Logarjeve ... besede, tako in drugače.

 

Ko nam krutost realne politike omrtviči um…

Če jo bo čas še ohranil pri moči ter bistrega in mladega duha ter če bo še dihala oddaja Politično, ker se z zamenjavo oblasti lahko vse zgodi, bo morda Tanja Gobec čez čas citirala, kot sklepno mislijo, kakega domačega modreca, kot recimo onega, ki je nedavno dejal, da »Besede so enkrat tako, drugič so drugače«, oz. da »je to kruta realnost politike«. Naj takoj povem, da temu modrijanu še iz časov, ko si je prizadeval postati prvi v državi, nisem verjel in še manj zaupal, ko se je po letih in letih političnega bojevanja ob bok novemu-staremu premierju razglašal da povsem polnoletnega, osamosvojenega in povsem suverenega kandidata. In celo nasmejal sem se, češ koga pa naj znova skuša pretentati, ko si je ustanovil stranko, ki  bi naj bila osvežitev zakrnelega domačega političnega prostora, odpiralna in povezovalna med njegovimi kronično sprtimi protagonisti. Jabolko pač ne pade daleč od drevesa.

Spremljamo te dni rojevanje nove vlade. Iz česa nastaja? Iz gmote zarečenega kruha, prelomljenih obljub, besed enkrat tako, drugič drugače, ki razgaljajo, res, vso krutost realne politike. Toda to ni fenomen, ki ga pogojujejo ali determinirajo morda podnebje, naraščajoča spomladanska vročina, suša, dražitev energentov, umetna inteligenca. Besede enkrat tako in drugič drugače izrekamo mi, ljudje, zavestno, da drugim sporočamo kaj mislimo, kako se imamo, kaj smo in bomo počeli, da tudi kdaj kaj obljubimo, ko čutimo da lahko, da se obljubljenega bomo držali, da smo tega zmožni. Seveda, nikoli ne reci nikoli in naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha. A pretendenti za oblast in njeno slast morajo gojiti do tistih, ki jim jo bodo zaupali, pošten, odkrit, preverljiv odnos, jim sporočati besede, ki držijo.

Sam sem tudi presedel v profesionalni politiki 20 let in sem moral, bodisi kot župan, bodisi kot poslanec, volivkam in volivcem na zaupanje katerih sem računal, mnogokaj obljubljati, jim jamčiti da bom storil za njihovo dobro. A imel sem nos, da s tem nisem šel predaleč. Ko so bila pričakovanja prevelika, moja edina obljuba je bila, da bom storil vse kar je bilo takrat v mojim močeh. Kot župan sem bil, na nekem zboru krajanov, tudi izžvižgan ob zagovarjanju določene variante pri trasiranju zadnjega odseka obalne hitre ceste do Kopra, a ne zato ker se ne bi držal obljub. Obratno. Poslovil pa sem se z edinim resnim očitkom Koprčank in Koprčanov, da sem včasih preveč trmaril. Šef nove koalicije se bo tudi spomnil moje bogokletne izjave na slovesnosti 26. oktobra 1991 ob odhodu zadnjega vojaka JLA, ko sem pred 1500 teritorialci iz vseh koncev Slovenije, jedro zorenja domače vojske, vanj nakazal prvi korak k demilitarizaciji novorojene države. Leto prej smo bili pač sprejeli na občinski skupščini resolucijo o demilitariziranem statusu Kopra in osebno sem bil podpisal Deklaracijo za mir, ki je sanjala demilitarizirano Sloveniji.

Sicer kar me najbolj žalosti in zgraža je videti v druščini, ki nam bo za nekaj časa zagotovo vladala in grenila življenja, najmanj dva zdravnika, torej že po naravi poklica in poslanstva, humanista, ter stranko, ki se razglaša za krščansko in bi naj sledila papeževim (Božjim) besedam, ki jih to kar je zagrešil in še počne Izrael v Gazi, danes podobna Hirošimi  po 6. avgustom 1945 leta, v Libanonu, pa proti Iranu, s suportom ZDA, ne dotika, ki mirno spremljajo in sprejmejo prijateljevanje šefa nove koalicije, mimogrede še on z zdravnico doma,  z naročnikom iztrebljanja 70 tisoč in več Palestincev, od teh 22 tisoč otrok, 15 tisoč žensk, poleg še pobitih 1800 med humanitarci, zdravstvenimi delavci in novinarji, ki ga Mednarodno kazensko sodišče v Haagu preganja zaradi vojnih zločinov. Ene niso rekli, ko je Netanyahu čestital Janši za mandatarstvo in sta se v telefonskem pogovoru zavzela za novo prijateljevanje tudi med državama. Pisal sem Tini Bregant, Tadeju Ostrcu in Janezu Ciglerju ter jim povedano položil na dušo. O tem se molk nadaljuje, a slišali jim bomo še peti, kot Elda Viler pred 45 leti…«besede, besede, besede…«

Ko Resni.ci ne moreš več verjeti

Resni.ca kot račka…

Povolilna dogajanja, okoli oblikovanja nove, tokrat povsem desne koalicije ter 4. Janševe vlade, kažejo najbolj nazorno doslej kako je politika dejansko umetnost možnega, a sam dodajam, da tudi več ne pozna meja spodobnosti, oz. dna. Pa sem se spomnil  nekega kratkega stripa Giorgia Forattinija, najbolj znanega italijanskega karikaturista, izpred 50 let, na katerem sta upodobljena takratni predsednik italijanske republike Giovanni Leone in premier Aldo Moro. Slednji tiči z lopato v roki v nekaj metrov izkopani jami in sporoča predsedniku, ki z vrha votline spremlja kopanje, da je dosegel dno. A mu Leone odvrne: »Koplji dalje!«.

Se je v takem breznu znašla tudi Slovenija? Vsak naj presodi sam, a dejstvo je, da smo v 35 letih samostojnosti, volivke in volivci, zagotovo nehote, ker izigrani in prevarani, oblikovali politični unikum doslej v zgodovini slovenskega parlamentarizma. Nikoli prej ni bil poklican k vodenju Državnega zbora čisti novinec, ki se razglaša za opozicijskega poslanca, nikoli prej vladna koalicija in njena vlada nista nastajali z glasovi stranke, ki pravi da bo v opoziciji, sicer konstruktivni, a »trdi in neizprosni kot malokatera prej«, in nikoli prej ni bilo s strani predvsem sestavljavcev nove oblasti toliko prelomljenih predvolilnih obljub. Od same najmočnejše SDS, da ne bodo silili z vlado brez močne koalicijske in celo ustavne večine, do Demokratov Anžela Logarja, da ne bodo nikoli »skočili v objem« Janeza Janše, čemur osebno nisem nikoli verjel, že od takrat ko so se podali na domnevno samostojno pot, do najmanjše stranke, Resni.ce, da že iz naslova zamer zaradi pregona prejšnje Janševe vlade nasprotnikov obveznega cepljenja v času Covida, se s prvakom SDSa ne bodo nikoli spravili skupaj.

A dejstvo je, da se je pri vsem tem Zoran Stevanovič, ustanovitelj te stranke, že zapisal na vrh dosedanjih predsednikov in predsednice parlamenta, seveda ne po sposobnosti ali drugih vrlinah, še najmanj po etični drži in integriteti, zagotovo pa po fleksibilnosti, prilagodljivosti, amorfnosti ali recimo kar po dosledni nedoslednosti. Rekel je že vse in nasprotje vsega, da pri njegovih »funkcije ne pomenijo nič« in to takoj ko je pograbil prvo, ki mu je bila ponujena in ki je druga najpomembnejša v državi, da ne bo nikoli šel - kot sem že zapisal - v španovijo z Janšo, a je storil prav to, da ne bo prispeval glasov svoje poslanske skupine predlogu za Janševo kandidaturo, naslednji dan pa se je premislil, da stavita tako sam kot stranka na geslo »moč ljudem«, je pa bil prvi, ki je zavrnil zamisel odhajajoče koalicije da bi ljudem dali moč odločanja o tako imenovanem intervencijskem Omnibus zakonu »za razvoj Slovenije« – sindikati, ki že zbirajo podpise za razveljavitveni zakonodajni referendum mu pravijo »za razkroj Slovenije« - ki so ga bile sprejele stranke nove večine, z Resni.co vred, še preden bi dobili vlado. In izjavil je, tale gospod, mimogrede bivši disciplinsko problematičen policist, da bo takoj šel v Moskvo in pognal dialog z Rusko federacijo, - na to pot še čakamo - in da bo storil vse, da izstopimo iz zveze Nato… no tudi iz Evropske unije, a je kasneje priznal, da se je pri bil slednjem malce uštel, ker da je ta korak - kolikor sem ga razumel - preveč kompliciran.

Pot v Moskvo in izstopi, še iz Svetovne zdravstvene organizacije in drugih mednarodnih povezav ter struktur, bi naj bili zapisani in zacementirani v Resni.činih »programskih izhodiščih«, ki da ostajajo - kot pravi Stevanovič - glavno vodilo pri odnosih do nove koalicije in vlade. Ker smo ga slišali tudi izreči podporo koalicijski pogodbi s katero se Janša podaja na oblast, gre slednjega vprašati ali je vanjo zapisan tudi ta 360% obrat slovenske zunanje politike? Ve se da dialogu z Moskvo in odhodu iz Nata sem osebno zelo naklonjen!

Naj še pojasnim naslov, »Resni.ca kot račka«. Stranka se razglaša za opozicijsko a njena dejanja govorijo nasprotno. Ustavni pravnik, dr. Saša Zagorc, je tako držo posrečeno opisal s starim izraelskim pregovorom o rački: »Če hodiš kot račka, če plavaš kot račka, če kvakaš kot račka, potem si najbrž račka«.

»Non ci resta che piangere – Nam ne preostane drugega kot jokati«, je naslov ene najbolj prepoznavnih komediji neponovljivih Massima Troisija in Roberta Benignija. Skoraj 2 uri samega smeha in krohotanja. Bi se pa ta naslov bolj zvesto prilegel filmu, ki ga zadnje čase snemamo doma.

  

Načrtovan umor mednarodnega reda?

 

https://www.delo.si/sobotna-priloga/selektivna-uporaba-mednarodnega-prava-ko-pravila-veljajo-le-za-nasprotnike

Pravila mednarodnega prava veljajo le za nasprotnike – 2

Naj mi bo dovoljeno da se odzovem na poučen in prepotreben prispevek dr. Božo Cerarja, med najbolj znanimi imeni domače diplomacije, o tem kako se svetovna skupnost vede do mednarodnega prava. Naj takoj povem, da ga skoraj v celoti podpišem, saj na to kar trdi dr. Cerar sam opozarjam že vrsto let, najbolj konstantno od prvih sankciji EU proti Rusiji po agresiji 24.2.2022 na Ukrajino, ki niso sledile temu, kar smo bili videli 2003 leta ob še bolj spornemu, s povsem zlaganimi motivi, napadu Združenih držav Amerike na Irak. Še huje, takrat je dober del EU, s Slovenijo vred, sodeloval v koaliciji voljnih, ki je to nezakonito dejanje podpirala.

In danes, po več kot 20 let, ni nič drugače. Kaznujemo s pravcato ofenzivo sankciji in poskusov mednarodne osamitve Rusijo ker z okupacijo dela Ukrajine in nenehnimi napadi nanjo krši mednarodno pravo in Ustanovno listino Združenih Narodov, zaveznicam ZDA in Izraelu pa dopuščamo, da to isto pravo dobesedno cefrata. Genocid Palestincev v Gazi, njihov izgon iz Zahodnega brega, potem, ko so bile vse resolucije svetovne organizacije o nezakonitosti tega početja poteptane, agresija na Iran in na Libanon, samo ameriška na Venezuelo pa Trump napoveduje še prevzem shirane Kube, vse to v eklatantnem nasprotju s pravili mednarodnega reda, motijo Evropo le toliko, da tu pa tam kdo zaviha nos. Pa še to raje z roko nanj, da bi le ameriški despot tega ne opazil. Edini Evropejec, ki ni le zavihal nos ampak Trumpu jasno povedal kar mu gre in mu prepovedal uporabo oporišč na ozemlju svoje države za napade na Iran je bil španski premier Sanchez. Res, tudi nemški kancler Merz je glas dvignil, a ne tako kot kolega s Španije, da bi agresijo na Iran nedvoumno obsodil - le skritiziral jo je, ker da z napačno strategijo. Sam ni pojasnil kaj je s tem mislil?! Pa še najbolj mili odziv Evropske unije, da bi ne ostali le pri slabi volji posameznikov do početja Netanyahuja in Trumpa, poziv Španije, Irske in Slovenije k začasnem suspenzu pridružitvenega sporazuma z Izraelom zavoljo kršenja njegovega 2. člena, ki utemeljuje sodelovanje na spoštovanju človekovih pravic, v Bruslju ni šel skozi. Škandalozno!

Ob Dnevu Evrope je naša evropska komisarka Marta Kos, kot aktivistka soudeleženka prireditev v Ljubljani v počastitev dneva, dejala, kako se ji »zdi pomembno, da ko nas napadajo z Vzhoda (beri Rusija), kot z Zahoda (beri ZDA), držimo skupaj«, ob zavedanju, da »to kar imamo ne pride samo od sebe, oz. da moramo našo demokracijo in naše vrednote braniti«. Lepa izjava toda po svojem tudi bizarna, ker površna, nedorečena in nenačelna. Kaj je kot del ekipe Ursule von der Leyen v tem smislu, odkar je v Bruslju, sama storila. Soglašala z ukrepi proti »napadalcev z Vzhoda«, nisem pa slišal njenega glasu, da bi enako ravnali do »napadalcev z Zahoda«.

Mednarodno pravo ni mrtvo, le spoštuje se ga selektivno – pravi dr. Cerar, pri čemer dodaja, da njegove kršitve niso posamični eksces temveč sistemski pojav. Če je temu tako se celotnemu mednarodnemu redu, piše najhuje. Umira in se ugaša na obroke in podnebju nimamo kaj pripisati. Sistemske pojave generira, usmerja in nadzoruje človek, točneje oni, ki smo mu na volitvah zaupali, da bo skrbel za našo prihodnost. Sredi tega smo zadnje čase tudi pri nas doma. Kaj bo iz tega ratalo počakajmo še kak teden, nato verjamem, da eni v smeh, večina pa v jok!

... In žalostno je tudi pri medijih!

 

Kritičnega pogleda na svet, ki razpada vse manj!

Spoštovani bralke in bralci,  se sprašujete kdaj, kako to, da tudi naše vlade, mislim na oblasti sveta, ki mu pripadamo, to je Zahod (Zveza Nato, Evropska unija, Svet Evrope…), ki se razglaša za najbolj civiliziranega in spoštljivega do vladavine prava, obnašajo do posameznih izzivov časa, ki ga živimo, podobnih lastnosti, enkrat tako, drugič drugače, odvisno od vlog njihovih protagonistov, oz. od tega ali so nam zavezniki ali ne?! Ob tem, ne pozabimo, da velja za vse in za vsakogar dogovorjen in predpisan mednarodni red. Govorimo o določilih mednarodnega prava, prava morja, humanitarnega prava ter Ustanovne listine Organizacije združenih narodov, ki so predmet prepogostih kršitev. Problem je v tem, da ko jih kršijo izven našega ožjega mundusa jim to očitamo, jih obsojamo in sankcioniramo, ko jih mi pa, kot da smo v to skorajda primorani, da bi obranili neke druge pridobitve sodobne civilizacije - človekove pravice in svobodo, oz. demokracijo. Tudi takrat, ko je vidno z vesolja, da ne gre za to, temveč za preprosto nadvlado, za uveljavitev naših geopolitičnih, geostrateških in ekonomskih ter ostalih neokolonialnih interesov, na račun koga drugega.

Najbolj kričeč tovrstni primer je naš domači, evropski in širši zahodni odziv na vojno v Ukrajini, po ruski agresiji februarja 2022, ter na genocid v Palestini od oktobra 2023 dalje, in na vojno z Iranom, ki sta ju konec februarja letos sprožila Izrael in ameriška administracija. V prvem primeru - po 4 letih in pol napadov in spopadov, cca 14 tisoč ubitih civilistov, od teh 2 tisoč otrok - sta Nato in EU zasuli Rusijo z na stotine sankciji, jo skušali mednarodno osamiti, ter z nenehnim oboroževanjem Ukrajincev z vse bolj sodobnimi sistemi, stavili  - danes vidimo da zmotno - na njihovo končno zmago. V drugem pa - 63 tisoč pokončanih življenj v povsem sesuti Gazi, od teh 22 tisoč otrok, cca 2 tisoč v Libanonu in nekaj tisoč tudi v Iranu, z vodilnimi možmi vred, kar je, zavoljo obrambnih odzivov Irana in zaprtjem Hormuške ožine, botrovalo pričetku največje energetske krize Evrope v tem stoletju, posledično finančne in gospodarske tudi v globalnih razmerji -, pa razen izjem (glej Španijo) smo ali umolknili, ali se odkrito postavili na stran agresorjev, ne žrtev. Večina v Evropski uniji je zavrnila celo poziv Španije, Irske in Slovenije, da bi vsaj začasno zamrznili pridružitveni sporazum z Izraelom zaradi kratenja človekovih pravic. Oba primera sodita na vrh neizpodbitnih kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN!

O tem pisarim že ves čas, torej nič novega, a tokrat zato, da bi izrecno pozval medijske delavce osrednjih medijev, urednike, novinarje, kolumniste, poročevalce, k kritičnemu naslavljanju v svojih oddajah in poročanjih, te disparitete, te diskrepance, te asimetrije, te nenačelnosti, nedoslednosti in krivičnosti zahodnih oblasti, z domačo vred. Če zrem samo na RTV, oz. na TV Slovenija, nekaj malega v tem smislu zaznam v Tarči, ko vzame v pretres mednarodno situacijo, v kakem Žitnikovem Intervjuju, pri Marcelu in Milinkovičem Zrcalu tedna.

V Globusu in Mednarodnih obzorjih skoraj da nič, pa bi naj bili najbolj poklicani in kvalificirani oddaji o mednarodnih tematikah. Pisal sem urednikoma, Bakiču in Condeju, pa dopisniku iz Bruslja Juriču, a brez nikakršnega odziva. Da bi enkrat slišali vprašanje Leynovi, Kallasovi, ali Costi, se vam zdi prav in pravično, dame in gospodje, da se EU še vedno znaša samo nad Rusko federacijo in Ruse, ne pa tudi ob počenjanju veliko hujših rečeh, nad Izraelom in ZDA? Da bi enkrat slišali v Odmevih kritike narativov Zahoda do izpričanih izzivov - po kapljicah le Danilo Turk.

Vsi o tem kako se soočiti s globalno krizo, ki nastaja, ekonomisti, direktorji, obramboslovci, analitiki, nihče pa ki bi kazalec usmeril na prva njena sprožitelja, na Natanyahuja in Trumpa, ter ju klical h končanju napadov na Gazo, na Libanon, na Iran... Edini, ki se poleg španskega premiera upa reči bobu bob, ker se Trumpa ne boji, kot je sam priznal, še Papež Leon 14. zaslužnega sukcesorja velikega Frančiška.

Čemu ta strah, čemu ta zadržanost, čemu ta samocenzura, kolegi in kolegice novinarji?

EU vse bolj skisana...

 

Zahod in načelnost…

Sta pojma združljiva? Tu pa tam, kdaj pa kdaj, včasih, izjemoma, po vremenu, po trenutnem razpoloženju onega ali onih, ki naj bi na načelnosti gradili pravila sobivanja deklarirano najbolj naprednega in civiliziranega dela sveta. Bila je minule dni priložnost, da bi v Bruslju na vrhu zunanjih ministrov, Evropska unija končno pokazala načelnost, doslednost, koherentnost in pravičnost ob pozivu treh njenih članic: Španije, Irske in Slovenije – Robertu Golobu in Tanji Fajon sem poslal čestitko -  da bi zavoljo kriminalnega početja Izraela s Palestinci v Gazi in na Zahodnem bregu (genocid, nasilni izgoni in ekspropriacije, diskriminatorna uvedba smrtne kazni izključno za pripadnike tega naroda itd) vsaj začasno prekinila pridružitveni sporazum z njim, ki mimogrede v 2. členu vzajemno sodelovanje jasno pogojuje s spoštovanjem človekovih pravic. Kako bogokletno utegnejo zveniti v ušesih Netanyahuja in njegovih ministrov te tri besede, če v povezavi s Palestinci?!

To dobro vedo Nemci, zavoljo podobnega pojmovanja človekovih pravic v nekem drugem času predvsem na račun Židov, ki so, Nemci,  sedanjemu Izraelu iz naslova zgodovinskega dolga takoj priskočili na pomoč ter še z nekaterimi drugimi članicami unije preprečili, da bi se okrog pobude Španije, Irske in naše države, zbralo soglasje.

Do Rusije, ki je Ukrajini prizadejala, po številu žrtev in obsegu razdejanji in to v letu in pol več, 5 do 7 krat manj škode kot je to storil, s sponzorstvom ZDA, v Gazi, na Zahodnem bregu ter zadnje mesece še v Libanonu Izrael, se kaznovalni ukrepi nadaljujejo, medtem ko izraelski režim ostaja nedotaknjen, razen kake malenkosti, oz. bolj simbolne sankcije posamičnih držav kot tudi naša. Ko sem pisal Golobu in Fajonovi, sem znova predlagal, da če je temu tako, če se EU ne more odzvati do mednarodnih izzivov podobnih karakteristik z enakimi vatli, naj Slovenija, skupaj s Španijo, Irsko, morda še Slovaško, Češko in še s kom, ali tudi sama, zavrne podporo nadaljnjim sankcijam proti Ruski federaciji. Vladavina prava, mednarodno, humanitarno in pomorsko pravo, določila Ustanovne listine OZN ter na splošno utečena pravila in uzance v mednarodnih odnosih… ali veljajo za vse, ali za nikogar! In sam trdim še enkrat več, da če si Izrael in tudi ZDA – glej početja Trumpove administracije do Irana, še prej do Venezuele in Kube, s sodobnim piratstvom v Karibskem morju in apetitih do Grenlandije in Kanade, nenazadnje z izstopom iz Pariškega podnebnega dogovora in iz agenciji ter drugih struktur same Organizacije združenih narodov v škodo celotnemu svetu – ne zaslužita prezir, si ga še manj Rusija!

Mali preskok, a še vedno na temo načelnosti Zahoda.

Minuli torek je bil na čelu Slovenskega Olimpijskega komiteja znova, drugič, soglasno potrjen Franjo Bobinac. Zaslužil si je seveda tudi on čestitko, ko sem mu položil na srce skrb za poštenost olimpizma še na svetovni ravni, da bi ob prvi priliki storil to kar je poskušala v Bruslju, pa ji ni ratalo, Tanja Fajon. Pozval sem ga namreč k prizadevanjem v odnosu do drugih nacionalnih olimpijskih komitejev in do svetovnega - do MOKa, da bi, recimo temu, »rehabilitirali« in to enakopravno, v olimpijska in ostala športna dogajanja izključene ruske športnike. Še enkrat, če vsakič ponosno in pod svojimi zastavami definiralo Izraelci in Američani, enako pravico gre priznati Rusom in Belorusom, edinima narodoma, ki je bilo ob ruski agresiji na Ukrajino to veselje odvzeto. Šele takrat bo imel Bobinac pravi meter za uveljavitev sanje o Sloveniji kot najbolj športna nacija na svetu.

Tudi novinci imajo kdaj prav!

 

Stevanovič v Moskvo?!… Dajmo mu blagoslov.

Ministre odhajajoče vlade Roberta Goloba, od premiera samega do ministrice za zunanje in evropske zadeve Tanje Fajon, ministra za obrambo Boruta Sajovica,  ministrice za infrastrukturo Alenke Bratušek in ostalih… pozivam, da preden prepustijo svoje stole, mize in fikuse naslednikom, storijo končno eno pametno v zvezi z vojno v Ukrajini, priznajo da ima novoizvoljeni predsednik Državnega zbora, Zoran Stevanovič, prav, ko napove pot v Moskvo in obisk Dume… Če?! Da, če od nje ne bo odstopil, če se ne bo premislil, kot je že kreativno prodajal svojim volivkam in volivcem in sicer javnosti ostale dane obljube?! No, da ga nimam za verodostojnega in primernega za položaj do katerega se je dokopal, sem pojasnil v mojem prejšnjem pismu, pozdravljam pa odnos, ki ga ves čas goji in izkazuje do ukrajinske vojne in Nata in pri tem ga bom še dodatno spodbujal. Sklada se s pogledi velike večine mirovnic in mirovnikov, ki bi radi, da se spopadi končajo, sklene mir in se odnosi z Rusko federacijo vrnejo čimprej v neko znosno sosedstvo. Vrnejo naj se v EU tudi ceneni ruski energenti, še kako potrebni ob tem, kar ZDA počnejo z Iranom, ki tamkajšnje nevarno draži. Glede Nata, pa naj se vsaj preveri razpoloženje ljudi do slovenskega članstva vanj. Osebno sem mu nasprotoval že v času referenduma leta 2003, ko smo se zanj odločali. Po 23 letih so se zadeve v zvezi z vlogo in početjem tega zavezništva, nenazadnje višina »članarine«, toliko spremenile, da bi kazalo znova vprašati narod, ali se vanj še čuti varnega in se mu zdi cena te varnosti primerna, ali prej morda obratno? Ne pozabimo, da je bila širitev Nata proti ruskim mejam (priprave na sprejem Ukrajine) glavna iskra, ki je zanetila konflikt.

Zanimivo, da ob Stevanovičevi najavi poti v rusko prestolnico, prvak SDSa in najbolj verjetni vnovični mandatar Janez Janša ni rekel ničesar. Res je, da ko je prišlo do ruske agresije 24.2.2022, je bil prvi »Evropejec«, ki je šel s parimi kolegi v Kijev, obljubljat Ukrajincem evropsko pomoč in da je bila takrat Slovenija prva, ki je napadeni državi dostavila orožje (tanke), a današnji molk lahko izpričuje spoznanje, da z dosedanjim pristopom EU in Nata do te vojne rezultatov ni, ker se le ta nadaljuje in ruske sile, potem ko so zasedle že več od petine ukrajinskega ozemlja še napredujejo, in da bi zatorej ne bilo slabo če bi se poiskale alternativne poti h končanju te drame. Prijatelj Orbana in zaprisežen fan Donalda Trumpa, ki sta oba dokaj blizu Putinu, je tudi okoliščina, ki je ne gre zanemariti.

Zato še enkrat, spoštovani Golob, Fajon, Sajovic, Bratuškova in ostali… vzemite za dobro to, kar namerava storiti novopečeni predsednik parlamenta s to svojo željo po obisku Moskve in nehajte vztrajati z bunkerjem do Rusije, ki so nam ga vsilili in nam ga še vedno vsiljujejo Leynova, Kallasova, Rutte, Merz, Macron, Tusk in še drugi vojni hujskači.

Gospod Golob, vi se pogosto hvalite z načelnostjo in doslednostjo svoje vlade do mednarodnih izzivov. No, zdaj ko je madžarski avtokrat padel in ni več zadržkov za nadaljevanje s sankcioniranjem Ruske federacije, bo sprožen že 20. tovrstni paket, medtem ko do še hujše in nekaj krat bolj krvave drame, ki se že tri leta odvija na Bližnjem vzhodu, od genocida Palestincev v Gazi, do ekspropriaciji njihovega imetja na Zahodnem bregu, zadnje mesece še ameriško-izraelska agresija na Iran in izraelski vdor v Libanon, podobnega odziva Evropske unije in Nata niti približno ni. Ene same sankcije proti agresorjem ni bilo sprožene. Če bi res bili koherentni, bi rekli Bruslju: »Zdaj pa dovolj. Če si Netanyahu in Trump ne zaslužita sankciji, si jih Putin še manj!«

Na koncu pa še svarilo. Si predstavljate, koalicijski dame in gospodje na poti v opozicijo, da to česar v celem mandatu v zvezi z Ukrajino niste storili vi, stori nova vlada, da se Janša upre Leynovi in Rutteju ter zajaha tudi sam dialog s Putinom ter se pridruži Trumpu pri pogajanjih o miru? In da mu mirovniki, že zavoljo načelnosti, zaploskamo?

 

 

Trump in Netanyahu zagospodarila Zahodu

 

ZDA in Izrael potiskata svet v kaos, mi krivimo Iran?!

"Iranska brezbrižnost do držav, ki nikoli niso bile vpletene v ta spor, ne vpliva samo na obrestne mere hipotekarnih kreditov in na cene bencina ter na življenjske stroške v Združenem kraljestvu in mnogo drugih državah po svetu, ampak vpliva na našo svetovno gospodarsko varnost," je dejala britanska zunanja ministrica,  Yvette Cooper, na nedavnem video-srečanju predstavnikov več kot 40 držav o usodi Hormuške ožine. Bila je pobudnica le tega. Kako licemerje! Kako zavržno zvenijo te besede ob dejstvu, da vojne, ki je privedla do otežkočene in hudo tvegane plovbe preko omenjene ožine ni sprožil Iran, ampak sta to storili zahodni zaveznici, ZDA in Izrael. Kako si je mogoče pred tem še vedno zatiskati oči. Očita se Iranu brezbrižnost do držav, ki da nikoli niso bile vpletene v ta spor. Referira seveda na nas Evropejce in na Azijce, ki takoj po Iranu, kot žrtev agresije, ki že plačuje visok krvni davek in mu vse manj uravnovešen Trump grozi s »pokončanjem v eni sami noči« - a smo vse bližje jedrskemu udaru? -  najbolj trpimo posledice te vojne na naše energetske, finančne, gospodarske, socialne in tudi varnostne bilance. Toda da se nismo vpletli v ta spor ne drži. Vpletli smo se v trenutku, ko te agresije nismo obsodili ali jo celo nekateri odobravali, ko smo se nanjo odzvali. Ravnali smo diametralno nasprotno od ruske na Ukrajino, čeprav je slo za povsem enako kršitev mednarodnega in humanitarnega prava ter Ustanovne listine OZN. Takrat so nam besede obsodbe, izključevanja in kaznovanja agresorja tekle kot po maslu.

Na tej video-povezavi je bila tudi naša zunanja ministrica Tanja Fajon. Med previdnejšimi glede pripravljenosti prispevati k zagotavljanju varnosti v zoženi ožini – domnevamo lahko da samo z napotitvijo za to usposobljenih pomorskih sil, ki bi postale seveda dodatne tarče iranskega gneva in odpora?! - je po sestanku dejala,  da so se kolegice in kolegi strinjali okoli nujnosti usklajene diplomacije. Seveda, po diplomatskih poteh, hvala Bogu! Toda problema nihče ni naslovil tako, kot bi preprost državljan, bodisi evropske bodisi azijske celine, ki najbolj čuti posledice te drame, pričakoval, in sicer, kot je pri nas doma povsem jasno spregovorila koalicijska Levica: »Naj ZDA in Izrael prenehata z vojno, ki sta jo začela, pa bo morska pot ponovno odprta, kot je bila pred napadom.«. Sherlock Holmes bi pri tem dejal: »Elementary, my dear Watson«.

Morala bi se postaviti na tem stališču tudi naša ministrica, zlasti potem, ki je že bila ob napadu 18. marca, kritična do ZDA in Izraela – nerazumno, žal, še bolj do Irana, ker je vračal udarce in je zavoljo tega poklicala na zagovor njegovo veleposlanico, ne pa pandana agresorjev – a vendar, vztrajati bi morala pri tem, da bi vsi udeleženke in udeleženci video-srečanja v en glas zahtevali, ali vsaj pozvali, moledovali, ponižno prosili Trumpa in Netanyahuja, da naj končata z agresijo! Zaenkrat edino Španija, preko svojega premiera Pedra Sancheza, je v tem smislu pokazala da ima jajca!

Če bi sam bil na mestu Fajonove, bi ob spoznanju, da mi je posel ušel iz rok, da sem z njim iztiril iz načelnosti in doslednosti, kar je zakričalo zlasti ob začetku izraelskega pobijanja Palestincev v Gazi, zavoljo bodisi lastne nepazljivosti, bodisi pritiskov iz vrha, odstopil s položaja. Toda recimo, da ima ministrica tršo kožo in da je nekoliko zadihala ter se okrepčala z relativno uspešnim predsedovanjem RS Varnostnemu svetu Združenih narodov, a zadnji vzdihljaji Golobovega mandata so jo znova postavili pred hudimi preizkušnjami, pred katerimi bi moja malenkost zagotovo dvignila roke. Sporočil bi predsedniku vlade: »Tokrat pa se res ne grem več!«. Omenil sem že nespodobno povabilo na zagovor Iranske ambasadorke, še huje pa je bil vladni, oz. Svobodin NE ministričinemu predlogu da bi se Slovenija pridružila tožbi Južne Afrike na Meddržavnem sodišču v Haagu proti Izraelu zaradi genocida nad Palestinci, kar se je obljubljalo že skoraj pol leta prej,  ter nenazadnje besedne akrobacije na omenjeni video-povezavi glede usode Hormuške ožine in znova nekoherentno pristajanje na kazalec, ki ga je britanska kolegica usmerila na Iran, da bi se le izognili mrkemu pogledu in divjaških groženj ameriškega despota, prvega krivca za ves ta kaos, na naš račun.  Skušal bi si vsaj delno povrniti obraz, oz. oditi z dvignjeno glavo.