Načrtovan umor mednarodnega reda?

 

https://www.delo.si/sobotna-priloga/selektivna-uporaba-mednarodnega-prava-ko-pravila-veljajo-le-za-nasprotnike

Pravila mednarodnega prava veljajo le za nasprotnike – 2

Naj mi bo dovoljeno da se odzovem na poučen in prepotreben prispevek dr. Božo Cerarja, med najbolj znanimi imeni domače diplomacije, o tem kako se svetovna skupnost vede do mednarodnega prava. Naj takoj povem, da ga skoraj v celoti podpišem, saj na to kar trdi dr. Cerar sam opozarjam že vrsto let, najbolj konstantno od prvih sankciji EU proti Rusiji po agresiji 24.2.2022 na Ukrajino, ki niso sledile temu, kar smo bili videli 2003 leta ob še bolj spornemu, s povsem zlaganimi motivi, napadu Združenih držav Amerike na Irak. Še huje, takrat je dober del EU, s Slovenijo vred, sodeloval v koaliciji voljnih, ki je to nezakonito dejanje podpirala.

In danes, po več kot 20 let, ni nič drugače. Kaznujemo s pravcato ofenzivo sankciji in poskusov mednarodne osamitve Rusijo ker z okupacijo dela Ukrajine in nenehnimi napadi nanjo krši mednarodno pravo in Ustanovno listino Združenih Narodov, zaveznicam ZDA in Izraelu pa dopuščamo, da to isto pravo dobesedno cefrata. Genocid Palestincev v Gazi, njihov izgon iz Zahodnega brega, potem, ko so bile vse resolucije svetovne organizacije o nezakonitosti tega početja poteptane, agresija na Iran in na Libanon, samo ameriška na Venezuelo pa Trump napoveduje še prevzem shirane Kube, vse to v eklatantnem nasprotju s pravili mednarodnega reda, motijo Evropo le toliko, da tu pa tam kdo zaviha nos. Pa še to raje z roko nanj, da bi le ameriški despot tega ne opazil. Edini Evropejec, ki ni le zavihal nos ampak Trumpu jasno povedal kar mu gre in mu prepovedal uporabo oporišč na ozemlju svoje države za napade na Iran je bil španski premier Sanchez. Res, tudi nemški kancler Merz je glas dvignil, a ne tako kot kolega s Španije, da bi agresijo na Iran nedvoumno obsodil - le skritiziral jo je, ker da z napačno strategijo. Sam ni pojasnil kaj je s tem mislil?! Pa še najbolj mili odziv Evropske unije, da bi ne ostali le pri slabi volji posameznikov do početja Netanyahuja in Trumpa, poziv Španije, Irske in Slovenije k začasnem suspenzu pridružitvenega sporazuma z Izraelom zavoljo kršenja njegovega 2. člena, ki utemeljuje sodelovanje na spoštovanju človekovih pravic, v Bruslju ni šel skozi. Škandalozno!

Ob Dnevu Evrope je naša evropska komisarka Marta Kos, kot aktivistka soudeleženka prireditev v Ljubljani v počastitev dneva, dejala, kako se ji »zdi pomembno, da ko nas napadajo z Vzhoda (beri Rusija), kot z Zahoda (beri ZDA), držimo skupaj«, ob zavedanju, da »to kar imamo ne pride samo od sebe, oz. da moramo našo demokracijo in naše vrednote braniti«. Lepa izjava toda po svojem tudi bizarna, ker površna, nedorečena in nenačelna. Kaj je kot del ekipe Ursule von der Leyen v tem smislu, odkar je v Bruslju, sama storila. Soglašala z ukrepi proti »napadalcev z Vzhoda«, nisem pa slišal njenega glasu, da bi enako ravnali do »napadalcev z Zahoda«.

Mednarodno pravo ni mrtvo, le spoštuje se ga selektivno – pravi dr. Cerar, pri čemer dodaja, da njegove kršitve niso posamični eksces temveč sistemski pojav. Če je temu tako se celotnemu mednarodnemu redu, piše najhuje. Umira in se ugaša na obroke in podnebju nimamo kaj pripisati. Sistemske pojave generira, usmerja in nadzoruje človek, točneje oni, ki smo mu na volitvah zaupali, da bo skrbel za našo prihodnost. Sredi tega smo zadnje čase tudi pri nas doma. Kaj bo iz tega ratalo počakajmo še kak teden, nato verjamem, da eni v smeh, večina pa v jok!

... In žalostno je tudi pri medijih!

 

Kritičnega pogleda na svet, ki razpada vse manj!

Spoštovani bralke in bralci,  se sprašujete kdaj, kako to, da tudi naše vlade, mislim na oblasti sveta, ki mu pripadamo, to je Zahod (Zveza Nato, Evropska unija, Svet Evrope…), ki se razglaša za najbolj civiliziranega in spoštljivega do vladavine prava, obnašajo do posameznih izzivov časa, ki ga živimo, podobnih lastnosti, enkrat tako, drugič drugače, odvisno od vlog njihovih protagonistov, oz. od tega ali so nam zavezniki ali ne?! Ob tem, ne pozabimo, da velja za vse in za vsakogar dogovorjen in predpisan mednarodni red. Govorimo o določilih mednarodnega prava, prava morja, humanitarnega prava ter Ustanovne listine Organizacije združenih narodov, ki so predmet prepogostih kršitev. Problem je v tem, da ko jih kršijo izven našega ožjega mundusa jim to očitamo, jih obsojamo in sankcioniramo, ko jih mi pa, kot da smo v to skorajda primorani, da bi obranili neke druge pridobitve sodobne civilizacije - človekove pravice in svobodo, oz. demokracijo. Tudi takrat, ko je vidno z vesolja, da ne gre za to, temveč za preprosto nadvlado, za uveljavitev naših geopolitičnih, geostrateških in ekonomskih ter ostalih neokolonialnih interesov, na račun koga drugega.

Najbolj kričeč tovrstni primer je naš domači, evropski in širši zahodni odziv na vojno v Ukrajini, po ruski agresiji februarja 2022, ter na genocid v Palestini od oktobra 2023 dalje, in na vojno z Iranom, ki sta ju konec februarja letos sprožila Izrael in ameriška administracija. V prvem primeru - po 4 letih in pol napadov in spopadov, cca 14 tisoč ubitih civilistov, od teh 2 tisoč otrok - sta Nato in EU zasuli Rusijo z na stotine sankciji, jo skušali mednarodno osamiti, ter z nenehnim oboroževanjem Ukrajincev z vse bolj sodobnimi sistemi, stavili  - danes vidimo da zmotno - na njihovo končno zmago. V drugem pa - 63 tisoč pokončanih življenj v povsem sesuti Gazi, od teh 22 tisoč otrok, cca 2 tisoč v Libanonu in nekaj tisoč tudi v Iranu, z vodilnimi možmi vred, kar je, zavoljo obrambnih odzivov Irana in zaprtjem Hormuške ožine, botrovalo pričetku največje energetske krize Evrope v tem stoletju, posledično finančne in gospodarske tudi v globalnih razmerji -, pa razen izjem (glej Španijo) smo ali umolknili, ali se odkrito postavili na stran agresorjev, ne žrtev. Večina v Evropski uniji je zavrnila celo poziv Španije, Irske in Slovenije, da bi vsaj začasno zamrznili pridružitveni sporazum z Izraelom zaradi kratenja človekovih pravic. Oba primera sodita na vrh neizpodbitnih kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN!

O tem pisarim že ves čas, torej nič novega, a tokrat zato, da bi izrecno pozval medijske delavce osrednjih medijev, urednike, novinarje, kolumniste, poročevalce, k kritičnemu naslavljanju v svojih oddajah in poročanjih, te disparitete, te diskrepance, te asimetrije, te nenačelnosti, nedoslednosti in krivičnosti zahodnih oblasti, z domačo vred. Če zrem samo na RTV, oz. na TV Slovenija, nekaj malega v tem smislu zaznam v Tarči, ko vzame v pretres mednarodno situacijo, v kakem Žitnikovem Intervjuju, pri Marcelu in Milinkovičem Zrcalu tedna.

V Globusu in Mednarodnih obzorjih skoraj da nič, pa bi naj bili najbolj poklicani in kvalificirani oddaji o mednarodnih tematikah. Pisal sem urednikoma, Bakiču in Condeju, pa dopisniku iz Bruslja Juriču, a brez nikakršnega odziva. Da bi enkrat slišali vprašanje Leynovi, Kallasovi, ali Costi, se vam zdi prav in pravično, dame in gospodje, da se EU še vedno znaša samo nad Rusko federacijo in Ruse, ne pa tudi ob počenjanju veliko hujših rečeh, nad Izraelom in ZDA? Da bi enkrat slišali v Odmevih kritike narativov Zahoda do izpričanih izzivov - po kapljicah le Danilo Turk.

Vsi o tem kako se soočiti s globalno krizo, ki nastaja, ekonomisti, direktorji, obramboslovci, analitiki, nihče pa ki bi kazalec usmeril na prva njena sprožitelja, na Natanyahuja in Trumpa, ter ju klical h končanju napadov na Gazo, na Libanon, na Iran... Edini, ki se poleg španskega premiera upa reči bobu bob, ker se Trumpa ne boji, kot je sam priznal, še Papež Leon 14. zaslužnega sukcesorja velikega Frančiška.

Čemu ta strah, čemu ta zadržanost, čemu ta samocenzura, kolegi in kolegice novinarji?

EU vse bolj skisana...

 

Zahod in načelnost…

Sta pojma združljiva? Tu pa tam, kdaj pa kdaj, včasih, izjemoma, po vremenu, po trenutnem razpoloženju onega ali onih, ki naj bi na načelnosti gradili pravila sobivanja deklarirano najbolj naprednega in civiliziranega dela sveta. Bila je minule dni priložnost, da bi v Bruslju na vrhu zunanjih ministrov, Evropska unija končno pokazala načelnost, doslednost, koherentnost in pravičnost ob pozivu treh njenih članic: Španije, Irske in Slovenije – Robertu Golobu in Tanji Fajon sem poslal čestitko -  da bi zavoljo kriminalnega početja Izraela s Palestinci v Gazi in na Zahodnem bregu (genocid, nasilni izgoni in ekspropriacije, diskriminatorna uvedba smrtne kazni izključno za pripadnike tega naroda itd) vsaj začasno prekinila pridružitveni sporazum z njim, ki mimogrede v 2. členu vzajemno sodelovanje jasno pogojuje s spoštovanjem človekovih pravic. Kako bogokletno utegnejo zveniti v ušesih Netanyahuja in njegovih ministrov te tri besede, če v povezavi s Palestinci?!

To dobro vedo Nemci, zavoljo podobnega pojmovanja človekovih pravic v nekem drugem času predvsem na račun Židov, ki so, Nemci,  sedanjemu Izraelu iz naslova zgodovinskega dolga takoj priskočili na pomoč ter še z nekaterimi drugimi članicami unije preprečili, da bi se okrog pobude Španije, Irske in naše države, zbralo soglasje.

Do Rusije, ki je Ukrajini prizadejala, po številu žrtev in obsegu razdejanji in to v letu in pol več, 5 do 7 krat manj škode kot je to storil, s sponzorstvom ZDA, v Gazi, na Zahodnem bregu ter zadnje mesece še v Libanonu Izrael, se kaznovalni ukrepi nadaljujejo, medtem ko izraelski režim ostaja nedotaknjen, razen kake malenkosti, oz. bolj simbolne sankcije posamičnih držav kot tudi naša. Ko sem pisal Golobu in Fajonovi, sem znova predlagal, da če je temu tako, če se EU ne more odzvati do mednarodnih izzivov podobnih karakteristik z enakimi vatli, naj Slovenija, skupaj s Španijo, Irsko, morda še Slovaško, Češko in še s kom, ali tudi sama, zavrne podporo nadaljnjim sankcijam proti Ruski federaciji. Vladavina prava, mednarodno, humanitarno in pomorsko pravo, določila Ustanovne listine OZN ter na splošno utečena pravila in uzance v mednarodnih odnosih… ali veljajo za vse, ali za nikogar! In sam trdim še enkrat več, da če si Izrael in tudi ZDA – glej početja Trumpove administracije do Irana, še prej do Venezuele in Kube, s sodobnim piratstvom v Karibskem morju in apetitih do Grenlandije in Kanade, nenazadnje z izstopom iz Pariškega podnebnega dogovora in iz agenciji ter drugih struktur same Organizacije združenih narodov v škodo celotnemu svetu – ne zaslužita prezir, si ga še manj Rusija!

Mali preskok, a še vedno na temo načelnosti Zahoda.

Minuli torek je bil na čelu Slovenskega Olimpijskega komiteja znova, drugič, soglasno potrjen Franjo Bobinac. Zaslužil si je seveda tudi on čestitko, ko sem mu položil na srce skrb za poštenost olimpizma še na svetovni ravni, da bi ob prvi priliki storil to kar je poskušala v Bruslju, pa ji ni ratalo, Tanja Fajon. Pozval sem ga namreč k prizadevanjem v odnosu do drugih nacionalnih olimpijskih komitejev in do svetovnega - do MOKa, da bi, recimo temu, »rehabilitirali« in to enakopravno, v olimpijska in ostala športna dogajanja izključene ruske športnike. Še enkrat, če vsakič ponosno in pod svojimi zastavami definiralo Izraelci in Američani, enako pravico gre priznati Rusom in Belorusom, edinima narodoma, ki je bilo ob ruski agresiji na Ukrajino to veselje odvzeto. Šele takrat bo imel Bobinac pravi meter za uveljavitev sanje o Sloveniji kot najbolj športna nacija na svetu.

Tudi novinci imajo kdaj prav!

 

Stevanovič v Moskvo?!… Dajmo mu blagoslov.

Ministre odhajajoče vlade Roberta Goloba, od premiera samega do ministrice za zunanje in evropske zadeve Tanje Fajon, ministra za obrambo Boruta Sajovica,  ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek in ostalih… pozivam, da preden prepustijo svoje stole, mize in fikuse naslednikom, storijo končno eno pametno v zvezi z vojno v Ukrajini, priznajo da ima novoizvoljeni predsednik Državnega zbora, Zoran Stevanovič, prav, ko napove pot v Moskvo in obisk Dume… Če?! Da, če od nje ne bo odstopil, če se ne bo premislil, kot je že kreativno prodajal svojim volivkam in volivcem in sicer javnosti ostale dane obljube?! No, da ga nimam za verodostojnega in primernega za položaj do katerega se je dokopal, sem pojasnil v mojem prejšnjem pismu, pozdravljam pa odnos, ki ga ves čas goji in izkazuje do ukrajinske vojne in Nata in pri tem ga bom še dodatno spodbujal. Sklada se s pogledi velike večine mirovnic in mirovnikov, ki bi radi, da se spopadi končajo, sklene mir in se odnosi z Rusko federacijo vrnejo čimprej v neko znosno sosedstvo. Vrnejo naj se v EU tudi ceneni ruski energenti, še kako potrebni ob tem, kar ZDA počnejo z Iranom, ki tamkajšnje nevarno draži. Glede Nata, pa naj se vsaj preveri razpoloženje ljudi do slovenskega članstva vanj. Osebno sem mu nasprotoval že v času referenduma leta 2003, ko smo se zanj odločali. Po 23 letih so se zadeve v zvezi z vlogo in početjem tega zavezništva, nenazadnje višina »članarine«, toliko spremenile, da bi kazalo znova vprašati narod, ali se vanj še čuti varnega in se mu zdi cena te varnosti primerna, ali prej morda obratno? Ne pozabimo, da je bila širitev Nata proti ruskim mejam (priprave na sprejem Ukrajine) glavna iskra, ki je zanetila konflikt.

Zanimivo, da ob Stevanovičevi najavi poti v rusko prestolnico, prvak SDSa in najbolj verjetni vnovični mandatar Janez Janša ni rekel ničesar. Res je, da ko je prišlo do ruske agresije 24.2.2022, je bil prvi »Evropejec«, ki je šel s parimi kolegi v Kijev, obljubljat Ukrajincem evropsko pomoč in da je bila takrat Slovenija prva, ki je napadeni državi dostavila orožje (tanke), a današnji molk lahko izpričuje spoznanje, da z dosedanjim pristopom EU in Nata do te vojne rezultatov ni, ker se le ta nadaljuje in ruske sile, potem ko so zasedle že več od petine ukrajinskega ozemlja še napredujejo, in da bi zatorej ne bilo slabo če bi se poiskale alternativne poti h končanju te drame. Prijatelj Orbana in zaprisežen fan Donalda Trumpa, ki sta oba dokaj blizu Putinu, je tudi okoliščina, ki je ne gre zanemariti.

Zato še enkrat, spoštovani Golob, Fajon, Sajovic, Bratuškova in ostali… vzemite za dobro to, kar namerava storiti novopečeni predsednik parlamenta s to svojo željo po obisku Moskve in nehajte vztrajati z bunkerjem do Rusije, ki so nam ga vsilili in nam ga še vedno vsiljujejo Leynova, Kallasova, Rutte, Merz, Macron, Tusk in še drugi vojni hujskači.

Gospod Golob, vi se pogosto hvalite z načelnostjo in doslednostjo svoje vlade do mednarodnih izzivov. No, zdaj ko je madžarski avtokrat padel in ni več zadržkov za nadaljevanje s sankcioniranjem Ruske federacije, bo sprožen že 20. tovrstni paket, medtem ko do še hujše in nekaj krat bolj krvave drame, ki se že tri leta odvija na Bližnjem vzhodu, od genocida Palestincev v Gazi, do ekspropriaciji njihovega imetja na Zahodnem bregu, zadnje mesece še ameriško-izraelska agresija na Iran in izraelski vdor v Libanon, podobnega odziva Evropske unije in Nata niti približno ni. Ene same sankcije proti agresorjem ni bilo sprožene. Če bi res bili koherentni, bi rekli Bruslju: »Zdaj pa dovolj. Če si Netanyahu in Trump ne zaslužita sankciji, si jih Putin še manj!«

Na koncu pa še svarilo. Si predstavljate, koalicijski dame in gospodje na poti v opozicijo, da to česar v celem mandatu v zvezi z Ukrajino niste storili vi, stori nova vlada, da se Janša upre Leynovi in Rutteju ter zajaha tudi sam dialog s Putinom ter se pridruži Trumpu pri pogajanjih o miru? In da mu mirovniki, že zavoljo načelnosti, zaploskamo?

 

 

Trump in Netanyahu zagospodarila Zahodu

 

ZDA in Izrael potiskata svet v kaos, mi krivimo Iran?!

"Iranska brezbrižnost do držav, ki nikoli niso bile vpletene v ta spor, ne vpliva samo na obrestne mere hipotekarnih kreditov in na cene bencina ter na življenjske stroške v Združenem kraljestvu in mnogo drugih državah po svetu, ampak vpliva na našo svetovno gospodarsko varnost," je dejala britanska zunanja ministrica,  Yvette Cooper, na nedavnem video-srečanju predstavnikov več kot 40 držav o usodi Hormuške ožine. Bila je pobudnica le tega. Kako licemerje! Kako zavržno zvenijo te besede ob dejstvu, da vojne, ki je privedla do otežkočene in hudo tvegane plovbe preko omenjene ožine ni sprožil Iran, ampak sta to storili zahodni zaveznici, ZDA in Izrael. Kako si je mogoče pred tem še vedno zatiskati oči. Očita se Iranu brezbrižnost do držav, ki da nikoli niso bile vpletene v ta spor. Referira seveda na nas Evropejce in na Azijce, ki takoj po Iranu, kot žrtev agresije, ki že plačuje visok krvni davek in mu vse manj uravnovešen Trump grozi s »pokončanjem v eni sami noči« - a smo vse bližje jedrskemu udaru? -  najbolj trpimo posledice te vojne na naše energetske, finančne, gospodarske, socialne in tudi varnostne bilance. Toda da se nismo vpletli v ta spor ne drži. Vpletli smo se v trenutku, ko te agresije nismo obsodili ali jo celo nekateri odobravali, ko smo se nanjo odzvali. Ravnali smo diametralno nasprotno od ruske na Ukrajino, čeprav je slo za povsem enako kršitev mednarodnega in humanitarnega prava ter Ustanovne listine OZN. Takrat so nam besede obsodbe, izključevanja in kaznovanja agresorja tekle kot po maslu.

Na tej video-povezavi je bila tudi naša zunanja ministrica Tanja Fajon. Med previdnejšimi glede pripravljenosti prispevati k zagotavljanju varnosti v zoženi ožini – domnevamo lahko da samo z napotitvijo za to usposobljenih pomorskih sil, ki bi postale seveda dodatne tarče iranskega gneva in odpora?! - je po sestanku dejala,  da so se kolegice in kolegi strinjali okoli nujnosti usklajene diplomacije. Seveda, po diplomatskih poteh, hvala Bogu! Toda problema nihče ni naslovil tako, kot bi preprost državljan, bodisi evropske bodisi azijske celine, ki najbolj čuti posledice te drame, pričakoval, in sicer, kot je pri nas doma povsem jasno spregovorila koalicijska Levica: »Naj ZDA in Izrael prenehata z vojno, ki sta jo začela, pa bo morska pot ponovno odprta, kot je bila pred napadom.«. Sherlock Holmes bi pri tem dejal: »Elementary, my dear Watson«.

Morala bi se postaviti na tem stališču tudi naša ministrica, zlasti potem, ki je že bila ob napadu 18. marca, kritična do ZDA in Izraela – nerazumno, žal, še bolj do Irana, ker je vračal udarce in je zavoljo tega poklicala na zagovor njegovo veleposlanico, ne pa pandana agresorjev – a vendar, vztrajati bi morala pri tem, da bi vsi udeleženke in udeleženci video-srečanja v en glas zahtevali, ali vsaj pozvali, moledovali, ponižno prosili Trumpa in Netanyahuja, da naj končata z agresijo! Zaenkrat edino Španija, preko svojega premiera Pedra Sancheza, je v tem smislu pokazala da ima jajca!

Če bi sam bil na mestu Fajonove, bi ob spoznanju, da mi je posel ušel iz rok, da sem z njim iztiril iz načelnosti in doslednosti, kar je zakričalo zlasti ob začetku izraelskega pobijanja Palestincev v Gazi, zavoljo bodisi lastne nepazljivosti, bodisi pritiskov iz vrha, odstopil s položaja. Toda recimo, da ima ministrica tršo kožo in da je nekoliko zadihala ter se okrepčala z relativno uspešnim predsedovanjem RS Varnostnemu svetu Združenih narodov, a zadnji vzdihljaji Golobovega mandata so jo znova postavili pred hudimi preizkušnjami, pred katerimi bi moja malenkost zagotovo dvignila roke. Sporočil bi predsedniku vlade: »Tokrat pa se res ne grem več!«. Omenil sem že nespodobno povabilo na zagovor Iranske ambasadorke, še huje pa je bil vladni, oz. Svobodin NE ministričinemu predlogu da bi se Slovenija pridružila tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu zaradi genocida nad Palestinci, kar se je obljubljalo že skoraj pol leta prej,  ter nenazadnje besedne akrobacije na omenjeni video-povezavi glede usode Hormuške ožine in znova nekoherentno pristajanje na kazalec, ki ga je britanska kolegica usmerila na Iran, da bi se le izognili mrkemu pogledu in divjaških groženj ameriškega despota, prvega krivca za ves ta kaos, na naš račun.  Skušal bi si vsaj delno povrniti obraz, oz. oditi z dvignjeno glavo.

 

les jeux sont faits ... JJ se vrača!

 

»Nam funkcije ne pomenijo nič!«

… izjavi tip, ki je pravkar zgrabil najvišjo, ki je bila še na voljo in mu je bila ponujena. Bil je postal 16. predsednik Državnega zbora. Zoran Stevanovič, nekdanji disciplinsko problematični policist, nekajkrat v navzkrižju tudi z zakonom, parlamentarni novinec, predsednik najmanjše stranke, ki je prešla prag parlamenta - Resnica. Izvolitev je osupla večji del javnosti, tudi tiste, ki  je s svojimi glasovi v nedeljo 22. marca omogočila, da bi se zgodila, ker v diametralnem nasprotju z referencami in standardi, ki so od osamosvojitve dalje veljali in se zahtevali za mesto prvega med enakimi - poslank in poslancev, in drugega po položaju v državi, takoj za predsednikom, oz. predsednico Republike. Bil je zadel, Stevanovič, življenjski loto.

Da je za to funkcijo kandidiral, sam pravi, da so mu idejo dali mediji, a jasno je, da brez dogovorjenega prišepetavanja z desnih klopi tega koraka ne bi storil.  Bili so na voljo glasovi celotne desne polovice in več Državnega zbora – SDS, NSi/SLS/Fokus, Demokrati in seveda Resnica = 48. In vse je tudi prejel. Predsednik deklarirano suverenistične, antievropske in antisistemske stranke, ki ji »funkcije ne pomenijo nič« je tako zasedel najvišjo za katero lahko pretendira parlamentarec. Toliko o verodostojnosti tega gospoda in njegove stranke ter o državotvornosti onih, ki so ga izvolili, ker imajo toliko politične in parlamentarne kilometrine za seboj, da vedo, da izbira ni primerna, da je tokratna selekcija dosegla dno.

A kaj hočemo, to je pač politika, redkokdaj čista, načelna, plemenita in poštena, vsakič zagotovo umetnost možnega. Je pa izvolitev prvega med enakimi pomenila da je bil novoizvoljeni Državni zbor konstituiran in da so stekli roki, za oblikovanje večine, ki bo imenovala vlado. Glede na rezultat pri izvolitvi predsednika je postalo več ali manj vsem jasno, da za njim že stoji tudi nova izvršna oblast, ki bo že četrtič v rokah Janeza Janše. Eni pravijo, da temu še ni tako, da je še vse odprto, da ima še kako karto za igrat tudi relativna zmagovalka volitev, Golobova Svoboda, sam pa v to dvomim in vidim cel trojček odhajajoče koalicije - ob Svobodi še SD in Levica/Vesna – tokrat v opoziciji.

Sam Stevanovič je sicer že pred samo volilno kampanjo izjavljal in to izjavo tudi notarsko overil, da v vlado, ki bi jo vodil prvak SDSa ne bo nikoli vstopil ker do njega in do vseh proticepilcev v času Covida sovražna in represivna – gospod je takrat vodil proteste proti obveznemu cepljenju – a časi se spreminjajo in opazno močan stisk roke med Janšo in Stevanovičem po izvolitvi slednjega je bil več kot poveden o njunem novem odnosu. Je pa res, da Resnici ni niti treba vstopiti v vlado, ki bo tudi brez nje ohranila večino napram opozicije, za 3 do 5 glasov, in da ko bo potrebovala 46tega, ve se od kod ga bo prejela.

Stevanovič ni slučajno izjavil, najprej da bo njegova stranka »konstruktivna« kar tudi pomeni kooperativna opozicija, v nadaljevanju pa celo zatrdil, da overjena izjava ne velja več. Pa se predstavlja kot paladin integritete in boja proti korupciji?!

Kakorkoli že so volitve  mimo, je  kar je, smo kar smo. Volivke in volivci imajo vedno prav, tudi ko se zmotijo ali so ogoljufani. Po volitvah nimaš več kaj, razen tega da če so ti pomagale do oblasti nazdraviš in se veseliš, če so te porazile pa lahko objokuješ, spoznaš komu so maske padle in se pripraviš na novo vlogo, na vlogo nadzornika oblasti, ki ji mora gledati pod prste, jo opozarjati ko po svoji presoji ravna slabo, če celo nezakonito jo tudi ovaditi in o vsem tem sproti seznanjati ljudstvo, ki jo je izvolilo.

A dolžan si storiti še nekaj, če si poraženec, opraviti globoko samorefleksijo in poiskat razloge, pa si priznati napake, ki so privedle do spremembe. In pri tem ima dr. Robert Golob kar nekaj masla na glavi. Škoda papirja, da bi našteli vse njegove večje in tudi drobne poteze, ki so pretehtale uspehe ter mu zbile 11 poslanskih mandatov pa nekaj tudi koalicijskima partnerjema. Sam bi opozoril, ker o njej največ pisarim, na neprincipielno, oportunistično in celo podrepniško zunanjo politiko. Še pri edinem obetajočem momentu, pri priznanju Palestine in obsodbi genocida v Gazi, si te zgodbe Golob ni upal pospremiti do konca. Pridružitev k tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu je zavrnil.

No, ne trdim, da je njegova koalicija padla zaradi zunanje politike, daleč od tega, a iz naslova motiviranosti kritikov, predvsem mirovnikov, da bi se volitev udeležili v čim večjem številu in, četudi z zavihanim nosom, storili vse, da bi ne šlo še na slabše, da se ne bi znova znašli v objemu desnice, konkretno SDSa in Janeza Janše, je zmanjkalo odhajajočemu levosredinskem trojčku kar nekaj pomembnih glasov. Že tisoč, pa sem prepričan da je manjko večji, bi lahko spremenilo razmerja sil.

 

 

Aleš Musar k Melaniji Trump?!

 

Po kaj je šel predsedničin soprog v brlog svetovne pošasti?

 

Alina Maratovna Kabaeva. Kdo že je? Putinova Melanija, sicer na Zahodu manj popularna, 13 let mlajša in kot nekdanja ritmična gimnastičarka z vrsto svetovnih odličji, drobcena, po meri moža. Sposojam si njeno ime, da naslovim vprašanje naši predsednici Republike, Nataši Pirc Musar, ali bi se odzvala povabilu, ki bi ga ta gospa naslovila njenemu soprogu Alešu, za udeležbo na nekem mednarodnem forumu prvih dam in prvih gospodov, v Kremlju, posvečenemu dobrobiti otrok skozi odraščanja in vseh izzivov, ki jih le to prinaša. Česa takega se je lotila Trumpova gospa in zbrala okoli sebe minule dni v Beli Hiši udeležence, pretežno nežnejšega spola, iz 45 držav in 28 tehnoloških organizaciji. Ime pobude: Konferenca globalne koalicije za dobrobit otrok skozi promocijo izobraževanja, inovacij in tehnologije. In seveda zraven smo videli tudi Aleša Musarja.

Oni, ki me berejo, vedo da sem po svoje »nataknjen« na principielnost, doslednost, koherentnost, enake standarde še posebej pri upravljanju z zunanjo politiko in odzivanju na najbolj zahtevne mednarodne izzive in na početja njihovih protagonistov. Zato gornje nekoliko provokativno vprašanje, na katero dvomim, da bi mi predsednica odgovorila pritrdilno. Putina in vse kar predstavlja gledamo že peto leto kot pošastnega sovraga, Trumpa pa zgolj kot čudaškega zaveznika, kljub temu da je zakrivil, odkar se je vrnil v Belo Hišo, z okrepljenim oboroževanjem Izraela in siceršnjim podpiranjem Netanyahuja pri izvajanju genocida nad Palestinci, pet krat več civilnih žrtev in deset krat več pokončanih otrok, kot je moč pripisati ruskemu predsedniku v štirih letih vojne na račun civilistov v Ukrajini.

Toda, četudi bi bil odgovor pritrdilen, bi se morali vprašati ali se je primerno udeleževati srečanj s humanitarnim, vzgojnim, naprednim pridihom, zlasti ko gre za usodo otrok, pri nekomu, bodisi Putinu, bodisi Trumpu, ki mu njihovo življenje, kje šele počutje, zdravje, vzgoja, sanje in spodobno odraščanje… pomeni »zero!«, in ki jih konkretno Trump zlorablja da bi še enkrat več dokazal, da za tovrstne obravnave pristojna svetovna organizacija, to je UNICEF, ni kos svojemu poslanstvu, tako kot to počne z Board of Peace na račun celotne OZN. A naši predsednici in sicer celotni slovenski diplomaciji še ni kapnilo, da je vse to – nedavno se je ponorčeval z Varnostnim svetom, ko je soprogi prepustil  predsedovanje njegove prve seje – del načrta nadomeščanja Organizacije združenih narodov z alternativnimi ali vzporednimi vzvodi vladanja svetu v lastni režiji?!

Aleš Musar, verjamem da povsem iskreno, a naivno: »Se naredi neke vrste forum na katerem bi lahko debatirali in razreševali vprašanje etike in tveganj, ki se pojavljajo pri tej uvedbi (p.p. uvedbi Umetne inteligence) v izobraževanje. Hkrati tudi da bi orodja UI bila na razpolago vsem otrokom«.

Ja, g. Musar, plemenite misli in namere, toda otroci na katere se znašajo Izrael in ZDA, v Gazi, Vzhodnem bregu, Libanonu, Iranu, Trump še na Kubi, nimajo na razpolago niti pravice do doma, do vode in kruha, do zdravja, do svetlobe in gretja, do preživetja. Samo še sreča jim je na voljo, a še ta kot zadetek na loteriji.

A se niste vprašali: »Kaj počnem v domu sostorilca genocida, ki ga je moja gospa tako odločno obsodila v Evropskem parlamentu, in v družbi soproge samega izvajalca tega zločina?«

Ni slučaj, da iz Španije, za katero vemo kaj si misli o Trumpu in kaj mu je premier Pedro Sanchez povedal, ko je napadal Iran – Španija je tudi, za razliko od nas, sopodpisnica tožbe Južne Afrike proti genocidnemu Izraelu na ICJ - nobena prva dama, ne kraljica Letizia, ne premierjeva Begona Gomez, ni šla k Melaniji. Temu se reče načelnost!