Felice Ziza senza voce...

 

Sul genocidio in Palestina Ziza continua a non dire nulla

 Mentre l'Italia democratica ed empatica insorge contro il menefreghismo dei poteri e particolarmente del governo Meloni nei confronti della politica genocida di Israele, i suoi figli all'estero tacciono. Almeno cosi' da noi in Slovenia. Da chi li rappresenta al parlamento nazionale silenzio totale. Eppure sappiamo essere la nostra comunita' storicamente legata e votata ai valori della pace, della convivenza, del rispetto dei diritti umani e della vita?! 

Ho tentato due volte, con due lettere pubbliche, a carpire qualche parola di pronunciamento dalla bocca del, chiamiamolo »onorevole« Felice Ziza, visto che non l'aveva fatto di sua spontanea volonta', su come vedesse l'amichevole avvicinamento del governo da lui sostenuto, quello di Janez Janša, al criminale regime di Benjamin Netanyahu, ovvero su come potesse non esprimersi, anche come medico, sull'eccidio di 78 mila palestinesi tra cui 22 mila bambini e 16 mila donne, e sull'assassinio di oltre 1500 fra medici, suoi colleghi, paramedici, operatori umanitari, osservatori ONU e giornalisti pure occidentali. E c'e' di piu' e di peggio. La Meloni mantiene comunque una certa distanza dal premier israeliano, consapevole del peso che ha l'accusa di crimini di guerra mossa sul suo conto dalla Corte penale internazionale. Janša invece se ne sbatte ed esterna con forza la sua personale amicizia con Netanyahu. Lo ripeto, chi tace acconsente! E Ziza non mi smentisce. Per cui scrivo a voi, cari elettrici ed elettori, che l'avete riconfermato alla Camera di stato, chiedendovi se il suo silenzio vi pare giusto e opportuno? 

Assieme al collega ungherese Ferenc Horvath si e' visto venerdì scorso col capo diplomazia Tone Kajzer per definire i termini di un accordo formale di cooperazione col governo anche in politica estera. Il ministro ha appoggiato la loro proposta di un coinvolgimento diretto delle rispettive comunità nazionali nelle relazioni diplomatiche e negli incontri interstatali, specie se sui temi loro riguardanti, e non e' mancato addirittura l'invito ai nostri connazionali con dovuto titolo di studio, ad accedere all' Accademia diplomatica del Ministero degli affari esteri. Lodevole, ma mi son subito chiesto il perche'? Per farne dei Kajzer di lingua italiana e magiara? Per insegnar loro a sostenere e giustificare politiche come quelle dell'attuale Israele o dell'attuale amministrazione Statunitense ed a ritenere giusto aggredire chi non si inchina al volere dei potenti? 

Non scordiamocelo. All'ultima risoluzione ONU di richiamo agli Stati Uniti e ai regimi vassalli di smetterla col soffocante blocco di Cuba, tra i 17 paesi che le hanno votato contro anche la Slovenia. La maggioranza UE a favore, astenute Croazia e Italia. Vergognoso! E vergognoso, Ziza, che lei faccia comunella e la voglia fare anche formalmente, con chi giustifica e supporta queste politiche disumane e criminali! 

Se ho rotto le scatole ancora a qualcuno fra le lettrici e i lettori della Voce, chiedo scusa, ma non potevo rimanere zitto.

 

Nov rafal militarizma na naše mesto

 Posiljen Koper…

In posilili ste, g. premier, tudi ožji prostor našega mesta na katerem ste spregovorili. Vaša osamosvojitvena »intimna opcija« in slast? Znesli ste se nad trgom, ki nosi ime po slovitem Koprčanu, partizanskem komandantu, antifašistu in španskemu borcu, Antonu Ukmarju, ki je še kako spoštoval rdečo zvezdo!

Sicer, vam je morda znano kaj piše na čelni steni sejne dvorane Pretorske palače v Kopru? »Pax in hac civitate et in omnibus habitantibus in ea«, oz. »Mir temu mestu in vsem njegovim prebivalcem«. V duhu te misli, te želje, tega poziva, te ambicije, teh sanj… iz starodavnih časov mesta, ko je Capodistria, s posebnim avtonomnim statusom, miroljubno sobivala s Serenissimo – Beneško republiko, je Skupščina občine Koper jeseni 1990, ko so se nastavki osamosvajanja Slovenije bližali decembrskemu plebiscitu, soglasno sprejela Izjavo o demilitariziranem statusu občine, zanimivo, z glasovi tudi Slovenske demokratične zveze, predhodnice vaše današnje SDS. Zavračali smo – imel sem čast, da sem tej skupščini predsedoval – vsakršno nadaljnje vojaško umeščanje ali prisotnost novih vojaških sil na svojem območju. Izražali smo težnjo, da bi slovenska Istra postala območje miru in brez vojske.

Ta poteza je bila del močnega mirovniškega gibanja, ki je takrat potekalo v Sloveniji in je vrhunec doseglo februarja 1991 s podpisom vseslovenske Deklaracije za mir. Predlagala se je hitra razorožitev in demilitarizacija celotne države, kar pa je takratna republiška vlada (Demos) odločno zavračala, saj je v senci groženj JLA krepila lastne obrambne zmogljivosti (ob Milici še Manevrsko strukturo narodne zaščite in Teritorialno obrambo). In žal, je slednja imela prav – po le nekaj mesecih, 26. junija, s prvimi premiki na Primorskem, je zvezna armada svoje grožnje udejanjila. Pričela se je Desetdnevna vojna za  Slovenijo.

Toda v Kopru se zato mirovniški duh ni ugasnil, se ni potuhnil. Vztrajal in motiviral je domačine, od vodilnih na Milici in TO do nas na občini, se krepil tudi ko so drugje spopadi divjali. Vodil nas je, ob vedenju da se bomo vojne vihre rešili prej politično kot vojaško,  k iskanju dogovora z »okupatorjem«, če hočete, da bi bilo posledic na ljudi in premoženje čim manj. Iz tega, umiritev razmer, po streljanju na Škofijah 29. junija, ko so bili trije mladi pripadniki JLA ubiti in je kazalo, da bodo sovražnosti tudi na našem območju eskalirale. A pogovori so to preprečili in obdržali dogovorjeno prekinitev ognja vse do odhoda zveznih enot iz Kopra 3.julija.  

Mirovniškega in antimilitarističnega duha se nismo mogli otresti niti, ko je več kot tri tisoč zveznih vojakov prišlo v Koper 25.oktobra, da bi do polnoči preko pristanišča zapustili ozemlje osamosvojene republike - operacija »Odhod zadnjega vojaka JLA«. Na priložnostni slovesnosti, ki je temu sledila 26.oktobra zjutraj, sem bil pozvan k pozdravnemu nagovoru na koncu slavnostnih iz ust Bavčarja, Kučana in tudi vaših.

Ob udeležbi več kot tisoč dvesto uniformiranih pripadnikov TO, ki so bili prišli iz vse države, stotine miličnikov in še toliko civilistov, sem si dovolil v odhodu zadnjega zveznega vojaka pozdraviti »začetek postopne demilitarizacije Slovenije«. Skorajda bogokletno! Edini govorec, ki ni prejel enega samega aplavza. Z moje strani povsem pričakovano, a če bi tega ne rekel, bi samega sebe in svoja prepričanja izdal!

Minulo nedeljo smo praznovali Dan suverenosti in 35.obletnico odhoda JLA. In znova je vlada, takrat Demosova, danes vaša, g. Janša, poskrbela za močno militaristično noto, za kulisje velikega števila postrojenih pripadnikov SV, topovskih salv, razkazovanja orožja, vojaških opreme in veščin, preleta bojnih letal in udeležbe tudi tujih, sicer zavezniških vojaških ladji in gostov. Znova prisotnost uniform in oborožitve, s katero so rokovali celo otroci, ki jih v taki količini Koper ni videval še iz časov osvoboditve 1945 leta, pa kolikor so mi še živi borci povedali, tudi takrat ne. Ne vem, če ste opazili, da med povabljenci, ki so vas poslušali in vam tudi ploskali, domačinov praktično ni bilo, razen nekaj izjem iz vrst vaših podpornikov. Bili so zunaj prireditvenega prostora in vas močno izžvižgali, vam kričali in dopovedovali, da v Kopru niste bil in niste zaželen,  iz cele kopice razlogov: odnos do partizanstva in NOB, do sodstva, do sindikatov in civilne družbe, do RTV, do drugih etniji. Bil sem tudi jaz prejel povabilo na slovesnost, a sem se raje pridružil protestnikom, ker pridiganja velikega prijatelja ter zagovornika najhujšega vojnega zločinca tega stoletja, tako kot predsednica Republike, res ne bi zdržal!

 

Poenostavljeno pojasnilo o ZA in PROTI ZIURSu

 

»Interventni« referendum o prihodnosti RS…

… o kratkoročni, triletni in pol, več ali manj, do naslednjih rednih volitev, če bo seveda aktualna koalicija oddelala mandat v celoti, prihodnost, ki pa utegne učinkovati tudi dlje, dolgoročno, če bodo njene posledice trdovratne in težje odpravljive. O tem se bomo 6. decembra odločali na zakonodajnem  referendumu o znamenitem »omnibus« zakonu, o zakonu, ki nosi uradni naslov: Zakon o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS). Gre, kot vemo, za vrsto načrtovanih rešitev, ki so bile snovane in sprejete ekspresno hitro, še preden se je vlada konstituirala, mimo širše strokovne in politične razprave, mimo Ekonomsko-socialnega sveta in ki so vse prej kot prepričale dober del javnosti, najmanj pa reprezentativne, torej glavne sindikate, kajti so bili prav oni pobudniki referenduma in zbiralci za razpis potrebnih 40 tisoč in več overjenih podpisov. Naslovili so ga slednji »Zakon za razkroj Slovenije«, ker da pod krinko razvoja razkraja socialno državo, siromaši javne blagajne in koristi izključno najpremožnejšim. Pa preletimo še na hitro glavne očitke:

1. Uvedba »socialne / razvojne kapice« za najbogatejše, ki prinaša višje neto plače približno 15.000 najpremožnejšim prebivalcem, povprečnemu delavcu pa ničesar, hkrati pa naj bi po ocenah iz pokojninske in zdravstvene blagajne, njima odnesel okoli 140 milijonov evrov letno. Torej manj denarja za penzije in zdravstvo.

2. Prisilno upokojevanje in ukinitev spodbud. Gre za določbo, po kateri bi pogodba o zaposlitvi starejšemu delavcu samodejno potekla, ko izpolni pogoje za upokojitev, nadaljevanje dela pa bi postalo odvisno izključno od privolitve delodajalca. Sindikati to označujejo za prisilno upokojevanje. Obenem zakon neposredno odvzema dosedanje finančne spodbude (npr. izplačilo dela pokojnine poleg plače) za tiste, ki želijo delati dlje.

3. "Amerikanizacija" in privatizacija zdravstva. Odpravlja namreč jasno ločnico med javnim in zasebnim zdravstvom, ki je bila uvedena v preteklosti. Sindikati svarijo, da bodo te spremembe povzročile odtok zdravnikov in denarja iz javnega sistema, daljšanje čakalnih dob ter situacijo, ko bodo morali ljudje namesto zdravstvene kartice uporabljati kreditne ali gotovino.

4. Ogrožanje javnih financ in socialnih storitev, na kar opozarja tudi Fiskalni svet. Gre za veliko verjetnost ogromnega izpada proračunskih prihodkov - dodatnih 1.000 do 1.200 milijonov evrov minusa pri že hudem, 2,9% primanjkljaju v nedavno rebalansiranem proračunu 2027 -, kar se utegne prevesti v novo zategovanje pasu in krčenje sredstev za šolstvo, pokojnine, dolgotrajno oskrbo ter socialno varstvo.

5. Nenazadnje poglabljanje stanovanjske krize, glede na to, da zakon znižuje dohodnino od oddajanja premoženja v najem (s 25 % na 15 %) ter zamika uveljavitev strožjih pravil za kratkoročno oddajanje stanovanj. Nižajo se namreč stroški le najemodajalcem, ne pa najemnikom, ter zvišuje profitabilnost nepremičninskih investicij, kar bo mlade družine še bolj oddaljilo od lastnega doma.

Kontra vsemu temu, pa vlada, sicer slabo utemeljeno, demantira bojazni sindikalnih central, ki jih masovno podpirajo, kar ni nepomembno, večji del finančne stroke, civilna družba ter seveda, že zaradi dolžnega ravnanja, tudi opozicijske stranke, in poudarja, da je treba zakon presojati celovito ker da bodo njegovi ukrepi pozitivno vplivali na življenjski standard, zaposlenost ter mednarodno konkurenčnost države. Kako pa ne zna pojasniti.

Komu verjeti? No, pri meni dvoma ni. Toda ne gre pri tem referendumu samo za usodo zadevnega zakona, gre predvsem za lakmusov papir obstoječi oblasti, kateri ni težko pridati še nič koliko nesprejemljivih ali vsaj vprašljivih že izvedenih oz. še načrtovanih potez, ki Sloveniji jemljejo sloves napredne, progresivne, odprte, svobodne, kakovostno demokratične ter do vladavine prava uvidevne družbene in državne tvorbe. Razmišljanja o prisilnem delu prejemnikov socialne pomoči, odvzem po 24 letih veljavnosti volilne pravice stalnih prebivalcem tretjih držav na lokalni ravni, nameravano podrejanje javne RTV, državne volilne komisije, sodnega sveta in še vrste drugih podsistemov lastnim interesom, da ne govorimo o nagravžnem 180 stopinjskem preobratu zunanje politike v korist aktualnega genocidnega režima v Izraelu, ter o zanikanju človekove odgovornosti pri podnebnih spremembah, so vsi razlogi zakaj normalno čuteči, empatični in razmišljujoči človek mora 6. decembra glasovati PROTI interventnemu zakonu!

 

Vladarji EU financirajo nadaljevanje vojne v Ukrajini, njihovi narodi popizdevajo!

 

Njegovo veličanstvo Volodimir Zelenski…

Vsakič, ki ga videvam na srečanjih voditeljev Evropske unije ali Nata se sprašujem, kako si ga Putin in Trump drznita pozvati k razpisu predsedniških volitev, potem ko mu je že maja 2024 mandat potekel, ko pa ga Evropa časti, mu priznava še vedno polno legitimiteto in mesto medse skorajda že suverena, če ne celo apostola. Ko vstopi v dvorano le ta zasije. Dvorjani se mu klanjajo z objemi, poljubi, močnimi stiski rok, trepljanji po rami in podobno. Ko spregovori, stoječe ovacije. »Prišel je naš heroj, Ukrajinec, ki nas bo odrešil Rusov! A mu moramo pomagati, ker sam tega ne bo zmogel…«. Tudi ko teh besed ni slišati, sliši se njihov duh. In tako kot kralj, ki od tlačanov, ko ugotovi da se mu ob razkošnem trošenju za vojne in zabave prazni trezor, zahteva nov denar, tudi ukrajinski ad interim predsednik, na zadnjem Evropskem svetu v Bruslju, s pozivom k dodatnim 70 milijardam evrov v prihodnjem letu. Vodenje odpora proti Rusom ga baje stane letno 155 milijard. Ob tem povejmo, da je delež pomoči, vojaške, humanitarne in ostale, s strani Evropske unije, že presegel 231 milijard evrov in računa se, da naj bi nas morebitna zmaga Ukrajine s pomočjo programa Rearm Europe stala še dodatnih 600, tam do 830 milijard. Pa ni v tem všteta rekonstrukcija, prenova razdejane in slabo funkcionalne države, ki bi naj bila - po oceni naše komisarke za širitev unije Marte Kos - med kandidatkami za vstop v EU, celo najbližja temu cilju. Razume naj kdor zmore?!

Kakorkoli že, ne pozabimo, da je ves ta denar denar evropskih davkoplačevalk in davkoplačevalcev, ki bi bil veliko koristneje potrošen za razvoj in krepitev vseh podsistemov, oz. storitev, ki so ga za njihovo dobrobit dolžne zagotoviti države članice. Pa ne spreglejmo tudi, da so nam sankcije, ki smo jih sprožili proti Rusom in pri katerih še vztrajamo, hudo podražile življenje, začenši od energentov!

No, razumljivo in pohvalno je, da skušamo Evropejci pomagati tudi drugim, še posebej takrat, ko so žrtve nasilja in agresije, kot v primeru ruske nad Ukrajino – Palestinci in ostali neevropski narodi si očitno take pozornosti ne zaslužijo?! - toda manj razumljivo je, da po skoraj petih letih vojne in relativnih spoznanj, evropski voditelji, z vsemi strategi in analitiki ob sebi, še niso dojeli, da tovrstna pomoč, vojaška in primis, ne le da prazni in siromaši domače blagajne, ampak še huje, podaljšuje in zaostruje konflikt, množi smrti in trpljenje najbolj med Ukrajinci a tudi med Rusi, širi negotovost in strah med Evropejci in nas vse hitreje bliža k morda skupnemu, evropsko-ruskemu zlomu, iz katerega poti nazaj ne bo. Rusija je namreč dokazala, da jo kaznovanje Evropske unije in Nata, z nenehnimi sankcijami, oboroževanjem Ukrajine, poskusi mednarodnega izobčenja in še čem, prizadene le do neke mere, da vse to lahko prenese brez hujših pretresov, notranjih in zunanjih - režim ohranja podporo naroda ter krepi odnose na vzhodu in v BRICS-u. Toda, če bi ji slučajno vojaška moč padala, če bi na ukrajinskih bojiščih pričela izgubljati ter nazadovati od osvojenega ozemlja, oz. če bi jo z vztrajnostjo in še večjim obsegom , posredne ali neposredne pomoči Ukrajincem  Zahod stisnil v kot, smatrajmo za zelo verjetno, da bi bil njen odziv jedrski in če bi do tega prišlo se nikomur več ne bi pisalo dobro, ne nam, ne njim! Za celotni svet ne vem, ker bi se zaton civilizacije lahko omejil le na staro celino?!

A bo to enkrat, pa seveda še pravočasno, nekomu od »Vele-Evropejcev« vendarle kapnilo?

11.10.'26 že drugo pismo njemu in manjšinskemu dnevniku La Voce del Popolo

 

Ripeto la domanda all' »onorevole« Felice Ziza,

Gli "onorevoli", signor parlamentare, si avvalgono di questo titolo per un preciso motivo, perché sono, o perlomeno dovrebbero esserlo, "persone d'onore". Dal latino honorabilis, derivato da honos / honor (onore)."Degno d'onore", ovvero qualcuno o qualcosa che merita rispetto, stima e alta reputazione. Ed un costui non puo' esimersi dal rispondere a chi gli si rivolge dalle file del suo elettorato, da coloro che siamo chiamati ad eleggerlo, con domande non vage, ma precise, riferite al suo lavoro, a quanto sta o non sta facendo, ma dovrebbe farlo, alla Camera di stato della Repubblica di Slovenia.

Le avevo chiesto, nella mia missiva di quasi un mese fa, e non solo a nome mio personale, quali fossero le ragioni del suo silenzio, per me sconfortante e preoccupante, sulle posizioni del governo da lei sostenuto, inerenti all' accresciuta crisi medioorientale dopo l'azione terroristica, se vogliamo, per non andare alle origini del conflitto, di Hamas del 7 ottobre '23 nel sud di Israele, il conseguente genocidio consumato da quest'ultimo sul conto della popolazione palestinese a Gaza – non dimentichiamocelo, massacrati in due anni e mezzo 78 mila civili di cui 23 mila bambini e 16 mila donne -, il persistere da parte dello stesso regime, alla faccia di tutte le risoluzioni e dei moniti dell'ONU, nella politica di espropriazione, persecuzione e pulizia etnica dei palestinesi anche  in Cisgiordania, nonche', in piena violazione del diritto internazionale, l'aggressione congiunta israelo-americana contro l'Iran. E ricordiamo ancora che l'attuale esecutivo, presieduto da Janez Janša, segue fedelmente le linee politiche e l'agire del governo Netanyahu e della sua prima sostenitrice - l' amministrazione Trump. Una politica riprovevole che l'esponente piu' alto della comunita' italiana in Slovenia al parlamento nazionale, comunita' storicamente votata ai valori e principi della pace, della convivenza, del rispetto dei diritti umani e della vita, non puo', secondo me, non ripudiare e condannare. Ma lei non lo si sente. Vi fosse almeno un "Mi dispiace di aver creduto in questo governo"?!

Come mai? «Qui tacet, ubi loqui debuit ac potuit, consentire videtur», ovvero »Chi tace, quando avrebbe dovuto e potuto parlare, sembra acconsentire« - dicevano gli antichi romani. Ma vale anche per noi oggi. Detto questo non posso non  realizzare che lei condivida la posizione del governo su questi temi. Dico bene? Il che, a mio avviso, non fa onore né a lei, né a chi l'ha voluto nuovamente al parlamento sloveno. E credo che con me anche molti altri connazionali provino vergogna per chi ci rappresenta a Lubiana.

Se ci sta, batta un colpo, signor »onorevole« per titolo acquisito per quanto immeritato.

E un'ultima domanda, se me la concede, che ne pensa di quest'ultimo premio Nobel per la pace, alla giurista sudafricana Navi Pillay, gia' presidente della Commissione ONU, chiara ed esplicita nell'accusare Israele di genocidio, e artefice per anni di battaglie a difesa dei diritti umani, assegnazione che - come leggiamo - ha fatto andare in bestia Donald Trump e Benjamin Netanyahu e credo non entusiasmi neanche il nostro primo ministro?!

E gia' che ci sono, le stesse domande pure al collega Furio Radin, al Sabor croato. Son curioso di sentire come la pensino su queste cose i connazionali in Croazia. Grazie

Za vse je kriv Putin!

 

»Rusi prihajajo, Rusi prihajajo«…

Pred petdesetimi leti nas je ta ameriška satirična komedija nasmejala, danes pa nas s tem klicem evropski establishment straši, da bi lažje požirali preusmeritev milijard in milijard evrov našega denarja, ki naj bi šel k storitvam življenja in duhovne ter družbene rasti, k industriji sovraštva in smrti. Enako tudi v našem domačem minimundusu. Vsakič ko vodilni mediji, beri TV Slovenija, POPtv pa še kjer, tematizirajo vojno v Ukrajini ter domnevne osvajalne načrte Ruske federacije in za strokovne razlage vabijo nekoga izmed poznavalcev tamkajšnjih razmer, mi je že vnaprej jasno kaj bom slišal. »Rusija ogroža Evropo«, »Pričakujmo njen napad enkrat do 2029 leta«, »Če agresije na Ukrajino ne ustavimo – zadnja cvetka nemškega kanclerja Merza - se bo ruski vojni stroj slej ko prej obrnil proti Nemčiji in preostalim članicam zveze NATO«. Bolj redko kak glas dvoma v tovrstne analize in napovedi, kot nekdanji predsednik Republike, Danilo Turk, ki vztrajno poziva k drugačnemu pristopu do te vojne in do Rusije: »S sankcijami in njenim demoniziranjem ne bo šlo«. Večinoma videvano mojstre ala Branko Soban, Boštjan Udovič, Jelena Juvan, Klemen Grošelj, Dani Mancevič… Pred dobrim tednom v Odmevih še gospo Katjo Geršak, direktorico Centra za evropsko prihodnost ter Inštituta za obrambo, varnost in odpornost Trivelis. Tudi ona s povsem isto naracijo. A gre več ali manj pri vseh, kolikor spremljam še italijanske in druge medije onstran domačih meja, za prenesena mnenja, oz. teze, analize in ugibanja tujih, zahodnih analitikov. Niti enkrat da bi nam kdo pojasnil kako se omenjene zlovešče napovedi  ujemajo s trditvami, da je Rusija, poenostavljeno rečeno, tik pred kolapsom, ker močno zdelana zavoljo sankciji in okrepljene ter opogumljene Ukrajine, ki z droni vse globlje udarja po ruskem ozemlju, zlasti po energetski infrastrukturi, krepi svoje položaje na fronti in naj bi si v Donbasu celo povrnila nekaj okupiranega ozemlja?

Sam si ne upam ocenjevati kreposti, zdelanosti, oz. vzdržljivosti Ruske federacije, a dejstvo je, da vojna že traja več kot štiri leta in pol in da agresorka je še daleč od tega kar si je bila zadala, ko je pričela s tako imenovano »specialno operacijo«. Primožu Rogliču bi pripisali zadihanost. Kar me sili k vprašanju, kako naj bi ruski vojni stroj, če si sposodim Merza, planil po članicah Severno-atlantskega zavezništva, ki tvorijo silo, ki je stokrat močnejša od shirane a kljub temu še žilave Ukrajine? Pa še podvprašanje: s kakšnim namenom, oz. s kakšnimi cilji bi naj Rusija skočila v to zanjo gotovo pogubno, suicidalno avanturo? Polastila naj bi se česa? Evropskega ozemlja? Kot najbolj prostrana država na svetu ga ima že na pretek. Evropskih resursov? Tehnoloških, drugih pač nimamo?! Si že pomaga z boljšimi, kitajskimi. Evropskih vrednot? No, to ne bi bilo slabo, glede na to, da jih doma še ne premore. Šalo na stran, zgodovina nam govori vse nekaj drugega o »imperialnih« vzgibih in posegih Rusov, oz. njihovih oblastnikov.

V zadnjih stotih letih dlje od mejašev svojih vojska niso nikoli napotili, izjema Sirija 2015, a še tam na izrecno prošnjo režima Bashar al-Assada. Njihove lovke, še kot steber Sovjetske zveze, so posegle po sosednji Poljski ’39, skoraj istočasno po Finski, leto kasneje bo treh Baltikih državah (Estoniji, Latviji in Litvi), ’56 po Madžarski, ’68 po Čehoslovaški, ’79 po Afganistanu, in po razpadu ZSSR, ’92 po Transnistriji v Moldaviji, dvakrat, ’94 in ’99, po Čečeniji, '2008 po Gruziji, ter 2014 in 2022 po Ukrajini. Kaj nam to pove, da so se v Moskvi odločali prestopiti mejo in poseči po tujem ozemlju ko je šlo za pomoč satelitskim režimom ter ruskim separatistov v soseščini ali za, ocenjeno kot grozečo, preprečitev približevanja dejanskega ali potencialnega sovražnika, kot v primeru načrtovane včlanitve Ukrajine v Natu.

Bi znali o tem kaj povedati in vprašati povabljene goste v Odmevih, Globusu, Mednarodnih obzorjih in še v kaki drugi oddaji o ukrajinskem konfliktu in njegovih posledicah, oz. o grožnjah zlobnega »Ruskega medveda« na »miroljubno«, ter »nikomur žalhotečo Evropo« - kot bi dejal Ivan Cankar?

Nekaj pa drži o nevarnosti kateri smo vse bolj izpostavljeni zavoljo početja Rusije v Ukrajini in njenih domnevnih, ker nikoli materialno dokazanih, provokacijah (sabotaže, tavajoči brezpilotniki, kibernetski vdori in druge oblike tako imenovanega hibridnega vojskovanja) na Evropo. To, da če jo bomo z vsemi našimi političnimi, diplomatskimi, ekonomskimi, finančnimi in predvsem vojaškimi pritiski utegnili potisniti v kot, utegne ona odgovoriti z vsem kar hrani v svojih arzenalih. Takrat tudi 800 milijard evrov dodatne oborožitve naših držav ne bo kaj pomagalo.

 

 

Zakaj se naftni derivati dražijo?

 

Energetska draginja in minister Kajzer…

Čemu tak naslov? Kaj imata skupnega naraščanje cen pogonskih goriv in naš zunanji minister? Veliko, če ne vse, kar velja več ali manj za vse njegove kolegice/kolege po Evropi in Natu, ter seveda še bolj za njihove delodajalce, oz. predsednike vlad, ki so glavni odločevalci pri kreiranju razmer kjer poganjajo korenine vse ekonomske, družbene, okolijske in varnostne krize. Pa ne izvzemam iz te odgovornosti odločevalce iz nasprotnih bregov. Hranijo se vzajemno s politikami, ki so gotovo zgrešene in škodljive, Če - in smo pri prvem od neskončnih Če-jev! - svoje narode in človeštvo v celoti potiskajo v vse večjo negotovost in brezperspektivnost, da ne rečem k zatonu. No, privoščim si domačega ministra, ker je korektno, da najprej pometemo pred lastnim pragom, a predvsem, ker je klasičen primer nosilca zgrešene in škodljive zunanje politike - primer: udarja z vso sovražno ostrino po ruskih kršitvah mednarodnega prava, enakovredne ali še hujše Izraelske in ameriške pa bi prijateljsko reševal z dialogom in tiho diplomacijo?! Enako njegov šef, ki Generalni skupščini OZN pridiga o doslednosti, o nujnosti enakih standardov, o zavrženosti da »stalna članica VS s pravico veta (Rusija kakopak) napade kako drugo državo«, a ene ni rekel o napadih ZDA na Iran, na Venezuelo in še kje.

Dizel, bencin in kurilno olje se nam torej dražijo s čimer narašča tudi življenjska stiska vsakogar, ki ne sodi k elitam (95% svetovne populacije). Pa si povejmo zakaj je temu tako?! Politiki in osrednji mediji ponavljajo že iztrošeno frazo: »Zaradi globalnih razmer«. Moj odgovor je drugačen: zato, ker te razmere nam jih ne vsiljuje Bog, ampak jih ustvarja človek, konkretno odločevalci, od Trumpa do Putina, od Rutteja do Leynove, vse do naših doma, da jih ne naštevam. Tudi Če vsem tem gospodom in damam verjamemo, da nam hočejo samo dobro, priznajmo si, da so na fizikalni zakon o vzajemnem učinku, v metaforičnem smislu, o vzrokih in posledicah, pozabili. Pa ja, zaboga, Če ostajam pri Rusiji in Ukrajini, bi morali vedeti, z vsemi svetovalci, strategi in analitiki, ki jih imajo ob sebi, kaj bo sledilo kaznovalnim ukrepom proti Rusom in oboroževanju Ukrajincev?!

No, da ne gremo k Adamu in Evi in njuni prepovedani jabolki , oz. k večni dilemi o kuri in jajcu, ustavimo se v čas, ki se ga odrasli še pomnimo. In si dovolim naslednjo razlago tega kdo je bil prvi, ki je zasadil lopato pri zorenju sedanjih razmer?! Pa začnimo s Čeji. Če bi se Nato držal zagotovil danih sovjetskemu voditelju Gorbačovu februarja 1990 - več kot jasen takratni ameriški zunanji minister James Baker: »not one inch eastward« (niti ped proti vzhodu), kar je kasneje potrdil še zahodnonemški kancler, Helmut Kohl - in zlasti ne silil k Ukrajini, kolikor si že ona to želela, in Če ne bi nova Kijevska oblast 2014, avtohtonim Rusom v Donbasu (40% celotne populacije) oklestila jezikovne in druge pravice, ali, Če stopimo bližje, v letnico 2022, ko je bila ruska agresija na Ukrajino že začela, Če bi marca Volodimir Zelenski podpisal s strani pogajalcev v Carigradu že sklenjen mirovni dogovor, bi danes imeli mir, Ukrajino še vedno znotraj mednarodno priznanih meja, na tisoče rešenih življenj, velikega vzhodnega soseda še vedno za znosnega partnerja in bi od njega še naprej kupovali cenene energente.

Drugi razlog njihovega draženja je skupna agresija ZDA in Izraela na Iran, nič manj nezakonita kot ruska na Ukrajino. Če je ne bi agresorja izvedla, Hormuška ožina se ne bi dodatno ožila in celo zaprla, kar pomeni da bi tankerji plovili še naprej nemoteno. Pa še Hutijevci ne bi ostrili razmer v Bab el Mandebu. In Če bi bili v Evropi analitično vešči in dosledni ter bi iz tega naslova vsaj okregali ZDA in seveda kaznovali Izrael še zaradi genocida v Gazi in nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu, bi se lahko pohvalili z večjo kredibilnostjo pri prispevanju k bolj zgledni in pravični podobi sveta.

Res pa je tudi, da Če narodi ne bi volili in zaupali takim odločevalcem, se vse to ne bi zgodilo. Ergo, krivi smo mi, volivke in volivci! Izbrali smo slabo, Če nam cene življenja gredo gor. Pa tako, le mimogrede: draginja je bagatelna posledica odločitev naših izbrancev. Vse bližje smo jedrski in podnebni apokalipsi, Če - in ta je moj zadnji -  takim politikam ne bomo enkrat končno in predvsem pravočasno rekli, dovolj!