Ne pozabimo kdo je začel vojno!

 

Kdo je agresor in kdo žrtev? UL OZN je jasna, prebrati jo je treba.

 

24. februar 2022 – ruski napad na Ukrajino

»Putin je ravnokar sprožil obsežno invazijo na Ukrajino. Miroljubna ukrajinska mesta so tarča napadov. To je vojna agresije. Ukrajina se bo branila in zmagala. Svet lahko in mora ustaviti Putina. Čas za ukrepanje je zdaj,« na Twitterju zgodaj zjutraj zapiše ukrajinski zunanji minister Kuleba.

Že takoj iz Bruslja skupna obsodba predsednice Evropske komisije, Ursule von der Leyen, predsednika Evropskega sveta, Charlesa Michela, ki na Twitterju sporočita, da »bo Kremelj odgovarjal za svoja dejanja«, enak odziv s strani generalnega sekretarja zveze Nato, Jensa Stoltenberga, ki za tisto jutro skliče izredno zasedanje veleposlanikov 30 članic zavezništva.

Ostri obsodbi tudi iz Ljubljane. Premier Janez Janša tvitne, da mora »Rusija takoj umakniti svojo vojsko in v celoti spoštovati ozemeljsko celovitost Ukrajine,« ter pozove zaveznike k vzpostaviti območja prepovedi preletov, predsednik Republike, Borut Pahor, pa obtoži Rusijo za grobo kršitev mednarodnega prava in načela OZN o mirnem reševanju sporov ter izrazi solidarnost z državljani Ukrajine. Povejmo, da z zamenjavo vlade (Robert Golob) in predsednika Republike (Nataša Pirc Musar), se odnos do te vojne in do Rusije ne bo spremenil.

 

28. februar 2026 – ameriško-izraelski napad na Iran

»Država Izrael je izvedla preventivni napad na Iran«, tako jutranje sporočilo obrambnega ministrstva. In iz Teherana poročajo, da sta v mestu odjeknili glasni eksploziji. V Jeruzalemu so se medtem oglasile sirene, ljudje po vsej državi pa so prejeli telefonska opozorila o "izjemno resni grožnji«. Izve se kmalu, da je bil napad usklajen z ZDA. Ameriški predsednik Trump na svojem družbenem omrežju »Truth Social« zapiše, da je Ameriška vojska začela obsežno vojaško operacijo v Iranu »z namenom odprave groženj, ki jih predstavlja iranski režim.«

Predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednika Evropskega sveta Antonia Costo zaskrbita potencialno ogrožena jedrska varnost na območju in širše, zato pozoveta k skrajni zadržanosti, zaščiti civilistov in polnemu spoštovanju mednarodnega prava. Na račun agresorja, oz. napadalcev - ZDA in Izraela - niti beseda kritike, kje šele obsodbe. Pa se že ve, da je bilo ubitih v Teheranu, ob raketiranju njihove šole, 150 deklet, kasneje da tudi verskega voditelja, ajatolaha Hameneia, ni bilo več med živimi. Beseda obsodba bi se pojavila šele, ko je Iran, in to na njegov račun, na ameriško-izraelski napad odgovoril z brezpilotnimi letalniki in raketami na Izrael e na ameriške postojanke sirom regije. Trije evropske države, dve članici EU, vse tri članice Nata (Francija, Nemčija in Združeno Kraljestvo) bi celo zagrozile Iranu še z njihovim vojaškim posegom.

Kako pa naši doma?

"Slovenija z zaskrbljenostjo spremlja poročila o izraelsko-ameriškem napadu na Iran. Pozivamo vse vpletene strani k takojšnji deeskalaciji, zadržanosti in spoštovanju mednarodnega prava ter Ustanovne listine OZN," poročajo iz Ministrstva za zunanje in evropske zadeve. Sama ministrica Tanja Fajon gre še dlje z obsodbo »uporabe sile tako ZDA kot Izraela a seveda, tudi povračilnih ukrepov Irana po vsej regiji«, ker da vse to »ogroža življenja nedolžnih civilistov in ima zelo resne posledice za mednarodni mir in varnost«. A na zagovor pokliče, krivično, samo veleposlanika Irana. Korektno in pošteno bi bilo da bi bil šele tretji v čakalnici.

Premier Robert Golob doda na X: "Pogum iranskega prebivalstva v boju za spoštovanje njihovih pravic in boljšo prihodnost bo vedno imel našo neomajno podporo. Vse strani pozivam, da se še posebej vzdržijo napadov na nedolžno civilno prebivalstvo. Svet ne potrebuje novih vojn. Diplomaciji je potrebno dati prednost."

Nato še predsednica republike Nataša Pirc Musar s pozivom vsem vpletenim stranem k »takojšnjemu umiku od vojaških dejanj in k vzpostavitvi dialoga. Reševanje sporov z diplomatskimi sredstvi in spoštovanjem mednarodnega prava ostaja edina trajnostna pot k varnosti in zaščiti civilnega prebivalstva."

No, ne najbolj načelno a tudi ne tako slabo v primerjavi z Macronom, Merzom in Starnerjem - edini evropski voditelj, ki  je jasno in nedvoumno obsodil ameriško-izraelsko agresijo na Iran, kljub neprijaznim besedam na račun njegovega režima, ostaja španski premier Pedro Sanchez - pa vendar, daleč od načelnega odziva do ruskega napada na Ukrajino. In enako, nekritično ter pavšalno odzivanje doma tudi s strani mainstream medijev, zlasti TV Slo, ne da bi uredniki prebrali kaj pravi Ustanovna listina OZN v teh primerih:

2. člen, 4. alineja: članice se v mednarodnih odnosih vzdržujejo groženj s silo ali uporabe sile zoper ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost katere koli države ali drugega tovrstnega ravnanja, ki ni skladno s cilji Organizacije združenih narodov.

Kdo je grozil s silo ter jo uporabil zoper ozemeljsko celovitost in politično neodvisnost druge države je jasno: ZDA in Izrael zoper Iran!...

51. člen, 1. odstavek: Nobena določba ustanovne listine ne posega v neodtujljivo pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe ob vojaškem napadu na članico Organizacije združenih narodov, vse dokler Varnostni svet ne sprejme potrebnih ukrepov za ohranitev mednarodnega miru in varnosti.

Ni torej določbe, ki bi onemogočala Iranu da se ob vojaški agresiji brani, tudi tako da vrne udarec na vse dosegljive zmogljivosti napadalcev.

Vabim odločevalce in urednike, da si te reči preberejo preden ustrelijo floskule o kršitvah mednarodnega prava kar počez. Sicer bolj, ko gre vojna naprej in se širi – na Izraelskem udaru je znova tudi Libanon -  bolj bledi spomin na onega, ki jo je zanetil. A to ni prav, zato si nekje zapišimo: Če trdimo, da je vojno v Ukrajini zanetil Putin, bodi nam to všeč ali ne, priznajmo, da sta sedanjo širšo vojno na Bližnjem Vzhodu, z vsemi posledicami, varnostnimi, energetskimi, gospodarskimi, finančnimi, logističnimi in potovalnimi, zanetila Netanyahu in Trump!

Povabilo vladi, da se poslovi častno!

 

POZIV DRŽAVNEMU VRHU

k doslednosti, oz. k ravnanju po enakih standardih v zunanji politiki

 

V času, ko se mednarodni red vse bolj krha in ko se načela mednarodnega prava selektivno ali, če hočemo, kreativno razlagajo glede na politične interese, se mnoge državljanke in državljani sprašujejo, podpisnice in podpisniki zagotovo, ali se bo naša vlada končno, pri odzivanju na to stanje in na posamezne izzive, ki ga generirajo, začela vesti po enakih merilih, ne glede na akterje v igri.

Ob agresiji Rusije na Ukrajino smo bili odločni, enotni in glasni. Obsodili smo jo, ker je teptala mednarodno pravo in Ustanovno listino OZN, zahtevali smo spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti napadene države ter podprli tako sankcije zoper agresorja kot vsestransko pomoč, tudi vojaško, njegovi žrtvi. Načelno, jasno in brez omahovanja. Šele po nekaj mesecih, ko je postajalo jasno, da tovrstni odziv ne bo obrodil sadov, da ne bo prisilil ruskega vodstva k zaustavitvi operacije in k umiku svojih sil iz Ukrajine, smo vas pozvali k spremembi pristopa do tega konflikta, oz. k zamenjavi palice s korenčkom; k oživitvi dialoga tudi z Moskvo. Da smo ciljali prav kažeta trajanje te vojne in stanje na fronti.

Toda prvotni odziv je bil načelen, dostojanstven. Zato danes pričakujemo enako doslednost ob ravnanju Izraela in Združenih držav Amerike v odnosu do Irana. Prva odziva tako predsednika vlade kot zunanje ministrice tega pričakovanja žal nista upravičila. Do tokratnega vojaškega napada se nista opredelila tako kot v primeru ruskega nad Ukrajino. Ministrica je sicer v Bruslju »obsodila vojaško zaostrovanje, oz. uporabo sile tako ZDA kot Izraela«, a obenem tudi »povračilne ukrepe Irana po vsej regiji« - ne pomnim, da bi kdaj posvarili Ukrajino, da ne bi smela raketirati sovražnikovih postojank izven svojega ozemlja?! – a kasneje, domnevamo, glasovala za še hujšo resolucijo zunanjih ministrov EU, ki poziva vse strani k "maksimalni vzdržanosti in k spoštovanju mednarodnega prava v vojni z Iranom«, obsoja pa samo »povračilne ukrepe Irana na cilje v državah v regiji«.

Pričakovali bi z naše strani tudi obsodbo uboja iranskega verskega voditelja Hameneja, pri čemer bi se, glede na relativno normalne odnose z Iranom, spodobilo, da bi iranskemu vodstvu izrekli sožalje. Pomanjkljiv in zlasti dvoumen je odziv predsednika vlade; izrazil je zaskrbljenost nad eskalacijo razmer in podporo pogumnemu iranskemu prebivalstvu v »boju za svoje pravice«, ni pa pojasnil kateri boj ima v mislih? Proti ameriško-izraelskemu agresorju, ali proti domačemu teokratskemu režimu?

Dve koalicijski stranki – Socialni Demokrati in Levica -  sta vendarle agresijo ZDA in Izraela obsodili in to nedvoumno! Enako je storila Španija, preko premierja Pedra Sancheza, s čimer tudi morebitno sklicevanje na enotnost znotraj EU postane le ceneni izgovor za tovrstne nedorečenosti. Francija, Nemčija in Velika Britanija so nasprotno od Španije, obsodbo usmerile na iranski režim ker se je na agresijo odzval ter mu celo zagrozile s protinapadi.

Že zdaj sankcioniramo Iran, njegovo Islamsko revolucionarno gardo smo razglasili za teroristično organizacijo, ne da bi pri tem v Bruslju dosegli, da bi enako storili z izraelsko vojsko, genocidu navkljub. Hkrati se prepogosto izogibamo jasnim opredelitvam, kadar gre za vprašljiva ravnanja naših zaveznic tudi ob drugih situacijah, recimo, do Venezuele in Kube, ob zasegih tujih tovornih ladji v mednarodnih vodah, kar je oblika sodobnega piratstva in eklatantna kršitev prava morja. Še bi lahko našteli.

Ali si bomo prizadevali za skupno, jasno in načelno obsodbo tokratne agresije tudi na ravni Evropske unije? Ali bomo znova dovolili, da politični interesi prevladajo nad načeli, ki jih sicer javno zagovarjamo? Ne gre za izbiro strani med državami, gre za izbiro med načelnostjo in oportunizmom. 

Če verjamemo v mednarodno pravo, potem mora to veljati za vse. Če obsojamo agresijo, jo moramo obsoditi ne glede na to, kdo jo izvršil.  Če zagovarjamo človekove pravice in suverenost, potem to ne sme biti odvisno od geopolitičnih zavezništev in trenutnih interesov.

Zato vas kot odgovorne nosilce oblasti pozivamo k doslednosti, transparentnosti in enakim merilom. Le tako bomo ohranili verodostojnost doma in v mednarodni skupnosti. Končajte mandat z dostojanstvom!

 

Koper, 2.marec 2026

 

Podpisnice in podpisniki:

Aurelio Juri, Polona Jamnik, Spomenka Hribar, Igor Ž. Žagar, Rudi Rizman, Uroš Lipušček, Franco Juri, Bogomir Kovač, Nataša Sukič, Andrej Mašera, Božidar Flajšman, Jože Pirjevec, Marjan Šiftar, Miloš Šonc, Drago Kosmač, Ljuba Miljušević,  Mira Hladnik, Miran Hladnik, Jadran Čalija, Alan Medveš, Boris Žnidarič, Violeta Tomič, Darko Žnidarčič, Borut Stražišar, Gordana Žnidarčič, Ira Zorko, Dunja Hvastja Ukmar, Peter Kovačič Peršin, Franc Žnidaršič, Danijel Rebolj, Remzo Skenderovič, Janez Mohorič, Primož Zgonc, Branka Černigoj, Anica Cucek, Majda Koren, Jadranka Šturm Kocijan, Franjo Žagar, Mitja Manček, Martina Šuhel, Mira Muršič, Bojan Končan, Janez Jančar, Peter Lovšin, Darja Lovšin, Andrej Šušterič, Branko Šekoranja, Staša Glavič, Danilo Bašin, Jelka Bašin, Vasja Bašin, Mitja Klopčar

... novi svetovni vladar

 

Po 90 letih nov skrb vzbujajoč »klinični primer«

Da je Donald Trump dokaj resen klinični primer ne bi smelo biti več dvoma. Odkrito priznava, da pri tem kar počne, vladavina prava ga ne zanima, ker da ravna izključno po lastni vesti, presoji in morali, da mu kaj dosti ne pomenijo tudi mednarodni dogovori in zavezništva ter demokratični standardi celo v lastni državi, kamor pokliče vojsko da utiša vse bolj množično nezadovoljstvo lastne populacije, se sam razglaša, potem ko je tudi vojaško asistiral Izraelu pri genocidu Palestincev, napadel Iran in Venezuelo, pa plovila in tankerje v mednarodnih vodah Atlantika, pobil pri tem na stotine ljudi, za najbolj zaslužnega mirovnika na planetu in iz tega naslova javno okrca Norveško, ker mu lani ni podelila Nobelove nagrade za mir.

Gremo dalje. Z vojno v Ukrajini, ki naj bi jo ob nastopu mandata rešil v 24 urah, se skoraj več ne ukvarja, trudi pa se zelo, da bi si prilastil, kot sam pravi, »zlepa ali zgrda«, Grenlandijo tudi za ceno razpada zveze Nato in zavezništva z Evropo, ter zaveznikom, ki se s tem prevzemom ne strinjajo grozi z carinsko vojno, za Gazo ustanavlja nek povsem svoj, kolikor že podprt  s strani Varnostnega sveta Združenih narodov, »Odbor za mir«, ki mu bo sam, dosmrtno, predsedoval, in ki naj bi nadziral demilitarizacijo ter obnovo razdejane enklave pa tudi vzpostavitev prehodne palestinske vlade - pod zastavo miru na Bližnjem vzhodu sam sebi s tujim denarjem kupuje najbolj donosen gradbeni posel stoletja, prijatelju Netanjahuju pa podrejeno in poslušno palestinsko skupnost. Razkrije celo ambicijo, da bi ta odbor spremljal in sproti razreševal tudi ostale konflikte na planetu, na mesto za to poklicane a vse manj učinkovite svetovne organizacije, ki ji prav ZDA z zlorabo pravice do veta v Varnostnem svetu sproti jemljejo avtoriteto in moč. Povabil je v ta odbor dobro tretjino članic OZN, tudi Slovenijo, a odzivi niso navdušeni.  Upajmo, da vsaj mi – Slovenija, ki smo med redkimi na Zahodu v početju Izraela prepoznali genocid, ne vstopimo v to pokvarjeno in perverzno  igro, pa me čudi obratno mnenje nekdanjega predsednika Danila Turka, ki ga sicer zelo cenim,  da bi naj bilo to sodelovanje lahko tudi dobrodošlo in koristno?!

1972 leta je zagledalo luč sveta neko tajno poročilo iz časa 2. svetovne vojne, - avtor nemški psihoanalitik Walter Langer -  o »Kliničnem primeru Adolfa Hitlerja«. Označuje firerja za paranoika, ki ga je pestila manija veličanstva in poslanstva ter manija preganjanja Judov, ki jim je pripisoval grozovite madeže in diabolične spletke. Hitlerjeva osebna paranoična blodnja in kolektivna blodnja nacistov in njihovih privržencev - je še zapisal Langer - sta bili medsebojno odvisni, osmozni: medsebojno sta se krepili. Bil je Hitler »nevrotični psihopat na robu shizofrenije«. Zamenjajmo nekaj pojmov, pa da vidimo ali bi se ta diagnoza prilegla še komu?! Namesto »Jude« napišimo »priseljence« in »naciste« nadomestimo s »kapitolskimi vstajniki«. Bi šlo?

Kaj je našim prednikom zakuhal Hitler vemo, kaj nam že kuha Trump tudi, a tako hudo še ni, vsaj nam Zahodnjakom, toda Trumpova kuharija se je šele začela in kaj bo iz nje že v tem letu ter do konca mandata, če bo sam sploh pristal na to, da ga vrne volivcem, bomo še videli, a ne kaže dobro tudi z vidika boja proti podnebnemu zlomu ne. Ne gre pozabiti, ob vseh obrokih stresa, skrbi in negotovosti, ki nam jih trenutni ameriški predsednik  servira že skoraj dnevno,  da so ZDA, kot največje proizvajalke ogljikovega dioksida, ključne pri tem boju, a so se po Trumpovem ukazu, iz njega umaknile, češ gre za goljufivo pričo. To zlasti polagam na srce onemu delu domače javnosti, ki po predvolilnih anketah nagrajuje prvo podpornico in občudovalko Trumpa, Janševo Slovensko demokratsko stranko, in ki tudi sama boj proti podnebnim spremembam, navkljub ugotovitvam, empiričnim dokazom, opozorilom znanosti in ostale za podnebje kvalificirane stroke, nenazadnje smo sami že doživeli in utrpeli ekstremne poplave, podore, žledolome, suše in požare… vidi kot zaroto in razvojno zavoro.  

 

Nobel vs Trump

 

Trump do nagrade za mir? Nobel se v grobu obrača.

Ko bi danes izkopali ostanke Alfreda Bernharda Nobla bi jih zagotovo našli obrnjene navzdol, na trebuh, če že ne kar razmetane po krsti, tolikokrat so člani 5-članske komisije, ki jo imenuje norveški parlament za izbor nagrajencev najbolj prestižne nagrade Za mir, izbrali vprašljivo do duhovne zapuščine velikega švedskega kemika, inženirja in inovatorja. Slednji je namreč v svoji oporoki naročil, da naj dobi nagrado za mir ona ali oni, ki je »naredil največ za bratstvo med narodi, za ukinitev in zmanjšanje velikosti aktivnih vojsk in za organizacijo ter promocijo mirovnih kongresov«.

In ko to preberemo se vprašajmo, kaj je storila María Corina Machado, voditeljica venezuelske opozicije, da bi si ta naslov zaslužila? Tokrat je z izborom njenega imena komisija dosegla dno… gospa ni storila ene v korist bratstva med narodi – še lastnega ni znala povezati - ene ni rekla v prid demilitarizaciji in miru, povrh vsega je še podarila nagrado prvemu svetovnemu militaristu, zaničevalcu mednarodnega prava in destabilizatorju svetovnega reda, anti-Nobelovcu par excellence,  tako, da bi morali zavoljo že samega načela integritete člani komisije skupinsko podati odstop, sicer bo svetovna skupnost spoznala, da je nagrada povsem razvrednotena, da se z njo podeljevalci že norčujejo. Machadova se za to gesto do Trumpa sicer sklicuje na medaljo s podobo Georgea Washingtona, ki jo bil francoski plemič Marquis De Lafayette, znan kot »heroj dveh svetov«, in tesen svetovalec ustanovitelja ZDA, 1826 leta v znak prijateljstva med državama podelil Simonu Bolivarju, venezuelskemu revolucionarju, najbolj zaslužnemu po osamosvojitvi Latinske Amerike od španskega imperija. »Dvesto let kasneje Bolívarjevo ljudstvo - je pojasnila - Washingtonovemu nasledniku vrača medaljo, v tem primeru medaljo Nobelove nagrade za mir, kot priznanje za njegovo edinstveno zavezanost naši svobodi«.

Če pomislimo na to, da je Madurov režim še vedno na svojem mestu in da Trump z njim že kuje dobičkonosne posle,  da slednji demokracijo meri po denarju, ki mu priteče na račun in po osebnih simpatijah, celo v lastni državi,  da grozi s podrejanjem še Kolumbije in Kube, da izvaja piratstvo v Atlantiku z zasegom tujih tankerjev, da obenem še vedno oborožuje Izrael, ko le ta nadaljuje z izživljanjem nad Palestinci v Gazi in na Zahodnem bregu, da pušča vojno v Ukrajini svoji usodi, in da napoveduje, v nasprotju z vsemi mednarodnimi pravili in tudi z voljo svojih evropski zaveznikov ter samih Grenlandcev, prevzem danske Grenlandije zlepa ali zgrda, nam pove, da če se je hotela voditeljica venezuelske opozicije znebiti nezaslužene nagrade, bi jo raje odvrgla v smeti. Sporočilna škoda bi bila veliko manjša. In, seveda, Norveška je danes v šoku. Upravičeno, a bi morala pravočasno spoznati komu je lani podeljevala prestižni naslov. Italijani imamo lep pregovor, ki ga v slovenščini ne najdem: »Chi e' causa del suo male, pianga se stesso«. Najbolj posrečen prevod bi se glasil: »Kdo je kriv za lastno zlo, naj objoče samega sebe!«. Minimum kar bi morala Norveška storiti je da povabi podeljevalce k odstopu ali jih parlament kar odstavi. 

Za lažji pregled razlik med tekmovalci

 

PRIROČNIK ZA MARČEVSKE VOLITVE

V Iranu se je zgodil narod. Odločni protesti proti režimu, proti desetletjem zatiranosti in nerazvitosti, pri čemer, ne pozabimo, da slednji in posledični življenjski bedi botrujejo zahodne sankcije, predvsem po ukazu ZDA. Režim se je odzval nasilno, pobil v parih tednih, kot poročajo naši mediji, skoraj 700 protestnikov samo v Teheranu, ter jih zaprl 20 tisoč, ameriški predsednik Trump, ki je tako dovzeten za človekove tegobe, mu grozi, če bo s tem nadaljeval, z vojaško intervencijo. Ko je Izrael v minulih dveh letih in pol, pobijal civiliste v Palestini - 100 do 200 na dan in to predvsem ženske in otroke, skupno za skoraj 100 tisoč, mu je, odkar je v Beli Hiši, celo pomagal. In… smo prepričani, da je trenutno divjanje in prelivanje krvi v Iranu izključno spontana vstaja in ne podžigalna operacija CIE ali neke gospe Nuland, ki se je bila tako izkazala pri »Majdanski revoluciji« 2014 v Kijevu?

Toda, bralka in bralec se bo upravičeno vprašal kakšne veze imajo dogajanja v Iranu z naslovom tega zapisa? Gre za Ruttejevega »daddyja«, za vladarja prve velesila sveta, ki kot sam priznava in se s tem celo hvali, ga mednarodni red, mednarodno pravo, mednarodni dogovori, mednarodne organizacije, pri odločitvah, ki jih sprejema, ne omejujejo. Edino merilo je njegova vest, njegova morala, njegova presoja. Gre za gospoda, ki ga pri nas določene stranke občudujejo, se po tem kar počne zgledujejo. Prvi TV glasnogovornik SDSa, na Novi24TV, Boris Tomašič, si je privoščil celo poziv Trumpu k posegu v Sloveniji tako kot je storil v Venezueli z ugrabitvijo Madura, - »Donald, še tukaj naredi red!« - pri čemer pa je pozabil pojasniti ali naj svoje komandose napoti na Erjavčevo 17 ali Gregoričevo 20?! Imejmo še nekaj na umu, da je Melanijin mož preklical vse obveznosti ZDA do obvladovanja podnebnih sprememb, ki jih preprosto označuje za »prevaro«, za »nateg«. Tudi tu se očitno postavlja nad znanost, nad stroko, nad svetovno dogovorjenemu. Katastrofa pri tem je, da so Združene države Amerike prve proizvajalke na svetu ogljikovega dioksida, ki je ključni faktor podnebne metamorfoze in da brez njih je bitka človeštva s podnebjem že vnaprej izgubljena. Samo čas je, kdaj bodo vse bolj ekstremni vremenski pojavi, ki so vidna, otipljiva, udarna manifestacija te metamorfoze, postali neobvladljivi in masovno morilski. »Na poti smo h kaosu!« – kot je dejal Lucio Caracciolo, direktor Limesa, najbolj znane italijanske revije geopolitike.

22. marca bomo izbirali med kritiki tovrstne politike urejevanja mednarodnih odnosov in zarisovanja novega sveta in njenimi oboževalci ter oponašalci. Pa če tudi za trenutek  odmislimo Trumpa in njegovo doktrino, ki že krepko presega 200 in več let staro Monrojevo, po kateri se nova varnostna strategija ZDA sicer sklicuje, poglejmo pri nas doma kaj nam ponujajo stranke, ki se bodo potegovale za še en mandat ali za spremembo oblasti.

Kritiki Trumpa, ki so v članicah sedanje koalicije ter v levem in levosredinskem še izven parlamentarnem prostoru, bi več ali manj nadaljevali z reformami, ki so jih zastavili pred 4 leti a izpeljali do konca le delno, češ en mandat je bil prekratek, so vsi po vrsti antifašisti, spoštljivi do vrednot Narodnoosvobodilne in Osamosvojitvene vojne, zagovorniki multikulturnosti, načela medgeneracijske in obče solidarnosti, socialnega dialoga, človekovih pravic in državljanskih svoboščin ter posegov v njihovo začasno omejitev, če nujno, le s tresočo roko, oziroma na mehak način. Neukost, površnost in pomanjkanje suverene drže, zavoljo pretirane servilnosti do močnejših partnerjev znotraj mednarodnih povezav, jim pripisujem, vsaj glavnima koalicijskima strankama, le pri zunanji politiki.

Častilci snovalca kaosa, ali »novega svetovnega reda«, kot ga raje poimenuje, in njegove domače izvedbe, ki tvorijo obstoječo opozicijo s SDSom na čelu, pa napovedujejo preklic ali preobrazbo omenjenih reform, ukinitev vrste socialnih pravic in finančnih transferjev nevladnim organizacijam - civilna družba jim je od vselej trn v peti in če se bo bunila po spet kasirala pendreke, solzivce in vodne bombe - reset pravosodja, kulturne in medijske krajine, odstranitev spomenikov NOB, radikalno omejitev, oz. kar zatiranje migracijskih tokov preko Slovenije ter zunanjo politiko, ki utegne preklicati priznanje Palestine, legitimirati genocid nad Palestinci in nas še bolj vplesti v ukrajinsko dramo - ne izključujmo celo napotitev naših vojakov v neposreden spopad z Rusi - in bo zvesto sledila ameriškim diktatom, ki jih bo jemala seveda in javnosti prodajala kot razumne, koristne napotke v skladu z nacionalnimi interesi.

Še nič koliko razlik bi lahko naštel med eno in drugo volilno ponudbo, a tokratni »Priročnik« je le prva, bazična informacija o tem kar nas čaka v nedeljo 22. marca, sicer osnova za vprašanja kandidatkam in kandidatom.

Trump pleni dalje

 

Dve Ameriki… a hujša vse bolj v ospredju

Gre danes za Trumpovo, povsem razgaljeno pošastna in strašljiva, toda, bodimo iskreni, nič hudo drugačnega ni bilo pod prejšnjimi administracijami vsaj zadnjih 50 let, le več šminka in pudra so si nadevale pa spregovorile malce bolj ubrano, ko od prebivalcev Bele Hiše, od sedanjega celo po lastnem priznanju, pričakujemo lahko vse: pod zastavo »America first« - predhodniki so mahali z »bojem za demokracijo po svetu« - najbolj gnusna dejanja gangsterizma, terorizma, pokolov in celo genocida, začenši z onim nad prvotnimi prebivalci njihove lastne države,  ne da bi bili za to kdajkoli kaznovani. To je Amerika, kot pogovorno imenujemo Združene države, do katere se slehernemu dobromislečemu zemljanu, ki kaj da na civilizacijske postulate, mora obračati želodec. Druga pa je ona, ki si je vendarle zaslužila, tokom zgodovine in kulture, da bi jo zljubili, Amerika Davida Thoreauja in Hermana Melvilla, Abrahama Lincolna in Walta Whitmana, Martina Lutherja Kinga in Malcolma X, Joan Baez,  Boba Dylana, Jimyja Hendrixa in Angele Davis, Toma Hydena, Roberta de Nira, Richarda Gera, Suzan Sarandon, množic protestnikov proti vojni v Vietnamu, nenazadnje tistih mladih v uniformah, ki so pred 85 leti prešli Atlantik, da bi našim dedkom in staršem pomagali osvoboditi Evropo od fašizma in nacizma.

Ta zadnji akt imperialnega piratstva Bele Hiše v Venezueli se pridružuje ruski invaziji Ukrajine, ki jo povsem legitimira, pri čemer bi morali razni Merzi, Tuski,  Macroni, Starnerji, Leynove in Kallasove ter ostali ameriški zavezniki, radi minimuma koherentnosti, umolkniti pri svojih neprestanih obtožbah samo na račun Moskve glede kršenja mednarodnega prava, ter uničenju Gaze in genocidu Palestincev s strani Izraela, ki ju tako in tako ves čas Trump še posebej podpira. Trd in grob udarec prizadevanjem civiliziranega sveta, da bi ustavili vojno v neposrednem sosedstvu Evrope, ter našli institucionalno rešitev  za Palestino, ki bi končno omogočila obema narodoma, ki v njej živita, da sobivata skupaj v eni ali v dveh neodvisnih in sodelujočih državah. Udarec, ki vso situacijo samo poslabša ter odpira pot novim kriminalnim norostim s strani kogarkoli. Ko ena, dve, tri vlade, zlasti če vodilne po politični, vojaški in ekonomski moči, zaničijo mednarodno pravo, zradirajo zapisana pravila urejenega, mirnega, varnega sobivanja narodov in držav, se vsaka dejanska oblast počuti pooblaščena in celo spodbujena, da se vede enako. In človeštvo se pogreza v barbarstvo.

Kaj storiti, da bi se temu izognili, da bi rešili kar se rešiti še da? V upanju, seveda, da nas odštevanje zadnjih sekund na Uri sodnega dne ne prehiti?!

V Parizu so se minuli torek dobili voditelji držav podpornikov Ukrajine, zbrani v tako imenovani »Koaliciji voljnih«, ki računajo na to, da bodo po sklenjenem miru na tem prizorišču, zanj jamčile tam napotene njihove sile. Tudi naš premier je bil zraven. In vsi zadovoljni po sestanku, ker naj bi bil o tem končno dosežen dogovor, s podporo celo Trumpovih odposlancev Witkoffa in Kushnerja.

A so se gospodje še enkrat postregli sami, preskočili pult in si natočili, ne da bi se vprašali kaj bo o tem porekel krčmar. Kolikor vemo, je iz Moskve večkrat ponovil, da tovrstna varnostna jamstva so zanj nesprejemljiva, kar sledi seveda preprosti logiki, da če si se podal v vojno in žrtvoval 200 tisoč svojih vojakov, poleg mnogo drugega, zato da bi preprečil, da bi Nato zakorakal v Ukrajino, po kakšni enačbi naj bi na to privolil danes? Če je to pogoj Zahoda, je mirovni dogovor nemogoč. Vojna bo šla dalje in si bo z njo krčmar s Kremlja prilastil še kak kos Ukrajine. In hudo je videti v tej zblojeni druščini tudi predsednika naše vlade.

Prejel je te dni, tako kot ostali iz državnega, vladnega in parlamentarnega vrha, nov poziv domačih mirovnikov k pravočasni streznitvi, še pred marčevskimi volitvami, z zahtevami, da se Slovenija končno začne vesti dosledno in ne selektivno do slehernega kršitelja mednarodnega prava, da k temu nagovori vso Evropsko unijo in da prične s postopki za izstop iz zveze Nato. Da je slednji nujen, če nočemo deliti odgovornosti za zločine, minule in prihodnje, njenega poveljnika, kar Donald Trump nesporno je, bodi nam to všeč ali ne, pričajo njegova podpora genocidnemu Izraelu, nezakoniti napad na Venezuelo z ugrabitvijo njenega predsednika, ponavljajoči akti piratstva na odprtem Atlantiku ter napovedi podobnih potez še na račun drugih do ZDA neubogljivih držav, celo zaveznic – glej dansko Grenlandijo.

Povrnimo si suverenost in digniteto!... preden nam jo Janez Janša zapravi do konca. Pokažimo razliko do velikega častilca gospoda, ki se utegne razglasiti vsak čas še za Boga na zemlji.

 

 

Bruta me la vedo... pravimo Istrani

 

Je "Rešitelj vseh vojn" morda sprožil zadnje odštevanje?

89 sekund do polnoči, je kazala januarja lani Ura sodnega dne. Še nikoli prej je bilo človeštvo, po oceni jedrskih strokovnjakov, bližje lastnemu uničenju. Neprofitna organizacija s sedežem na čikaški univerzi, Bulletin of Atomic Scientists, ki preračunava sekunde do globalnega uničenja, je kot razloge za premik iz prejšnjih 90 sekund navedla rusko-ukrajinsko vojno, z njo povezano grožnjo jedrskega spopada, nenehne konflikte na Bližnjem vzhodu, podnebne spremembe, grozečo pandemijo ptičje gripe in oboroževalno tekmo z umetno inteligenco.

Ob nastopu 2025 smo si vsi voščili boljše leto od predhodnega, a dočakalo nas je to sporočilo. Proti koncu januarja. Takrat ga praviloma objavljajo.

Se bo kazalec letos znova premaknil? Nazaj?... zavoljo, recimo,  prizadevanj ekscentričnega Donalda Trumpa pri iskanju izhoda iz ukrajinskega konflikta in za normalizacijo odnosov z Rusko federacijo?!... Ali naprej? Ob počasnosti, zmedenosti in negotovosti pogajalskega procesa in vse večji ostrini bojne retorike med Zahodom, zlasti Evropo, in Rusijo, nič kaj pomirjujočih nastopov samega gospodarja Bele Hiše v zvezi z Bližnjim vzhodom, srednjo in Južno Ameriko, posebej z Venezuelo, ki si jo je privoščil celo obglaviti  - meni nič, tebi nič je naročil napad nanjo in ugrabitev Madura s soprogo -, ter celo do evropskih zaveznic, nenazadnje ob dinamiki podnebnih sprememb z vse hujšimi vremenskimi pojavi, katerim človek ne kaže več, da bi bil kos.

Sam si bom privoščil bolj pesimistično napoved, po občutku, brez nikakršne pomoči, tudi umetne inteligence ne, kot preprost smrtnik, ki dogajanja okoli nas in pri nas samih pozorno spremlja. Tudi ob dejstvu da Trump že prehaja od besed k dejanjem in to smrtonosnim, ter da se mu nihče od slovitih tutorjev mednarodnega prava, za kar se imajo naši, evropski voditelji, ne upira! Ugibam torej da nam bo zmanjkalo še nekaj sekund. Od lanskih 89 bomo poskočili k 85-80?!... ali še huje, spremljali na displeju njihovo odštevanje, vsak dan eno manj?! Srčno upam, da me občutek vara, da pretiravam, da bodo znanstveniki vendarle uvideli, Trumpu navkljub, nekaj več pozitive in vrnili uro nazaj…

Sicer se ob spogledovanju z Doomsday Clockom znova sprašujem, ali ima smisla vsakič opozarjat na to kar nam sporoča, one dame in gospode, ki odločajo o premikanju njegovih kazalcev, tako doma kot drugod? No, morda smisel pri tem je, le da naslovnik ni več ta pravi, potem ko cel mandat ni storil ničesar ali zelo malo, da bi človeštvu povrnil odtrgan čas. So volivke in volivci oni, ki bi morali razumeti koliko je Ura…sodnega dneva.

Naši, doma, že takoj, oz. kmalu. Marca bomo obnavljali vrste sedečih v lepi okrogli dvorani na Šubičevi 4 ter vladajočih na Gregorčičevi 20. V Ljubljani, seveda. Častilci Trumpa in Netanjahuja, rasisti, nacionalisti, militaristi, netilci konfliktov v družbi, zanikovalci genocida nad Palestinskim narodom s strani Izraela in sprememb podnebja, hočeš nočeš, kazalce omenjene ure premikajo naprej, skrajšujejo čas preživetja človeške vrste.

Pa še nekaj me začenja begati po kmalu 4 letih pisanja in svetovanja državnemu vrhu, tudi v imenu pomembnih imen domače inteligencije, kako se postaviti do vojne v Ukrajini in njenih protagonistov, potem ko se kontinuiteta z zunanjo politiko prejšnje, Janševe vlade, ni izkazala kot uspešna pri iskanju poti h končanju konflikta. Spomnil sem v svojem zadnjem javnem pismu v 2025 ( Večer 31.12.2025 »Evropa v novo leto s staro politiko do Ukrajine in Rusije?«) na definicijo norosti, ki jo je zapisal Albert Einstein, mimogrede med ustanovitelji Bulletin of Atomic Scientists: »Delati vedno znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate«. To je ves čas, vsaj od neuspelega carigrajskega dogovora, marca 2022, moč očitati Evropski uniji in Natu, z nami vred, ki sta kljub spoznanju da se s sankcijami na njegov račun in oboroževanjem ukrajinskega odpora, Kremelj ne bo premislil in bojne operacije ustavil, nadaljevali z isto politiko. A tudi sam, če sem pošten, moram priznati, da se ne vedem drugače: pišem in pišem, svetujem in pozivam, vsebinsko eno in isto, delam torej vedno znova iste stvari in pričakujem drugačne rezultate. In rekel sem si, kaj ko bi raje umolknil? No, morda bom. Oglasil sem se tokrat predvsem zaradi ugibanja o času, ki nam še ostane.