednarodnega prava«. No, še meni so zavore popustile in nasmejala sva se skupaj, kolikor žalostno je vse to bilo. »Česa tako bizarnega še v Italiji nismo doživeli« - je pristavil prijatelj. Pa še o Putinovem zločinu proti mednarodnemu pravu, ko se je spravil na Ukrajino. »Priznajva, Sandro, da se Putinu res fučka za mednarodno pravo, ne tako kot dobričinama Trumpu in Natanyahuju, ki se za svoji državi sklicujeta le na pravico do samoobrambe, četudi preventivne. To da jima drugi pripisujejo vsaj enake, če ne hujše, kršitve kot Putinu, ni njun problem. Problem so ostali, ki o mednarodnem pravu nimajo pojma«. Sarkazma je bilo na pretek, pa sva počasi odnehala. Le še nekaj besed o tradicionalni skromni slovesnosti v Svetoivanskem parku v Trstu ob pred leti posajeni potomki preživelega kakija iz Nagasakija, v počastitev spomina na žrtve jedrskih bomb nad Japonsko 6. in 9. avgusta 1945 – nad Hirošimo in Nagasakijem, in sva se pozdravila.

A z mislimi sem se vrnil k Jambreku in se spomnil dolgoletne bitke, ki smo jo na občini Koper bili z Ustavnim sodiščem v devetdesetih letih da bi preprečili njeno cefranje na več malih skupnostih in to v eklatantnem nasprotju (8 proti 2 na kar treh referendumih) z voljo njenih prebivalcev. O tem kar je gnalo sodnike k takemu boju bi izvedel na nekem sprejemu od soproge takratnega predsednika sodišča, Lovra Šturma: »Poglejte, g. Juri, Berlusconi zahteva revizijo Osimskih sporazumov, kot pogoj za italijansko podporo našemu približevanju Evropski uniji. Tako da obstaja realna nevarnost, da si Italija prilasti ves del Istre, kjer živijo Italijani. Zato če mestno občino razdelimo na več manjših, bodo vsaj tiste kjer Italijanov ni obranile slovenstvo v tem prostoru«. Citiram seveda po spominu. Razmišljanje, ki me je pustilo brez besed. Preveč je bilo bolno, da bi ga jemal resno. A da ni bilo iz trte izvito mi je pritrdil sam Jambrek v svojem ločenem mnenju v eni od zadnjih odločb. Zapisal je, da »V luči prizadevanj nove italijanske vlade po reviziji Osimskih sporazumov mora slovenska država posvečati posebno skrb občinam slovenske Istre«.

In si danes rečem, ob zamisli ustavne obtožbe proti predsednici Republike in ob njenem medijskemu križanju, da ti mora seči pokvarjenost v srž duše, da vidiš  okoli sebe same pretnje, od Italijanov do Rusov in še koga, ter da moraš imeti Beckettovo ali Ionescovo domišljijo, da tako ravnaš.

Vodilni v EU vse bolj sebični in brez moralnega kompasa

 

»ŠAKALI IN MIGRANTI«

Minulo soboto je izšel v italijanskem dnevniku Il Manifesto, pod gornjim naslovom, zapis Gada Lernerja, znanega italijanskega novinarja, pisatelja in publicista, judovskih korenin, o tem kar se je prejšnji teden zgodilo v španski enklavi Ceuta, na afriških tleh, ob bliskovitem masovnem prihodu, po kopnem in morju, nekaj manj kot 60 tisoč maroških prebežnikov. 57 jih je ob tem prečkanju meje umrlo. Skoraj 50 tisoč se jih je v naslednjih dveh dneh vrnilo nazaj v domovino, pod spremstvom španske vojske in policije in ob zavrnilnem, celo sovražnem sprejemu lokalnih prebivalcev, od katerih niso bili prejeli niti kozarca vode.

Kolega Lerner mi ne bo zameril, če si sposodim nekaj njegovih citatov, da tudi našo domačo javnost predočim z moralnim dnom oblasti, ki nam trenutno vlada. Med prvimi evropskimi voditelji se je na ta dogajanja odzval naš premier Janez Janša s pismom vrhu Evropske unije v katerem, skupaj še z drugimi evro-kolegi, poziva k takojšnjemu in usklajenemu odzivu na zaostrene migracijske razmere v Ceuti. Solidarnostno do sočlanice in zaveznice v EU in Natu? S ponujanjem pomoči premierju Sanchezu? Vprašanji sta seveda povsem retorični. Nasprotno, z obsodbo španske vlade, ki da je ta udor omogočila in s pozivom k izključitvi Španije iz Schengenskega prostora. Najbolj neposredna je bila v tem smislu italijanska premierka Giorgia Meloni. Ja, tako »sočustvujemo« v uniji.

In kako to opiše Lerner?

»Potem ko so prečkali Herkulove stebre nevljudnosti, vznemirjeni nad podobami zapuščenega človeštva, ki se spotika med valovi in skalami prepovedane meje, so se naši voditelji odzvali z nagonom šakalov. Vedo, da udomačeni javnosti ti ubogi, nemočni, napol goli reveži, ki pa nenadoma postanejo množica, vzbujajo občutek nevarnosti, kršitve domače in patrimonialne sfere, tako velike apokalipse, da bo celo preglasila splošno stisko zaradi nenormalnih podnebnih dogodkov poletja 2026; podnebnih dogodkov, pred katerimi se tisti na oblasti raje umikajo in molčijo. Bolj donosno je vpiti zaradi invazije migrantov in napadati špansko socialistično vlado kot pa se spopadati z grozečo grožnjo okoljske katastrofe«.

Oni, ki me prebirajo vedo, da podobno razmišljam že od našega referenduma o vstopu v Nato 2003. »… Našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližjih vojn… bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot razni Bin Ladni, Husseini in njim podobni«. Danes bi jim rekli Hamasovci, Pasdarani in, če sledimo naraciji Zahoda, Rusi.

No, in da se pred 23 leti nisem hudo motil pričajo vremenske razmere, ki se iz leta v leto vrstijo vse bolj katastrofalno na naši celini, kot tudi drugod po svetu. Od maja-junija v Španij, kasneje še v Franciji in po novem tudi v Grčiji, temperature nad 35 pa do 40 stopinj, ki te dni ogrevajo tudi Slovenijo, ter požari apokaliptičnih razsežnosti, (doslej zgorelo samo na Iberskem polotoku za več kot 200 tisoč hektarjev, na našem Krasu pred 4 leti, po dveh tednih boja proti ognjenimi zublji, 3 tisoč 700 hektarjev!), a za evropske voditelje je očitno najbolje da zaznavni učinki globalnega segrevanja ostanejo omejeni na zasebne skrbi, kot da bi priznali, da zanje nosijo poglavitno odgovornost, ker so jih generirali in jih še naprej generirajo njihove neustrezne politike, s političnimi kalkulacijami, s hujskanjem k vojnam in z oboroževanjem vred.

Slovenija se lahko »kiti« s glasno govornikom tovrstne doktrine, ki neposredno pove to kar si njegov šef, radi spodobnosti in položaja, ne upa. Iz Evropske ljudske stranke izključen evroposlanec Branko Grims, med drugim zanikovalec človeške odgovornosti pri podnebnih spremembah. O »socialistu« Pedru Sanchezu je zapisal: »Je izdajalec zahodne civilizacije, ki uničuje Španijo, Schengen in Evropo! Moral bi biti sodno preganjan in končati v zapor, Španijo pa bi morali izključiti iz Schengena dokler bodo levičarji na oblasti!«. Diši še komu tudi po Trumpu, ki  španskega premierja in levičarje ima vse prej kot v simpatiji?! In je še komu sram, da imamo na oblasti tudi mi šakale?... Z vsem spoštovanjem do onih na štiri tace.

 

 

Kaj če Rusija reče ne tudi ukrajinskemu članstvu v EU?

 

Bo Ukrajina ob članstvo tudi v EU?

A se v Bruslju zavedajo, da bolj, kot jo oborožujejo in ji vojaško pomagajo, bolj jo oddaljujejo od sebe?

Spomladi 2022, dober mesec po začetku ruske agresije na Ukrajino so ob posredovanju Turčije in še koga, v Carigradu sedli pogajalci obeh vojskujočih se strani in se dogovorili o marsičem, kar bi privedlo vojno do takojšnjega konca, a si je v nadaljevanju Ukrajina premislila. Po odsvetovanju britanskega premierja Johnsona, češ da agresorju ne gre popustiti, je predsednik Zelensky podpis sporazuma odklonil. Kot vemo, je bila prva in ključna zahteva Rusije ta, da ostane Ukrajina nevtralna, oz. da se odpove članstvu v Natu, medtem, ko želenemu vstopu v Evropsko unijo ni nasprotovala. V EU torej lahko, v Nato ne! In to kljub temu, da je Unija že bila sprožila prve sankcije proti Rusom in jih napovedovala še več ob morebitnem vztrajanju pri invaziji. Zamera med Moskvo in Brusljem je že bila nastala in se ostrila, do mere da bi z leti prerastla v odprto bojevito sovražnost med stranema, predvsem s strani EU do RF.

Marta Kos, naša evro-komisarka pristojna za širitev, ki da je delala »podnevi in ponoči« za članstvo Ukrajine, je nedavno sporočila da je slednje neizogibno in za državo najmočnejše varnostno jamstvo. Ne vem, ali je enako prizadevno garala tudi pri kandidaturah na zahodnem, za enkrat še relativno mirnem, Balkanu?! Sicer je najbolj zanimiv njen poudarek na varnostno jamstvo za Ukrajino, ko in če bi uspela dokončati pristopna pogajanja in končno vstopiti v EU kot njena 28.  članica.

Od 29. marca 2022 v Carigradu bo kmalu minilo 4 leta in pol, vojna je v tem času eskalirala ne le na ukrajinskih frontah ampak tudi z ukrajinskimi vdori, najprej kopenskimi nato še zračnimi,  na rusko ozemlje, po pravilu oko za oko, ter v odnosu Bruslja do Rusije z vse bolj neposrednim bojnim angažiranjem članic Unije v pomoč Ukrajincem, a  iz Kremlja še ni slišati besede ugovarjanja temu da  slednji vendarle uresničijo sanje pridružitve »EUldoradu«. Sprašujem se do kdaj?! Problem vidim v tem, da evropski voditelji, po ponavljajoče izkazani svojeglavosti ameriškega predsednika Trumpa glede prihodnosti Nata in njegovih grožnjah o izstopu ZDA iz zavezništva, češ da jim Evropa ne vrača, ne v pomoči pri njihovih vojnih avanturah (beri tokrat Iran) še manj v denarju, kar one trošijo domnevno za njeno varnost, že pospešeno delajo na tem, da sama EU postane neka vrsta zmanjšani evro-Nato. Oziroma da se sama toliko oboroži, opremi in usposobi, da pomoči in varnostnih jamstev s strani velike čezatlantske tetke ne bo več potrebovala. Načrtovanih je za to operacijo kar 800 milijard evrov  (Slovenija bi se s to vsoto preživljala in se razvijala nadaljnjih 45 do 50 let!) ob tem da že danes vse članice unije skupaj presegajo za nekaj krat konvencionalne bojne zmogljivosti Ruske federacije, le da skupnega, enotnega poveljstva še ne premorejo, in da jim je tudi proizvodnja orožja počasnejša ter dražja. In medtem  evropska »koalicija voljnih« se že pripravlja na še bolj neposredno asistenco Ukrajincem z napotitvijo svojih čet v Ukrajino, sicer, pravijo njeni pobudniki s francoskim Macronom na čelu, da šele takrat, ko bo doseženo premirje. Nekdo, kot naš premier, razmišlja celo o Natovem zaprtju zračnega prostora nad Ukrajino, ki ga je bil predlagal že pred 4 leti, a mu takrat ni nihče sledil ker bi ta poteza privedla do neposredne vojaške konfrontacije z Rusijo, oz. do sestrelitev ruskih letal in do hudega tveganja tretje svetovne vojne. No, danes Janša ni več sam.

Ob vsem tem, so vrhovi EU, z našo z Ukrajinskimi pristopnimi koraki vzhičeno Marto Kos vred, še prepričani da svojega pristanka na to članstvo Ukrajine Moskva ne bo preklicala?

Spomnimo, da je bil glavni motiv agresije 22. februarja 2022 preprečitev vstopa Ukrajine v Nato, oz. obratno, ker viden kot grožnja ruski varnosti. Kaj si, spoštovana bralka/bralec, predstavljaš, da bi se zgodilo, ko bi v novih okoliščinah to sedaj storila evropska različica Nata?

Sam trdim, da bolj kot ta metamorfoza napreduje, bolj se oddaljuje članstvo Ukrajine v EU, preprosto zato, ker ob želenem mirovnem dogovoru, do katerega bo moralo slej ko prej priti, ruskega pristanka na to ne bo več!

 

Moraš pa res biti pokvarjen!

 

ODPRTO (brezupno?) PISMO vodjem nove oblasti

Prijatelji mi bodo rekli, kaj te sploh žene pisati tem ljudem, ki so brez čustev, brez morale, brez spoštovanja drugače mislečih, brez najmanjšega odnosa do spodobnosti. In delim njihovo oceno, a verjamem tudi pregovoroma, da »Upanje umre zadnje«, oz. da »Dokler je življenje je upanje«. Pa še enega bolj krščansko navdihnjenega sem našel: »Upanje je krepost, ki nam vliva pogum za prihodnost in nam daje moč za sedanjost«. Ergo, upajmo! Zato tole pismo, golo, neposredno, morda kruto, brez hinavskega okraševanja z izrazi, ki k tem damam in gospodom ne sodijo ker si jih ne zaslužijo. A, brez skrbi, tudi žaljenja težko prenesem. Torej. 

Dame in gospodje, ki nam trenutno vladate, ni maše, pa ne samo za domovino, na kateri vas ne bi videli zbrane, se pa vsakič sprašujem ali ste tam z iskrenimi nameni, s plemenitimi mislimi, ali je vaš krščanski etos pristen, ali res verjamete v to kar slišite ob pridigah obrednikov? Sprašujem se še posebej s kakšnimi občutki spremljate občasna javljanja vrhovnega pridigarja in prvega interpreta Evangelija, Papeža Leona 14., ki skorajda vsakič jasno izpove, brez besednih ali miselnih akrobaciji, da politika svoje domovine, Združenih držav Amerike, in še posebej administracije Donalda Trumpa ni ta prava, ni sprejemljiva, je celo zavržna, ker z aroganco in politično močjo rojeva izključevanje, sovraštvo, nasilje, vojne in človeštvu jemlje dostojanstvo. Kritika leti enako tudi na Putina zaradi Ukrajine in na evropske voditelje zaradi histeričnega oboroževanja, ki človeka prej ogroža kot varuje in to na račun njegovega blagostanja in drugih pravic. Dosledno, načelno, krščansko!

Gaza, Libanon, Iran, Venezuela, Kuba... so  vse krize, ki izvirajo iz kabineta Netanjahuja v sodelovanju z Belo Hišo, ali kar in Trumpove Ovalne pisarne, brez obzira na mednarodno pravo in Ustanovno listino Združenih narodov. Vas to, dame in gospodje, nič ne moti? Vas besede Svetega Očeta ne ganejo? Tudi ne vaša vest, ko slišite o pobojih civilistov v Gazi in Libanonu? O cifrah teh zločinov? O stradanju otrok - ubitih samo v Gazi že 22 tisoč! -  in o umorih zdravnikov, ki jim skušajo pomagati? Dva od vas, če ne še kdo, sta zdravnika, njihova stanovska kolega.

In zdaj so poleg Palestincev in Irancev na tnalu ameriške administracije še Kubanci, ki nikomur nič nočejo, nimajo jedrskega orožja, nimajo s čim ogrožati ZDA ali kogarkoli drugega, še manj tovrstnega namena, hočejo le živeti, preživeti in drugim pomagati. Ne pozabimo na čas Covida! A se je kljub temu Donald Trump odločil, da jih bo ubil ali zasužnjil. Počasi z embargom, s stradanjem, z blokado dobav nafte, hrane, zdravil in medicinske opreme, rezervnih delov za njihove centrale, za delovanje njihovega osnovnega infrastrukturnega sistema, za to, da lahko še kam gredo s svojim že tako in tako zastarelim in še komaj uporabnim voznim parkom… s strahom, ki ga seje naokrog, po celem zahodnem svetu. Ni mu treba orožja, čeprav tudi o tem razmišlja.

Pred 86 leti se je Zahod odločil da še Hitlerja se ne bo več bal. Danes pa vsi mirno tiho, razen morda kakega posamičnega vodjo, ala španski premier Sanchez, ki pa ne najde več pri zaveznikih in prijateljih niti drobca razumevanja, solidarnosti ali podpore in tvega ameriško likvidacijo, če ne drugo politično. Ciinih tovrstnih posegov je zgodovina polna. No, tudi prejšnja vlada ni v tem smislu naredila kaj pretiranega in hvale vrednega, razen priznanja Palestine in obsodbe izraelskega genocida, toda vsaj gledala je Melaninega soproga malce počez  in postrani. Izrekla je kdaj tudi kak pomislek. Vaša pa je povsem zvesta ameriškemu despotu in zvesta Izraelu, soglasna z njunimi početji, kar je, to dobro veste, kriminal! Ta početja sodijo k mednarodnim zločinom, k zločinom zoper človečnost!  

Ste si morda vzeli čas in prebrali v Večeru nedavno objavljeno Odprto pismo svetu, Izpod peresa kubanske filmske igralke Ikay Romay? Če ne, si vzemite kako minuto in ga preberite. Če po branju boste ostali, kor predvidevam, ravnodušni ali z intimnim odzivom: "Sami so si krivi, hoteli so revolucijo, hoteli so Che Guevaro in Fidela, hoteli so komunizem, naj zdaj kasirajo posledice!"... pol vam tudi ali zlasti pred Bogom ni pomoči! Maše so za vas le kulisa, s katero plahtate iskrene vernike in jim kradete poleg glasov še dostojanstvo! In če se vrnem k upanju iz začetka pisma, upam, da bodo ti volivke in volivci prej ko slej to tudi sprevideli.

Kdor ne SK(OK)ače ni Slovenec

 

Skok za hitrejši pregon korupcije, ali za kaj drugega?

SKOK… kam? V morje, da se prijetno osvežimo? Čas je ta pravi, le pazimo da je globina varna. Toda tokrat govorimo o drugem SKOKu, o onem, ki nam ga ponuja nova oblast, v obliki inovativnega pravosodnega organa, ki bi naj odločneje in učinkoviteje preganjal korupcijo in organiziran kriminal. Vlada je predlog zakona o njegovi ustanovitvi in njegovem delovanju pravkar sprejela, poslala ga bo v Državni zbor in jeseni, bi naj že bil pod streho, izglasovan, veljaven in uporaben.  Toda že ob javni seznanitvi z njim, zvemo, da je nastal tako rekoč v ilegali, tajno, za zaprtimi vrati, na skriti lokaciji in da pristojna stroka, od policije, do tožilcev, do sodnikov, do relevantnih in specializiranih pravnikov, do ostale zainteresirane javnosti, nenazadnje do same protikorupcijske komisije, ni bila o njem niti povprašana, pa se gre takoj vprašati, ali bo ta organ dejansko služil pregonu koruptivnih dejanj in organiziranemu kriminalu, ali prej kritju tovrstnih početji v vrstah njegovih snovalcev? Glede na videno in slišano, ne le o tem, ampak še prej o vsem kar je spremljalo nastajanje sedanje oblasti - skrivalnice, pretvarjanja, prelomljene obljube, kupovanje podpore z funkcijami in tudi laganja - mi osebno bolj zaudarja po drugi hipotezi.

Ko mi v javnost nastopi kot ideator in glavni promotor tega novega pravnega korpusa minister ki bi naj skrbel za vse druge reči, v tem konkretnem primeru za gospodarstvo, delo in šport, in ki se v tej vlogi enkrat samkrat ni oglasil ob aferi  Mijič o kateri govorijo vsi, od delavske svetovalnice, do sindikatov zaposlenih v gradbeništvu, do opeharjenih delavcev, gostincev in drugih upnikov, do raziskovalnih novinarjev, ki odkrivajo podrobnosti sumljivih rabot omenjenega poslanca Resnice, do samega šefa te stranke in vrhovnega poveljnika parlamenta, medtem ko zraven pristojni minister, za pravosodje, g. Mihael Zupančič, cepeta in jeclja, ko naj kaj pove, izhlapi še tista kapljica vere v ta projekt, v iskrenost, primernost in predvsem v poštenost te zamisli. Mimogrede Anže Logar nima pravne izobrazbe - je ekonomist in doktor družboslovnih znanosti.

No, na vprašanje voditeljice Odmevov, Manice Janežič Ambrožič, kdo je pri nastajanju tega zakona sodeloval, minister - ponavljam - za gospodarstvo, delo in šport, odgovori, da mnogi deležniki, vsi vrhunski strokovnjaki na tem področju, ko pa ga vpraša naj pove kakšno ime, je odgovor: »Ne smem, ker hočejo sodelovat pri pregonu korupcije in kriminala, a se nočejo izpostaviti«. Proti koncu intervjuja rahla metamorfoza pravkar izpovedanega, - pomislim - za vsak slučaj: »Zakon je bil sprejet na vladi, zdaj roma v parlament, jeseni bo stekla procedura, bo branjen v odborih, ga bo minister pojasnjeval in takrat…« »…Boste prisluhnili stroki?« - vskoči voditeljica - »Zagotovo!« Pričakoval bi odgovor: »Saj sem vam malo prej povedal, da smo jo že!«… In sem se spomnil njegovega slavnega izreka na začetku mandata, ko je vstopal v vlado in bil vprašan, kako to, da se ni držal danih obljub v volilni kampanji, da ne bo šel z Janšo: »Besede so enkrat tako, drugič so drugače. To je kruta realnost politike«. Eh ja, Anže, znano je, da »Ima laž kratke noge«! Zato gre pri vsaj prvem SKOKu v vodo, preveriti globino!

Pravega novinarstva le še za vzorec...

 

Ali pristno, suvereno in nepristransko novinarstvo še obstaja?

Ko se bližaš osemdesetim in ti je garancija že zdavnaj potekla ter so mimo tudi časi, ko si sodeloval pri družbenem odločanju in družbeni odgovornosti, če te ni onesposobila demenca ali kaka druga hujša bolezen, greš dalje tako da ubereš dve možni poti, ono kjer se z dvignjenimi rokami predaš toku in si rečeš: »Svoje sem oddelal, kolikor lahko, zdaj so na vrsti drugi, mlajši, upajmo da sposobnejši«, ali težavnejšo, po kateri z edino močjo, ki ti je še ostala, z močjo besede, boj, ki si ga vodil v aktivni delovni dobi nadaljuješ, v okoliščinah seveda ki so ti dane. Čemu ta uvod? Zato da priznam, da če in ko uberemo drugo pot in vidimo da stvari v družbi vlečejo v napačno smer, večinoma postanemo tečni. Če bom tak tudi tokrat se vnaprej opravičujem, a drugače ne gre.

Redno spremljam tv Odmeve in to aktivno, pozorno, kritično, če hočemo tudi picajzlasto - bil sem sam 19 let novinar - in nisem mogel mimo tega da bi priostril ušesa ob intervjuju Petre Marc s poveljnikom Natovih sil v Evropi, ameriškim generalom Alexusom Grynkewichem, ki je po zadnjem vrhu zavezništva v Ankari prišel k nam, kolikor se je dalo razumeti, podpreti smer nove vlade k povečevanju obrambnih izdatkov in saniranju zamud, ki naj bi jih pridelala - kot nas je nedavno okregal generalni sekretar Nata Rutte - prejšnja, Golobova ekipa.

In ko sem sledil intervjuju, vprašanjem, ki jih je zastavljala Marčeva ter odgovorom, ki jih je prejemala, sem se spomnil nedavne kolumne Marca Travaglie, enega najbolj znanih italijanskih kritičnih novinarjev, odgovorni urednik neodvisnega dnevnika »Il Fatto Quotidiano«, ko je zapisal, da »Če bi novinarstvo še obstajalo, bi evropski tisk voditeljem Nata zastavil eno samo vprašanje: razložite nam, zakaj bi Evropa morala v orožje vložiti še več sto milijard in ga s tem odvzeti socialni državi?« … Če bi torej novinarstvo - ciljal je Travaglio na ono pravo, profesionalno, poglobljeno, nepristransko, neodvisno, raziskovalno, kritično – obstajalo?! Ali so vprašanja in odzivi na odgovore s strani Petre Marc odgovarjali tem postulatom? Upam si trditi, da ne! Daleč od tega. Pa naj mi mlada novinarka na zameri preveč. Zanimalo jo je usoda naše zamudne srednje bataljonske bojne skupine, nič pa o tem, kaj si general misli o napadu ZDA in Izraela nad Iranom, ali ga nič ne moti, da je bil kršil, povsem enako kot ruski na Ukrajino 2022,  mednarodno pravo in Ustanovno listino OZN? V zvezi s tem in zlasti s situacijo v Hormuški ožini ga je vprašala le kaj bo zavezništvo storilo za zagotavljanje varnosti v regiji in se zadovoljila z izjavo, da »Iran jedrskega orožja ne sme imeti«, ker da bi bila ogrožena vsa Evropa. Ga pa sme imeti Izrael?… ki da z njim ne ogroža nikogar? Tega nisem slišal. In ko je v zvezi z vojno v Ukrajini, general objokoval »strašanski obseg smrti in uničenja«, ki jih je bila prizadejala Rusija ukrajinskemu narodu - »Matere brez sinov, žene brez mož, otroci brez očetov«…- bi pričakoval vsaj podvprašanje o obsegu smrti in uničenja v Gazi, Libanonu, Iranu, o tem, da presega, kar zadeva število civilnih žrtev za vsaj 5 krat onega v Ukrajini in 10 krat glede ubitih otrok, pri čemer bi morala spomniti še na vlogo Izraela in podpornih Združenih držav, konkretno predsednika Trumpa, pri tem masakru. Nič od tega. Kdaj drugič? Dvomim.

Redki so ostali na RTV novinarji, komentatorji, voditelji in voditeljice oddaj, ki še grizejo, vrtajo, kopljejo, se ne dajo, kolikor jim odmerjen čas omogoča. Večinoma so samo poročevalci. Kar zvedo sporočijo, da bi izvedeli kaj več se pretirano ne trudijo. Da bi se, recimo, vprašali in vprašali pristojne tako pri nas kot v Bruslju, s kakšnim obrazom, s kakšnimi občutki vztrajajo pri sankcioniranju in drugih oblikah kaznovanja ter zavračanja Rusije, ko do Izraela ne premorejo niti zamrznitve pridružitvenega sporazuma, pa ga celo oborožujejo in mu sicer stojijo ob strani, je že znanstvena fantastika. Ob praznovanju Dneva Bastilje, francoskega nacionalnega praznika, je odhajajoči Macron prostodušno ustrelil, na račun Rusije, »Evropa se bo za vsako ceno borila za mir, svobodo in vladavino prava, po potrebi tudi s krvjo!«. Se je kdo vprašal kaj taka eskapada pomeni? Ali res naši poročevalci verjamejo Rutteju, Macronu, Starnerju, Merzu, Leynovi, Kallasovi in verjetno tudi našemu premierju, da ima Moskva, ki se že 5 let trudi zasesti  Donbas, po verjetni ali morebitni zmagi nad Ukrajino, namen napasti še Zahod, zvezo Nato, Evropo? Na osnovi česa? Verodostojnosti teh dam in gospodov? Ali je Macron morda mislil, da bomo Evropejci boj za mir, svobodo in vladavino prava, s »koalicijo voljnih« v bran Ukrajine proti ruskim balističnim izstrelkom in z morebitnim zaprtjem zračnega prostora nad njo,  prenesli kar v Ukrajino in v samo Rusijo? V razmislek, dragi mladi kolegi.