Bili smo... Bomo še?

 

Koprska SD v zagonu ali dokončnem zatonu?

We Were Soldiers – Bili Smo Vojaki, je naslov ameriškega vojnega filma iz leta 2002, v koprodukciji in režiji Randalla Wallacea in z Melom Gibsonom v glavni vlogi. In v Kopru - naj mi bo dovoljena parafraza -  Bili Smo Socialni Demokrati, otročki pred-osamosvojitvene Zveze Komunistov, ta »hude«, »nedemokratične«, ki smo bili dali skozi vse faze iluminističnega  zorenja, preko ZKS-Stranke demokratične prenove, Združene liste socialnih demokratov, do končnih Socialnih demokratov. Bil sem 37 let med protagonisti in so-kreatorji te stranke, en mandat celo njen podpredsednik, od 1973 vse do 2010, ko sem odšel zavoljo neozdravljivih razhajanj s takratnim predsednikom Borutom Pahorjem verovan v idejo »Tretje poti«, po vzoru britanskega laburista Tonyja Blaira, ki pa je stranko, po mojem dojemanju, vodila stran od osnovnih in tradicionalnih levih vrednot socialne demokracije in jo vse bolj umeščala v neko amorfno sredino.

Da, bili smo v Kopru Socialni Demokrati. Dolga leta, vse do zmage lokalne liste »Koper je naš« 2002 in pričetka 16 letne ere Borisa Popoviča na čelu občine, najmočnejša politična formacija. Od 1990, ko je še živela predhodnica Državnega zbora, Republiška skupščina, pa vse do 2012, je stranka imela v parlamentu Koprčana. Dvakrat celo v Evropskem parlamentu. Nato zaton, iz katerega se ni pobrala niti ko je Popoviča nasledil sedanji župan Aleš Bržan, tudi on s svojo istoimensko lokalno listo. In danes imajo SDjevci v 33 članskem občinskem svetu eno samo svetnico.

A zgodilo se je nekaj, kar je stranko v Kopru potegnilo iz naftaline, jo znova obudilo in spravilo na časopisnih straneh. Vdihnile so ji življenje sveže, mlade sile, z izvolitvijo novega lokalnega vodstva in z obljubami po njenem novem cvetenju. Toda… Ko sem prebral o tem zagonu sem tudi o določeni nejevolji, da ne rečem razočaranju in jezi, pri »starem«, preverjenem članstvu in o odhodu iz stranke, po 30 letih, enega od bolj znanih in izobraženih imen, že evro-poslanke Mojce Kleva Kekuš, zgrožena nad operacijo, ki se je bila zgodila na volilnem zboru. In prebral sem tudi o imenih novega vodstva. Poleg kakega dvomljivega slovesa ter uvoženega iz drugih koncev Obale in drugih strank, med ostalimi znani bivši nogometaš, ki je bil prvotno v povsem nasprotnem (Popovičem) političnem taboru, tudi nekaj meni in večini bolj zvestega lokalnega članstva povsem nepoznanih. Od kod so se bili pobrali? – so se spraševali staroselci. Pa vendar so »prišleki« preglasovali zatečeno članstvo in prevzeli vajeti stranke.

Da ne bom do njih krivičen, morda se med njimi še skriva vzhajajoča politična zvezda z močnim umskim in kreativnim potencialom, in jih res vodijo pri tem prevzemu najboljši nameni, pri čemer naj spomnim na pregovor, da je z njimi tlakovana tudi pot v pekel, se pa sprašujem, ali večina od njih sploh pozna vrednote in osnovne stebre socialne demokracije? Če bi že samega novega predsednika lokalnega odbora stranke, meni povsem neznanega Stojana Prinčiča, vprašal o tem, kaj bi mi povedal o zgodovini stranke, o njenih ustanoviteljih in motivatorjih, pa o načelih solidarnosti, pravičnosti in enakosti? O podpori ranljivim skupinam, zmanjševanju neenakosti ter zagotavljanju dostojnega dela in socialne varnosti? O miru in dialogu? O zavezanosti k mednarodnemu pravu, diplomaciji ter ohranjanju dialoga kot temeljne politične vrednote? O aktivni vlogi države pri nudenju čim boljših storitev v javnem zdravstvu, izobraževanju in pri reševanju stanovanjske problematike kot temeljne človekove pravice? O podnebju in trajnostnem razvoju? O  pravicah delavstva? O tovarištvu? O odnosu do antifašizma in  NOB? Nenazadnje o političnem manifestu stranke ter o početju sedanje, četrte Janševe vlade? O paketnem zakonu za »boljšo« Slovenijo, o novelah zakonov o parlamentarni preiskavi in lokalnih volitvah? O vojni v Ukrajini, oboroževanju Evrope, o ameriško-izraelski agresiji na Iran in o Palestini?

Tudi po izstopu iz SDja 2010 sem na vseh volitvah, državnih in občinskih, vse do predzadnjih, glasoval za kandidate ali kandidatke moje nekdanje stranke. Recimo, da po ključu najmanjšega zla. Saj vemo kako je s »prvo ljubeznijo«?! Je nikoli ne pozabiš. A toliko se je bila pogršala, da sem naposled prešel k Levici, danes Levici-Vesni, pri kateri vse kaže da tudi ostajam. Me tovrstni revival eksperimenti vse prej kot prepričajo.

Prihodnost ob morju...

 

KAKŠEN (NAJ…) BO KOPER ČEZ 25 LET?

Predvsem zavoljo pristanišča se naše največje obmorsko mesto kita z nazivom »slovensko okno v svet«. Že dolga desetletja. Sicer tudi zgodovinsko, turistično, univerzitetno, z ogromnim podeželskim zaledjem, kjer cveti kmetijstvo, najbolj oljkarstvo in vinogradništvo. Po državnem pomenu najmanj na tretjem mestu, za prestolnico in Mariborom. In kako kaže razvoj Kopra v naslednjih 25 letih? O tem so se in smo se spraševali minuli teden na posvetu, ki ga je organizirala Mestna občina Koper v sodelovanju z Univerzo na Primorskem, Znanstveno-raziskovalnem središčem, Luko, Primorsko gospodarsko zbornico in drugimi pomembnimi ustanovami. Odgovor? Razvojni model štirih stebrov, pravi stroka: poleg logistike še modra in srebrna ekonomija ter trajnostna kmetijstvo in turizem.

Kot nekdanji soodgovoren za dobrobit Koprčank in Koprčanov bi tovrstno smer ocenil za pravo in pohvalil pobudnike ter organizatorje omizja. Pa vendar mi je ob Občinarjih, gospodarstvenikih, finančnikih in znanstvenikih, ki so razčlenjevali in utemeljevali opisano vizijo, nekaj manjkalo. Pogrešal sem glas prebivalcev in zaposlenih. Rad bi slišal vsaj predstavnika mestne krajevne skupnosti, pa kakega iz perifernih, iz najbolj oddaljenega podeželja. Ob hvalnicah enega od delodajalcev temu kar gospodarstvu prinaša napovedana politika nove vlade, bi sodil odziv sindikatov, upokojencev, širše civilne družbe, ki v početju te oblasti vidijo tudi  zniževanje demokratičnih standardov ter družbeno in civilizacijsko nazadovanje. Vezano na naš prostor, konkreten in odmeven primer: o načrtovanem dvigalu iz Žusterne na Markovec, kaj bi nam povedala civilna iniciativa Stop Stolpu, v imenu morda večine prebivalcev, ki naj bi jo, po mnenju župana, izjemno draga investicija z domnevno izboljšano mobilnostjo osrečila?! Ni bilo časa, ker publiki je bilo dovoljeno le kaj vprašati, da bi pozval vrh občine k razpisu referenduma v najbolj zainteresirani ali prizadeti krajevni skupnosti, markovški, pri čemer, v kolikor bi bil poseg zavrnjen, bi prihranjena sredstva namenili, recimo, subvencijam pri gradnji liftov na Markovcu, pa ne samo tam, v stavbah tudi nižjih od petega ali četrtega nadstropja. V Mariboru so že pri tretjem. Dejstvo je da se populacija stara in da mnogim po stopnicah že do prvega štuka je težko.

Povedal bi kaj o obvarovanju in celo vračanju mestu kulturne identitete, ki se ob vsakem novem mandatu vse bolj ugaša. Hvala skupnosti Italijanov ter kulturnim ustanovam in društvom, da je je še kaj.

Spregovoril bi o družbeni klimi v našem prostoru iz katere ni čutiti prevelike skrbi za sočloveka izven lastne skupnosti. Vojne že divjajo vsepovsod, v zraku je celo grožnja jedrske, a na mirovniških shodih se nas v Kopru zbere par desetin romantikov. Bilo nas je vsaj 700 do 800, kolikor pomnim, v času vietnamske vojne, nekaj tisoč kilometrov dlje od onih, ki nas obkrožajo in ogrožajo. Lani so se pristaniški delavci Genove uprli pretovarjanju ladje z orožjem in drugo vojaško opremo za Izrael in uspeli so. Ladja je morala pluti drugam. Bi česa takega pričakovali pri nas? In nedavno nazaj, sredi maja so sindikati teh zaposlenih iz Francije, Grčije, Nizozemske, Turčije, Maroka in Italije, iz srečanja v Carigradu, pozvali kolege širom Evrope in Sredozemlja k tovrstnim bojkotom v vseh primerih povezanimi z vojnami kjerkoli in izpovedali jasen, nedvoumen NE pretvarjanju pristanišč, pomorskih poti, železnic, skladišč in celotne transportne verige v vojaško in vojno infrastrukturo. Tvegali so in tvegajo represalije lastnikov pristanišč, uprav, oblasti, ki jim je vsak pretovor, vsako skladiščenje, vsak transport blaga, tudi onega, ki je v Gazi pobil 22 tisoč otrok, le posel in dobiček. Zakaj naših predstavnikov ni bilo zraven?

Skratka, pozval bi k temu da bi se Koper do 2050 vrnil k poslanstvu, ki nam ga izpoveduje starodavni napis na čelni steni občinske sejne dvorane v Pretorski palači: »Pax in hac civitate et in omnibus habitantibus in a«. Prav priložnosti, ki nam jih ponujajo pristanišče ter prizadevanja za večjo vpetost Kopra v svet tudi iz naslova raziskovanja in znanosti, nas ob primernem načrtovanju razvoja vodijo k prostoru širšega duhovnega ustvarjanja ter srečevanja in povezovanja ljudi z vseh koncev sveta v duhu medsebojnega razumevanja in spoštovanja, solidarnosti in miru.

Edina kontinuiteta te vlade je ona o zlobnem razmišljanju in ravnanju

 

S palestinsko zastavo nova vlada umaknila tudi kontinuiteto v zunanji politiki

Minuli ponedeljek je v organizaciji EMUNI, naše domače evromediteranske univerze, Pretorska palača v Kopru gostila Mednarodno konferenco na temo »Geopolitike transporta«... o prihodnosti Sredozemlja kot del globalnih transportnih poti in še posebej o konkurenčnosti severnojadranskih pristanišč do severnoevropskih, v času geopolitičnih pretresov in drugih sprememb sveta. Udeležence iz več  držav je med drugimi pozdravil, po video-povezavi, novi domači minister za zunanje in evropske, Tone Kajzer. Oddal je priznanje univerzi za vlogo zavoljo katere je bila pred 18 let ustanovljena – vrednotenje in sodelovanje mnogoterih kultur in ver v korist miru, varnosti in družbenega napredka tega prostora - ter  poudaril potrebo Slovenije po strateški, kredibilni in premišljeno pragmatični - kot jo je imenoval - zunanji politiki, ob povezovanju različnih akterjev, predvidevanjih sprememb ter učinkovitem zastopanju nacionalnih interesov v vse bolj zapletenem geopolitičnem okolju.

Dovolil sem si mail pohvale za izrečeno, a obenem ministra predočil z nečem, ki desetletja kvari podobo Sredozemlja kot zibelko mirnega sobivanja in interakcije različnih civilizaciji. Odmislim za trenutek boleče migracije in kažem na dramo enega izmed narodov, ki jih moči Mediteran, na krvavo dramo Palestincev, zlasti v luči najave nove, njegove vlade, o povratku k prijateljevanju z Izraelom, ki ga je bila Golobova prekinila zaradi genocida nad tem ljudstvom v Gazi in njihovega etničnega čiščenja tudi na Zahodnem bregu. Znosno sobivanje in minimum sodelovanja v nekem prostoru predpostavlja ne le angažma pri izboljšanju razmer na področju transporta, logistike, gospodarskega povezovanja, temveč tudi pri varovanju in uveljavljanju mednarodnega in humanitarnega prava ter spoštovanju človekovih pravic. Spomnil sem ga na 70 tisoč in več - bojda še 8 tisoč pod ruševinami - pokončanih civilistov v razdejani enklavi v zadnjih 4 letih, na 22 tisoč v belih rjuhah povitih trupelc, na 18 tisoč njihovih mam, ki so z njimi odšle, na 2 tisoč pobitih med novinarji, zdravstvenim osebjem in humanitarci, na pregon in izgon Palestincev iz Zahodnega brega, na krvavo okupacijo dela Libanona in na občasne še bolj krvave agresije, zadnje v duetu z ZDA, na Iran, vse to v eklatantnem nasprotju z mednarodnim in humanitarnim pravom ter v posmeh vseh resoluciji Varnostnega sveta in Generalne skupščine ter same Ustanovne listine Združenih Narodov. Za veliko manj škode na človeka smo z Evropo skorajda že v vojni z Rusijo, kako naj dojamemo napoved o vnovičnem prijateljevanju z Izraelom? Da, odgovor, ki nam ga servirajo iz novega oblastnega tabora, poznamo: za toliko krvi, smrti in stradanja med Palestinci so si krivi sami, ker sledijo teroristom, od Hamasa, do Hezbolaha, do Hutijev, do Irana, ki vse te »podizvajalce« - kot jim pravijo - financira in oborožuje v večnem prizadevanju, da uniči Izrael.

A četudi tako tolmačenje in pripovedovanje te drame, sprejmemo, ni moč uiti kolosalnemu nesorazmerju početja Izraela v primerjavi z grehi sovražnikov ter kričeči nedoslednosti v odnosu do ruske agresije na Ukrajino.

Ob prevzemu poslov od predhodnice Tanje Fajon je minister Kajzer poudaril pomen KONTINUITETE v zunanji politiki. Izjava je izzvenela kot šala, ker se je pri edinem pomembnejšem koraku bivše vlade na tem področju, to je priznanje Palestine in prepoznanje genocida nad njenim ljudstvom, posledično ohladitev odnosov z Izraelom z nekaj malimi sankcijami, načelo kontinuitete dobesedno sesulo. Simbolno z umikom palestinske zastave iz Gregorčičeve. Bili smo za dobri dve leti na pravi strani zgodovine, čez noč smo se znova znašli na njeni nasprotni, temni strani. Poveden je odklon večine sveta do nemške kandidature za Varnostni svet OZN. Prav prijateljevanje Berlina z Izraelom in negiranje zločinov Netanjahujevega režima, sta nemške želje in prizadevanja za to članstvo pokopala.

Kdor molči, pritrjuje!

 

Resen odziv na neresno izjavo

»Če vojsko imamo, jo moramo dobro opremiti« - Tako predsednica Republike in vrhovna poveljnica vojske, Nataša Pirc Musar, v odziv na pismo generalnega sekretarja zveze Nato, Marka Rutteja, našemu odhajajočemu premierju Robertu Golobu, v katerem Slovenijo obtožuje manipuliranja pri izdatkih za obrambo. Po njegovi oceni namreč, naša država naj ne bi dosegla v letu 2025 dogovorjenih 2% bruto družbenega proizvoda, kot prikazano s strani Ministrstva za obrambo (2,1%), ampak šele 1,6%, kar pomeni 300 milijonov manj. Res je – pojasnjuje minister Borut Sajovic – a tudi naložbe v infrastrukturo sodijo v nabor obrambnih izdatkov. Poenostavljeno, Rutte zahteva nakup več orožja in vojaške opreme, mi pa delamo na več cest in železnice po katerih naj bi ju prevažali in ob potrebi premeščali. In tu rečem, česar nisem že dolgo, bravo Sajovic.  

Predsednici pa... Res je, da če imamo vojsko, jo moramo dobro opremiti, toda kaj pomeni »dobro«? Zadnja ocena stanja v Slovenski vojski pravi da se od lani postopoma izboljšuje. No, morda še ni »dobro«, še ni optimalno, še ni idealno, a dejstvo je, da gre na bolje. Beleži se izdatna kadrovska krepitev (260 več pripadnikov kot leto prej) in se zaradi stalnih vlaganj (zaključuje se v tem letu 780-milijonski Zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v SV 2021/2026), povečujejo tudi njena opremljenost, pripravljenost in operativna usposobljenost. S tem, kar gre poudariti, da se zavoljo vsega tega ne poslabšuje stanje pri ostalih storitvah države. Videli bomo kako bo odslej, z novo vladno garnituro in z morebitno uveljavitvijo, če ga zakonodajni referendum, ki ga zahtevajo sindikati in civilna družba, ne ustavi, paketnega (omnibus) zakona o, kot so ga naslovili pobudniki, »razvoju Slovenije«, ki bo še poglobil proračunski primanjkljaj?!

Toda kar me je pri Ruttejem ukoru Golobu najbolj presenetilo ter me nasmejalo, zato tudi naslov o »resnem odzivu (predsedničinemu) na neresno izjavo (Ruttejevo)«, je bila trditev da, "Slovenska stalna nizka uvrstitev na področju obrambnih izdatkov v času stiske spodkopava Natovo kolektivno varnost…« Halo? S 300 milijoni manj orožja in vojaške opreme, ob skoraj 3 tisoč milijard evrov, kolikor znaša letos zavezništev proračun (samo vojaški 2 tisoč 500 milijard!), bi naj mi spodkopavali, beri sesuvali, zmanjševali  ali celo ogrožali, kolektivno varnost 32.terice? Gre za delež 0,01% od celote, In postal sem takoj na Xu: »Da kaj takega izjaviš moraš pa res biti butl!«.

Pa ni prvič, ko ta Trumpov sinko strelja kozle. Pred meseci je dejal, da bi »Rusija lahko v naslednjih petih letih napadla Nato«. Le mesec poprej pa, da »je zavezništvo tako močno, da nas Rusi ne morejo napasti«. In nedavno še ena, sicer ne butasta, a zgražanja vredna in alarmantna izjava: »Nato je tu, da nas kolektivno ščiti pred vsakim nasprotnikom, najsi bo to Rusija ali kdorkoli drug, ali terorizem. Hkrati pa je tudi platforma, prek katere Združene države Amerike projicirajo svojo moč na svetovnem prizorišču, saj celotna operacija, celotna kampanja v Iranu, potrebuje pozitivno sodelovanje zaveznikov iz Nata, ki to tudi počnejo, pri čemer izkoriščajo ključne prednosti, ki jih imamo tu v Evropi. Zato je dejstvo, da Združene države, Evropa in Kanada držimo skupaj, ključnega pomena za uspeh ameriško-izraelske kampanje.« Zakaj alarmantna? Ker se od nje nihče v Evropi, tudi pri nas ne, ni distanciral, kar se bere kot da tudi mi soglašamo z ameriško-izraelsko kampanjo proti Iranu, pri čemer računamo na njen uspeh, ter kimamo tudi temu, da smo kot članica zavezništva, del platforme, prek katere ZDA projicirajo svojo moč na svetovnem prizorišču. Škandalozno. Ne predsednica, ne premier, ne ministra za zunanje zadeve in za obrambo o tem nič in pogovor pove, da kdor molči (praviloma o.p.) pritrjuje. Z novo, Janševo oblast, tudi pregovor ne bo več potreben!

 

Logarjeve ... besede, tako in drugače.

 

Ko nam krutost realne politike omrtviči um…

Če jo bo čas še ohranil pri moči ter bistrega in mladega duha ter če bo še dihala oddaja Politično, ker se z zamenjavo oblasti lahko vse zgodi, bo morda Tanja Gobec čez čas citirala, kot sklepno misel, kakega domačega modreca, kot recimo onega, ki je nedavno dejal, da »Besede so enkrat tako, drugič so drugače«, oz. da »je to kruta realnost politike«. Naj takoj povem, da temu modrijanu še iz časov, ko si je prizadeval postati prvi v državi, nisem verjel in še manj zaupal, ko se je po letih in letih političnega bojevanja ob bok novemu-staremu premierju razglašal da povsem polnoletnega, osamosvojenega in povsem suverenega kandidata. In celo nasmejal sem se, češ koga pa naj znova skuša pretentati, ko si je ustanovil stranko, ki  bi naj bila osvežitev zakrnelega domačega političnega prostora, odpiralna in povezovalna med njegovimi kronično sprtimi protagonisti. Jabolko pač ne pade daleč od drevesa.

Spremljamo te dni rojevanje nove vlade. Iz česa nastaja? Iz gmote zarečenega kruha, prelomljenih obljub, besed enkrat tako, drugič drugače, ki razgaljajo, res, vso krutost realne politike. Toda to ni fenomen, ki ga pogojujejo ali determinirajo morda podnebje, naraščajoča spomladanska vročina, suša, dražitev energentov, umetna inteligenca. Besede enkrat tako in drugič drugače izrekamo mi, ljudje, zavestno, da drugim sporočamo kaj mislimo, kako se imamo, kaj smo in bomo počeli, da tudi kdaj kaj obljubimo, ko čutimo da lahko, da se obljubljenega bomo držali, da smo tega zmožni. Seveda, nikoli ne reci nikoli in naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. A pretendenti za oblast in njeno slast morajo gojiti do tistih, ki jim jo bodo zaupali, pošten, odkrit, preverljiv odnos, jim sporočati besede, ki držijo.

Sam sem tudi presedel v profesionalni politiki 20 let in sem moral, bodisi kot župan, bodisi kot poslanec, volivkam in volivcem na zaupanje katerih sem računal, mnogokaj obljubljati, jim jamčiti da bom storil za njihovo dobro. A imel sem nos, da s tem nisem šel predaleč. Ko so bila pričakovanja prevelika, moja edina obljuba je bila, da bom storil vse kar je bilo takrat v mojim močeh. Kot župan sem bil, na nekem zboru krajanov, tudi izžvižgan ob zagovarjanju določene variante pri trasiranju zadnjega odseka obalne hitre ceste do Kopra, a ne zato ker se ne bi držal obljub. Obratno. Poslovil pa sem se z edinim resnim očitkom Koprčank in Koprčanov, da sem včasih preveč trmaril. Šef nove koalicije se bo tudi spomnil moje bogokletne izjave na slovesnosti 26. oktobra 1991 ob odhodu zadnjega vojaka JLA, ko sem pred 1500 teritorialci iz vseh koncev Slovenije, jedro zorenja domače vojske, vanj nakazal prvi korak k demilitarizaciji novorojene države. Leto prej smo bili pač sprejeli na občinski skupščini resolucijo o demilitariziranem statusu Kopra in osebno sem bil podpisal Deklaracijo za mir, ki je sanjala demilitarizirano Sloveniji.

Sicer kar me najbolj žalosti in zgraža je videti v druščini, ki nam bo za nekaj časa zagotovo vladala in grenila življenja, najmanj dva zdravnika, torej že po naravi poklica in poslanstva, humanista, ter stranko, ki se razglaša za krščansko in bi naj sledila papeževim (Božjim) besedam, ki jih to kar je zagrešil in še počne Izrael v Gazi, danes podobna Hirošimi  po 6. avgustom 1945 leta, v Libanonu, pa proti Iranu, s suportom ZDA, ne dotika, ki mirno spremljajo in sprejmejo prijateljevanje šefa nove koalicije, mimogrede še on z zdravnico doma,  z naročnikom iztrebljanja 70 tisoč in več Palestincev, od teh 22 tisoč otrok, 15 tisoč žensk, poleg še pobitih 1800 med humanitarci, zdravstvenimi delavci in novinarji, ki ga Mednarodno kazensko sodišče v Haagu preganja zaradi vojnih zločinov. Ene niso rekli, ko je Netanyahu čestital Janši za mandatarstvo in sta se v telefonskem pogovoru zavzela za novo prijateljevanje tudi med državama. Pisal sem Tini Bregant, Tadeju Ostrcu in Janezu Ciglerju ter jim povedano položil na dušo. O tem se molk nadaljuje, a slišali jim bomo še peti, kot Elda Viler pred 45 leti…«besede, besede, besede…«

Ko Resni.ci ne moreš več verjeti

Resni.ca kot račka…

Povolilna dogajanja, okoli oblikovanja nove, tokrat povsem desne koalicije ter 4. Janševe vlade, kažejo najbolj nazorno doslej kako je politika dejansko umetnost možnega, a sam dodajam, da tudi več ne pozna meja spodobnosti, oz. dna. Pa sem se spomnil  nekega kratkega stripa Giorgia Forattinija, najbolj znanega italijanskega karikaturista, izpred 50 let, na katerem sta upodobljena takratni predsednik italijanske republike Giovanni Leone in premier Aldo Moro. Slednji tiči z lopato v roki v nekaj metrov izkopani jami in sporoča predsedniku, ki z vrha votline spremlja kopanje, da je dosegel dno. A mu Leone odvrne: »Koplji dalje!«.

Se je v takem breznu znašla tudi Slovenija? Vsak naj presodi sam, a dejstvo je, da smo v 35 letih samostojnosti, volivke in volivci, zagotovo nehote, ker izigrani in prevarani, oblikovali politični unikum doslej v zgodovini slovenskega parlamentarizma. Nikoli prej ni bil poklican k vodenju Državnega zbora čisti novinec, ki se razglaša za opozicijskega poslanca, nikoli prej vladna koalicija in njena vlada nista nastajali z glasovi stranke, ki pravi da bo v opoziciji, sicer konstruktivni, a »trdi in neizprosni kot malokatera prej«, in nikoli prej ni bilo s strani predvsem sestavljavcev nove oblasti toliko prelomljenih predvolilnih obljub. Od same najmočnejše SDS, da ne bodo silili z vlado brez močne koalicijske in celo ustavne večine, do Demokratov Anžela Logarja, da ne bodo nikoli »skočili v objem« Janeza Janše, čemur osebno nisem nikoli verjel, že od takrat ko so se podali na domnevno samostojno pot, do najmanjše stranke, Resni.ce, da že iz naslova zamer zaradi pregona prejšnje Janševe vlade nasprotnikov obveznega cepljenja v času Covida, se s prvakom SDSa ne bodo nikoli spravili skupaj.

A dejstvo je, da se je pri vsem tem Zoran Stevanovič, ustanovitelj te stranke, že zapisal na vrh dosedanjih predsednikov in predsednice parlamenta, seveda ne po sposobnosti ali drugih vrlinah, še najmanj po etični drži in integriteti, zagotovo pa po fleksibilnosti, prilagodljivosti, amorfnosti ali recimo kar po dosledni nedoslednosti. Rekel je že vse in nasprotje vsega, da pri njegovih »funkcije ne pomenijo nič« in to takoj ko je pograbil prvo, ki mu je bila ponujena in ki je druga najpomembnejša v državi, da ne bo nikoli šel - kot sem že zapisal - v španovijo z Janšo, a je storil prav to, da ne bo prispeval glasov svoje poslanske skupine predlogu za Janševo kandidaturo, naslednji dan pa se je premislil, da stavita tako sam kot stranka na geslo »moč ljudem«, je pa bil prvi, ki je zavrnil zamisel odhajajoče koalicije da bi ljudem dali moč odločanja o tako imenovanem intervencijskem Omnibus zakonu »za razvoj Slovenije« – sindikati, ki že zbirajo podpise za razveljavitveni zakonodajni referendum mu pravijo »za razkroj Slovenije« - ki so ga bile sprejele stranke nove večine, z Resni.co vred, še preden bi dobili vlado. In izjavil je, tale gospod, mimogrede bivši disciplinsko problematičen policist, da bo takoj šel v Moskvo in pognal dialog z Rusko federacijo, - na to pot še čakamo - in da bo storil vse, da izstopimo iz zveze Nato… no tudi iz Evropske unije, a je kasneje priznal, da se je pri bil slednjem malce uštel, ker da je ta korak - kolikor sem ga razumel - preveč kompliciran.

Pot v Moskvo in izstopi, še iz Svetovne zdravstvene organizacije in drugih mednarodnih povezav ter struktur, bi naj bili zapisani in zacementirani v Resni.činih »programskih izhodiščih«, ki da ostajajo - kot pravi Stevanovič - glavno vodilo pri odnosih do nove koalicije in vlade. Ker smo ga slišali tudi izreči podporo koalicijski pogodbi s katero se Janša podaja na oblast, gre slednjega vprašati ali je vanjo zapisan tudi ta 360% obrat slovenske zunanje politike? Ve se da dialogu z Moskvo in odhodu iz Nata sem osebno zelo naklonjen!

Naj še pojasnim naslov, »Resni.ca kot račka«. Stranka se razglaša za opozicijsko a njena dejanja govorijo nasprotno. Ustavni pravnik, dr. Saša Zagorc, je tako držo posrečeno opisal s starim izraelskim pregovorom o rački: »Če hodiš kot račka, če plavaš kot račka, če kvakaš kot račka, potem si najbrž račka«.

»Non ci resta che piangere – Nam ne preostane drugega kot jokati«, je naslov ene najbolj prepoznavnih komediji neponovljivih Massima Troisija in Roberta Benignija. Skoraj 2 uri samega smeha in krohotanja. Bi se pa ta naslov bolj zvesto prilegel filmu, ki ga zadnje čase snemamo doma.

  

Načrtovan umor mednarodnega reda?

 

https://www.delo.si/sobotna-priloga/selektivna-uporaba-mednarodnega-prava-ko-pravila-veljajo-le-za-nasprotnike

Pravila mednarodnega prava veljajo le za nasprotnike – 2

Naj mi bo dovoljeno da se odzovem na poučen in prepotreben prispevek dr. Božo Cerarja, med najbolj znanimi imeni domače diplomacije, o tem kako se svetovna skupnost vede do mednarodnega prava. Naj takoj povem, da ga skoraj v celoti podpišem, saj na to kar trdi dr. Cerar sam opozarjam že vrsto let, najbolj konstantno od prvih sankciji EU proti Rusiji po agresiji 24.2.2022 na Ukrajino, ki niso sledile temu, kar smo bili videli 2003 leta ob še bolj spornemu, s povsem zlaganimi motivi, napadu Združenih držav Amerike na Irak. Še huje, takrat je dober del EU, s Slovenijo vred, sodeloval v koaliciji voljnih, ki je to nezakonito dejanje podpirala.

In danes, po več kot 20 let, ni nič drugače. Kaznujemo s pravcato ofenzivo sankciji in poskusov mednarodne osamitve Rusijo ker z okupacijo dela Ukrajine in nenehnimi napadi nanjo krši mednarodno pravo in Ustanovno listino Združenih Narodov, zaveznicam ZDA in Izraelu pa dopuščamo, da to isto pravo dobesedno cefrata. Genocid Palestincev v Gazi, njihov izgon iz Zahodnega brega, potem, ko so bile vse resolucije svetovne organizacije o nezakonitosti tega početja poteptane, agresija na Iran in na Libanon, samo ameriška na Venezuelo pa Trump napoveduje še prevzem shirane Kube, vse to v eklatantnem nasprotju s pravili mednarodnega reda, motijo Evropo le toliko, da tu pa tam kdo zaviha nos. Pa še to raje z roko nanj, da bi le ameriški despot tega ne opazil. Edini Evropejec, ki ni le zavihal nos ampak Trumpu jasno povedal kar mu gre in mu prepovedal uporabo oporišč na ozemlju svoje države za napade na Iran je bil španski premier Sanchez. Res, tudi nemški kancler Merz je glas dvignil, a ne tako kot kolega s Španije, da bi agresijo na Iran nedvoumno obsodil - le skritiziral jo je, ker da z napačno strategijo. Sam ni pojasnil kaj je s tem mislil?! Pa še najbolj mili odziv Evropske unije, da bi ne ostali le pri slabi volji posameznikov do početja Netanyahuja in Trumpa, poziv Španije, Irske in Slovenije k začasnem suspenzu pridružitvenega sporazuma z Izraelom zavoljo kršenja njegovega 2. člena, ki utemeljuje sodelovanje na spoštovanju človekovih pravic, v Bruslju ni šel skozi. Škandalozno!

Ob Dnevu Evrope je naša evropska komisarka Marta Kos, kot aktivistka soudeleženka prireditev v Ljubljani v počastitev dneva, dejala, kako se ji »zdi pomembno, da ko nas napadajo z Vzhoda (beri Rusija), kot z Zahoda (beri ZDA), držimo skupaj«, ob zavedanju, da »to kar imamo ne pride samo od sebe, oz. da moramo našo demokracijo in naše vrednote braniti«. Lepa izjava toda po svojem tudi bizarna, ker površna, nedorečena in nenačelna. Kaj je kot del ekipe Ursule von der Leyen v tem smislu, odkar je v Bruslju, sama storila. Soglašala z ukrepi proti »napadalcev z Vzhoda«, nisem pa slišal njenega glasu, da bi enako ravnali do »napadalcev z Zahoda«.

Mednarodno pravo ni mrtvo, le spoštuje se ga selektivno – pravi dr. Cerar, pri čemer dodaja, da njegove kršitve niso posamični eksces temveč sistemski pojav. Če je temu tako se celotnemu mednarodnemu redu, piše najhuje. Umira in se ugaša na obroke in podnebju nimamo kaj pripisati. Sistemske pojave generira, usmerja in nadzoruje človek, točneje oni, ki smo mu na volitvah zaupali, da bo skrbel za našo prihodnost. Sredi tega smo zadnje čase tudi pri nas doma. Kaj bo iz tega ratalo počakajmo še kak teden, nato verjamem, da eni v smeh, večina pa v jok!