Moraš pa res biti pokvarjen!

 

ODPRTO (brezupno?) PISMO vodjem nove oblasti

Prijatelji mi bodo rekli, kaj te sploh žene pisati tem ljudem, ki so brez čustev, brez morale, brez spoštovanja drugače mislečih, brez najmanjšega odnosa do spodobnosti. In delim njihovo oceno, a verjamem tudi pregovoroma, da »Upanje umre zadnje«, oz. da »Dokler je življenje je upanje«. Pa še enega bolj krščansko navdihnjenega sem našel: »Upanje je krepost, ki nam vliva pogum za prihodnost in nam daje moč za sedanjost«. Ergo, upajmo! Zato tole pismo, golo, neposredno, morda kruto, brez hinavskega okraševanja z izrazi, ki k tem damam in gospodom ne sodijo ker si jih ne zaslužijo. A, brez skrbi, tudi žaljenja težko premorem.

Torej. Dame in gospodje, ki nam trenutno vladate, ni maše, pa ne samo za domovino, na kateri vas ne bi videli zbrane, se pa vsakič sprašujem ali ste tam z iskrenimi nameni, s plemenitimi mislimi, ali je vaš krščanski etos pristen, ali res verjamete v to kar slišite ob pridigah obrednikov? Sprašujem se še posebej s kakšnimi občutki spremljate občasna javljanja vrhovnega pridigarja in prvega interpreta Evangelija, Papeža Leona 14., ki ne zamudi prilike da povsem jasno izpove, brez besednih ali miselnih akrobaciji, da politika svoje domovine, Združenih držav Amerike, in še posebej administracije Donalda Trumpa ni ta prava, ni sprejemljiva, je celo zavržna, ker z aroganco in politično močjo rojeva izključevanje, sovraštvo, nasilje, vojne in človeku jemlje dostojanstvo. Kritika leti enako tudi na Putina zaradi Ukrajine in na evropske voditelje zaradi abotnega oboroževanja, ki človeka prej ogroža kot varuje in to na račun njegovega blagostanja in drugih pravic. Dosledno, načelno, krščansko!

Gaza, Libanon, Iran, Venezuela, Kuba... so  vse krize, ki izvirajo iz kabineta Netanjahuja v sodelovanju z Belo Hišo, ali kar in Trumpove Ovalne pisarne, brez obzira na mednarodno pravo in Ustanovno listino Združenih narodov. Vas to, dame in gospodje, nič ne moti? Vas besede Svetega Očeta ne ganejo? Tudi ne vaša vest, ko slišite o pobojih civilistov v Gazi in Libanonu? O cifrah teh zločinov? O stradanju otrok - ubitih samo v Gazi že 22 tisoč! -  in o umorih zdravnikov, ki jim skušajo pomagati? Dva od vas, če ne še kdo, sta zdravnika, njihova stanovska kolega.

In zdaj so poleg Palestincev in Irancev na tnalu ameriške administracije še Kubanci, ki nikomur nočejo nič, nimajo jedrskega orožja, nimajo s čim ogrožati ZDA ali kogarkoli drugega, še manj namena česa takega storiti, hočejo le živeti, preživeti in drugim pomagati. Ne pozabimo na čas covida! A se je klub temu Donald Trump odločil, da jih bo ubil ali podjarmil. Počasi z embargom, s stradanjem, z blokado dobav nafte, hrane, zdravil in medicinske opreme, rezervnih delov za njihove centrale, za delovanje njihovega osnovnega infrastrukturnega sistema, za to, da lahko še kam gredo s svojim že tako in tako zastarelim in še komaj uporabnim voznim parkom… s strahom, ki ga seje naokrog, po celem zahodnem svetu. Ni mu treba orožja, čeprav tudi o tem razmišlja.

Pred 86 leti se je Zahod odločil da še Hitlerja se ne bo več bal. Danes pa vsi mirno tiho, razen morda kakega posamičnega vodjo, ala španski premier Sanchez, ki pa ne najde več pri zaveznikih in prijateljih niti drobca razumevanja, solidarnosti ali podpore in tvega ameriško likvidacijo, če ne drugo politično. Ciinih tovrstnih posegov je zgodovina polna. No, tudi prejšnja vlada ni v tem smislu naredila kaj pretiranega in hvalevrednega, razen priznanja Palestine in obsodbe izraelskega genocida, toda vsaj gledala je Melaninega soproga malce počez  in postrani. Izrekla je kdaj tudi kak pomislek. Vaša pa je povsem zvesta ameriškemu despotu in zvesta Izraelu, soglasna z njunimi početji, kar je, to dobro veste, kriminal! Ta početja sodijo k mednarodnim zločinom, k zločinom proti človečnosti!  

Ste si morda vzeli čas in prebrali v Večeru nedavno objavljeno Odprto pismo svetu, Izpod peresa kubanske igralke? Če ne, si vzemite kako minuto in ga preberite. Če po branju boste ostali, kor predvidevam, ravnodušni ali z intimnim odzivom: "Sami so si krivi, hoteli so revolucijo, hoteli so Che Guevaro in Fidela, hoteli so komunizem, naj zdaj kasirajo posledice!"... pol vam tudi ali zlasti pred Bogom ni pomoči! Maše so za vas le kulisa, s katero plahtate iskrene vernike in jim kradete poleg glasov še dostojanstvo! In če se vrnem k upanju iz začetka pisma, upam, da bodo ti volivke in volivci prej ko slej to tudi sprevideli.

 

Kdor ne SK(OK)ače ni Slovenec

 

Skok za hitrejši pregon korupcije, ali za kaj drugega?

SKOK… kam? V morje, da se prijetno osvežimo? Čas je ta pravi, le pazimo da je globina varna. Toda tokrat govorimo o drugem SKOKu, o onem, ki nam ga ponuja nova oblast, v obliki inovativnega pravosodnega organa, ki bi naj odločneje in učinkoviteje preganjal korupcijo in organiziran kriminal. Vlada je predlog zakona o njegovi ustanovitvi in njegovem delovanju pravkar sprejela, poslala ga bo v Državni zbor in jeseni, bi naj že bil pod streho, izglasovan, veljaven in uporaben.  Toda že ob javni seznanitvi z njim, zvemo, da je nastal tako rekoč v ilegali, tajno, za zaprtimi vrati, na skriti lokaciji in da pristojna stroka, od policije, do tožilcev, do sodnikov, do relevantnih in specializiranih pravnikov, do ostale zainteresirane javnosti, nenazadnje do same protikorupcijske komisije, ni bila o njem niti povprašana, pa se gre takoj vprašati, ali bo ta organ dejansko služil pregonu koruptivnih dejanj in organiziranemu kriminalu, ali prej kritju tovrstnih početji v vrstah njegovih snovalcev? Glede na videno in slišano, ne le o tem, ampak še prej o vsem kar je spremljalo nastajanje sedanje oblasti - skrivalnice, pretvarjanja, prelomljene obljube, kupovanje podpore z funkcijami in tudi laganja - mi osebno bolj zaudarja po drugi hipotezi.

Ko mi v javnost nastopi kot ideator in glavni promotor tega novega pravnega korpusa minister ki bi naj skrbel za vse druge reči, v tem konkretnem primeru za gospodarstvo, delo in šport, in ki se v tej vlogi enkrat samkrat ni oglasil ob aferi  Mijič o kateri govorijo vsi, od delavske svetovalnice, do sindikatov zaposlenih v gradbeništvu, do opeharjenih delavcev, gostincev in drugih upnikov, do raziskovalnih novinarjev, ki odkrivajo podrobnosti sumljivih rabot omenjenega poslanca Resnice, do samega šefa te stranke in vrhovnega poveljnika parlamenta, medtem ko zraven pristojni minister, za pravosodje, g. Mihael Zupančič, cepeta in jeclja, ko naj kaj pove, izhlapi še tista kapljica vere v ta projekt, v iskrenost, primernost in predvsem v poštenost te zamisli. Mimogrede Anže Logar nima pravne izobrazbe - je ekonomist in doktor družboslovnih znanosti.

No, na vprašanje voditeljice Odmevov, Manice Janežič Ambrožič, kdo je pri nastajanju tega zakona sodeloval, minister - ponavljam - za gospodarstvo, delo in šport, odgovori, da mnogi deležniki, vsi vrhunski strokovnjaki na tem področju, ko pa ga vpraša naj pove kakšno ime, je odgovor: »Ne smem, ker hočejo sodelovat pri pregonu korupcije in kriminala, a se nočejo izpostaviti«. Proti koncu intervjuja rahla metamorfoza pravkar izpovedanega, - pomislim - za vsak slučaj: »Zakon je bil sprejet na vladi, zdaj roma v parlament, jeseni bo stekla procedura, bo branjen v odborih, ga bo minister pojasnjeval in takrat…« »…Boste prisluhnili stroki?« - vskoči voditeljica - »Zagotovo!« Pričakoval bi odgovor: »Saj sem vam malo prej povedal, da smo jo že!«… In sem se spomnil njegovega slavnega izreka na začetku mandata, ko je vstopal v vlado in bil vprašan, kako to, da se ni držal danih obljub v volilni kampanji, da ne bo šel z Janšo: »Besede so enkrat tako, drugič so drugače. To je kruta realnost politike«. Eh ja, Anže, znano je, da »Ima laž kratke noge«! Zato gre pri vsaj prvem SKOKu v vodo, preveriti globino!

Pravega novinarstva le še za vzorec...

 

Ali pristno, suvereno in nepristransko novinarstvo še obstaja?

Ko se bližaš osemdesetim in ti je garancija že zdavnaj potekla ter so mimo tudi časi, ko si sodeloval pri družbenem odločanju in družbeni odgovornosti, če te ni onesposobila demenca ali kaka druga hujša bolezen, greš dalje tako da ubereš dve možni poti, ono kjer se z dvignjenimi rokami predaš toku in si rečeš: »Svoje sem oddelal, kolikor lahko, zdaj so na vrsti drugi, mlajši, upajmo da sposobnejši«, ali težavnejšo, po kateri z edino močjo, ki ti je še ostala, z močjo besede, boj, ki si ga vodil v aktivni delovni dobi nadaljuješ, v okoliščinah seveda ki so ti dane. Čemu ta uvod? Zato da priznam, da če in ko uberemo drugo pot in vidimo da stvari v družbi vlečejo v napačno smer, večinoma postanemo tečni. Če bom tak tudi tokrat se vnaprej opravičujem, a drugače ne gre.

Redno spremljam tv Odmeve in to aktivno, pozorno, kritično, če hočemo tudi picajzlasto - bil sem sam 19 let novinar - in nisem mogel mimo tega da bi priostril ušesa ob intervjuju Petre Marc s poveljnikom Natovih sil v Evropi, ameriškim generalom Alexusom Grynkewichem, ki je po zadnjem vrhu zavezništva v Ankari prišel k nam, kolikor se je dalo razumeti, podpreti smer nove vlade k povečevanju obrambnih izdatkov in saniranju zamud, ki naj bi jih pridelala - kot nas je nedavno okregal generalni sekretar Nata Rutte - prejšnja, Golobova ekipa.

In ko sem sledil intervjuju, vprašanjem, ki jih je zastavljala Marčeva ter odgovorom, ki jih je prejemala, sem se spomnil nedavne kolumne Marca Travaglie, enega najbolj znanih italijanskih kritičnih novinarjev, odgovorni urednik neodvisnega dnevnika »Il Fatto Quotidiano«, ko je zapisal, da »Če bi novinarstvo še obstajalo, bi evropski tisk voditeljem Nata zastavil eno samo vprašanje: razložite nam, zakaj bi Evropa morala v orožje vložiti še več sto milijard in ga s tem odvzeti socialni državi?« … Če bi torej novinarstvo - ciljal je Travaglio na ono pravo, profesionalno, poglobljeno, nepristransko, neodvisno, raziskovalno, kritično – obstajalo?! Ali so vprašanja in odzivi na odgovore s strani Petre Marc odgovarjali tem postulatom? Upam si trditi, da ne! Daleč od tega. Pa naj mi mlada novinarka na zameri preveč. Zanimalo jo je usoda naše zamudne srednje bataljonske bojne skupine, nič pa o tem, kaj si general misli o napadu ZDA in Izraela nad Iranom, ali ga nič ne moti, da je bil kršil, povsem enako kot ruski na Ukrajino 2022,  mednarodno pravo in Ustanovno listino OZN? V zvezi s tem in zlasti s situacijo v Hormuški ožini ga je vprašala le kaj bo zavezništvo storilo za zagotavljanje varnosti v regiji in se zadovoljila z izjavo, da »Iran jedrskega orožja ne sme imeti«, ker da bi bila ogrožena vsa Evropa. Ga pa sme imeti Izrael?… ki da z njim ne ogroža nikogar? Tega nisem slišal. In ko je v zvezi z vojno v Ukrajini, general objokoval »strašanski obseg smrti in uničenja«, ki jih je bila prizadejala Rusija ukrajinskemu narodu - »Matere brez sinov, žene brez mož, otroci brez očetov«…- bi pričakoval vsaj podvprašanje o obsegu smrti in uničenja v Gazi, Libanonu, Iranu, o tem, da presega, kar zadeva število civilnih žrtev za vsaj 5 krat onega v Ukrajini in 10 krat glede ubitih otrok, pri čemer bi morala spomniti še na vlogo Izraela in podpornih Združenih držav, konkretno predsednika Trumpa, pri tem masakru. Nič od tega. Kdaj drugič? Dvomim.

Redki so ostali na RTV novinarji, komentatorji, voditelji in voditeljice oddaj, ki še grizejo, vrtajo, kopljejo, se ne dajo, kolikor jim odmerjen čas omogoča. Večinoma so samo poročevalci. Kar zvedo sporočijo, da bi izvedeli kaj več se pretirano ne trudijo. Da bi se, recimo, vprašali in vprašali pristojne tako pri nas kot v Bruslju, s kakšnim obrazom, s kakšnimi občutki vztrajajo pri sankcioniranju in drugih oblikah kaznovanja ter zavračanja Rusije, ko do Izraela ne premorejo niti zamrznitve pridružitvenega sporazuma, pa ga celo oborožujejo in mu sicer stojijo ob strani, je že znanstvena fantastika. Ob praznovanju Dneva Bastilje, francoskega nacionalnega praznika, je odhajajoči Macron prostodušno ustrelil, na račun Rusije, »Evropa se bo za vsako ceno borila za mir, svobodo in vladavino prava, po potrebi tudi s krvjo!«. Se je kdo vprašal kaj taka eskapada pomeni? Ali res naši poročevalci verjamejo Rutteju, Macronu, Starnerju, Merzu, Leynovi, Kallasovi in verjetno tudi našemu premierju, da ima Moskva, ki se že 5 let trudi zasesti  Donbas, po verjetni ali morebitni zmagi nad Ukrajino, namen napasti še Zahod, zvezo Nato, Evropo? Na osnovi česa? Verodostojnosti teh dam in gospodov? Ali je Macron morda mislil, da bomo Evropejci boj za mir, svobodo in vladavino prava, s »koalicijo voljnih« v bran Ukrajine proti ruskim balističnim izstrelkom in z morebitnim zaprtjem zračnega prostora nad njo,  prenesli kar v Ukrajino in v samo Rusijo? V razmislek, dragi mladi kolegi.

 

Ujetniki Nata - 2

 

Pojdimo ven s te nore druščine – 2. del

Utegne se zgoditi, če bo Stevanovič res predlagal in Bog dal, da bo država novembra, ob izvedbi lokalnih volitev, vprašala ljudi ali bi po 23 letih članstva, izkušenj, spoznanj ter … nakazil orožarskim proizvajalcem in trgovcem, še vztrajali v Natu? Možnosti za kaj takega so sicer skorajda nične, potem, ko je edino Levica-Vesna, poleg, domnevam, predlagateljeve Resni.ce, najavila podporo razpisu takega referenduma - sramujem se mojih bivših tovarišic in tovarišev v SDju, da o Golobu in njegovi Svobodi niti ne govorim - toda če bo o tem pogosteje in širše tekla beseda bo tudi senzibilizacija in mobilizacija obče javnosti naraščala, kar bo krepilo pritisk na odločevalce. Ne dvomim v prizadevanja v to smer mirovnikov in drugih nevladnikov.

Prejšnjič sem navedel razloge mojega nasprotovanja temu članstvu že od takrat, ko smo se zanj odločali in ki se je s časom, z vsemi vojnami in drugimi geopolitičnimi pretresi zadnjih let, pri katerih je Severnoatlantsko zavezništvo aktivno sodelovalo vse prej kot pomirjevalec, le še dodatno utrdilo. Naj še enkrat povem, da konflikte Nato ne miri, ampak jih išče, neti in spodbuja! Ob vojni v Ukrajini, ki jo je mimogrede s svojimi ambicijami širitve do same ruske meje sprovociral, tako, da je mu je uspelo okužiti tudi Evropsko unijo.

No, tokrat o tem kako sem videl njegov nedavni vrhu v Ankari, seveda po onem kar so nam povedali in prikazali mediji, in ki enkrat več kaže, kako je to nevarna kolikor že tudi razmajana druščina. Triumfalno je generalni sekretar zavezništva Rutte razglasil polni uspeh srečanja, ki da je znova in močno strnilo vrste zaveznic. A res? Morda ob poziranju pred fotografi?! Sam sem videl zbrane bolj kisle obraze. Edini razposajen generalni sekretar Rutte, ki se je kot dvorni norček trudil nasmejati Trumpa s kazanjem belih copat s katerimi je bil na fototermin prikorakal albanski premier Rama, »daddy«, ki se je za to komaj menil in Rama, ki je Rutteja grdo pogledal. Ne pozabimo da ima doma tako imenovano flamingo revolucijo, na stotisoče protestnikov na ulicah Tirane. Videl sem nemškega kanclerja Merza, ki se dela kot da je pri njemu doma, kjer se mu sesuva najbolj avtomobilska industrija, vse v najboljšem redu, pa italijansko premierko Melonijevo, ki več ne ve ali se še naprej prilizovat ameriškemu samodržcu, ga prosjačit za kak skupni selfi, ali mu zameriti, ker jo stran odriva in to javno, in videl sem pri ostalih en kup nelagodja, nasmehom navkljub, ob obelodanjenju nejevoljnega Trumpa, da mu bodo zavezniki odslej pomagali pri napadih na Iran. K temu jih ves čas kliče tudi norčavi Rutte… »Če daddy tako hoče, tako mora biti!«. Pa sem pomislil, ali to drži? No, te agresije Nato res ni obsodil, tako kot je storil, po že kronični uporabi dvojnih meril, z povsem enako nezakonito rusko na Ukrajino, a tudi ne vidim Sancheza ali Melonijevo odslej dovoliti Američanom uporabo njihovih oporišč v Španiji in Italiji, za vnovična bombardiranja Irana?! In  mi? Bomo dali na voljo, za tovrstne prelete, naš zračni prostor in se Irancem zapisali kot posredno sodelujoče v konfliktu na strani agresorja? No ja, od vlade ki jo imamo me to ne bi presenetilo. Zvestobo, ki jo izkazujemo Natu in ZDA je neomajna in brezpogojna. Zunanji minister Kajzer: »Članstvo v Natu je za Slovenijo ključno!«

Sicer, tudi tokratni vrh zavezništva, kolikor je ameriški predsednik imel glavo  predvsem pri Iranu in Hormuški ožini, poleg Grenlandije, ki se mu kot črv zariva v možgane in ne razume, zakaj mu je Danska ne da, je uvidel v Rusijo svojega večno grozečega sovražnika. Rutte: »Tudi po koncu vojne v Ukrajini bo Rusija še naprej predstavljala dolgoročno grožnjo evroatlantski varnosti«. Da mu kaj drugega povedo generali, recimo vrhovni poveljnik sil Nata v Evropi, ameriški general Grynkewich: »Zelo pozorno sem spremljal obveščevalne podatke. Rusija ne išče konflikta. Razume koncept 'obrambnega zavezništva' in se zaveda, da imamo vrsto asimetričnih prednosti.«, Trumpovega sinka ne zamaje. In seveda, ob taki »grožnji« nov dogovor o povečevanju vojaške pomoči Ukrajini - nas bo stal, po obljubi premiera, 50 milijonov dolarjev - in resen poziv članicam, k izpolnjevanju zavez iz prejšnjega vrha v Haagu o dvigu iz 2% na, od Trumpa zahtevanih, 5% BDP, obrambnih izdatkov. Mi še letos dodatnih 300 milijonov evrov, ki bodo odtrgani socialni državi in infrastrukturi.

Dame in gospodje, dragi narod, če je naše članstvo v tej druščini ključno, kot trdi minister Kajzer, kako to, da lepo, varno in srečno živijo in shajajo brez njega Švica, Avstrija, Irska, Malta in Ciper, če omenim poleg Švice le članice EU?

 

Ujetniki Nata...

 

Pojdimo ven s te nore druščine!

»Zakaj nasprotujem Natu in še posebej temu, da stopimo zraven? Zato ker našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližnjih vojn, ki jih nameravajo sprožiti ZDA, danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom, nas bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden, Sadam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike s katerimi bi se naj v NATO družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike.« Tako sem pisal in govoril 2003 pred referendumom o vstopu RS v Evropsko unijo in v Severnoatlantsko zavezništvo, vstop ki se je nato vendarle zgodil. V obeh primerih. Mala tolažba, le razlika v odstotkih - za v EU 89,64, za v Nato 66,8.

Kaj bi dejal danes, ko bi nam bilo dovoljeno, da se po 23 letih od takrat izjasnimo znova? Super ideja Zorana Stevanoviča, da bi novembra z lokalnimi volitvami razpisali tudi referendum o tem, če bi jo podal resen, verodostojen predsednik parlamenta. Sicer bomo videli, kako bo z njo?! No, dejal bi, da sem 2003 videl prav! Da še vedno in še bolj danes našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližnjih vojn, od ukrajinske do onih v Libanonu in Iranu, do genocida v Gazi, nas bistveno in vse bolj ogrožajo podnebne spremembe, kot razni Putini, Ayatolahi, Hamasovci in njim podobni, ob tem, da z vrnitvijo Donalda Trumpa na čelu Združenih držav Amerike, je morda boj za upočasnitev omenjenih sprememb in omilitev intenzitete njihovih pojavov dokončno izgubljen. Umik ZDA iz Pariškega podnebnega sporazuma - s 15% deležem pri globalnih emisijah ogljikovega dioksida so druge najhujše obremenjevalke podnebja - in njihovo vračanje k fosilnim gorivom, ter ukaz ameriškega samodržca zaveznicam in ostalim vazalnim državam k podvajanju proizvodnje ali nakupa orožja, kar pomeni nov zagon težke in do podnebja najbolj ubijalske industrije, sfižita vse napore, ki jih v ta boj vlaga ostali svet. Ne vem, če se tega dovolj zavedamo. »Oh, tale pisec pa res pretirava«, bodo rekli mnogi, toda ledeniki se rapidno topijo, gladine morja se dvigujejo, vročinski valovi se množijo in temperaturni rekordi vrstijo, vreme se vede vse bolj nasilno in razdiralno. A kljub temu naši odločevalci, tako doma kot širše v Evropi, vztrajajo na poti h katastrofi. Problem je, da s seboj vlečejo vse nas in da jim večina nas žal sledi, da jim verjame, ko nas farbajo z naracijo  da se s povečevanjem obrambnih izdatkov ščitimo pred največjo grozečo pošastjo z Vzhoda – Rusko federacijo. In že vidim Putina, kako samo čaka, potem ko je izgubil  nekaj sto tisoč vojakov, morda milijon, na frontah v Ukrajini, da bi ga - odmislimo jedrske potenciale - neizmerno močnejši Nato izzval k napadu. Lepo prosim, gospodje Rutte, Merz, Starner, Macron in ostali. Da, tudi naš Janša?!

No, nov korak v smer brezna so ga ti velemojstri geopolitike, pod taktirko Donalda Trumpa, postorili pred dnevi na vrhu Nata v Ankari. In to z novimi neskončnimi milijardami davkoplačevalskega denarja, da bi se vsaj delno odkupili cesarju Bele Hiše, besnemu na svoje tlačane, ker mu ne pomagajo pri agresiji na Iran, - ne pozabimo, nezakonita enako kot ruska na Ukrajino! - ter nadaljevali prelivanje krvi in razdejanja v tej državi. Mi bomo pri tem zraven, kot je napovedal premier, z dodatnimi 43 milijoni evrov.

Ko pogledam obrambe proračune nevtralcev v odnosu do lastnih bruto družbenih proizvodov - Švice (od 0,72% do 1,3%), Avstrije (od 0,6% do 0,8%) ter Irske (0,22%), mi je jasno zakaj javne storitve pri njih finančno niso podhranjene in pomislim, kako bi nam bilo lepo, ko bi zbrali pogum, ponos in razum, da bi Trumpu, Rutteju & company, v stilu Jurija Zrneca in Tadeja Toša, rekli »Gremo mi po svoje!« Zato kake posebne prijaznosti od podnebja ne pričakujmo - v brezno človeške nespameti bomo končali tako in tako vsi - , a bi vsaj občutek krivde bil manjši.

Beseda-dve o Janševem Dnevu Državnosti

 Dan Državnosti – 2

 Čestital sem Vojnoviću za opis dileme, ki je tlela vanj na večer 24.junija, ko sta se po naključju na slovenski javni televiziji predvajala istočasno dva zanj pa verjamem da še za mnoge druge gledalke in gledalce, pomembna eventa: iz Trga Republike v Ljubljani osrednjo proslavo Dneva Državnosti in to ob 35. rojstnem dnevu države, ter iz Seattla v ZDA, odločilno tekmo Bosne in Hercegovine v boju za napredovanje v šestnajstino finala na svetovnem nogometnem prvenstvu. Dilema med klenim slovenskim domoljubom - kot piše Vojnovič - in gorečim navijačem bosanske nogometne reprezentance. Sam, priznam, nisem vedi kako hud ljubitelj nogometa, bolj košarke in odbojke, ne bom pa zamudil finalnih bojev prvenstva, zato me dilema ni prejela in sem se z lahkoto, z domoljubnostjo v srcu in z radovednostjo v glavi, posvetil ljubljanski uprizoritvi, še posebej, ker se je napovedovala kot povsem drugačna od vseh dosedanjih in prvič z dvema slavnostnima govorcema. Pa res je bilo tako. Po dolgih letih drugačna a… daleč od mojih okusov in sentimentov.

Poslušal sem govora, najprej predsednice Republike Nataše Pirc Musar, s pozivom k strpnosti in spravi, ki naj postane naša »nova osamosvojitev«, ter z opozorilom na nevarnosti podrejanja medijev in napovedanih ukrepov proti nevladnim organizacijam, kar je izzvalo buren odziv dobrega dela občinstva - poziv k strpnosti se ni bil prejel -, nato predsednika vlade, Janeza Janše, ki mu je bila rdeča nit osamosvojitev, kot skupno lastnino - je dejal - vseh Slovencev, ki bi naj presegla posamezne stranke. Je pa pozabil na velik del naših sodržavljank in sodržavljanov Ne-Slovencev, ki so prispevali k osamosvojitvenemu plebiscitu in kasneje tudi k obrambi osamosvojitve v desetdnevni vojni. Leto kasneje bi jih njegova, Demosova vlada, » v zahvalo«, kar 25.671 izbrisala iz registra stalnega prebivalstva! Na to dejanje se civilizirana Evropa zgraža še danes.

Sledil je kulturno-umetniški program s povsem domoljubno noto: recitali velikanov slovenske literature, od katerih se marsikateri, ala Cankar in Kosovel, vedoč za oblast ki nam vodi državo, obrača v grobu, pa pevski zbori, folklorne skupine, nepogrešljive harmonike, polke in valčki, sodobne, konceptualne umetnosti niti za vzorec, v kreaciji Igorja Pirkoviča in režiji Romana Končarja, ki sta slavili identiteto, kulturno dediščino in enotnost naroda iz obdobja plebiscita. Tudi tu nič o Ne-Slovencih, ki so doprinesli k tej enotnosti.

In ko sem k vsemu temu dodal aktualnosti po nastopu mandata nove vlade, ali po prvih korakih njenega oblikovanja, od paketnega zakona »za razvoj« - sindikati in civilna družba mu pravijo »za razkroj« - Slovenije, do odvzema, po 24 letih veljavnosti, volilne pravice na lokalnih volitvah prebivalcem iz tretjih držav, od novele zakona o parlamentarni preiskavi, ki jemlje preiskovancem pravico do pravočasnega pravnega varstva, do 180% obrata zunanje politike v odnosu do Palestine in Izraela (»zamrznitev« priznanja Palestine in novo prijateljevanje z izvajalci genocida v Gazi, ki se najbolj kaže z napovedjo o preselitvi veleposlaništva iz Tel Aviva v Jeruzalem, celo v nasprotju z dogovorjeno politiko o tem znotraj Evropske unije), nenazadnje do še dražje zvestobe Natu (hitrejše in obilneje oboroževanje) in ameriške administracije, pa vsak čas bo tu še popolna zapora meje za migrante iz svetovnega juga, sem si rekel in tvital na Xu: »UBOGA SLOVENIJA!«. Tu dodajam, kak si nizko padla!.. Da je mnogim njenim »polnokrvnim« državljankam in državljanom sram zanjo. Ali bo ta sentiment minil, ko bomo slišali peti in obenem še sami popevali ali prepevali še dodano drugo kitico Prešernove Zdravljice, ki časti od 35 let stare laične Slovenije pozabljenega Boga,  bo pokazal čas. Ankete sicer ne kažejo dobro tej vladi in strankam, ki jo podpirajo, kar me malce opogumlja, vročini navkljub.

Bili smo... Bomo še?

 

Koprska SD v zagonu ali dokončnem zatonu?

We Were Soldiers – Bili Smo Vojaki, je naslov ameriškega vojnega filma iz leta 2002, v koprodukciji in režiji Randalla Wallacea in z Melom Gibsonom v glavni vlogi. In v Kopru - naj mi bo dovoljena parafraza -  Bili Smo Socialni Demokrati, otročki pred-osamosvojitvene Zveze Komunistov, ta »hude«, »nedemokratične«, ki smo bili dali skozi vse faze iluminističnega  zorenja, preko ZKS-Stranke demokratične prenove, Združene liste socialnih demokratov, do končnih Socialnih demokratih. Bil sem 37 let med protagonisti in so-kreatorji te stranke, en mandat celo njen podpredsednik, od 1973 vse do 2010, ko sem odšel zavoljo neozdravljivih razhajanj s takratnim predsednikom Borutom Pahorjem verovan v idejo »Tretje poti«, po vzoru britanskega laburista Tonyja Blaira, ki pa je stranko, po mojem dojemanju, vodila stran od osnovnih in tradicionalnih levih vrednot socialne demokracije in jo vse bolj umeščala v neko amorfno sredino.

Da, bili smo v Kopru Socialni Demokrati. Dolga leta, vse do zmage lokalne liste »Koper je naš« 2002 in pričetka 16 letne ere Borisa Popoviča na čelu občine, najmočnejša politična formacija. Od 1990, ko je še živela predhodnica Državnega zbora, Republiška skupščina, pa vse do 2012, je stranka imela v parlamentu Koprčana. Dvakrat celo v Evropskem parlamentu. Nato zaton, iz katerega se ni pobrala niti ko je Popoviča nasledil sedanji župan Aleš Bržan, tudi on s svojo po sebi imenovano lokalno listo. In danes imajo SDjevci v 33 članskem občinskem svetu eno samo svetnico.

A zgodilo se je nekaj, kar je stranko v Kopru potegnilo iz naftaline, jo znova obudilo in spravilo na časopisnih straneh. Vdihnile so ji življenje sveže, mlade sile, z izvolitvijo novega lokalnega vodstva in z obljubami po njenem novem cvetenju. Toda… Ko sem prebral o tem zagonu sem tudi o določeni nejevolji, da ne rečem razočaranju in jezi, pri »starem«, preverjenem članstvu in o odhodu iz stranke, po 30 letih, enega od bolj znanih in izobraženih imen, že evro-poslanke Mojce Kleva Kekuš, zgrožena nad operacijo, ki se je bila zgodila na volilnem zboru. In prebral sem tudi o imenih novega vodstva. Poleg kakega dvomljivega slovesa ter uvoženega iz drugih koncev Obale in drugih strank, med ostalimi znani bivši nogometaš, ki je bil prvotno v povsem nasprotnem (Popovičem) političnem taboru, tudi nekaj meni in večini bolj zvestega lokalnega članstva povsem nepoznanih. Od kod so se bili pobrali? – so se spraševali staroselci. Pa vendar so »prišleki« preglasovali zatečeno članstvo in prevzeli vajeti stranke.

Da ne bom do njih krivičen, morda se med njimi še skriva vzhajajoča politična zvezda z močnim umskim in kreativnim potencialom, in jih res vodijo pri tem prevzemu najboljši nameni, pri čemer naj spomnim na pregovor, da je z njimi tlakovana tudi pot v pekel, se pa sprašujem, ali večina od njih sploh pozna vrednote in osnovne stebre socialne demokracije? Če bi že samega novega predsednika lokalnega odbora stranke, meni povsem neznanega Stojana Prinčiča, vprašal o tem, kaj bi mi povedal o zgodovini stranke, o njenih ustanoviteljih in motivatorjih, pa o načelih solidarnosti, pravičnosti in enakosti? O podpori ranljivim skupinam, zmanjševanju neenakosti ter zagotavljanju dostojnega dela in socialne varnosti? O miru in dialogu? O zavezanosti k mednarodnemu pravu, diplomaciji ter ohranjanju dialoga kot temeljne politične vrednote? O aktivni vlogi države pri nudenju čim boljših storitev v javnem zdravstvu, izobraževanju in pri reševanju stanovanjske problematike kot temeljne človekove pravice? O podnebju in trajnostnem razvoju? O  pravicah delavstva? O tovarištvu? O odnosu do antifašizma in  NOB? Nenazadnje o političnem manifestu stranke ter o početju sedanje, četrte Janševe vlade? O paketnem zakonu za »boljšo« Slovenijo, o novelah zakonov o parlamentarni preiskavi in lokalnih volitvah? O vojni v Ukrajini, oboroževanju Evrope, o ameriško-izraelski agresiji na Iran in o Palestini?

Tudi po izstopu iz SDja 2010 sem na vseh volitvah, državnih in občinskih, vse do predzadnjih, glasoval za kandidate ali kandidatke moje nekdanje stranke. Recimo, da po ključu najmanjšega zla. Saj vemo kako je s »prvo ljubeznijo«?! Je nikoli ne pozabiš. A toliko se je bila pogršala, da sem naposled prešel k Levici, danes Levici-Vesni, pri kateri vse kaže da tudi ostajam. Me tovrstni revival eksperimenti vse prej kot prepričajo.