Še 11 dni do volitev!

 

Žalosten sem…

»Edino Sanchez ima j**** ( beri: … pogum)«, poveden naslov kolumne Jana Klokočovnika iz Primorskih novic o odzivih Evrope do združenega napada Izraela in ZDA na Iran. Gre za to - povem za tiste, ki te reči ne spremljajo z dovoljšno pozornostjo -, da je španski premier edini evropski lider, ki se je postavil po robu Donaldu Trumpu. Omenjeno agresijo je odločno in nedvoumno obsodil, ker neizpodbitna kršitev mednarodnega prava in Ustanovne listine OZN, in ni dovolil uporabe ameriških oporišč na španskem ozemlju pri njenem izvajanju. Nakopal si je seveda bes in grožnje nesojenega Nobelovca za mir ter sankcije na račun dveh njegovih ministrov s strani izraelskega vrha, a koraka nazaj ni storil, obratno, v sredo je dokončno potegnil veleposlanika iz Tel Aviva in znižal diplomatske odnose na raven odpravnika poslov. Vsaka mu čast! Tudi zato, ker doma s skrajno desnim Voxom mu ne bo lahko in tvega dokajšnjo osamitev med evropskimi kolegicami in kolegi, ki jim je načelnost, glej ga zlomka, »španska vas«.

In zakaj sem pri tem žalosten? Pa še sram me je! Ker ga je tudi naš premier, za razliko od predlani skupaj dogovorjenega koraka k priznanju Palestine, tokrat pustil samega in ker ni niti pol teh j**** še pokazal dober teden pred potekom mandata. Pokazal pa je španskemu kolegu hrbet še pri zadnji odločitvi  v zvezi z njunim odnosom do Palestine, ki jo je bilo potrebno sprejeti do 12. marca, in sicer pri pridružitvi k tožbi Južne Afrike proti Izraelu na Meddržavnem sodišču zavoljo genocida v Gazi, ki jo je bila ministrica Fajonova obljubljana že leto dni nazaj.

Žalosten sem tudi, ker še vedno nihče iz Ministrstva za zunanje in evropske zadeve ni poklical na zagovor veleposlanice ZDA in izraelskega kolego, predstavnika držav agresork na Iran, niti potem ko se je izvedelo za masaker 167 deklic v dekliški šoli v Minabu, na jugu države, da ne govorimo a sami nezakoniti agresiji, ki se z nezmanjšano močjo nadaljuje, ter o tem, da pa je bila zaradi povračilnih, obrambnih napadov na agresorska oporišča v Izraelu in okoliških arabskih državah - narobe svet! - zaslišana in okregana iranska veleposlanica. Ne pozabimo, da je po 51. členu Ustanovne listine OZN, odziv na agresijo, tudi z represalijo na račun agresorja, dovoljen in da s tega vidika Iran ne krši mednarodnega prava! Dodatno k temu pa smo podprli resolucijo, ki jo je kak dan nazaj sprejel Varnostni svet s katero poziva Iran k prenehanju napadov na bližnjih držav Zaliva, ne pa tudi ZDA in Izrael h končanju agresije nanj! Spet narobe svet!

In še enkrat žalosten, ker ni odziva s strani nikogar iz državnega vrha, na poziv k doslednosti, načelnosti in prenehanju s prakso dvojne morale in dvojnih meril, nenazadnje h končanju mandata z dostojanstvom, ki smo ga predsednici Republike, predsedniku Vlade, ministroma za zunanje in evropske zadeve ter za obrambo in predsednici Državnega zbora, naslovili dober teden nazaj petdeseterica podpisnic in podpisnikov iz vrst intelektualne sfere in bolj znane zainteresirane javnosti. Kot da je imena kot so Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Jože Pirjevec, Bogomir Kovač, Uroš Lipušček, Igor Ž. Žagar, Nataša Sukič, Boris Žnidarič, Božidar Flajšman, Danijel Rebolj, Violeta Tomič, Pero Lovšin in še in še, povozil čas, kot da gre sicer za spoštovanja vredne intelektualce, celo akademike, ki pa o zunanji politiki nimajo pojma.  

Nenazadnje sem vse prej kot radosten, ko me vse to potiska k volitvam čez dve nedelji s cmokom v grlu in nahrbtnim bremenom neuslišanih vprašanj, pozivov, nasvetov, sugestiji, predlogov, razmišljanj, upanj in razočaranj, od začetka ruske »posebne operacije« 24. februarja 2022, z vmesnim genocidom v Gazi, dalje. »Kaka posebna operacija«?! - me bo kdo oštel in me podučil, da so Rusi zakrivili nad Ukrajino pravcato agresijo - Seveda, a bodimo koherentni… Tudi Trump in Netanyahu sta njun ubijalski pohod na Iran tako naslovila, pri čemer nismo imeli težav ga kot takega tudi akceptirati.

In še vedno vse tiho, tudi pri medijih, o neverjetni izjavi generalnega sekretarja Nata, Marka Rutteja, o tem da zavezništvo ne služi samo kolektivni varnosti članic, kakopak "pred Rusijo in terorizmom," ampak tudi "projiciranju moči ZDA na svetovnem prizorišču", pri čemer nas brezsramno poziva k aktivni podpori ameriško-izraelski kampanji v Iranu.

Toda, brez skrbi, preplašen ptiček miru, šel bom na volišče in volil tako, da jastrebi in drugi mrhovinarji ostanejo še naprej visoko na nebu.

 

Evropa si je sama kriva, če vera vanjo upada

 

V TRSTU OBSERVATORIJI ZA JUGOVZHODNO EVROPO

 

Po Inštitutu Trivelis v Ljubljani, nas bo razsvetljeval o tem koliko škode se trudijo prizadejati  Evropi in njenim vrednotam Rusija in Kitajska z vplivanjem na javno mnenje naših ljudi v ožji in širši okolici,  še Observatorij za Jugovzhodno Evropo, ki bo domoval v Trstu. Pravijo mu, promotorji Fundacije »Luigi Einaudi«, projekt, ki si želi pospešiti vključevanje držav zahodnega Balkana v Evropsko Unijo in okrepiti evropsko prisotnost v regiji, kjer da se vse izrazitejše krepi geopolitični vpliv »osi avtoritarnih imperijev«, kot je generalni sekretar omenjene fundacije Andrea Cangini poimenoval Rusko federacijo, Ljudsko republiko Kitajske in dodal še Iran. In ta vpliv bi naj povzročal upad vere narodov, ki so še v čakalnici za EU (Bošnjaki, Srbi, Črnogorci, Makedonci in Albanci) v smiselnost in koristnost tega vključevanja.

Berem, da je podporo pobudi podala tudi slovenska senatorka Tatjana Rojc, kar me neprijetno preseneča. Kot pripadnica Demokratske stranke in zamejka, bi od nje pričakoval malce bolj prefinjen in razdelan občutek do razlogov naraščajoče balkanske skepse do Evrope.

Težko je seveda zanikati, da omenjena, recimo ji kar »os zla«, da bodo Cangini in njegovi radostni, vpliva na naš način življenja in mišljenja, vendar tudi gospodje ne morejo tega storiti pri tem, da smo še bolj dovzetni do narativa Zahoda, zlasti Združenih držav Amerike, vse pogosteje zavajajoč in nepošten, o tem, kako naj potekajo geopolitične dinamike, tako v svetu kot v Evropi. Vanj smo indoktrinirani že od rojstva. Če se v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Črni Gori, Makedoniji in Albaniji ne zazna več onega pričakovanja do EU iz 10 do 5 let nazaj, ne gre kriviti Moskvo in Peking, ali celo Teheran. Smo mi, Evropejci, že člani EU in Nata, tisti, ki ne privlačimo več, ki navdajamo vse manj simpatije in verodostojnosti, ob voditeljih, ki smo si jih izbrali zlasti v zadnjem desetletju.

Kako ljubiti Evropo, ki v svojih močnih krogih podpira pokol 67.000 Palestincev, med njimi 20.000 otrok, v Gazi, ki obsoja in kaznuje Putina za napad na Ukrajino, ne pa tudi Netanjahuja in Trumpa, kriva povsem enakega zločina proti Iranu? Še huje, jima obljublja celo podporo in obsoja Iran, ker udarja po sosedih, ki gostijo ameriška oporišča od koder napadi prihajajo.

Kako, ko molče ali celo s slabo prikrito naklonjenostjo spremlja to kar počne Trumpova administracija z Venezuelo in Kubo, kako slednjo energetsko davi, pa  piratska dejanja US Force v mednarodnih vodah Atlantika, in komajda kaj pove ko Trump zagrozi eni od njenih ustanoviteljic, Španiji, prekinitev trgovinskega sodelovanja ker si je drznila obsoditi njegovo agresijo na Iran in mu v tem kontekstu preprečiti uporabo oporišč na svojem ozemlju?

Kako ji lahko verjamemo, ko mahamo z zeleno zastavo, a molčimo, ko Trump napove, da se Združene države, odgovorne za drugo največjo proizvodnjo CO2 na svetu, umikajo iz Pariškega podnebnega sporazuma, ki ga označuje za goljufivega in oviro gospodarskemu napredku ter oživi uporabo fosilnih goriv? Brez ZDA je boj proti podnebnemu zlomu vnaprej izgubljen in zaton človeška ne tako daleč!

Kako,  ko ne reče besede ob očitnem norčevanju »Boga na zemlji« z vlogo OZN s svojim Board of Peace in soprogo Melanijo, ki jo napoti v Stekleno palačo predsedovati Varnostnemu svetu na temo »otroci v vojni«, dva dni po tem, ko je v Teheranu napadel dekliško šolo in ubil 150 učenk.

Kako jo lahko objamemo, ko napove 800 milijard evrov izdatkov v naslednjih petih letih za dodatno oboroževanje, usmerjeno proti domnevni ruski grožnji  namesto da bi si z Rusko federacijo, večni sosedi, prizadevala za ponovno vzpostavitev relativno normalnih odnosov in dobrega sosedstva, pa tudi intenzivnega sodelovanja, kot je bilo pred 24. februarjem 2022. Tudi Kitajska je videna in označena kot sovražnik, pred katerim naj se pazimo.

In nenazadnje, kako se lahko vidiš v njej, govorim o EU, kot enakopraven državljan, ko gledaš, kako diskriminatorno, celo rasistično, ravna do razseljenih oseb, beguncev in migrantov, ko sprejema skoraj vse in primerno, če prihajajo iz Ukrajine, poskuša jih sprejeti čim manj, če iz tretjega sveta, h kateremu v nekem smislu pripadaš tudi ti.

Z vsem povedanim, Rusija, Kitajska in Iran nimajo nič!  Naj tržaška Opazovalnica kar opazuje vse do Grčije in Turčije, a naj od časa do časa pogleda tudi proti severozahodu, proti Bruslju, Berlinu, Parizu in Londonu, predvsem pa čez Atlantik, da pride do treznih zaključkov.

 

Zahvala Rutteju

 

Bravo Rutte, razgalil si v nulo vlogo Nata

 

»NATO je tu, da nas kolektivno ščiti pred vsakim nasprotnikom, najsi bo to Rusija ali kdorkoli drug, ali terorizem. Hkrati pa je tudi platforma, prek katere Združene države Amerike projicirajo svojo moč na svetovnem prizorišču, saj celotna operacija, celotna kampanja v Iranu, potrebuje pozitivno sodelovanje zaveznikov iz Nata, ki to tudi počnejo, pri čemer izkoriščajo ključne prednosti, ki jih imamo tu v Evropi. Zato je dejstvo, da Združene države, Evropa in Kanada držimo skupaj, ključnega pomena za uspeh ameriško-izraelske kampanje.«

Tako ena zadnjih izjav generalnega sekretarja zavezništva Marka Rutteja, ob vojni, ki sta jo ZDA in Izrael, ali obratno, kakorkoli že, sprožila proti Iranu.

Domače državno vodstvo, od predsednice Republike do premiera, od zunanje ministrice do obrambnega kolego, nenazadnje do predsednice Državnega zbora sprašujem, ali se s to izjavo strinjate? Iz dosedanjih odzivov na ameriško-izraelski napad na Iran si upam reči da ne. Resda ste obsodili, po mojem neprimerno, ker mu niste priznali pravice do obrambe, tudi povratne napade Irana na bližnje zalivske države, od koder iz tamkajšnji ameriških oporišč prihajajo napadi nanj, pa vendar je bila obsodba na račun ZDA in Izraela, vsaj iz ust predsednice Nataše Pirc Musar jasna, odločna in nedvoumna.

Zato od vas, spoštovani varuhi naše usode in našega dostojanstva, kot državljan Republike Slovenije, zaprisežen miru, sobivanju in sodelovanju med narodi, izključni vlogi OZN pri razreševanju mednarodnih sporov - pa verjamem, da pri tem nisem sam - pričakujem ustrezno javno distanciranje od povedanega s strani gospoda Rutteja in celo poziv, k njegovemu odstopu, ali pa priznanje da postaja naše članstvo v Natu vse bolj vprašljivo, ker že vrsta ujetništva interesov in spornih ter nevarnih početji Združenih držav Amerike in zaveznic, prva med vsemi, Izrael, pri redefiniciji geopolitične in geostrateške ureditve sveta. Zaploskal bi, ko bi zlasti kandidatke in kandidate stranke Svoboda in SDC ki se potegujejo za vstop v parlament, - od SDSa, NSija in Demokratov česa takega ne pričakujem -  slišal, da je vendarle napočil čas, da vprašamo ljudi, ali še vztrajat v tem članstvu, ali raje oditi iz njega in si nadeti plašč nevtralnosti, da ne bomo več soodgovarjali za zločine in druge pretrese administracije Donalda Trumpa, ter lahko o naši prihodnosti odločali znova povsem suvereno, tako kot ob osamosvojitvi 1991 leta.

Sicer bi se gospodu Rutteju zahvalil, ker je, morda tudi naivno, razgalil vlogo Nata, kot »platformo ZDA - njegove besede - pri projiciranju njihove moči na svetovnem prizorišču«, kar sem tudi sam trdil 2003, preden bi se na referendumu odločali o vstopu v to druščino. Dejal sem, da se ta zveza, citiram iz stališča, ki sem ga shranil: »Čedalje bolj vsiljuje kot neke vrste svetovni policaj, obenem tudi tožnik in sodnik v mednarodnih odnosih, v korist uveljavljanju strateških in siceršnjih interesov Združenih držav Amerike«. In dodal: »Ne bo več delovala samo defenzivno znotraj lastnega prostora, temveč tudi izven, torej ofenzivno!«. K temu odkrito poziva sedaj Rutte, v popolni sintoniji s Trumpom in Netanyahujem, ob agresiji na Iran. Naj ponovim njegove besede: »Da Združene države, Evropa in Kanada držimo skupaj, je ključnega pomena za uspeh ameriško-izraelske kampanje v Iranu!«.

In v uspeh slednje vse bolj očitno prisegata tudi predsednica Evropske komisije Ursula Von Der Leyen, ter visoka predstavnica EU za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kallas. "Ne bi smeli točiti solz za iranskim režimom, ki je povzročil smrt in zatiranje lastnega ljudstva", je na ponedeljkovem srečanju veleposlanikov 27terice v Bruslju dejala Leynova, za katero ne vem, da bi kako solzo točila za 67 tisoč v Gazi pobitih Palestincev, ter morilca – Izrael, za to obsodila, usoda ameriških vojakov v Zalivu pa je zaskrbela Kallasovo, češ da »Iran v boju proti ameriško-izraelski operaciji, pri določanju ameriških tarč, uživa obveščevalno podporo Rusije«.

Bo slovenska javnost o vsem tem kaj slišala iz Erjavčeve, Gregorčičeve ali Šubičeve? Ali iz predvolilnih soočenj, ki še ostajajo do 22. marca?

 

Ne pozabimo kdo je začel vojno!

 

Kdo je agresor in kdo žrtev? UL OZN je jasna, prebrati jo je treba.

 

24. februar 2022 – ruski napad na Ukrajino

»Putin je ravnokar sprožil obsežno invazijo na Ukrajino. Miroljubna ukrajinska mesta so tarča napadov. To je vojna agresije. Ukrajina se bo branila in zmagala. Svet lahko in mora ustaviti Putina. Čas za ukrepanje je zdaj,« na Twitterju zgodaj zjutraj zapiše ukrajinski zunanji minister Kuleba.

Že takoj iz Bruslja skupna obsodba predsednice Evropske komisije, Ursule von der Leyen, predsednika Evropskega sveta, Charlesa Michela, ki na Twitterju sporočita, da »bo Kremelj odgovarjal za svoja dejanja«, enak odziv s strani generalnega sekretarja zveze Nato, Jensa Stoltenberga, ki za tisto jutro skliče izredno zasedanje veleposlanikov 30 članic zavezništva.

Ostri obsodbi tudi iz Ljubljane. Premier Janez Janša tvitne, da mora »Rusija takoj umakniti svojo vojsko in v celoti spoštovati ozemeljsko celovitost Ukrajine,« ter pozove zaveznike k vzpostaviti območja prepovedi preletov, predsednik Republike, Borut Pahor, pa obtoži Rusijo za grobo kršitev mednarodnega prava in načela OZN o mirnem reševanju sporov ter izrazi solidarnost z državljani Ukrajine. Povejmo, da z zamenjavo vlade (Robert Golob) in predsednika Republike (Nataša Pirc Musar), se odnos do te vojne in do Rusije ne bo spremenil.

 

28. februar 2026 – ameriško-izraelski napad na Iran

»Država Izrael je izvedla preventivni napad na Iran«, tako jutranje sporočilo obrambnega ministrstva. In iz Teherana poročajo, da sta v mestu odjeknili glasni eksploziji. V Jeruzalemu so se medtem oglasile sirene, ljudje po vsej državi pa so prejeli telefonska opozorila o "izjemno resni grožnji«. Izve se kmalu, da je bil napad usklajen z ZDA. Ameriški predsednik Trump na svojem družbenem omrežju »Truth Social« zapiše, da je Ameriška vojska začela obsežno vojaško operacijo v Iranu »z namenom odprave groženj, ki jih predstavlja iranski režim.«

Predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednika Evropskega sveta Antonia Costo zaskrbita potencialno ogrožena jedrska varnost na območju in širše, zato pozoveta k skrajni zadržanosti, zaščiti civilistov in polnemu spoštovanju mednarodnega prava. Na račun agresorja, oz. napadalcev - ZDA in Izraela - niti beseda kritike, kje šele obsodbe. Pa se že ve, da je bilo ubitih v Teheranu, ob raketiranju njihove šole, 150 deklet, kasneje da tudi verskega voditelja, ajatolaha Hameneia, ni bilo več med živimi. Beseda obsodba bi se pojavila šele, ko je Iran, in to na njegov račun, na ameriško-izraelski napad odgovoril z brezpilotnimi letalniki in raketami na Izrael e na ameriške postojanke sirom regije. Trije evropske države, dve članici EU, vse tri članice Nata (Francija, Nemčija in Združeno Kraljestvo) bi celo zagrozile Iranu še z njihovim vojaškim posegom.

Kako pa naši doma?

"Slovenija z zaskrbljenostjo spremlja poročila o izraelsko-ameriškem napadu na Iran. Pozivamo vse vpletene strani k takojšnji deeskalaciji, zadržanosti in spoštovanju mednarodnega prava ter Ustanovne listine OZN," poročajo iz Ministrstva za zunanje in evropske zadeve. Sama ministrica Tanja Fajon gre še dlje z obsodbo »uporabe sile tako ZDA kot Izraela a seveda, tudi povračilnih ukrepov Irana po vsej regiji«, ker da vse to »ogroža življenja nedolžnih civilistov in ima zelo resne posledice za mednarodni mir in varnost«. A na zagovor pokliče, krivično, samo veleposlanika Irana. Korektno in pošteno bi bilo da bi bil šele tretji v čakalnici.

Premier Robert Golob doda na X: "Pogum iranskega prebivalstva v boju za spoštovanje njihovih pravic in boljšo prihodnost bo vedno imel našo neomajno podporo. Vse strani pozivam, da se še posebej vzdržijo napadov na nedolžno civilno prebivalstvo. Svet ne potrebuje novih vojn. Diplomaciji je potrebno dati prednost."

Nato še predsednica republike Nataša Pirc Musar s pozivom vsem vpletenim stranem k »takojšnjemu umiku od vojaških dejanj in k vzpostavitvi dialoga. Reševanje sporov z diplomatskimi sredstvi in spoštovanjem mednarodnega prava ostaja edina trajnostna pot k varnosti in zaščiti civilnega prebivalstva."

No, ne najbolj načelno a tudi ne tako slabo v primerjavi z Macronom, Merzom in Starnerjem - edini evropski voditelj, ki  je jasno in nedvoumno obsodil ameriško-izraelsko agresijo na Iran, kljub neprijaznim besedam na račun njegovega režima, ostaja španski premier Pedro Sanchez - pa vendar, daleč od načelnega odziva do ruskega napada na Ukrajino. In enako, nekritično ter pavšalno odzivanje doma tudi s strani mainstream medijev, zlasti TV Slo, ne da bi uredniki prebrali kaj pravi Ustanovna listina OZN v teh primerih:

2. člen, 4. alineja: članice se v mednarodnih odnosih vzdržujejo groženj s silo ali uporabe sile zoper ozemeljsko celovitost ali politično neodvisnost katere koli države ali drugega tovrstnega ravnanja, ki ni skladno s cilji Organizacije združenih narodov.

Kdo je grozil s silo ter jo uporabil zoper ozemeljsko celovitost in politično neodvisnost druge države je jasno: ZDA in Izrael zoper Iran!...

51. člen, 1. odstavek: Nobena določba ustanovne listine ne posega v neodtujljivo pravico do individualne ali kolektivne samoobrambe ob vojaškem napadu na članico Organizacije združenih narodov, vse dokler Varnostni svet ne sprejme potrebnih ukrepov za ohranitev mednarodnega miru in varnosti.

Ni torej določbe, ki bi onemogočala Iranu da se ob vojaški agresiji brani, tudi tako da vrne udarec na vse dosegljive zmogljivosti napadalcev.

Vabim odločevalce in urednike, da si te reči preberejo preden ustrelijo floskule o kršitvah mednarodnega prava kar počez. Sicer bolj, ko gre vojna naprej in se širi – na Izraelskem udaru je znova tudi Libanon -  bolj bledi spomin na onega, ki jo je zanetil. A to ni prav, zato si nekje zapišimo: Če trdimo, da je vojno v Ukrajini zanetil Putin, bodi nam to všeč ali ne, priznajmo, da sta sedanjo širšo vojno na Bližnjem Vzhodu, z vsemi posledicami, varnostnimi, energetskimi, gospodarskimi, finančnimi, logističnimi in potovalnimi, zanetila Netanyahu in Trump!

Povabilo vladi, da se poslovi častno!

 

POZIV DRŽAVNEMU VRHU

k doslednosti, oz. k ravnanju po enakih standardih v zunanji politiki

 

V času, ko se mednarodni red vse bolj krha in ko se načela mednarodnega prava selektivno ali, če hočemo, kreativno razlagajo glede na politične interese, se mnoge državljanke in državljani sprašujejo, podpisnice in podpisniki zagotovo, ali se bo naša vlada končno, pri odzivanju na to stanje in na posamezne izzive, ki ga generirajo, začela vesti po enakih merilih, ne glede na akterje v igri.

Ob agresiji Rusije na Ukrajino smo bili odločni, enotni in glasni. Obsodili smo jo, ker je teptala mednarodno pravo in Ustanovno listino OZN, zahtevali smo spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti napadene države ter podprli tako sankcije zoper agresorja kot vsestransko pomoč, tudi vojaško, njegovi žrtvi. Načelno, jasno in brez omahovanja. Šele po nekaj mesecih, ko je postajalo jasno, da tovrstni odziv ne bo obrodil sadov, da ne bo prisilil ruskega vodstva k zaustavitvi operacije in k umiku svojih sil iz Ukrajine, smo vas pozvali k spremembi pristopa do tega konflikta, oz. k zamenjavi palice s korenčkom; k oživitvi dialoga tudi z Moskvo. Da smo ciljali prav kažeta trajanje te vojne in stanje na fronti.

Toda prvotni odziv je bil načelen, dostojanstven. Zato danes pričakujemo enako doslednost ob ravnanju Izraela in Združenih držav Amerike v odnosu do Irana. Prva odziva tako predsednika vlade kot zunanje ministrice tega pričakovanja žal nista upravičila. Do tokratnega vojaškega napada se nista opredelila tako kot v primeru ruskega nad Ukrajino. Ministrica je sicer v Bruslju »obsodila vojaško zaostrovanje, oz. uporabo sile tako ZDA kot Izraela«, a obenem tudi »povračilne ukrepe Irana po vsej regiji« - ne pomnim, da bi kdaj posvarili Ukrajino, da ne bi smela raketirati sovražnikovih postojank izven svojega ozemlja?! – a kasneje, domnevamo, glasovala za še hujšo resolucijo zunanjih ministrov EU, ki poziva vse strani k "maksimalni vzdržanosti in k spoštovanju mednarodnega prava v vojni z Iranom«, obsoja pa samo »povračilne ukrepe Irana na cilje v državah v regiji«.

Pričakovali bi z naše strani tudi obsodbo uboja iranskega verskega voditelja Hameneja, pri čemer bi se, glede na relativno normalne odnose z Iranom, spodobilo, da bi iranskemu vodstvu izrekli sožalje. Pomanjkljiv in zlasti dvoumen je odziv predsednika vlade; izrazil je zaskrbljenost nad eskalacijo razmer in podporo pogumnemu iranskemu prebivalstvu v »boju za svoje pravice«, ni pa pojasnil kateri boj ima v mislih? Proti ameriško-izraelskemu agresorju, ali proti domačemu teokratskemu režimu?

Dve koalicijski stranki – Socialni Demokrati in Levica -  sta vendarle agresijo ZDA in Izraela obsodili in to nedvoumno! Enako je storila Španija, preko premierja Pedra Sancheza, s čimer tudi morebitno sklicevanje na enotnost znotraj EU postane le ceneni izgovor za tovrstne nedorečenosti. Francija, Nemčija in Velika Britanija so nasprotno od Španije, obsodbo usmerile na iranski režim ker se je na agresijo odzval ter mu celo zagrozile s protinapadi.

Že zdaj sankcioniramo Iran, njegovo Islamsko revolucionarno gardo smo razglasili za teroristično organizacijo, ne da bi pri tem v Bruslju dosegli, da bi enako storili z izraelsko vojsko, genocidu navkljub. Hkrati se prepogosto izogibamo jasnim opredelitvam, kadar gre za vprašljiva ravnanja naših zaveznic tudi ob drugih situacijah, recimo, do Venezuele in Kube, ob zasegih tujih tovornih ladji v mednarodnih vodah, kar je oblika sodobnega piratstva in eklatantna kršitev prava morja. Še bi lahko našteli.

Ali si bomo prizadevali za skupno, jasno in načelno obsodbo tokratne agresije tudi na ravni Evropske unije? Ali bomo znova dovolili, da politični interesi prevladajo nad načeli, ki jih sicer javno zagovarjamo? Ne gre za izbiro strani med državami, gre za izbiro med načelnostjo in oportunizmom. 

Če verjamemo v mednarodno pravo, potem mora to veljati za vse. Če obsojamo agresijo, jo moramo obsoditi ne glede na to, kdo jo izvršil.  Če zagovarjamo človekove pravice in suverenost, potem to ne sme biti odvisno od geopolitičnih zavezništev in trenutnih interesov.

Zato vas kot odgovorne nosilce oblasti pozivamo k doslednosti, transparentnosti in enakim merilom. Le tako bomo ohranili verodostojnost doma in v mednarodni skupnosti. Končajte mandat z dostojanstvom!

 

Koper, 2.marec 2026

 

Podpisnice in podpisniki:

Aurelio Juri, Polona Jamnik, Spomenka Hribar, Igor Ž. Žagar, Rudi Rizman, Uroš Lipušček, Franco Juri, Bogomir Kovač, Nataša Sukič, Andrej Mašera, Božidar Flajšman, Jože Pirjevec, Marjan Šiftar, Miloš Šonc, Drago Kosmač, Ljuba Miljušević,  Mira Hladnik, Miran Hladnik, Jadran Čalija, Alan Medveš, Boris Žnidarič, Violeta Tomič, Darko Žnidarčič, Borut Stražišar, Gordana Žnidarčič, Ira Zorko, Dunja Hvastja Ukmar, Peter Kovačič Peršin, Franc Žnidaršič, Danijel Rebolj, Remzo Skenderovič, Janez Mohorič, Primož Zgonc, Branka Černigoj, Anica Cucek, Majda Koren, Jadranka Šturm Kocijan, Franjo Žagar, Mitja Manček, Martina Šuhel, Mira Muršič, Bojan Končan, Janez Jančar, Peter Lovšin, Darja Lovšin, Andrej Šušterič, Branko Šekoranja, Staša Glavič, Danilo Bašin, Jelka Bašin, Vasja Bašin, Mitja Klopčar

... novi svetovni vladar

 

Po 90 letih nov skrb vzbujajoč »klinični primer«

Da je Donald Trump dokaj resen klinični primer ne bi smelo biti več dvoma. Odkrito priznava, da pri tem kar počne, vladavina prava ga ne zanima, ker da ravna izključno po lastni vesti, presoji in morali, da mu kaj dosti ne pomenijo tudi mednarodni dogovori in zavezništva ter demokratični standardi celo v lastni državi, kamor pokliče vojsko da utiša vse bolj množično nezadovoljstvo lastne populacije, se sam razglaša, potem ko je tudi vojaško asistiral Izraelu pri genocidu Palestincev, napadel Iran in Venezuelo, pa plovila in tankerje v mednarodnih vodah Atlantika, pobil pri tem na stotine ljudi, za najbolj zaslužnega mirovnika na planetu in iz tega naslova javno okrca Norveško, ker mu lani ni podelila Nobelove nagrade za mir.

Gremo dalje. Z vojno v Ukrajini, ki naj bi jo ob nastopu mandata rešil v 24 urah, se skoraj več ne ukvarja, trudi pa se zelo, da bi si prilastil, kot sam pravi, »zlepa ali zgrda«, Grenlandijo tudi za ceno razpada zveze Nato in zavezništva z Evropo, ter zaveznikom, ki se s tem prevzemom ne strinjajo grozi z carinsko vojno, za Gazo ustanavlja nek povsem svoj, kolikor že podprt  s strani Varnostnega sveta Združenih narodov, »Odbor za mir«, ki mu bo sam, dosmrtno, predsedoval, in ki naj bi nadziral demilitarizacijo ter obnovo razdejane enklave pa tudi vzpostavitev prehodne palestinske vlade - pod zastavo miru na Bližnjem vzhodu sam sebi s tujim denarjem kupuje najbolj donosen gradbeni posel stoletja, prijatelju Netanjahuju pa podrejeno in poslušno palestinsko skupnost. Razkrije celo ambicijo, da bi ta odbor spremljal in sproti razreševal tudi ostale konflikte na planetu, na mesto za to poklicane a vse manj učinkovite svetovne organizacije, ki ji prav ZDA z zlorabo pravice do veta v Varnostnem svetu sproti jemljejo avtoriteto in moč. Povabil je v ta odbor dobro tretjino članic OZN, tudi Slovenijo, a odzivi niso navdušeni.  Upajmo, da vsaj mi – Slovenija, ki smo med redkimi na Zahodu v početju Izraela prepoznali genocid, ne vstopimo v to pokvarjeno in perverzno  igro, pa me čudi obratno mnenje nekdanjega predsednika Danila Turka, ki ga sicer zelo cenim,  da bi naj bilo to sodelovanje lahko tudi dobrodošlo in koristno?!

1972 leta je zagledalo luč sveta neko tajno poročilo iz časa 2. svetovne vojne, - avtor nemški psihoanalitik Walter Langer -  o »Kliničnem primeru Adolfa Hitlerja«. Označuje firerja za paranoika, ki ga je pestila manija veličanstva in poslanstva ter manija preganjanja Judov, ki jim je pripisoval grozovite madeže in diabolične spletke. Hitlerjeva osebna paranoična blodnja in kolektivna blodnja nacistov in njihovih privržencev - je še zapisal Langer - sta bili medsebojno odvisni, osmozni: medsebojno sta se krepili. Bil je Hitler »nevrotični psihopat na robu shizofrenije«. Zamenjajmo nekaj pojmov, pa da vidimo ali bi se ta diagnoza prilegla še komu?! Namesto »Jude« napišimo »priseljence« in »naciste« nadomestimo s »kapitolskimi vstajniki«. Bi šlo?

Kaj je našim prednikom zakuhal Hitler vemo, kaj nam že kuha Trump tudi, a tako hudo še ni, vsaj nam Zahodnjakom, toda Trumpova kuharija se je šele začela in kaj bo iz nje že v tem letu ter do konca mandata, če bo sam sploh pristal na to, da ga vrne volivcem, bomo še videli, a ne kaže dobro tudi z vidika boja proti podnebnemu zlomu ne. Ne gre pozabiti, ob vseh obrokih stresa, skrbi in negotovosti, ki nam jih trenutni ameriški predsednik  servira že skoraj dnevno,  da so ZDA, kot največje proizvajalke ogljikovega dioksida, ključne pri tem boju, a so se po Trumpovem ukazu, iz njega umaknile, češ gre za goljufivo pričo. To zlasti polagam na srce onemu delu domače javnosti, ki po predvolilnih anketah nagrajuje prvo podpornico in občudovalko Trumpa, Janševo Slovensko demokratsko stranko, in ki tudi sama boj proti podnebnim spremembam, navkljub ugotovitvam, empiričnim dokazom, opozorilom znanosti in ostale za podnebje kvalificirane stroke, nenazadnje smo sami že doživeli in utrpeli ekstremne poplave, podore, žledolome, suše in požare… vidi kot zaroto in razvojno zavoro.  

 

Nobel vs Trump

 

Trump do nagrade za mir? Nobel se v grobu obrača.

Ko bi danes izkopali ostanke Alfreda Bernharda Nobla bi jih zagotovo našli obrnjene navzdol, na trebuh, če že ne kar razmetane po krsti, tolikokrat so člani 5-članske komisije, ki jo imenuje norveški parlament za izbor nagrajencev najbolj prestižne nagrade Za mir, izbrali vprašljivo do duhovne zapuščine velikega švedskega kemika, inženirja in inovatorja. Slednji je namreč v svoji oporoki naročil, da naj dobi nagrado za mir ona ali oni, ki je »naredil največ za bratstvo med narodi, za ukinitev in zmanjšanje velikosti aktivnih vojsk in za organizacijo ter promocijo mirovnih kongresov«.

In ko to preberemo se vprašajmo, kaj je storila María Corina Machado, voditeljica venezuelske opozicije, da bi si ta naslov zaslužila? Tokrat je z izborom njenega imena komisija dosegla dno… gospa ni storila ene v korist bratstva med narodi – še lastnega ni znala povezati - ene ni rekla v prid demilitarizaciji in miru, povrh vsega je še podarila nagrado prvemu svetovnemu militaristu, zaničevalcu mednarodnega prava in destabilizatorju svetovnega reda, anti-Nobelovcu par excellence,  tako, da bi morali zavoljo že samega načela integritete člani komisije skupinsko podati odstop, sicer bo svetovna skupnost spoznala, da je nagrada povsem razvrednotena, da se z njo podeljevalci že norčujejo. Machadova se za to gesto do Trumpa sicer sklicuje na medaljo s podobo Georgea Washingtona, ki jo bil francoski plemič Marquis De Lafayette, znan kot »heroj dveh svetov«, in tesen svetovalec ustanovitelja ZDA, 1826 leta v znak prijateljstva med državama podelil Simonu Bolivarju, venezuelskemu revolucionarju, najbolj zaslužnemu po osamosvojitvi Latinske Amerike od španskega imperija. »Dvesto let kasneje Bolívarjevo ljudstvo - je pojasnila - Washingtonovemu nasledniku vrača medaljo, v tem primeru medaljo Nobelove nagrade za mir, kot priznanje za njegovo edinstveno zavezanost naši svobodi«.

Če pomislimo na to, da je Madurov režim še vedno na svojem mestu in da Trump z njim že kuje dobičkonosne posle,  da slednji demokracijo meri po denarju, ki mu priteče na račun in po osebnih simpatijah, celo v lastni državi,  da grozi s podrejanjem še Kolumbije in Kube, da izvaja piratstvo v Atlantiku z zasegom tujih tankerjev, da obenem še vedno oborožuje Izrael, ko le ta nadaljuje z izživljanjem nad Palestinci v Gazi in na Zahodnem bregu, da pušča vojno v Ukrajini svoji usodi, in da napoveduje, v nasprotju z vsemi mednarodnimi pravili in tudi z voljo svojih evropski zaveznikov ter samih Grenlandcev, prevzem danske Grenlandije zlepa ali zgrda, nam pove, da če se je hotela voditeljica venezuelske opozicije znebiti nezaslužene nagrade, bi jo raje odvrgla v smeti. Sporočilna škoda bi bila veliko manjša. In, seveda, Norveška je danes v šoku. Upravičeno, a bi morala pravočasno spoznati komu je lani podeljevala prestižni naslov. Italijani imamo lep pregovor, ki ga v slovenščini ne najdem: »Chi e' causa del suo male, pianga se stesso«. Najbolj posrečen prevod bi se glasil: »Kdo je kriv za lastno zlo, naj objoče samega sebe!«. Minimum kar bi morala Norveška storiti je da povabi podeljevalce k odstopu ali jih parlament kar odstavi.